Zakonec oziroma partner ne postane pogodbena stranka zgolj zato, ker je v zakonski/zunajzakonski zvezi z eno od pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje se je pri tem materialnopravno zmotno oprlo na 56. člen ZZZDR, saj se nerazdelna odgovornost zakoncev/partnerjev iz drugega odstavka tega člena nanaša le na (med drugim) obveznosti, ki jih prevzame en zakonec/partner za tekoče potrebe družine. To pa ne pomeni, da zakonec/partner, ki ni bil pogodbena stranka, to postane, le k izpolnitvi obveznosti, ki jo je drugi zakonec s to pogodbo prevzel za tekoče potrebe družine, je zavezan solidarno. V konkretnem primeru to pomeni, da prvi toženec solidarno z drugo toženko tožnici odgovarja za plačilo zapadle in neplačane najemnine, ker pa ni bil stranka najemne pogodbe, mu je ni mogoče odpovedati in izrekati sankcij, ki iz nje izvirajo kot posledice njenega nespoštovanja in se ne nanašajo na tekoče potrebe družine (izpraznitev in izročitev nepremičnine).
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/1.
izvedenina
V obravnavani zadevi gre dejansko za zahtevno in ne zelo zahtevno pisno izvedensko mnenje, kot je brez kakršnekoli utemeljitve zaključeno v izpodbijanem sklepu. Gre za običajno izvedensko mnenje o vprašanju potrebe po pomoči in postrežbi drugega za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb in datumu nastanka takšnega stanja. Ker v stroškovniku izvedenec ni niti omenil, kaj šele specificiral navedenih standardov iz naslova zelo zahtevnega izvedenskega mnenja, je na podlagi 2. točke 1. odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih od priglašenih 414,00 EUR mogoče priznati 276,00 EUR za izdelavo zahtevnega pisnega izvedenskega mnenja.
Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik ni delovni invalid in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se upokojil po določbah ZPIZ-1. Navedena določba obravnava dva različna primera. V prvem primeru mora biti izpolnjen pogoj, da gre za delovnega invalida. V tem primeru mora tak zavarovanec izpolniti še naslednji pogoj, to pa je, da mu do izpolnjevanja pogojev za upokojitev manjka do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Naslednji primer, ki ga obravnava določba (drugi stavek četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2) pa je, da gre za invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, da je invalid na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in da mu na ta dan po določbah ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj. Drugi stavek tako izrecno govori o invalidu. Tožnik je nedvomno invalid III. kategorije invalidnosti, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je v drugem stavku četrtega odstavka 90. člena ZPIZ-2 določen zgolj pogoj, da gre za invalida (kar tožnik izpolnjuje), ni pa določen pogoj, da gre za delovnega invalida, je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita.
ZPP člen 142, 142/1, 142/3, 142/4, 346, 346/3. ZPSto-2 člen 43, 43/2.
nepravilna vročitev - vročanje v hišni predalčnik - neuporaben hišni predalčnik - obvestilo o pošiljki - fikcija vročitve - pogoji za izdajo zamudne sodbe
Pismonoša je ravnal pravilno, ko je obvestilo o pošiljki pustil na vratih stanovanja, in ne v hišnem predalčniku. Vendar v nadaljevanju ni ravnal pravilno, ko po izteku roka pisanja ni pustil v predalčniku, ker ga je napačno štel za neuporabnega iz razloga, ker na njem ni bilo vidnega toženčevega priimka. Pri enostanovanjskih hišah, za kar v tem konkretnem primeru nedvomno gre, ni nujno, da bi imel hišni predalčnik označen priimek in je lahko uporaben tudi, če priimka na njem ni.
zavrženje revizije - potek roka za vložitev revizije
Zoper pravnomočno sodbo, izdano v socialnih sporih o pravicah iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva lahko stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (4. točka 31. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 367. člena ZPP). Iz povratnice v sodnem spisu izhaja, da je bila pravnomočna sodba tožniku vročena 12. 3. 2018. To pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev revizije v konkretnem primeru iztekel 11. 4. 2018. Tožnik je vložil revizijo priporočeno po pošti 19. 4. 2018, zato je bilo treba revizijo zavreči kot prepozno.
Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča s katerimi se pritožnik izrecno strinja, med drugim izhaja, da je potem, ko mu je bil od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2018 ponovno priznan dodatek za nego otroka, dne 22. 8. 2016 vložil zahtevo za izplačilo dodatka še za čas od 1. 1. 2011 do 31. 10. 2015. Glede na to, da je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, ni pogojev za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Takšno stališče je bilo že zavzeto v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana.
Hujša kršitev moralnih dolžnosti je pravni standard, ki ga mora v vsakem posameznem primeru napolniti sodišče po presoji okoliščin konkretnega primera. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da teže vzrokov za razdedinjenje ni mogoče obravnavati le kot izraz nenaklonjenosti zapustnika do dediča, ampak morajo imeti ti vzroki tak pomen in tako težo, da dediču ne gre (niti) z zakonom zagotovljen nujni delež. Vzroke za razdedinjenje je zato treba razlagati ozko, iti pa mora za hujše kršitve (tudi) po merilih širše družbene morale. Kot hujša kršitev moralne dolžnosti dediča do zapustnika se šteje zlasti grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, opustitev pomoči ob bolezni ali težavah, opustitev obiskov in podobno ravnanje.
BBHSZ člen 37, 37/1, 37/2.. ZPIZ-1 člen 110.. ZPIZ-2 člen 392.
vdovska pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V postopku ponovne odmere pokojnine vdovska pokojnina tožnici pri slovenskem nosilcu zavarovanja, torej tožencu, ni bila priznana. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 12. 2013, ki ni predmet tega postopka, je bila potrjena odločba z dne 20. 9. 2013, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker pogoji za priznanje obravnavane pravice po slovenski nacionalni zakonodaji, torej iz 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ‑2 na dan 1. 7. 2008 niso izpolnjeni. Pravica do vdovske pokojnine je bila torej tožnici po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH pravnomočno zavrnjena. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Pomeni namreč, da ostane vdovska pokojnina trajna obveznost tujega, torej bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja, in ni podlage za njeno priznanje pri tožencu. Pravnomočna zavrnitev pravice do vdovske pokojnine po 37. členu Sporazuma pa pomeni tudi, da morajo pritožbena izvajanja v zvezi z uporabo 3. alineje 1. odstavka oziroma 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ter dopolnitvijo 48 let starosti pred 31. 8. 2008 v obravnavanem primeru ostati brezuspešna. Izpodbijani zavrnilni odločbi sta torej pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela pa utemeljeno zavrnjen.
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah 333. in 343. člena ZPP. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni s tem zakonom določen kakšen drug rok. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje ob preizkusu pritožbe skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo tožnika zoper sodbo pritožbenega sodišča kot nedovoljeno pravilno zavrglo, saj je bila pritožba vložena dne 16. 3. 2018 zoper sodbo vročeno tožniku dne 29. 8. 2017, prepozna.
delitev solastnega premoženja - zakonski pogoji - zakonski kriteriji - kriteriji za delitev solastnine - fizična delitev nepremičnin - fizična delitev z izplačilom razlike v vrednosti - upravičeni interes - ohranitev solastninske skupnosti na stvari, ki je predmet delitve - pripadajoče zemljišče - ustanovitev stvarne služnosti po uradni dolžnosti
Sodišče mora pri fizični delitvi nepremičnin upoštevati, kateri od solastnikov izkazuje večji upravičen interes, da bi prejel posamezno stvar v naravi. Interes se ugotavlja glede na dosedanjo rabo stvari, potrebe solastnikov in velikost solastninskih deležev.
