OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO VARSTVO
VDS00018357
ZSDP člen 81.. ZPIZ-1 člen 142.. OZ člen 131, 148.
dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov
Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej, če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, če je podano grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost, sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja in podobno, ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski namen protipravnosti.
Toženima strankama ni mogoče očitati, da sta pri izdaji spornih odločb, nerazumno odstopili od materialnega prava. Četudi je bil ustavljen dodatek za nego otroka za nazaj drugotoženi stranki ni mogoče očitati grobega kršenja pravil postopka niti napake, ki bi bila povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Enako velja glede dajanja navodil prvotožene stranke drugotoženi stranki, saj ne gre za obvezna navodila glede tolmačenja zakonodaje.
Tožnik je tudi po uveljavitvi ZSPJS po 1. 8. 2008 še vedno upravičen do razlike v plači, in sicer med prevedeno plačo in plačo, ki bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, ker tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 še vedno velja, saj ni prenehala, ta sprememba zakonodaje je vplivala na določbo o plači kot elementu pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je pred podano odpovedjo s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi opravljal delo na delovnem mestu vzdrževalec I, za katero se je zahtevala V. stopnja izobrazbe, ki je sicer ni imel, po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007, ki jo je podpisal, pa je delal na delovnem mestu vzdrževalec II, kjer se je zahtevala IV. stopnje izobrazbe. Sodni izvedenec je izračunal razliko v plači med dejansko prejeto plačo in prevedbeno plačo po pogodbi o zaposlitvi, čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Tako je tožnik od 1. 8. 2008 upravičen do odškodnine v višini razlike v mesečni plači glede na plačo, ki jo je dejansko prejemal in plačo za V. tarifni razred.
ZPP v drugem odstavku 254. člena določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci.
V konkretnem primeru sta podani mnenji s strani specialista ortopeda in specialistke medicine dela, prometa in športa, na podlagi iste dokumentacije povsem različni, saj je specialist ortoped ocenil, da je tožnica popolnoma nezmožna za vsako delo, specialistka medicine dela, prometa in športa pa je menila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da je zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
Glede na citirani 254. člen ZPP, je v konkretnem primeru zaradi različnih mnenj, potrebno najprej vsakega od izvedencev zaslišati in sicer vsakega enako o vseh pomembnih vprašanjih, tj. za vsako obolenje posebej, o teži obolenja, posledicah in predvsem kaj je tožnica s takšnim obolenjem zmožna oziroma ni zmožna opravljati in zakaj ne, ter kaj glede na posamezne zahteve, pomeni to za opravljanje konkretnega dela.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VDS00019212
ZSVarPre člen 66, 68.. ZUPJS člen 56, 56/5.. OZ člen 131, 131/1, 148, 179.
odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - premoženjska škoda - varstveni dodatek - obstoj protipravnosti
Dejstvo je, da tožnica pritožbe zoper odločbo z dne 15. 2. 2016 ni vložila, čeprav bi jo lahko. Zoper drugostopno odločbo, če bi bila zavrnilna, pa bi lahko vložila izpodbojno tožbo pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem z uveljavljanjem kršitve 66. in 68. člena ZSVarPre. Zaradi tega dejstva, ker tožnica ni uveljavljala varstva pravic, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja toženih strank, s tem pa ni podan dejanski stan iz 148. člena OZ.
Glede na ustaljeno sodno prakso morebitne napake v postopku ali napačna presoja dokazov in materialnega prava, ne predstavlja protipravnega ravnanja, v kolikor so posledice odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, kot v konkretnem primeru. V zvezi s presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije o izdaji posameznih upravnih aktov, so se izoblikovali standardi. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje toženih stranki šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti.
komisijska pogodba - prodajna pogodba - prodajna komisija - razmerje med komisionarjem in tretjim - vračilo kupnine
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da tožnica nima zahtevka zoper toženko ampak le zoper prodajalca oziroma lastnika motornega čolna in da toženka kot komisionarka ni odgovorna za prenos lastništva. Pravna dejanja komisionarja namreč učinkujejo neposredno za komisionarja in ta je subjekt pravic in obveznosti iz pogodbe, ki jo za račun komitenta sklene s tretjo osebo (tožnico). Izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe, ki je pravni temelj tožbenega zahtevka v tej pravdi, sta torej upravičena zahtevati v medsebojnem razmerju le tožnica in toženka. Do realizacije prodajne pogodbe ni prišlo, zato tožnica utemeljeno od toženke zahteva vračilo kupnine s pripadki v delu, v katerem ji le-ta še ni bila vrnjena. Povedano drugače, ob nerealizirani prodajni pogodbi lahko tožnica, ki je tretji, zahteva vračilo kupnine le od komisionarja (toženke), medtem ko takšnega zahtevka do komitenta (prodajalca) pravzaprav nima.
