V primeru, če pride med pravdo do delnega umika tožbe, se odloča o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem strinja. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
URS člen 26. ZUreP-1 člen 82, 83, 84, 171. ZUN člen 49, 49a. Zakon o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu SR Slovenije (1980) člen 20. ZPNačrt člen 96. ZUS-1 člen 5, 5/4.
urejanje prostora - odškodninska odgovornost občine - občinski odlok - prepoved gradnje - protipravnost ravnanja občine - protipravnost ravnanja občinskega sveta ob sprejemu predpisa - vzročna zveza - povrnitev premoženjske škode
VS RS je jasno in nedvoumno zavzelo stališče, da je bilo ravnanje organov toženke, ki so vztrajali pri uporabi Odloka, ki se je kazala v navajanju le-tega v lokacijskih informacijah kot veljavne podlage za začasen ukrep prepovedi gradnje na tožničini nepremičnini, v nasprotju z "jasno ureditvijo časovne veljavnosti Odloka in s tem protipravno". Ker je bilo torej vprašanje protipravnosti dokončno rešeno na revizijski stopnji, pritožba ne more uspeti z obširnim teoretičnim razpredanjem o izhodiščih za odškodninsko odgovornost na temelju 26. člena Ustave RS, niti s citiranjem sodne prakse glede vprašanja, kdaj je ravnanje toženke lahko šteti za protipravno. Predvsem v tej zvezi pritožba neutemeljeno skuša povsem minimizirati pomen toženkinega protipravnega ravnanja, ki se kaže v nezakonitem navajanju spornega Odloka v izdanih lokacijskih informacijah. Jedro teh zaključkov je namreč v tem, da so organi toženke (tudi) na tak način nezakonito vztrajali pri veljavnosti spornega Odloka oz. so ga uporabljali, čeprav ga na glede jasno zakonodajo v tej zvezi ne bi smeli.
Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik tudi, če bi bilo pri njem ugotovljeno stanje določeno v prvem odstavku ali stanje določeno v drugem odstavku 43. člena ZPIZ-2, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pred dopolnjenim 21 letom tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje in tudi ni dopolnil najmanj tri mesece pokojninske dobe. Tožnik pa tudi v obdobju od dopolnjenega 21 leta starosti do dopolnjenega 30 leta starosti, ne izpolnjuje pogoja gostote 1/4 delovnih let. Tožnik, ki se je prvič vključil v obvezno zavarovanje ko je bil star 26 let, je delo opravljal s prekinitvami do 31. 12. 2015 in skupaj dopolnil 1 leto, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, kar nedvomno ne predstavlja pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let.
ZPP v tretjem odstavku 189. člena določa, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Zato je v tem sporu pomembno vprašanje, kdaj se je katera od pravd začela.
Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bila tožničina nasprotna tožba (v zadevi I Pd 694/2017) vročena toženki še v letu 2016, saj je toženka 22. 11. 2016 vložila pripravljalno vlogo, v kateri je podala tudi odgovor na nasprotno tožbo. Ker je bila tožba v obravnavani zadevi vložena 17. 3. 2017 in toženki vročena 29. 3. 2017, je bila pravda v tej zadevi začeta, ko je že tekel postopek v zadevi opr. št. I Pd 694/2017. Zato je sodišče prve stopnje tožbo za odškodninski zahtevek skladno s tretjim odstavkom 189. člena ZPP pravilno zavrglo.
pregled in prepis sodnega spisa - zavrnitev zahteve za vpogled v spis - opravičena korist - pridobitev podatkov - uveljavljanje svoje pravice ali pravne koristi - izvršba zoper dolžnikove dediče
Za učinkovitost uveljavljanja (izterjave) dolgovane terjatve je za upnika pomembno ne le kdo so dediči pokojnega dolžnika temveč tudi, da ve, katero premoženje je bilo v zapuščini in s tem predmet dedovanja. Čeprav upnik ni predlagal ločitve zapuščine po 143. členu ZD (dokler je ta možnost obstajala), to ne vpliva na njegovo pravico, da na podlagi drugega odstavka 150. člena ZPP pridobi potrebne podatke za uspešno uveljavljanje svoje terjatve (tudi z vidika morebitne bodoče izterjave v izvršilnem postopku). Pritožbeno sodišče zato meni, da je upnik s podanimi trditvami izkazal opravičeno korist za pregled in prepis sklepa o dedovanju.
Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tožnik bi moral biti na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti.
Tožena stranka v času zaključka glavne obravnave ni imela prostega mesta, na katerem bi lahko tožniku zagotovila delo. Tožena stranka je dokazala, da nima več ustreznega delovnega mesta, na katerega bi se lahko tožnik vrnil. Ob ugotovljeni objektivni nezmožnosti zagotoviti tožniku ustrezno delo glede na odpovedano pogodbo o zaposlitvi so neutemeljene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni navedlo objektivnih razlogov za sodno razvezo. Organizacija delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca, zato je neutemeljena tožnikova ocena, da nemoten delovni proces narekuje zaposlitev petih nadzornikov. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov interes za vrnitev na delo ne prevlada nad okoliščinami na strani tožene stranke in da reintegracijski zahtevek ni utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017582
OZ člen 59, 421, 421/2.
odstop terjatve s pogodbo (cesija) - odkup terjatev - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - ugovori iz temeljnega razmerja - načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja - kritno razmerje - pomen izjave - vrnitev posojila - temeljno razmerje - plačilo terjatve - odstop od pogodbe
Obveznost tožene stranke nasproti tožeči stranki se s to izjavo ni osamosvojila v tem smislu, da bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati vtoževano terjatev ne glede na to, ali bo iz temeljnega pogodbenega razmerja prejela nasprotno izpolnitev ali ne.
Tožena stranka (kot cesus) v izjavi, ki jo je podala tožeči stranki (kot cesionarju), ni določno, izčrpno in nedvoumno izjavila, da se odpoveduje ugovorom zaradi prodajalčeve neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve iz temeljnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pri razlagi izjave pravilno upoštevalo kontekst, v katerem je bila izjava podana. To pa je dejstvo, da je tožena stranka izjavo podala kot cesus v okviru odstopa terjatev. Vsebino te izjave je posledično pravilno razlagalo skozi prizmo drugega odstavka 421. člena OZ.
Cesus lahko tudi po tem, ko je bila terjatev do njega odstopljena, odstopi od pogodbe, iz katere je bila terjatev cedirana.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/2-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - sprememba v zdravstvenem stanju - nasprotje v izvedenskih mnenjih
Sicer se v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 v I. kategorijo invalidnosti razvršča zavarovance, ki niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti, v II. ali III. kategorijo pa zavarovance, pri katerih je še podana preostala delovna zmožnost v smislu definicij iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Čeprav invalidnost po cit. definiciji ni izključno medicinska kategorija, temveč tudi pravna, ne pomeni, da bi v primeru, kot je obravnavani, ko sta sodnomedicinska izvedenca prišla do diametralno nasprotnih zaključkov o obstoju oz. neobstoju preostale delovne zmožnosti in s tem invalidnosti, lahko sodišče, ki ne razpolaga z medicinskim strokovnim znanjem, samo kvalificirano odpravljalo nasprotja v mnenjih zdravnikov različne specialnosti.
Na podlagi tako nasprotujočih si medicinskih ocen, ko sta IK1 in IK2 v predsodnem postopke ocenili, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, sodna izvedenka medicine dela, prometa in športa, da pri njej ni zdravstvenih sprememb, ki bi jo invalidizirale, specialist psihiater pa, da je delazmožnost tožnice za opravljanje s. p. dejavnosti izgubljena, oziroma bi bila kvečjemu zmožna za kakšna druga, manj zahtevna dela od računovodskih, zadeve ni bilo mogoče pravilno presoditi. Nasprotje v sodno izvedenskih mnenjih bi sodišče moralo odpraviti s pridobitvijo skupne, strokovno usklajene ocene obeh medicinskih strokovnjakov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019706
ZDR-1 člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 149, 150, 179.. ZVZD člen 5, 6, 8, 43.. ZDSS-1 člen 38.
odškodninska odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - pravična denarna odškodnina - obseg škode - nepremoženjska škoda - kronična zastrupitev s svincem
Priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju ni predpogoj za ugotovitev odškodninske odgovornosti delodajalca za škodo iz naslova poklicne bolezni, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je svojo ugotovitev o tem, da se je pri tožnici razvila poklicna bolezen zaradi zastrupitve s svincem, oprlo na izvedensko mnenje ter druge dokaze.
