odločitev o pravdnih stroških - nagrada za postopek - razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje
Glede na opombo 3 v tretjem delu tarife, ki je sestavni del ZOdvT, ni bilo podlage za nagrado za postopek v dveh ponovljenih sojenjih. Iz opombe št. 3 k tretjemu delu tarife v točki 4 izhaja, da se že nastala nagrada za postopek pred nižjim sodiščem, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje, upošteva v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.
Navedeno pomeni, da tožnik oziroma njegov odvetnik ni več upravičen še do dveh novih nagrad v postopku, ki se je ponovil dvakrat in sicer po tar. št. 3100 tarife. Že nastala nagrada za postopek pred prvostopnim sodiščem se namreč že všteje v nagrado za postopek po ponovljenem postopku.
Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti, če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana). V obravnavani zadevi je dne 5. 12. 2017 sicer res prišlo do delne izpolnitve oziroma do nakazila dela vtoževanega zneska iz naslova plače za opravljene nadure, vendar pa je tožena stranka šele s pripravljalno vlogo z dne 23. 7. 2018 jasno opredelila, kaj je tožniku iz naslova nadur izplačala. Tožnik je tožbo umaknil pravočasno, to je 16. 8. 2018, po prejemu navedene pripravljalne vloge (oziroma po sodnih počitnicah).
Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka bistveno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, tako da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. Zato je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.
Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tožnik bi moral biti na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1. 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tudi svetovalna delavka, sedaj ravnateljica tožene stranke, je ocenila, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Izpostavila je, da zagovarja ničelno toleranco do nasilja (pri čemer je nasilje nad otrokom opredelila kot najhujšo kršitev v vrtcu) in da želi posredovati jasno sporočilo staršem otrok in sodelavcem, da se ravnanj, kot se očitajo tožnici, ne bo toleriralo. Tudi tožničine sodelavke so izpostavile, da si nadaljevanja delovnega procesa ob sodelovanju tožnice ne morejo predstavljati.
kolektivni delovni spor - reprezentativnost sindikata
Sodna praksa ne pritrjuje mnenju nasprotnega udeleženca, da mora sindikat pri delodajalcu za pridobitev reprezentativnosti izpolnjevati pogoj 15 % članstva zaposlenih, če zveza oziroma konfederacija, v katero je sindikat včlanjen, nima reprezentativnosti za dejavnost, ki jo kot glavno opravlja delodajalec. Takega pogoja ZRSin ne določa.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00017106
ZIL-1 člen 47. ZPOmK-1 člen 63a, 63a/2, 63a/3, 63b, 63b/2. ZIZ člen 272, 272/1. URS člen 74. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 9, 124a, 125/1, 131/2. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4/1.
začasna odredba - znamka - kršitev pravic iz znamke - nelojalna konkurenca - določen zahtevek
Na uspeh s svojim zahtevkom na varstvo pred kršitvijo znamke lahko upravičenec upa le, če določno opredeli domnevno kršeči znak.
začasna odredba - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - neprimerna začasna odredba - dovoljenost vpisa v zemljiško knjigo - lastništvo nepremičnine
Niti jezikovna, niti namenska oz. sistemska razlaga petega odstavka 168. člena ZIZ ne daje podlage za razlogovanje, da bi se upniku, ki je svojo terjatev do dolžnika že poskušal izterjati in to celo v izvršilnem postopku, vendar neuspešno, odreklo procesno upravičenje za vložitev tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ, če ta ne bi predhodno že v izvršilnem postopku predlagal izvršbo na takšno nepremičnino kot predmet izvršbe in predhodno ne bi bil že v izvršilnem postopku izdan sklep o njegovi prekinitvi zaradi rešitve predhodnega vprašanja.
Sodišče lahko po predlogu upnika (tožnika) v zavarovanje upnikove terjatve zoper dolžnika (toženca) izda predlagano začasno odredbo, če upnik s trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe izkaže obstoj pogojev, kot jih določa ZIZ.
