ZPIZ-2 člen 27, 30, 35, 37, 389, 390.. ZPIZ-1 člen 47.
sorazmerni del starostne pokojnine
Za določitev pogojev in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je pooblaščen zakonodajalec. Pri tem mora skrbeti tudi zato, da je z zakonsko ureditvijo zagotovljena posamezna socialna varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako ter različna različno. Torej je tudi določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja v pristojnosti zakonodajalca. Če takšna ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, sama ureditev ni v nasprotju z ustavo.
Z uporabo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni poseženo v pridobljeno pravico. Prav tako z novo ureditvijo odstotkov za odmero starostne pokojnine ni kršena prepoved retroaktivne veljavnosti zakona oziroma njegove določbe. V ZPIZ-2 sicer ni določbe, ki bi tako kot 409. člen ZPIZ-1, različno vrednotila pokojninsko dobo dopolnjeno do 31. 12. 2012 in po 1. 1. 2013, vendar to ne pomeni, da takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ne bi bila ustavno skladna. Kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, po prehodni določbi 390. člena ZPIZ-2 so predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, uporabljajo le v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona. Za priznanje pravice do starostne pokojnine po predpisih oziroma pod pogoji, ki so veljali v času, ko je tožnik plačeval prispevke oziroma dopolnil pokojninsko dobo, ni nobene podlage. Pravico iz pokojninskega zavarovanja lahko zavarovanec uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon veljaven ob nastopu zavarovanega primera. Tožnik v času, ko je dopolnil določeno pokojninsko dobo in plačal prispevke, ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato je pravico lahko uveljavil po zakonu, veljavnem v času upokojitve, to je po ZPIZ-2. Po tem zakonu se mu je pravilno vrednotila pokojninska doba in upošteval odmerni odstotek določen v ZPIZ-2.
Tožena stranka v času zaključka glavne obravnave ni imela prostega mesta, na katerem bi lahko tožniku zagotovila delo. Tožena stranka je dokazala, da nima več ustreznega delovnega mesta, na katerega bi se lahko tožnik vrnil. Ob ugotovljeni objektivni nezmožnosti zagotoviti tožniku ustrezno delo glede na odpovedano pogodbo o zaposlitvi so neutemeljene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni navedlo objektivnih razlogov za sodno razvezo. Organizacija delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca, zato je neutemeljena tožnikova ocena, da nemoten delovni proces narekuje zaposlitev petih nadzornikov. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov interes za vrnitev na delo ne prevlada nad okoliščinami na strani tožene stranke in da reintegracijski zahtevek ni utemeljen.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Datum nastanka invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. V kolikor ga na tej podlagi ni mogoče opredeliti, se v praksi toženca, kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji. Invalidnost torej nastane (najkasneje) takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca oziroma njegovo invalidnostjo.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1. 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tudi svetovalna delavka, sedaj ravnateljica tožene stranke, je ocenila, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Izpostavila je, da zagovarja ničelno toleranco do nasilja (pri čemer je nasilje nad otrokom opredelila kot najhujšo kršitev v vrtcu) in da želi posredovati jasno sporočilo staršem otrok in sodelavcem, da se ravnanj, kot se očitajo tožnici, ne bo toleriralo. Tudi tožničine sodelavke so izpostavile, da si nadaljevanja delovnega procesa ob sodelovanju tožnice ne morejo predstavljati.
kolektivni delovni spor - reprezentativnost sindikata
Sodna praksa ne pritrjuje mnenju nasprotnega udeleženca, da mora sindikat pri delodajalcu za pridobitev reprezentativnosti izpolnjevati pogoj 15 % članstva zaposlenih, če zveza oziroma konfederacija, v katero je sindikat včlanjen, nima reprezentativnosti za dejavnost, ki jo kot glavno opravlja delodajalec. Takega pogoja ZRSin ne določa.
Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja.
