BBHSZ člen 37, 37/1, 37/2.. ZPIZ-1 člen 110.. ZPIZ-2 člen 392.
vdovska pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V postopku ponovne odmere pokojnine vdovska pokojnina tožnici pri slovenskem nosilcu zavarovanja, torej tožencu, ni bila priznana. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 12. 2013, ki ni predmet tega postopka, je bila potrjena odločba z dne 20. 9. 2013, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker pogoji za priznanje obravnavane pravice po slovenski nacionalni zakonodaji, torej iz 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ‑2 na dan 1. 7. 2008 niso izpolnjeni. Pravica do vdovske pokojnine je bila torej tožnici po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH pravnomočno zavrnjena. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Pomeni namreč, da ostane vdovska pokojnina trajna obveznost tujega, torej bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja, in ni podlage za njeno priznanje pri tožencu. Pravnomočna zavrnitev pravice do vdovske pokojnine po 37. členu Sporazuma pa pomeni tudi, da morajo pritožbena izvajanja v zvezi z uporabo 3. alineje 1. odstavka oziroma 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ter dopolnitvijo 48 let starosti pred 31. 8. 2008 v obravnavanem primeru ostati brezuspešna. Izpodbijani zavrnilni odločbi sta torej pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela pa utemeljeno zavrnjen.
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah 333. in 343. člena ZPP. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni s tem zakonom določen kakšen drug rok. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje ob preizkusu pritožbe skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo tožnika zoper sodbo pritožbenega sodišča kot nedovoljeno pravilno zavrglo, saj je bila pritožba vložena dne 16. 3. 2018 zoper sodbo vročeno tožniku dne 29. 8. 2017, prepozna.
Zgolj dejstvo, da tožnik ni predložil dokazila iz računovodskih knjig, ob ostalih izvedenih dokazih, ni odločilno, saj ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 112, 112/1, 112/1-2, 207, 207/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sindikalni zaupnik - posebno pravno varstvo pred odpovedjo
Določba 207. člena ZDR-1 pomeni, da ni nujno, da bi vsi sindikalni zaupniki pri delodajalcu uživali tudi varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v smislu 112. člena ZDR-1. Natančnejša določitev kriterijev, kateri sindikalni zaupniki uživajo posebno varstvo, je prepuščena dogovoru med sindikatom in delodajalcem. Glede na ugotovitev, da toženka in sindikat takega dogovora nista sklenili, tožnik varstva pred odpovedjo ni užival. Pritožba zmotno trdi, da tožnik kot edini sindikalni zaupnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo že na podlagi 112. člena ZDR-1. ZDR-1 v tem določilu res določa, da delodajalec voljenemu ali imenovanemu sindikalnemu zaupniku ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Vendar okoliščina, da zakon uporablja ednino, ne pomeni, da varstvo uživa najmanj en sindikalni zaupnik oziroma zagotovo sindikalni zaupnik, ki je edini kot tak izvoljen oziroma imenovan, ne glede na to, ali je bil z delodajalcem sklenjen dogovor o določitvi števila zaupnikov, ki uživajo varstvo, saj je obe določbi, 112. in 207. člena ZDR-1 potrebno brati skupaj.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - takojšen umik - paricijski rok
Ne drži, da bi šlo za takojšen umik tožbe le, če bi do tega prišlo v roku 8 dni po izpolnitvi zahtevka. V predmetni zadevi je potrebno o stroških postopka odločiti tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, vendar tega niso storili takoj po izpolnitvi, pač pa nekaj mesecev kasneje, v vmesnem času pa niso bila opravljena procesna dejanja, v zvezi s katerimi bi strankam nastali dodatni stroški postopka. V zvezi s presojo, kaj pomeni "takoj" po prvem odstavku 158. člena ZPP, ni relevantno sklicevanje pritožbe na paricijski rok 8 dni iz 29. člena ZDSS-1.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.
invalidnina - telesna okvara
Tako iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje, kot tudi iz mnenja invalidske komisije prve stopnje izhaja, da je pri tožniku podana organska osebnostna motnja. Gre torej za bolezen, ki kot taka tudi ni vključena v Seznam telesnih okvar. V predmetni zadevi tako niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.
seznam dolžnikovega premoženja - (ne)sklepčnost predloga
Sodišče prve stopnje je upnikov predlog meritorno presojalo in pravilno ugotovilo, da je ta vsebinsko pomanjkljiv oziroma nesklepčen, saj upnik ne navaja dejstev, ki bi utemeljevala njegov predlog. Prvi odstavek 31. člena ZIZ predpisuje dejstva oziroma okoliščine, ki jih mora upnik izkazati, da s predlogom za seznam premoženja uspe. Ker upnikov predlog le-teh ni obsegal, gre za vsebinsko in ne formalno pomanjkljivost.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89, 99, 99/2, 101.. ZS člen 113, 113/1.. Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - kriteriji za razreševanje presežnih delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - predhodno vprašanje
Tožena stranka je s tem, ko kljub temu, da je v decembru 2016 predvidela zmanjšanje števila zaposlenih za 36 delavcev, načrtovanih odpovedi ni podala hkrati oziroma naenkrat, temveč jih je raztegnila na obdobje daljše od 30 dni, to je na prvo polovico leta 2016, dejansko obšla določbe ZDR-1 o dolžnostnem ravnanju v primeru t. i. kolektivnega odpusta, to je zlasti obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (99. člen ZDR-1) in sprejem programa razreševanja presežnih delavcev (101. člen ZDR-1). Tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za več odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne izpodbija, neutemeljeno pa vztraja na stališču, da je za presojo, ali gre za t. i. kolektivni odpust, bistveno zgolj število dejanskih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki pa v obravnavanem primeru, ob ugotovitvi, da je tožena stranka že v decembru 2015 predvidela odpust 36 delavcev iz poslovnega razloga, ni bistveno.