Sodišče ni ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe zato, ker je presodilo, da predlagana začasna odredba s prepovedjo obremenitve, odtujitve in kakršnegakoli razpolaganja z nepremičnino in njeno zaznambo v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini, ne dosega zatrjevanega namena zavarovanja (torej ne izpolnjuje pogojev po 271. členu ZIZ). Predmetne nepremičnine namreč niso v zemljiški knjigi vpisane kot lastnina prvo in drugotoženke, ampak tretjetoženke. Zato pa glede na zakonska določila ZZK-1 vpis začasne odredbe s takšno prepovedjo v zemljiško knjigo ni možen.
Vpis predlagane začasne odredbe v zemljiško knjigo ne bi bil mogoč zaradi načela pravnega prednika (9. člen ZZK-1) in dejstva, da je pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica tretjetoženka, zato pa takšna začasna odredba, izdana zoper prvotoženca in drugotoženko, vpisa zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini ne bi dopuščala. Zato pa predlagana začasna odredba zoper prvotoženca in drugotoženko zatrjevanega namena zavarovanja upnikove denarne terjatve zoper njiju ne dosega, saj vpis takšne prepovedi v zemljiško knjigo ne bi bil možen.
kdaj je pogodba sklenjena - volja za sklenitev pogodbe - podpis pogodbe - bistvena sestavina pogodbe - cena
O dosegu soglasja volj strank, ki sklepajo pogodbo v pisni obliki, se največkrat sklepa prav na podlagi podpisane pogodbe. Podpisana pogodba navzven odraža, da je bilo doseženo soglasje volj v smislu prvega odstavka 18. člena OZ.
pogojna ločitvena pravica - ločitvena pravica - priznanje terjatev in ločitvenih pravic - učinek sklepa o potrditvi prisilne poravnave - predhodna odredba- stečajni postopek
V konkretnem primeru je bila tožeči stranki v postopku prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju St 392/2014 na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave priznana terjatev in ločitvena pravica na poslovnem deležu dolžnika v družbi D.L. d.o.o.
Dejstvo je, da je upraviteljica prijavljeno ločitveno pravico tožeče stranke priznala, prerekal je tudi ni nihče od upnikov, zato, kot pravilno navaja tožeča stranka, ima ravnanje dolžnika oziroma upravitelja v postopku prisilne poravnave enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.
V primeru, če pride med pravdo do delnega umika tožbe, se odloča o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem strinja. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
plača - plačilo razlike plače - individualna pogodba o zaposlitvi
Tožena stranka je utemeljevala obstoj individualne pogodbe o zaposlitvi (in s tem pravilnost znižanja plače tožniku in nepodrejenost njegovih pogodb o zaposlitvi pravilom relevantnih kolektivnih pogodb) s tem, da je bil tožnik ključni delavec. ZDR-1 takšne kategorije delavcev ne pozna. Ker je individualno pogodbo mogoče skleniti le s poslovodjo ali z vodilnim delavcem (73. in 74. člena ZDR-1), je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bil tožnik eden izmed njiju. Po ugotovitvi, da nobena izmed obravnavanih pogodb o zaposlitvi ni bila individualna pogodba, saj tožnik ni bil ne poslovodja ne vodilni delavec, je pravilno presodilo, da za tožnika velja Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo, podjetniška kolektivna pogodba in Tarifni del podjetniške kolektivne pogodbe, saj te kolektivne pogodbe ne veljajo le za poslovodne osebe oziroma za delavce s posebnimi pooblastili.