ZŠtip-1 člen 22, 22/1, 22/1-1, 22/3.. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (2014) člen 16, 16/2.
Zoisova štipendija - izjemni dosežki
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da ureditev, prednostna določitev izjemnega dosežka, ni v nasprotju z 3. odst. 22. členom ZŠtip-1, ki merila določa alternativno in ne po načelu eliminacije. Za pridobitev Zoisove štipendije je torej na prvo mesto uvrščen izjemni dosežek, ki je za sporno šolsko leto znašal 4,5 točk in povprečna ocena najmanj 4,70. Ker tožnica ni dosegla 4,5 točk za izjemni dosežek, ni izpolnila pogojev za pridobitev Zoisove štipendije ne glede na to, da je sicer presegla povprečno oceno 4,70.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1. 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tudi svetovalna delavka, sedaj ravnateljica tožene stranke, je ocenila, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Izpostavila je, da zagovarja ničelno toleranco do nasilja (pri čemer je nasilje nad otrokom opredelila kot najhujšo kršitev v vrtcu) in da želi posredovati jasno sporočilo staršem otrok in sodelavcem, da se ravnanj, kot se očitajo tožnici, ne bo toleriralo. Tudi tožničine sodelavke so izpostavile, da si nadaljevanja delovnega procesa ob sodelovanju tožnice ne morejo predstavljati.
kolektivni delovni spor - reprezentativnost sindikata
Sodna praksa ne pritrjuje mnenju nasprotnega udeleženca, da mora sindikat pri delodajalcu za pridobitev reprezentativnosti izpolnjevati pogoj 15 % članstva zaposlenih, če zveza oziroma konfederacija, v katero je sindikat včlanjen, nima reprezentativnosti za dejavnost, ki jo kot glavno opravlja delodajalec. Takega pogoja ZRSin ne določa.
kdaj je pogodba sklenjena - volja za sklenitev pogodbe - podpis pogodbe - bistvena sestavina pogodbe - cena
O dosegu soglasja volj strank, ki sklepajo pogodbo v pisni obliki, se največkrat sklepa prav na podlagi podpisane pogodbe. Podpisana pogodba navzven odraža, da je bilo doseženo soglasje volj v smislu prvega odstavka 18. člena OZ.
Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti, če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana). V obravnavani zadevi je dne 5. 12. 2017 sicer res prišlo do delne izpolnitve oziroma do nakazila dela vtoževanega zneska iz naslova plače za opravljene nadure, vendar pa je tožena stranka šele s pripravljalno vlogo z dne 23. 7. 2018 jasno opredelila, kaj je tožniku iz naslova nadur izplačala. Tožnik je tožbo umaknil pravočasno, to je 16. 8. 2018, po prejemu navedene pripravljalne vloge (oziroma po sodnih počitnicah).
Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka bistveno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, tako da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. Zato je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.
začasna odredba - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - neprimerna začasna odredba - dovoljenost vpisa v zemljiško knjigo - lastništvo nepremičnine
Niti jezikovna, niti namenska oz. sistemska razlaga petega odstavka 168. člena ZIZ ne daje podlage za razlogovanje, da bi se upniku, ki je svojo terjatev do dolžnika že poskušal izterjati in to celo v izvršilnem postopku, vendar neuspešno, odreklo procesno upravičenje za vložitev tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ, če ta ne bi predhodno že v izvršilnem postopku predlagal izvršbo na takšno nepremičnino kot predmet izvršbe in predhodno ne bi bil že v izvršilnem postopku izdan sklep o njegovi prekinitvi zaradi rešitve predhodnega vprašanja.
Sodišče lahko po predlogu upnika (tožnika) v zavarovanje upnikove terjatve zoper dolžnika (toženca) izda predlagano začasno odredbo, če upnik s trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe izkaže obstoj pogojev, kot jih določa ZIZ.
Sodišče ni ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe zato, ker je presodilo, da predlagana začasna odredba s prepovedjo obremenitve, odtujitve in kakršnegakoli razpolaganja z nepremičnino in njeno zaznambo v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini, ne dosega zatrjevanega namena zavarovanja (torej ne izpolnjuje pogojev po 271. členu ZIZ). Predmetne nepremičnine namreč niso v zemljiški knjigi vpisane kot lastnina prvo in drugotoženke, ampak tretjetoženke. Zato pa glede na zakonska določila ZZK-1 vpis začasne odredbe s takšno prepovedjo v zemljiško knjigo ni možen.