ZDSS-1 člen 81, 81/2.. ZPIZ-2 člen 64, 64/1, 64/1-2, 70, 72, 181, 181/4.
invalidnost - poklicna rehabilitacija - III. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti
Pritožba se utemeljeno sklicuje na določbo 70. člena ter četrti odstavek 181. člena ZPIZ-2 in na to, da je poklicna rehabilitacija celosten proces in da je predviden poseben predhoden postopek s pridobitvijo mnenja ustrezne strokovne institucije, da mora biti poklicna rehabilitacija smotrna, jo mora zavarovanec biti zmožen opraviti in se mora z njo strinjati ter se zanjo odgovorno odločiti. Glede na mnenje izvedenskega organa, v kateri sestavi je bil tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ima tožnik, ki je zmožen le za drugo ustrezno delo brez terenskega dela, dela na višini ali nad globino, dela na lestvi, brez dela z nevarnimi ali vrtečimi se stroji ali orodji, kjer bi se ob izgubi zavesti lahko poškodoval ali ogrožal zdravje ali življenje drugih in da bi se za tako delo lahko usposobil le s poklicno rehabilitacijo, preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delovnem mestu lahko dodatno usposobil oziroma pridobil dodatno znanje s poklicno rehabilitacijo. Preostala delovna zmožnost je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZPIZ-2 podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Ker je tožnik, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti 7. 12. 2016, na dan nastanka invalidnosti dopolnil šele 39 let starosti in se ob preostali delovni zmožnosti s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drug poklic ali opravljanja dela z omejitvami, je izpolnjen dejanski stan iz 72. člena ZPIZ-2.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019618
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - ekskulpacijski razlog
Tožnik se je poškodoval, ko se je zaradi udarca težkega kladiva ob vijak okrušil košček kovine in mu priletel v oko. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da udarjanje z 10 kg težko macolo ob kovino z vso močjo, da izbiješ vijak, predstavlja nevarno dejavnost. Ugotovljene okoliščine, da je šlo za udarjanje z 10 kg težko macolo ob kovino, da je šlo očitno za napako v materialu, saj iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da do okruškov praviloma ne pride in ob dejstvu, da to opravilo ni bilo običajno pri toženi stranki, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne dejavnosti pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja, to je tožena stranka.
Tožnik s tem, ko pri navedenem opravilu ni uporabil zaščitnih očal, ni soprispeval k nastanku škode. Ob upoštevanju mehanizma tožnikove poškodbe in dodatnega pojasnila sodne izvedenke na naroku, da imajo takšne primere poškodb, kot jo je utrpel tožnik, tudi z zaščitnimi očali, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali nezgodi.
ZUPJS člen 12, 15, 15/1, 28, 28/1.. ZSVarPre člen 20, 20/1, 26, 26/1, 26/1-1.. SZ-1 člen 121b.. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (2004) člen 14, 14/6.. ZDSS-1 člen 63, 63/1.
Po 1. odstavku 28. člena ZUPJS je do subvencije najemnine upravičen tudi najemnik v tržnem najemnem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljen dohodek najemnika in oseb, navedenih v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dodatka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka, in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve, ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. V 1. odstavku 28. člena ZUPJS je torej določena meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine oziroma t. i. premoženjski cenzus. Cenzus je pri tržnih stanovanjih odvisen od višine minimalnega dohodka za upravičenca oziroma družino, ugotovljenega dohodka najemnika in oseb iz najemne pogodbe ter zneska priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih.
Pri ugotavljanju upravičenosti do subvencionirane najemnine je treba upoštevati povprečne mesečne dohodke, ki se po določbah ZUPJS vštevajo v lastni dohodek, torej tudi nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni, prejeto v treh koledarskih mesecih pred mesecem vložitve zahteve.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za postopek - razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje
Glede na opombo 3 v tretjem delu tarife, ki je sestavni del ZOdvT, ni bilo podlage za nagrado za postopek v dveh ponovljenih sojenjih. Iz opombe št. 3 k tretjemu delu tarife v točki 4 izhaja, da se že nastala nagrada za postopek pred nižjim sodiščem, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje, upošteva v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.