ZDSS-1 člen 81, 81/2.. ZPIZ-2 člen 64, 64/1, 64/1-2, 70, 72, 181, 181/4.
invalidnost - poklicna rehabilitacija - III. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti
Pritožba se utemeljeno sklicuje na določbo 70. člena ter četrti odstavek 181. člena ZPIZ-2 in na to, da je poklicna rehabilitacija celosten proces in da je predviden poseben predhoden postopek s pridobitvijo mnenja ustrezne strokovne institucije, da mora biti poklicna rehabilitacija smotrna, jo mora zavarovanec biti zmožen opraviti in se mora z njo strinjati ter se zanjo odgovorno odločiti. Glede na mnenje izvedenskega organa, v kateri sestavi je bil tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ima tožnik, ki je zmožen le za drugo ustrezno delo brez terenskega dela, dela na višini ali nad globino, dela na lestvi, brez dela z nevarnimi ali vrtečimi se stroji ali orodji, kjer bi se ob izgubi zavesti lahko poškodoval ali ogrožal zdravje ali življenje drugih in da bi se za tako delo lahko usposobil le s poklicno rehabilitacijo, preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delovnem mestu lahko dodatno usposobil oziroma pridobil dodatno znanje s poklicno rehabilitacijo. Preostala delovna zmožnost je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZPIZ-2 podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Ker je tožnik, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti 7. 12. 2016, na dan nastanka invalidnosti dopolnil šele 39 let starosti in se ob preostali delovni zmožnosti s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drug poklic ali opravljanja dela z omejitvami, je izpolnjen dejanski stan iz 72. člena ZPIZ-2.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik tudi, če bi bilo pri njem ugotovljeno stanje določeno v prvem odstavku ali stanje določeno v drugem odstavku 43. člena ZPIZ-2, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pred dopolnjenim 21 letom tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje in tudi ni dopolnil najmanj tri mesece pokojninske dobe. Tožnik pa tudi v obdobju od dopolnjenega 21 leta starosti do dopolnjenega 30 leta starosti, ne izpolnjuje pogoja gostote 1/4 delovnih let. Tožnik, ki se je prvič vključil v obvezno zavarovanje ko je bil star 26 let, je delo opravljal s prekinitvami do 31. 12. 2015 in skupaj dopolnil 1 leto, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, kar nedvomno ne predstavlja pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let.
ZPP v tretjem odstavku 189. člena določa, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Zato je v tem sporu pomembno vprašanje, kdaj se je katera od pravd začela.
Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bila tožničina nasprotna tožba (v zadevi I Pd 694/2017) vročena toženki še v letu 2016, saj je toženka 22. 11. 2016 vložila pripravljalno vlogo, v kateri je podala tudi odgovor na nasprotno tožbo. Ker je bila tožba v obravnavani zadevi vložena 17. 3. 2017 in toženki vročena 29. 3. 2017, je bila pravda v tej zadevi začeta, ko je že tekel postopek v zadevi opr. št. I Pd 694/2017. Zato je sodišče prve stopnje tožbo za odškodninski zahtevek skladno s tretjim odstavkom 189. člena ZPP pravilno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00017693
ZPND člen 19, 22a. ZPP člen 8.
preprečevanje nasilja v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - žrtev nasilja v družini - nasilje v družini - fizično nasilje - psihično nasilje - otrokova korist - hitri postopek - nujni postopek
Za izrek ukrepa po ZPND ni treba, da bi nasprotni udeleženec aktivno nasilno ravnanje usmeril v mladoletnega sina, ampak zadostuje že njegova prisotnost pri nasilnih dejanjih, ki jih je nasprotni udeleženec izvajal nad predlagateljico. Otrok, ki je priča nasilnim dejanjem nad drugo osebo, je hkrati tudi žrtev psihičnega nasilja.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/5, 12a, 12a/2. ZSVarPre člen 12.
pogoji za delno oz. popolno taksno oprostitev - dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka - povračilo stroškov v zvezi z delom
Po uveljavljenem stališču sodne prakse se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.