Intervenientka na strani prve toženke (zavarovalnica) je podala izjavo o vstopu v pravdo, kar je skladno s tretjim odstavkom 199. člena ZPP pogoj za izdajo izpodbijanega sklepa o intervenciji. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je intervenientka sodelovala v tem sporu proti njeni volji.
Stroški pregleda odločb, posvet s stranko in poročilo stranki so nesamostojna opravila, ki so priznana in zajeta v stroških sestave obrazložene vloge in zastopanja na narokih.
Obtoženčeva prištevnost, ki jo je sodišče prve stopnje ugotavljalo in ugotovilo s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke je v zadostni meri pojasnjena, celovito branje teh razlogov, vključno z ostalimi, ki so tudi relevantni za izbiro in odmero kazenske sankcije, pa pokaže, da je sodišče to okoliščino v zadostni meri upoštevalo. Obtoženčevo specialno povratništvo je že po naravi stvari same okoliščina, ki jo sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upošteva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je zaradi organizacije novega sistema planiranja proizvodnje prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu vodje optimizacije zalog pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejansko ni prišlo do prenehanja potrebe po delu tožnika. Iz dejanskih ugotovitev je mogoče razbrati, da je šlo pri toženi stranki pravzaprav za več vezanih novih zaposlitev na delovnih mestih, v posledici katerih je bila nato tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz izpovedi delavke, ki dela kot organizator optimalne proizvodnje izhaja, da opravlja isto delo, kot ga je pred premestitvijo na delovno mesto organizator optimalne proizvodnje opravljal sodelavec, ki pa na svojem novem delovnem mestu izvaja del nalog, ki jih je imel tožnik. Ta je bil torej zaposlen oziroma premeščen na (novo) delovno mesto, na katerem je izvajal zadolžitve, ki jih je imel pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnik, njegove naloge pa je prevzela novo zaposlena, ki je v času tožnikove zaposlitve v oddelku delala kot študentka.
Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti, če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana). Tožnik je po vložitvi navedene vloge tožene stranke, ko je bil seznanjen, na kaj se nanaša plačilo tožene stranke umaknil tožbo v celoti (tudi v zvezi z neizpolnjenim delom tožbenega zahtevka), kar pomeni, da jo je umaknil pravočasno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00018469
ZDR-1 člen 184.. OZ člen 131, 153.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - bistvena kršitev določb postopka - delo z viličarjem - nevarna dejavnost - vzročna zveza - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - izrecna odklonitev operativnega posega
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da druga toženka dela ni organizirala na varen način, tako da ga ne bi hkrati opravljala dva delavca na istem mestu, pri čemer je tožnik delo opravljal ročno, sodelavec pa z uporabo viličarja. Pri tem ni pojasnilo, na kateri dejanski in pravni podlagi je prišlo do takšnega zaključka, pred tem pa je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je bilo pri drugi toženki poskrbljeno za varno delo. Razlogi sodbe so med seboj dejansko v nasprotju, zato izpodbijane sodbe glede odločilnega dejstva (obstoja krivdne odgovornosti druge toženke) ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodelavec je pri manevriranju (obračanju) z ročnim električnim viličarjem zapel ob zraven stoječe vozičke, tako da je vsaj en voziček, ki je tehtal med 50 - 100 kg, z vilic padel in poškodoval tožnika. Ob navedenem dejanskem položaju oziroma glede na dejanske okoliščine primera je nejasen zaključek sodišča prve stopnje, da škoda ni nastala zaradi delovanja viličarja. Če je v zvezi z uporabo delujočega viličarja nastala škoda, potem bo odgovornost druge toženke za to škodo objektivna. Sodna praksa še vedno kot nevarne šteje (delujoče) viličarje pri premikanju, primerljive s tistim, pri katerem se je poškodoval tožnik, oziroma delo z njimi opredeljuje kot nevarno dejavnost, pri čemer objektivno odgovornost imetnika oziroma obratovalca zmanjša ali izključi pod predpostavkami iz 153. člena OZ.
Odklonitev operacije sama po sebi ne vpliva na zmanjšanje odškodnine (razen če gre za operacijo, kateri bi se po rednem teku stvari podvrgel vsak človek brez rizika škodnih posledic same operacije).
Ker pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.
ZIZ člen 38, 38/5. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) člen 8, 10, 39. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 15, 16.
izvršiteljevi stroški
Pridobivanje podatkov v primeru, ko ni nobenega indica o spremembi prebivališča dolžnika, ni potrebno za izvršbo in povzroča nepotrebne stroške upniku, v kasnejši fazi pa dolžniku.