Na možnost fizične delitve ne more vplivati niti prepoved odtujitve in obremenitve, saj ta pomeni omejitev lastninske pravice po volji lastnika in se nanaša na pravno poslovno razpolaganje, kamor odtujitev nepremičnine, ki je posledica načina delitve solastnine v nepravdnem postopku, ne sodi.
Pritožbo, kot redno pravno sredstvo je v skladu s 333. členom ZPP možno vložiti le zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Zoper sodno odločbo, izdano na drugi stopnji, je skladno s 367. členom ZPP možno uveljaviti le izredno pravno sredstvo, kot npr. revizijo, o kateri odloča Vrhovno sodišče RS (368. člen ZPP).
Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tudi to, da imajo pripadniki v času misije zaradi specifik življenja in bivanja na misiji določeno višjo plačo, ne izključuje pravice do tedenskega počitka.
motenje posesti - motilno ravnanje - dokazi in dokazovanje - motilec posesti - ugovor pasivne legitimacije - povečani stroški zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča - potrebni stroški postopka
Da bi bilo dejanje motilno, mora namreč priti vsaj do minimalne spremembe dotedanjega izvrševanja posesti oziroma obstoječega posestnega stanja.
Stranka ima v postopku sicer pravico izbrati odvetnika izven sedeža sodišča, pred katerim teče postopek, vendar pa teh stroškov ne more prevaliti na nasprotno stranko, ki je v skladu z določilom 155. člena ZPP dolžna povrniti zgolj potrebne stroške za postopek. Da bi bile za izbiro odvetnika zunaj sedeža sodišča podane posebne okoliščine (npr. specialistično znanje odvetnika), pa toženca v postopku nista zatrjevala.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - plačilo odškodnine zaradi okrnitve osebnostnih pravic - pravica do duševne integritete - škodni dogodek - grožnja - verbalna grožnja - občutek ogroženosti oškodovanca - obramba - strah - duševne bolečine - obseg nepremoženjske škode - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - načelo individualizacije - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
Tožnik je z opisom ravnanja tožencev in navedbo posledic, ki jih je zaradi njunega ravnanja utrpel (navedel je, da so izrečene grožnje pri njem vzbudile strah in porušile njegov notranji mir) opredelil področje varovanja in kršitev. S tem je opravil zadostno konkretizacijo splošne osebnostne pravice, zato mu okoliščina, da v okviru tožbenih navedb ni konkretno opredelil vrste kršene osebnostne pravice, ni v škodo. Subsumpcija pravno relevantnih dejstev, ki izhajajo iz konkretnega življenjskega primera, pod pravno normo je naloga sodišča.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo, da odškodnina ne more odražati zgolj oškodovančevega subjektivnega vrednotenja posledic. Povedano drugače: načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih, ni uporabilo kot korektiv načela individualizacije.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018701
ZUP člen 225.. URS člen 158.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - načelo pravnomočnosti
Predmet odločanja v novem postopku so lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Pravnomočnost zajema vso dejansko in pravno podlago, na kateri temelji pravnomočna odločba z dne 8. 5. 2015, zaradi česar v novem postopku ni dopustno odločati o kategoriji invalidnosti in tudi ne o pravicah iz invalidskega zavarovanja za čas pred tem.
Ker je torej v konkretnem primeru obdobje od 17. 3. 2015 že obseženo v pravnomočno končanem prejšnjem postopku, pri tožniku tako ni mogoče ugotoviti nastanka I. kategorije invalidnosti že z dnem 17. 3. 2015. Glede na odločbo z dne 8. 15. 2015, ki je postala pravnomočna dne 28. 5. 2015, se tako tožnika lahko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 29. 5. 2015, to je od prvega naslednjega dne po formalni pravnomočnosti zavrnilne odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja dalje.