Glede na to, da pritožnik opravlja delo prevoznika v tujini, je izkazal, da vsaj del izplačil, opredeljenih v izplačilni lasti kot "potni nalogi", v izpisku prometa na transakcijskem računu pa kot "plačilo izdatkov" oziroma "drugo", predstavlja povrnitev stroškov, ki se v postopku odločanja o taksni oprostitvi ne upoštevajo. Te dohodke ali njihov del bi zato sodišče lahko upoštevalo le, če bi ugotovilo, da dejansko ne gre za povrnitev stroškov, ki jih je tožnik imel pri opravljanju dela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00017529
OZ člen 190, 190/1, 197. SZ-1 člen 25, 25/3, 30. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 24.
delitev stroškov v večstanovanjski stavbi - obratovalni stroški in stroški upravljanja - neupravičena obogatitev - trditveno breme - ključ delitve - zakonska dolžnost - ločen poslovni prostor
Skladno s prvim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je plačnik tujega dolga vedno prikrajšan v razmerju do prejemnika plačila, ne pa v razmerju do resničnega dolžnika, se citirano pravilo dopolnjuje s pravili vračanja, iz katerih med drugim izhaja, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. To normo pa je mogoče uporabiti ne glede na to, ali je stranka vedela, da plačuje tuj dolg ali ne, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava.
Ni mogoče pritrditi tudi pritožničinemu stališču, da plačevanje stroškov zavarovanja ali stroškov popravil predstavlja zgolj pogodbeno in ne zakonske obveznosti etažnih lastnikov. Nastali stroški so posledica sklepanja in izvrševanja poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe pa odgovarjajo etažni lastniki, zato je mogoč zaključek, da njihovo plačilo predstavlja zakonsko dolžnost tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00018583
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 129, 354, 355, 383, 383/1. ZPP člen 154, 154/1. URS člen 14, 22, 25.
ugovor proti odpustu obveznosti - stroški postopka ugovora proti odpustu obveznosti - stroški dolžnika - smiselna uporaba ZPP v stečaju - enakost pred zakonom
Zakon upniku daje pravico do ugovora proti odpustu obveznosti, in s tem možnost, da si zagotovi vsaj delno poplačilo svoje terjatve, v kolikor je ugovor utemeljen. V kolikor njegov ugovor ni utemeljen, pa to pomeni, da je upnik stroške dolžnici povzročil neutemeljeno. V takšnem primeru je določba prvega odstavka 154. člena ZPP nedvomno smiselno uporabljiva.
Uporaba 154. člena ZPP ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom in ne predstavlja kršitve ustavnih pravic iz 14., 22. in 25. člena Ustave RS, saj upnik in dolžnica, glede na to, da je ta v postopku osebnega stečaja, nista v enakem položaju
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00017705
ZPP člen 216, 216/1, 443, 443/1, 458, 458/1, 458/2. SPZ člen 75, 99, 99/2. OZ člen 131, 131/1.
spor majhne vrednosti - prepovedana imisija - varstvo lastninske pravice - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - zahtevek za povrnitev škode - povrnitev škode zaradi prekomernega smradu - šikanozno ravnanje - smrad - onesnaževanje - škoda - vzročna zveza - urna postavka - prosti preudarek
Toženkin namen ni bilo gnojenje, temveč nagajanje tožeči stranki zaradi domnevno nezakonitega opravljanja turistične dejavnosti. Ob takšnih dejstvih je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da onesnaženje nepremičnine tožeče stranke z usmrajenim kurjim perjem predstavlja nedovoljeno imisijo (75. člen SPZ), ravnanje toženke pa protipravno vznemirjanje lastninske pravice. Tožeča stranka ima zato na podlagi drugega odstavka 99. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ pravico zahtevati povrnitev povzročene škode v višini stroškov, ki so ji nastali zaradi odstranjevanja kurjega perja.
Za odločitev v obravnavanem civilnopravnem razmerju je nepomembno, ali je tožeča stranka zadostila javnopravnim zahtevam za opravljanje turistične dejavnosti. Morebitna nezakonita gradnja objektov in nedovoljeno opravljanje dejavnosti toženki ne dajeta pravice do enostranskih in samovoljnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke.
