Za začetek zastaranja je odločilen trenutek, ko je upravičenec smel terjati izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka je za obseg škode izvedela najkasneje leta 2007. Takrat je bilo dokončno jasno, da je pri njenem zavarovancu nastopilo stanje trajne invalidnosti in trajne pravice do upokojitve. Zastaralni rok za terjatve iz 18. člena ZOZP znaša tri leta. Ker s plačilom z dne 11. 6. 2014 zastaranje terjatve, katere plačilo s tožbo zahteva tožeča stranka ni bilo pretrgano, je terjatev glede na datum vložitve tožbe (6. 6. 2017) zastarala.
Za poslovno goljufijo ne zadošča zgolj navajanje okoliščin in ravnanj, ki so tipična za sleherno pogodbeno razmerje, kot je v obravnavanem primeru zaveza k pravočasni in kvalitetni izpolnitvi obveznosti s strani obdolženca, temveč mora zakonski znak preslepitve biti konkretiziran z navedbo dejanskih okoliščin, ki jasno kažejo na obstoj obdolženčev zavesti, da obveznosti ne bodo izpolnjene na pogodbeno dogovorjen način.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017662
OZ člen 1, 186, 239, 240, 246, 488, 490, 490/1, 490/3, 493, 493/2, 494, 495, 495/1. ZNPosr člen 23, 23/3. ZPP člen 8.
pogodbena odškodninska odgovornost - poslovna odškodninska obveznost - odgovornost nepremičninskega posrednika - nepremičninsko posredovanje - posredovanje pri nakupu nepremičnine - pogodba o posredovanju - protipravnost ravnanja - pravno stanje nepremičnine - pravne napake - jamčevanje za pravne napake - gradbeno dovoljenje - lokacijsko dovoljenje - neskladna gradnja - nelegalna gradnja - investitor gradnje - gradnja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem - čas nastanka škode - izguba pravic - rok za uveljavljanje pravice
S prodajno pogodbo sta tožnika v last pridobila stanovanje, ki ima manjšo vrednost, kot bi jo imelo, če bi bilo locirano v legalno zgrajeni stavbi. Razlika je škoda, obstoječa od nakupa nepremičnine dalje, zato ni mogoče slediti toženi stranki, da škoda še ni nastala, ker tožnika stanovanja še nista poizkušala prodati.
Pri dokazni oceni ni upoštevano, da tožnika negativnega dejstva, da gradbenega dovoljenja nista dobila in da z neskladno gradnjo nista bila seznanjena, težko dokazujeta. Večjo vlogo pri razčiščevanju tega dejstva je zato pričakovati od tožene stranke, ki bi lahko zatrdila in dokazala kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah je tožnika z neskladno gradnjo seznanila in jima izročila gradbeno dovoljenje.
Ker tožnika svoje pravice iz pravne napake nista uveljavila v enem letu od dne, ko sta za pravno napako izvedela, z zahtevkom nista uspela.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00019319
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3. ZKP člen 358, 358-1.
kaznivo dejanje razžalitve - pravica do svobode izražanja - pravica do varstva časti in dobrega imena - test sorazmernosti - poseg v osebnostne pravice posameznika - svoboda novinarskega izražanja - časnikarski poklic - politična funkcija - javna oseba - obveščanje javnosti - objektivna žaljivost - namen zaničevanja - kršitev kazenskega zakona - oprostitev obtožbe
Zasebna tožilka je s tem, ko je postala sopredsednica politične stranke, kot politik postala javna osebnost in je ob tem mogla in morala pričakovati, da bo trpela tudi hujše posege v osebnostne pravice ter da bo zaradi pravice do obveščanja javnosti do tega tudi najverjetneje prišlo, ker javnost zanima, kdo so osebe, ki so v vrhu določene politične stranke in jo ustanavljajo, tudi v smislu njihove strokovne podkovanosti in ozadja, iz katerega prihajajo, in da se bo o tem poročalo (tudi neprizanesljivo in grobo v medijih, za katere je takšen način pisanja značilen), ne glede na to, da je bila politična stranka komaj ustanovljena.