Navedeno pomeni, da tožnik oziroma njegov odvetnik ni več upravičen še do dveh novih nagrad v postopku, ki se je ponovil dvakrat in sicer po tar. št. 3100 tarife. Že nastala nagrada za postopek pred prvostopnim sodiščem se namreč že všteje v nagrado za postopek po ponovljenem postopku.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sprememba zakona
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru poudarilo, da je glede na novo določbo v 31. členu ZDR-1 navedba razloga za sklenitev pogodbe za določen čas obvezna sestavina pogodbe. Opustitev navedbe takšnega razloga posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom in se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
URS člen 26. ZUreP-1 člen 82, 83, 84, 171. ZUN člen 49, 49a. Zakon o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu SR Slovenije (1980) člen 20. ZPNačrt člen 96. ZUS-1 člen 5, 5/4.
urejanje prostora - odškodninska odgovornost občine - občinski odlok - prepoved gradnje - protipravnost ravnanja občine - protipravnost ravnanja občinskega sveta ob sprejemu predpisa - vzročna zveza - povrnitev premoženjske škode
VS RS je jasno in nedvoumno zavzelo stališče, da je bilo ravnanje organov toženke, ki so vztrajali pri uporabi Odloka, ki se je kazala v navajanju le-tega v lokacijskih informacijah kot veljavne podlage za začasen ukrep prepovedi gradnje na tožničini nepremičnini, v nasprotju z "jasno ureditvijo časovne veljavnosti Odloka in s tem protipravno". Ker je bilo torej vprašanje protipravnosti dokončno rešeno na revizijski stopnji, pritožba ne more uspeti z obširnim teoretičnim razpredanjem o izhodiščih za odškodninsko odgovornost na temelju 26. člena Ustave RS, niti s citiranjem sodne prakse glede vprašanja, kdaj je ravnanje toženke lahko šteti za protipravno. Predvsem v tej zvezi pritožba neutemeljeno skuša povsem minimizirati pomen toženkinega protipravnega ravnanja, ki se kaže v nezakonitem navajanju spornega Odloka v izdanih lokacijskih informacijah. Jedro teh zaključkov je namreč v tem, da so organi toženke (tudi) na tak način nezakonito vztrajali pri veljavnosti spornega Odloka oz. so ga uporabljali, čeprav ga na glede jasno zakonodajo v tej zvezi ne bi smeli.
V primeru, če pride med pravdo do delnega umika tožbe, se odloča o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem strinja. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
začasna odredba - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - neprimerna začasna odredba - dovoljenost vpisa v zemljiško knjigo - lastništvo nepremičnine
Niti jezikovna, niti namenska oz. sistemska razlaga petega odstavka 168. člena ZIZ ne daje podlage za razlogovanje, da bi se upniku, ki je svojo terjatev do dolžnika že poskušal izterjati in to celo v izvršilnem postopku, vendar neuspešno, odreklo procesno upravičenje za vložitev tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ, če ta ne bi predhodno že v izvršilnem postopku predlagal izvršbo na takšno nepremičnino kot predmet izvršbe in predhodno ne bi bil že v izvršilnem postopku izdan sklep o njegovi prekinitvi zaradi rešitve predhodnega vprašanja.
Sodišče lahko po predlogu upnika (tožnika) v zavarovanje upnikove terjatve zoper dolžnika (toženca) izda predlagano začasno odredbo, če upnik s trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe izkaže obstoj pogojev, kot jih določa ZIZ.
Sodišče ni ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe zato, ker je presodilo, da predlagana začasna odredba s prepovedjo obremenitve, odtujitve in kakršnegakoli razpolaganja z nepremičnino in njeno zaznambo v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini, ne dosega zatrjevanega namena zavarovanja (torej ne izpolnjuje pogojev po 271. členu ZIZ). Predmetne nepremičnine namreč niso v zemljiški knjigi vpisane kot lastnina prvo in drugotoženke, ampak tretjetoženke. Zato pa glede na zakonska določila ZZK-1 vpis začasne odredbe s takšno prepovedjo v zemljiško knjigo ni možen.