Morebitno nedovoljeno opravljanje turistične dejavnosti je v naravno-vzročnem smislu sicer lahko sopovzročilo nastanek škode zaradi odstranjevanja kurjega perja, ni pa pomenilo niti pomembnega niti samostojnega vzroka zanjo. Takšen vzrok je predstavljalo nedopustno ravnanje toženke, ki je s šikanoznim namenom ob zemljišče tožeče stranke deponirala gnoj pomešan s kurjim perjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028381
ZPP člen 184, 184/3, 274, 274/1. ZPotK člen 7.
kredit - kredit v CHF - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - opustitev pojasnilne dolžnosti - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - ničnost pogodbe - pravni interes - dajatveni denarni zahtevek - zmanjšanje tožbenega zahtevka - pogodbeni pogoji - nejasni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - nepoštenost predmeta pogodbe - nepošteni pogodbeni pogoji - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - jezikovna nejasnost določil - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - slaba vera banke - dobrovernost - merilo povprečnega potrošnika - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - dokazni predlog - dokazno breme
Bistvo tožnikovih trditev je, da banka tožniku ni dovolj jasno oziroma v zadostni meri pojasnila, kaj pomeni valutna klavzula za višino tožnikovih obveznosti v času izpolnjevanja pogodbe, če in kako se bodo te spreminjale, kakšna so pričakovanja glede spremenljivosti obveznosti na podlagi informacij, ki jih je banka v danem trenutku imela glede predvidene višine spremenljivosti tečajnega razmerja CHF proti EUR; da je torej določene informacije tožniku zamolčala oziroma da mu je povedala premalo. Tudi, če bi predlagane priče potrdile vse te navedbe tožnika, to na zaključek sodišča, da je toženka z informacijami, ki jih tožniku je dala in ki jih je pokazal dokazni postopek, svojo pojasnilno dolžnost v obravnavanem primeru ustrezno opravila, ne bi v ničemer vplivalo. Glede na to, da je sodišče izhajalo iz tožnikovih trditev in njegove izpovedbe, pri čemer tožnik v pritožbi konkretno ne graja dokazne ocene glede pojasnilne dolžnosti, ki mu je bila dana (zavzema se zgolj za to, da bi mu morala banka razkriti več, kot mu je), je pravilno zaključilo, da bi bilo dodatno zasliševanje prič – glede tožbenih trditev, ki jim sledi – nepotrebno. Sodišče dokazov namreč ne izvaja v pojasnjevalne namene, pač pa zgolj zato, da se potrdijo ali izpodbijejo navedbe strank.
Tožniku je bil pred sklenitvijo kreditne pogodbe predočen graf o nihanju tečaja CHF/EUR za zadnjih nekaj let. Že na podlagi tega prikaza, ki je kazal tako padec kot rast CHF, se je moral in mogel zavedati, da ni realno pričakovanje, da bi v naslednjih 20 oziroma 15 letih (kar je bila doba dogovorjenega vračila kredita) vrednost CHF v razmerju do EUR ostala enaka ali zgolj padala, in sicer neodvisno od monetarne politike švicarske centralne banke, torej četudi ta ne bi sprejela ukrepov, ki so imeli na tečaj največji vpliv. Življenjsko verjetno in razumljivo je, da je tožnik sicer upal, da do večjih sprememb tečajev v njegovo škodo ne bo prišlo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa se je tožnik mogel zavedati, da je tveganje realno in da se lahko v (relativno dolgi) dobi odplačevanja kredita kadarkoli uresniči oziroma, da se v določeni meri najbrž celo bo uresničilo, kar se je naposled, približno sedem let po sklenjeni kreditni pogodbi (od leta 2008 do 2015), tudi res zgodilo. Izrecno je bil tožnik tudi opozorjen, da lahko pride do nihanj vrednosti tečaja CHF proti EUR v času trajanja pogodbe, toženka oziroma njeni uslužbenci pa mu na noben način (ne pisno, ne ustno na razgovorih) niso zagotavljali, da bo takšno (trenutno) stanje trajalo vnaprej in da ne bo nikakršnih sprememb, kar v pritožbi ni prerekano.