Sodišče prve stopnje ni opravilo testa, ki ga je po ustaljenem stališču ESČP potrebno opraviti v skladu z drugim odstavkom 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), to je ali je bilo potrebno v obravnavanem primeru zaradi zaščite pravice zasebne tožilke do časti in dobrega imena nujno omejiti obdolženčevo pravico do svobode izražanja in da je prezrlo, da prispevek ni bil namenjen obravnavi zasebne tožilke osebno, temveč da je izpostavljal vprašanja in okoliščine, ki so se nanašale na njo kot politika in soustanoviteljico politične stranke, njene strokovne kompetence in profesionalno ozadje ter ravnanje in da v tem primeru sodna praksa dopušča tudi veliko bolj grobe in žaljive besede ter da ni upoštevalo, da so bili sporni izrazi (akademska ničla, popolna ničla, kvazi intelektualka) uporabljeni na provokativen način, s katerim je obdolženec izražal svoje mnenje in stališče, pravico, da tako ravna kot novinar pri obveščanju javnosti, pa mu je sodišče prve stopnje z izrečeno sodbo neupravičeno odreklo.
Pritožba citira sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), Ustavnega sodišča ter ESČP, iz katerih poudarja zaključke sodišč in navaja, da je imel obdolženec tudi v obravnavanem primeru pravico izraziti svoja lastna stališča in mnenja in ni bil dolžan podajati zgolj informacij in podatkov, katerih presoja je prepuščena javnosti oziroma naslovnemu krogu bralcev; da svoboda izražanja ne zajema zgolj informacij oziroma mnenj, ki jih javnost dojema v pozitivnem smislu, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali povzročajo nelagodje v odnosu do države ali kateregakoli dela družbe ter da ne moremo govoriti o demokratični družbi, če ne upoštevamo medijskega pluralizma, tolerance in odprtosti do kritike; da je šlo za zadevo v javnem interesu, ker je pisal o soustanoviteljici in sopredsednici novoustanovljene politične stranke ter da gre za družbo pomembno zadevo, odprto za javno debato, zaradi česar obstaja zelo malo odprtega prostora znotraj EKČP za omejitev pravice do svobode izražanja ter da v takšnem primeru omejevanje pravice do svobode izražanja ni dopustno, ker bi to predstavljalo zahtevo novinarjem, da prispevkov ne objavljajo, saj ne bi mogli biti nikoli povsem prepričani, katera je tista meja, do katere lahko javnosti informacije predstavijo in katere izraze lahko uporabijo, da ne bodo sankcionirani. S povzetim se pritožbeno sodišče strinja, saj prav to izhaja iz sodb navedenih sodišč, in pritožba utemeljeno poudarja, da omejevanje pravice do svobode izražanja obdolženca v takšnih okoliščinah ni dopustno in da od novinarja tudi ni mogoče zahtevati, da v kazenskem postopku dokaže vsako svojo trditev, saj to krati svobodo izražanja kot temeljno človekovo pravico, hkrati pa bi se na takšen način onemogočalo obveščanje javnosti, ki ima pravico biti o javnih zadevah obveščena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00017870
KZ-1 člen 74, 74/1, 227, 227/2. ZKP člen 101, 109, 502, 502/1, 502/2.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - pridobitev protipravne premoženjske koristi - protipravna premoženjska korist - premoženjska škoda - zakonski znak kaznivega dejanja - kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - premoženjskopravni zahtevek - upravičen predlagatelj
Sodišče prve stopnje ima prav, ko ugotavlja, da okoliščina, da pridobitev protipravne premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero je državno tožilstvo predlagalo uvedbo preiskave zoper oba osumljenca, ni odločilna za presojo o utemeljenosti zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki ga je podalo državno tožilstvo in kateremu je ugodilo, ker je za protipravno premoženjsko korist potrebno šteti vsako povečanje premoženja storilca, ki ima vzrok v storitvi kaznivega dejanja, pri čemer protipravna premoženjska korist lahko pomeni dodatno sestavino protipravnosti pri kateremkoli kaznivem dejanja, čeprav za samo ugotovitev kaznivega dejanja ni pomembna, je pa pomembna okoliščina za odmero kazni ali za uporabo drugih kazenskih sankcij.