Pridobivanje podatka o naslovu dolžnika pa je po stališču sodišča druge stopnje potrebno, ko iz podatkov spisa izhaja negotovost o naslovu dolžnika, kar je v konkretnem primeru, ko je v predlogu za izvršbo upnik navedel drug naslov, v postopku vročanja sklepa o izvršbi pa je sodišče ugotovilo pravilni naslov dolžnika, na katerem je izvršitelj tudi opravil rubež.
Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana).
Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka bistveno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, tako da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. Zato je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.
Dolžnik je lahko pričakoval prijavo terjatve zastavnega upnika na razdelitvenem naroku. Moral bi nanj pristopiti, da bi lahko prerekal terjatev in si na ta način zagotovil enako pravico v pritožbi. Ker tega ni storil, mu je pravica do prerekanja iz 201. člena ZIZ ugasnila.
ZST-1 člen 11, 11/3, 12, 12/2, 12/3, 12b, 12b/1, 12b/1-1, 12b/1-2. ZPP člen 108, 337, 337/1.
olajšave pri plačilu sodnih taks - predlog za oprostitev oz. obročno plačilo sodne takse - trditveno in dokazno breme - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - kratkoročne terjatve - relevantni podatki - pozivni sklep - poziv na dopolnitev predloga - pritožbene novote
Sodišče prve stopnje postopa po 108. členu ZPP, če predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ne vsebuje vseh podatkov in izjav iz drugega odstavka 12. člena ZST-1, ne pa v primeru, ko stranka pomanjkljivo navede okoliščine v zvezi s slabim premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanjem, ki naj bi utemeljevale predlagano taksno olajšavo.
sodba na podlagi pripoznave - plača - plačilo razlike plače - odločitev o pravdnih stroških
Toženka je tožnici dolgovala razlike v plači s pripadajočimi obrestmi. Toženka je tožnici še pred vložitvijo tožbe najprej plačala razliko v plači, vendar brez obresti. Nato je plačala še del obresti, vendar po mnenju tožnice premalo. Zato je za razliko obresti tožnica vložila tožbo za plačilo 266,61 EUR in v sporu uspela za znesek 214,61 EUR (80,50 %), za znesek 52,00 EUR (19,50 %) pa in je tožbo umaknila. Iz navedenega izhaja, da je toženka dala povod za tožbo, saj pred vložitvijo tožbe tožnici ni plačala celotne terjatve. Ker pa je tožnica iz naslova sporne terjatve zahtevala preveč, je potrebno upoštevati, da je v pravdi le deloma zmagala.
Tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni zatrjeval skritih napak ali skritih lastnosti viličarja, zaradi katere bi sporni družbi grozil regres, zato sporna družba ni izkazala pravnega interesa za sodelovanje v pravdi. Zato bi moralo sodišče prve stopnje intervencijo zavrniti.
ZJN-2 niti ZNJ-3 v definiciji pojmov ne opredeljuje pojma neresnične izjave ali dokazila v smislu določil 109.a člena ZJN-2 oziroma 112. člena ZJN-3; pač pa Slovar slovenskega knjižnega jezika neresnično izjavo opredeljuje kot nekaj kar ni resnica, torej kot neresnične podatke ali celo kot neresnično izjavo z namenom zavajati v zmoto – torej laž. V tem smislu je zato potrebno presojati izjavo oziroma dokazilo, ki je bilo s strani pravne osebe oziroma odgovorne osebe predloženo kot priloga ponudbe in ni mogoče slediti razlagi, ki jo ponujata pritožbi sklicujoč se na pojem ponarejene listine ali spremenjene listine v smislu uporabe odločil 251. člena KZ-1.
Ob v postopku nedvomno ugotovljenem dejstvu, da je direktor pravne osebe v imenu in za račun pravne osebe v ponudbi med drugim oddal izjavo (s priloženim certifikatom), kar je oboje podpisal in ožigosal (z namenom zavajanja naročnika, da izpolnjujejo zahtevane pogoje v zvezi z lesom, čeprav se je zavedal, da certifikat sploh ni bil izdan njihovemu podjetju niti v konkretnem postopku javnega naročanja) ni mogoče šteti, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, predvsem ne, ker je to storil prav direktor, ki je dolžan skrbeti za zakonito poslovanje pravne osebe.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku v času misije ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka v trajanju 25 dni, za kar mu je priznalo odškodnino. Pri tem se je pravilno oprlo na tretji odstavek 156. člena ZDR, drugi odstavek 97.f člena ZObr, 53. člen ZSSloV.