Vpis predlagane začasne odredbe v zemljiško knjigo ne bi bil mogoč zaradi načela pravnega prednika (9. člen ZZK-1) in dejstva, da je pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica tretjetoženka, zato pa takšna začasna odredba, izdana zoper prvotoženca in drugotoženko, vpisa zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini ne bi dopuščala. Zato pa predlagana začasna odredba zoper prvotoženca in drugotoženko zatrjevanega namena zavarovanja upnikove denarne terjatve zoper njiju ne dosega, saj vpis takšne prepovedi v zemljiško knjigo ne bi bil možen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00020198
ZGD-1 člen 176, 176/2, 176/2-2. ZIZ člen 270, 270/1, 270/3. OZ člen 87, 87/1.
prenos delnic - ničen pravni posel - izplačilo dividend - začasna odredba - neznatna škoda za dolžnika - nevarnost za uveljavitev terjatve
Ne drži pritožbeni očitek, da gre v postopkih, ki se vodijo pod opr. št. VII Pg 2522/2015 in II P 2054/2015 za enake dividende X, katerih plačilo je bilo zavarovano v konkretnem primeru. Upnik je namreč v odgovoru na pritožbo pojasnil, da gre v navedenih postopkih za dividende X, o plačilu katerih je bilo odločeno na podlagi sklepa skupščine z dne 17. 6. 2015, torej za dividende iz leta 2014, ki niso predmet tega postopka.
Dolžnik ne more izpodbiti sklepa s trditvami, da bo lahko C. C. plačal škodo, ko bo prodal (svoje) delnice X. Najprej že zato ne, ker teče postopek med upnikom in dolžnikom, ki sta gospodarski družbi. Če deluje C. C. kot zakoniti zastopnik dolžnika in bi poplačal dolžnikove dolgove iz svojih sredstev, pa to glede na pritožbene trditve, da bo šele prodal navedene delnice pomeni, da upnik zaenkrat mora zavarovati svoj pravni položaj.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za postopek - razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje
Glede na opombo 3 v tretjem delu tarife, ki je sestavni del ZOdvT, ni bilo podlage za nagrado za postopek v dveh ponovljenih sojenjih. Iz opombe št. 3 k tretjemu delu tarife v točki 4 izhaja, da se že nastala nagrada za postopek pred nižjim sodiščem, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje, upošteva v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.
Navedeno pomeni, da tožnik oziroma njegov odvetnik ni več upravičen še do dveh novih nagrad v postopku, ki se je ponovil dvakrat in sicer po tar. št. 3100 tarife. Že nastala nagrada za postopek pred prvostopnim sodiščem se namreč že všteje v nagrado za postopek po ponovljenem postopku.
ZPIZ-2 člen 129.. ZPIZ-1 člen 187, 187/3.. Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (1972) člen 17.. OZ člen 557.. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 10, 11, 164, 165.
zavarovalna doba - starostno zavarovanje kmeta - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pokojninska doba - prevzemnik kmetije
Čeprav je tožnik 19. 4. 2011 z očetom sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju ga ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije v smislu 165. člena ZPIZ/83. Ima le pričakovano lastninsko pravico in ni postal prevzemnik kmetije. Lastnik kmetije je tožnikov oče. Ker torej tožnika ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije, ne izpolnjuje pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83.
Ker torej pogoji za vštetje vtoževanega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo po 165. členu ZPIZ/83 niso izpolnjeni, sodišče prve stopnje pa je ob ugotovitvi, da je bil že v vtoževanem obdobju lastnik zemljišča tožnikov oče, ki je bil po tožnikovi izpovedi tudi zavezanec za plačilo davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, pravilno zaključilo, da tožnik zaradi nelastništva, solastništva oziroma zakupa kmetijskih obdelovalnih površin, ni bil, niti ni mogel biti zavarovanec starostnega zavarovanja kmetov po 17. členu ZSZK in torej niso izpolnjeni niti pogoji iz 164. člena ZPIZ/83 za priznanje vtoževanih obdobij v pokojninsko dobo.