Ker tožena stranka sodne takse po pravilni vročitvi sklepa in dopisa, s katerim jo je sodišče prve stopnje pozivalo na plačilo dolgovane sodne takse, ni poravnala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sklep, s katerim je štelo pritožbi za umaknjeni.
ZIZ člen 267, 273. SPZ člen 33, 33/1. ZPP člen 337, 426.
začasna odredba v zvezi z motenjem posesti - zavarovanje nedenarne terjatve - varstvo posesti - izročitev ključev - verjetnost, da terjatev obstoji - pritožbena novota
Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji le na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.
Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev motenja posesti, do katerega je prišlo s tem, da je toženec 26. 6. 2018 tožnico potiskal iz kuhinje in hodnika sporne hiše, 10. 9. 2018 pa ji preprečil vstop tako, da je zaklenil vrata. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da takšne tožbene trditve tožbenega zahtevka za izročitev ključa z ničemer ne utemeljujejo.
Predlagana začasna odredba mora biti takšna, da je z njo mogoče doseči namen zavarovanja (s tožbo) uveljavljane nedenarne terjatve, (ne pa kakšne druge terjatve) oziroma konkretneje: mora biti takšna, da je z njo (začasno) urejeno stanje nastalega motenja, ne pa kakšnega drugega (nezatrjevanega) motenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00017795
ZZK-1 člen 8, 79, 244, 244/1. ZPP člen 190. ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-3, 60/6, 342.
izbrisna tožba - pasivna legitimacija - prenos lastninske pravice - odtujitev stvari med pravdo - ničnost prodajne pogodbe - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne vpise pravic - izbris hipoteke - kršitev pravice do sodnega varstva - zaznamba spora - stroški pravdnega postopka, nastali pred začetkom stečajnega postopka - prijava terjatve iz naslova pravdnih stroškov - subjektivne meje pravnomočnosti
Pravilo iz 190. člena ZPP pride v poštev tudi v primeru, ko do spremembe lastnika pride zaradi izpolnitve kondikcijskih zahtevkov na podlagi nične pogodbe (87. člen OZ). 190. člen ZPP ureja naknadno ločitev procesne od stvarne (materialnopravne) legitimacije, in predstavlja izjemo od pravila, da se sodba izda med strankama, ki sta tudi materialnopravna nosilca pravic in obveznosti (zavezanec in upravičenec) v spornem razmerju. Kar pomeni, da izguba stvarne legitimacije (dejstvo torej, da stranka ni več materialnopravni izpolnitveni zavezanec ali upravičenec) praviloma ne sme vplivati na odločitev o zahtevku.
Ker gre v konkretnem primeru za stvarno pravico (hipoteko) na nepremičninah, do razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti ne bi prišlo (tožeča stranka ni izkazala zaznambe spora v z.k.) in se morebitna ugodilna sodba, izdana med prvotnima strankama, ne bi raztezala na singularnega naslednika tožene stranke.
Pravni interes prvotnim strankam, da se postopek med njima nadaljuje in konča, daje 190. člen ZPP, neodvisno od tega, ali bo sodbo mogoče izvršiti in ali bo učinkovala zoper pridobitelja stvari.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - postopek - zaslišanje nasprotne udeleženke - presoja pogojev
Nasprotna udeleženka ima pravico, da ne odgovarja na vprašanja in samo to ne bi mogel biti razlog za njeno zadržanje na prisilnem zdravljenju.
Ugotovitev, da je tavala po prometni cesti in da je bila premražena, pritožnica ni uspela izpodbiti. Ti ugotovitvi pa utemeljujeta sklep, da je huje ogrožala svoje zdravje in življenje.
krivdna odškodninska odgovornost - hramba - hramba čolna - kraja - pridobitev lastninske pravice - izročitev premičnine v posest - podjemna pogodba - registracija - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - vmesna sodba - odplačnost - profesionalna skrbnost
Ni dvoma, da je čoln premičnina, kot tudi, da je bil njegov neposredni posestnik tožnik. Slednji je v pravdi tudi zatrjeval, da je lastnik čolna. Iz tega izhaja logičen sklep, da je v skladu z zakonsko domnevo iz SPZ, lastnik čolna tožnik, dokler toženec ne dokaže drugače.