Vpis predlagane začasne odredbe v zemljiško knjigo ne bi bil mogoč zaradi načela pravnega prednika (9. člen ZZK-1) in dejstva, da je pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica tretjetoženka, zato pa takšna začasna odredba, izdana zoper prvotoženca in drugotoženko, vpisa zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini ne bi dopuščala. Zato pa predlagana začasna odredba zoper prvotoženca in drugotoženko zatrjevanega namena zavarovanja upnikove denarne terjatve zoper njiju ne dosega, saj vpis takšne prepovedi v zemljiško knjigo ne bi bil možen.
ZUstS člen 44. SZ člen 6, 56. OZ člen 86, 88, 88/1, 88/2.
tožba na ugotovitev ničnosti - ničnost najemne pogodbe - najemna pogodba za nedoločen čas - najemna pogodba za neprofitno najemnino - imetnik stanovanjske pravice - bivši imetnik stanovanjske pravice - ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice - vnukinja - upravičena oseba - sklenitev najemne pogodbe z ožjim družinskim članom - pravnomočna odločba - učinek pravnomočne sodbe - uporaba predpisa - kasnejša sprememba predpisov - sodna praksa - razlaga predpisa - ničnost kot skrajna sankcija - razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi
Enotno je stališče, sprejeto v sodni praksi, da na že pravnomočno končane postopke odločbe Ustavnega sodišča ne vplivajo, pač pa spreminjajo pravno stanje le glede vlagatelja ustavne pritožbe v konkretni zadevi. Pritožnica se tako ne more sklicevati na stališče, ki jo je v zvezi z razlago zakona (SZ) Ustavno sodišče sprejelo v odločbi U-I-128/08 v letu 2009, torej po tem, ko je bilo s pravnomočno sodbo že odločeno, da je bila toženka upravičena skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in za neprofitno najemnino.
V času sklepanja, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, sporna pogodba ni nasprotovala nobenim prisilnim predpisom, zato ni mogla biti nična, veljavno sklenjena pogodba pa tudi ni mogla postati nična zaradi naknadne spremembe zakona oziroma sodne prakse.
OZ člen 131, 154, 154/1, 922, 922/1, 944, 965, 965/1. ZPP člen 212.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - nastanek zavarovalnega primera - povzročitev zavarovalnega primera namenoma ali s prevaro - sopotnik - trditveno breme - dokazno breme
Izključitev odgovornosti pri nameri ali prevari lahko zavarovalnica ugovarja tudi zoper oškodovanca kot upravičenca po pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Ugovor zoper sopotnike kot oškodovance pa je sklepčen le, če se zatrjuje njihov pristanek za udeležbo v nameščeni nesreči ali sodelovanje pri nameščanju. Zgolj trditve o sodelovanju voznikov ne zadoščajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028381
ZPP člen 184, 184/3, 274, 274/1. ZPotK člen 7.