SPZ člen 42. ZDen člen 66, 66/2, 66/3. ZUP člen 224, 281.
pridobitev lastninske pravice z upravno odločbo - denacionalizacijska odločba - ničnost denacionalizacijske odločbe - dokončnost odločbe - deklaratornost vpisa v zemljiško knjigo - aktivna legitimacija
Denacionalizacijska odločba s katero je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, je bila (tudi) v tem obsegu izrečena za nično z odločbo upravne enote, pri čemer je bila pritožba zoper njo zavrnjena in je torej odločba že postala dokončna. S tem pa so bili odstranjeni njeni učinki. Tako kot je tožnica lastninsko pravico pridobila z dokončno denacionalizacijsko odločbo, jo je z dokončnostjo odločitve o njeni ničnosti, tudi izgubila. Gre namreč za poseg v pridobljeno pravico z učinkom za nazaj (ex tunc), z vzpostavitvijo stanja kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega upravnega akta. Šteti torej je, da tožnica nikoli ni postala lastnica nepremičnine, zato tudi ni aktivno legitimirana za negatorno lastninskopravno tožbo zoper toženca, niti ni upravičena za uveljavljanje uporabnine.
Dokončna odločba, izdana v upravnem postopku, je bila odpravljena (izrečena za nično) v postopku, določenem z zakonom, zato tudi ni mogoče govoriti o protipravnem posegu v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine.
URS člen 155, 155/1, 155/2. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 125, 125/3. ZOPNI člen 2, 2-2, 4, 4-1, 4-8, 4-10, 5, 5/2, 6, 27, 27/2, 27/3, 34, 34/1, 34/2, 57, 57/1. ZPP člen 181.
rok za vložitev pritožbe - uporaba pravil novele ZPP - prehodne in končne določbe - odvzem premoženja nezakonitega izvora - premoženje nezakonitega izvora - odsvojitev premoženja - retroaktivna uporaba zakona - protiustavnost zakona - razveljavitev neustavne zakonske določbe - dajatvena tožba - ugotovitvena tožba - pravna korist - lastnina države - dokazna ocena - izpodbojna zakonska domneva
V postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora se skladno z drugim odstavkom 34. člena ZOPNI toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, le takrat, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni (več) mogoč. Nadomestni odvzem v obliki odvzema premoženja, ki ustreza vrednosti nezakonitega izvora, ali denarnega zneska, ki ustreza tej vrednosti, torej ni mogoč v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe (na primer odsvojitev premoženja).
Če je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno na ožje družinske člane (med katere sodijo tudi zakonci oziroma izvenzakonski partnerji obsojencev kataloških kaznivih dejanj in njihovi starši - 8. točka 4. člena ZOPNI), velja domneva o brezplačnem prenosu takega premoženja nanje oziroma za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (6. člen ZOPNI). Gre za izpodbojno domnevo. Tožena stranka jo lahko izpodbije, če izkaže, da je za premoženje plačala dejansko vrednost. Na tožeči stranki kljub temu ostaja breme navajanja dejstev in dokazov, iz katerih izhaja domneva o brezplačnosti prenosa (tretji in drugi odstavek 27. člen ZOPNI).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89, 99, 99/2, 101.. ZS člen 113, 113/1.. Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - kriteriji za razreševanje presežnih delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - predhodno vprašanje
Tožena stranka je s tem, ko kljub temu, da je v decembru 2016 predvidela zmanjšanje števila zaposlenih za 36 delavcev, načrtovanih odpovedi ni podala hkrati oziroma naenkrat, temveč jih je raztegnila na obdobje daljše od 30 dni, to je na prvo polovico leta 2016, dejansko obšla določbe ZDR-1 o dolžnostnem ravnanju v primeru t. i. kolektivnega odpusta, to je zlasti obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (99. člen ZDR-1) in sprejem programa razreševanja presežnih delavcev (101. člen ZDR-1). Tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za več odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne izpodbija, neutemeljeno pa vztraja na stališču, da je za presojo, ali gre za t. i. kolektivni odpust, bistveno zgolj število dejanskih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki pa v obravnavanem primeru, ob ugotovitvi, da je tožena stranka že v decembru 2015 predvidela odpust 36 delavcev iz poslovnega razloga, ni bistveno.