Izkaže se, da tudi, če bi sprejeli stališče pritožnika, da je bila s strani tožnika predložena (pred)pogodba o nakupu čolna nedopustno upoštevana, to samo po sebi ne zadošča za ovrženje zakonske domneve glede tožnikovega lastništva. Predložitev s strani tožnika zatrjevane pisne (pred)pogodbe bi, če že, zakonsko domnevo lastništva lahko le še dodatno potrdila, ne pa ovrgla.
Opis kaznivega dejanja torej vsebuje vse abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, zatem pa njihovo konkretizacijo, tudi zakonskega znaka preslepitve, iz katerega je sklepati, da je šlo pri obdolžencu za vedenje oziroma zavest o preslepitvi, ko je prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene, pri tem pa prikrival, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, kar je razvidno iz navedbe, da je to storil, čeprav je vedel, da gospodarska družba A.U., d.o.o. ne razpolaga z zadostnimi finančnimi sredstvi in računov za najem prostorov in parkirišč ne bo mogla poravnati ter je tako U.P. preslepil in je z njim podpisal navedeni pogodbi.
Obdolženčeva predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja in teža obravnavanega kaznivega dejanja, ob tem ko olajševalnih okoliščin utemeljeno ni ugotovilo, sta sodišču prve stopnje utemeljeno narekovali zaključek, da je edino primerna zaporna kazen v višini, kot jo je izreklo, in ki je po oceni pritožbenega sodišča povsem ustrezno odmerjena. Dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno pred šestimi leti, pa ni takšna tehtna okoliščina, ki bi lahko vplivala na vrsto in višino kazenske sankcije, kot je bila izrečena.
ZIZ člen 38, 38/5. ZPP člen 151, 151/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 19-4.
odločitev o pravdnih stroških - izvršilni stroški - začasna odredba - odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi - stroški poizvedb - stroški za sestavo vloge
Drugi toženec v fazi postopka z izdajo začasne odredbe ni sodeloval in tudi ni vložil ugovora zoper sklep sodišča, s katerim je bila prvi toženki prepovedana odtujitev in obremenitev njenih nepremičnin. Stroški odgovora na ugovor tako lahko bremenijo le prvo toženko.
ZFPPIPP člen 344, 344/1, 347, 347/3. SPZ člen 65, 65/1, 124, 124/1.
prodaja premoženja - predkupni upravičenec - soglasje za sklenitev pogodbe - sklep o soglasju
V okoliščinah danega primera se zastavlja vprašanje, ali ima predkupni upravičenec prednost tudi pri nakupu kompleksa T., čeprav zgoraj navedeni nepremičnini (ki obsegata 346 m2), predstavljata le 0,4 % celotnega kompleksa T. (ki obsega 86.000 m2). Pri iskanju odgovora na navedeno vprašanje je potrebno tehtati med pravico predkupnega upravičenca, da to pravico uresniči in pravico izbranega ponudnika do nakupa nepremičnin po ponujeni ceni, upoštevaje pri tem načelo sorazmernosti.
Predkupna pravica je omejena na stavbo v etažni lastnini. Ker ta v danem primeru predstavlja izredno majhen del kompleksa nepremičnin, ki se prodajajo, po oceni pritožbenega sodišča učinka predkupne pravice do nakupa idealnih deležev ¼ od celote na zgoraj navedenih dveh nepremičninah ni mogoče razširiti na celoten kompleks nepremičnin, ki se prodajajo.