kredit - kredit v CHF - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - opustitev pojasnilne dolžnosti - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - ničnost pogodbe - pravni interes - dajatveni denarni zahtevek - zmanjšanje tožbenega zahtevka - pogodbeni pogoji - nejasni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - nepoštenost predmeta pogodbe - nepošteni pogodbeni pogoji - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - jezikovna nejasnost določil - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - slaba vera banke - dobrovernost - merilo povprečnega potrošnika - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - dokazni predlog - dokazno breme
Bistvo tožnikovih trditev je, da banka tožniku ni dovolj jasno oziroma v zadostni meri pojasnila, kaj pomeni valutna klavzula za višino tožnikovih obveznosti v času izpolnjevanja pogodbe, če in kako se bodo te spreminjale, kakšna so pričakovanja glede spremenljivosti obveznosti na podlagi informacij, ki jih je banka v danem trenutku imela glede predvidene višine spremenljivosti tečajnega razmerja CHF proti EUR; da je torej določene informacije tožniku zamolčala oziroma da mu je povedala premalo. Tudi, če bi predlagane priče potrdile vse te navedbe tožnika, to na zaključek sodišča, da je toženka z informacijami, ki jih tožniku je dala in ki jih je pokazal dokazni postopek, svojo pojasnilno dolžnost v obravnavanem primeru ustrezno opravila, ne bi v ničemer vplivalo. Glede na to, da je sodišče izhajalo iz tožnikovih trditev in njegove izpovedbe, pri čemer tožnik v pritožbi konkretno ne graja dokazne ocene glede pojasnilne dolžnosti, ki mu je bila dana (zavzema se zgolj za to, da bi mu morala banka razkriti več, kot mu je), je pravilno zaključilo, da bi bilo dodatno zasliševanje prič – glede tožbenih trditev, ki jim sledi – nepotrebno. Sodišče dokazov namreč ne izvaja v pojasnjevalne namene, pač pa zgolj zato, da se potrdijo ali izpodbijejo navedbe strank.
Tožniku je bil pred sklenitvijo kreditne pogodbe predočen graf o nihanju tečaja CHF/EUR za zadnjih nekaj let. Že na podlagi tega prikaza, ki je kazal tako padec kot rast CHF, se je moral in mogel zavedati, da ni realno pričakovanje, da bi v naslednjih 20 oziroma 15 letih (kar je bila doba dogovorjenega vračila kredita) vrednost CHF v razmerju do EUR ostala enaka ali zgolj padala, in sicer neodvisno od monetarne politike švicarske centralne banke, torej četudi ta ne bi sprejela ukrepov, ki so imeli na tečaj največji vpliv. Življenjsko verjetno in razumljivo je, da je tožnik sicer upal, da do večjih sprememb tečajev v njegovo škodo ne bo prišlo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa se je tožnik mogel zavedati, da je tveganje realno in da se lahko v (relativno dolgi) dobi odplačevanja kredita kadarkoli uresniči oziroma, da se v določeni meri najbrž celo bo uresničilo, kar se je naposled, približno sedem let po sklenjeni kreditni pogodbi (od leta 2008 do 2015), tudi res zgodilo. Izrecno je bil tožnik tudi opozorjen, da lahko pride do nihanj vrednosti tečaja CHF proti EUR v času trajanja pogodbe, toženka oziroma njeni uslužbenci pa mu na noben način (ne pisno, ne ustno na razgovorih) niso zagotavljali, da bo takšno (trenutno) stanje trajalo vnaprej in da ne bo nikakršnih sprememb, kar v pritožbi ni prerekano.
Če gre za ugotovitveno tožbo in tožnik ni izkazal pravnega interesa zanjo, toženec in sodišče prve stopnje pa sta to prezrla, pritožbeno sodišče ne sme po uradni dolžnosti razveljaviti sodbe in tožbe zavreči. Negatorna tožba ni utemeljena, če ima vznemirjanje podlago v obstoječi stvarni služnosti.
STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00018370
ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/3, 243/3-4, 243/3-4(2), 243/3-4(3). ZIZ člen 64, 239, 243.
zavarovanje terjatve - zastavna pravica na nepremičnini - nastanek hipoteke v izvršilnem postopku - neveljavnost vknjižbe hipoteke - tožba na nedopustnost zavarovanja - izbrisna tožba - izločitvena pravica v stečaju - originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje nepremičnine - vknjižba pravice uporabe v zemljiški knjigi
Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, s tožbo uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1).
Načeloma z izbrisno tožbo ni mogoče uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila ta dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali spremenjena (prim. 2. in 3. alineja 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1), vendar pa to ne velja v primeru, ko tožnik ni imel možnosti sodelovanja v postopku.