ZVEtL člen 23, 23/3, 26, 26/4. ZPP člen 116, 116/1.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - dokaz z izvedencem - stroški izvedenca - predujem za izvedenca - neplačilo predujma za izvedenca - fikcija umika predloga - več predlagateljev - deljiva obveznost - solidarna obveznost - vrnitev v prejšnje stanje - zamuda prekluzivnega roka
S tem, ko je sodišče prve stopnje s sklepom predlagatelju (ki sta bila takrat še dva) naložilo plačilo predujma v roku 15 dni v višini 1.500,00 EUR, je za prvega predlagatelja nastala obveznost plačila predujma v znesku 750,00 EUR, v roku 15 dni (torej obveznost plačila predujma po enakih delih za oba predlagatelja v skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZVEtL). To je del predujma, katerega plačilo je takrat odpadlo nanj. Ni namreč šlo za solidarno obveznost, saj zakon izrecno določa plačilo po enakih delih. Zato bi moralo sodišče prve stopnje po tem, ko druga predlagateljica predujma v sodno določenem roku ni plačala, s sklepom naložiti prvemu predlagatelju še dodatno plačilo predujma v znesku 750,00 EUR.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00017352
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-1, 208, 208/1, 339, 339/2, 339/2-14.
smrt stranke med pravdo - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka z dediči stranke - predhodno vprašanje - zakonito dedovanje - oporočno dedovanje - odpoved dediščini - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odsotnost odločilnih razlogov - navidezna (simulirana) pogodba - materialno in procesno dokazno breme - prevalitev procesnega dokaznega bremena - pravni interes za pritožbo
Krog dedičev po med postopkom umrli tretji toženki je za ta postopek predhodno vprašanje.
V konkretnem primeru tožnik nosi materialno dokazno breme za zaključek, da sta prvi toženec in oče pravdnih strank želela nekaj drugega, kot sta zapisala. Navedeno pa ne pomeni, da procesno dokazno breme v teku postopka v nobenem primeru ne more preiti na toženca. Ko stranka, ki je določeno dejstvo po materialnem pravu dolžna zatrjevati in dokazati, s tem uspe, nastopi položaj, ki od nasprotne stranke terja trditve in dokaz o nasprotnem. Tožnik je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostil in je na tožence prešlo procesno dokazno breme, da dokažejo, da je v obdobju sklepanja navedene pogodbe prvi toženec imel dovolj sredstev za plačilo kupnine, oziroma se sedaj vprašanje njegove finančne zmožnosti izkaže za pravno relevantno.
dokazovanje z izvedencem - predpravdno izvedensko mnenje - dokazi in dokazna ocena
Utemeljena je pritožbena graja, da ima pred pravdo pridobljeno Poročilo ZAG glede na okoliščine obravnavanega primera neposredno dokazno vrednost. Za obravnavano zadevo ni (neposredno) uporabljiva odločba VS RS II Ips 748/2005 z dne 15. 2. 2007, na katero se v točki 9 obrazložitve sklicuje sodišče prve stopnje. Drži sicer, kar je v tej odločbi poudarilo vrhovno sodišče, da v primeru obrazložene graje zasebno pridobljenega strokovnega mnenja, le - tega ni mogoče uporabiti v dokazne namene, saj je treba upoštevati strogo formaliziran postopek dokazovanja z izvedenci (243. - 256. člen ZPP), a je treba okoliščine v tej smeri v vsakem primeru posebej presoditi.
zapuščinska obravnava - oprava zapuščinske obravnave - vabljenje na narok - nepravilno vabljenje na narok za glavno obravnavo - oprava naroka v odsotnosti nepravilno vabljene stranke - izjava o sprejemu dediščine
Pritožnica kot dedinja sodi v krog prizadetih oseb in bi morala biti zato vabljena na zapuščinsko obravnavo. Ker se to ni zgodilo, sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti le na podlagi podatkov v spisu, navedb dediča in pritožničine izjave, da zapuščino sprejema, temveč bi moralo razpisati zapuščinsko obravnavo in pritožnici omogočiti, da na njej sodeluje. Tega ne spremeni dejstvo, da je sodišče pritožnici vročilo zapisnik zapuščinske obravnave, iz katerega je izhajalo, da bo po pridobitvi dedne izjave zapustnikove hčere izdalo sklep o dedovanju. Zapuščinska obravnava je osrednje procesno dejanje zapuščinskega postopka, zato bi jo sodišče prve stopnje v odsotnosti dedinje lahko zaključilo le, če bi slednja z nje neupravičeno izostala ali če bi se sodelovanju na njej pisno odpovedala.