izločitev dokazov - predlog za izločitev dokazov - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - skrajšani kazenski postopek - izločitev dokazov v skrajšanem postopku - dopustnost pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev nedovoljenih dokazov
V kolikor je predlog za izločitev dokazov v skrajšanem postopku podan pred začetkom glavne obravnave, je zoper sklep tako v primeru ugoditve in izločitve dokazov kot v primeru zavrnitve predloga za izločitev dokazov dopustna pritožba, o kateri odloča višje sodišče. Temeljne določbe so namreč v drugem in tretjem odstavku 83. člena ZKP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00016820
ZPP člen 337, 337/1, 425. SPZ člen 32. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-3.
posest - motenje posesti - spor zaradi motenja - sodno varstvo posesti - nedovoljene pritožbene novote - sestavina stvari - samostojna stvar - sprememba tožbe - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za začasno odredbo - težko nadomestljiva škoda - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.
Tožnica ni verjetno izkazala, da bi morala stroje kupiti ali najeti, ker bi bilo sicer onemogočeno njeno poslovanje; izkazan je nekoliko manjši obseg dohodka, tega pa bo v primeru, da se bo pokazalo, da je ta izpad posledica toženkinega nedopustnega ravnanja, imela možnost uveljavljati z zahtevkom za povrnitev škode.
delna sodba - izpodbojna pogodba - napake volje - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - začetek teka roka - nedopustne pritožbene novote - nerelevantna dejstva
Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti. Tožeča stranka je bila o zatrjevani prevari tožene stranke oz. lastni zmoti, obveščena z elektronskim dopisom z dne 29. 5. 2014, s katerim jo je tožena stranka obvestila, da je Vrhovno sodišče RS ugodilo reviziji in razveljavilo drugostopenjsko sodbo, ki je tožeči stranki dovoljevala uporabo krožne poti za dostop do njenega poslovnega prostora, ter da je v ponovljenem odločanju Višje sodišče v Ljubljani dne 11. 3. 2014 izdalo sodbo, s katero je bila uporaba krožne poti prepovedana. Okoliščina, ali in kdaj je lastnik zemljišča, v korist katerega je bila uporaba krožne poti prepovedana, izvedel dejansko zaporo uporabe s postavitvijo betonskih blokov, je za odločitev o začetku teka prekluzivnega roka povsem nerelevantna. Razmerje med lastnikom zemljišča, po katerem teče krožna pot, in tožečo stranko kot uporabnikom te poti je samostojno in neodvisno od razmerja med strankama kupoprodajne pogodbe. Izpodbojni rok bi tekel tudi v primeru, če bi lastnik uporabo poti trpel oz. konkludentno dovoljeval kljub pravnomočni sodni odločbi.
BANČNO JAVNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00018897
OZ člen 9.
stroški prehrane - sporazum
Sodišče prve stopnje je glede na vsebino 1.in 2. člena dogovora pravilno štelo, da gre za pavšalni poračun stroškov za prehrano po Kolektivni pogodbi za dejavnost železniškega prometa (KPDSŽ) in Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uredba), ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje. Tožnika ni mogoče izvzeti iz kroga upravičencev po Dogovoru, ker mu je delovno razmerje prenehalo 31. 1. 2015, saj Dogovor ne izključuje tistih, ki v času njegove sklenitve niso bili več zaposleni pri toženki. Tudi sicer ni podlage za različno obravnavo tistih, ki so bili v delovnem razmerju pri toženki od 1. 8. 2008 dalje in tistih, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred ali po sklenitvi Dogovora.
uporabnina - nadomestilo koristi od uporabe tuje stvari - neupravičena pridobitev - višina uporabnine - vrednost nepremičnin - dokazovanje z izvedencem - podatki gurs - vlaganja v nepremičnino - pridržna pravica - plačilo uporabnine - deljive obveznosti - aktivna in pasivna legitimacija strank - sprememba tožbe - dovolitev spremembe tožbe - trditvena in dokazna podlaga
Morebitna pogajanja med pravdnima strankama o odlogu izročitve nepremičnin (ta trditev sicer prav tako kaže, da sta toženca uporabljala sporni nepremičnini v celoti) v ničemer niso vplivala na utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi. Enako velja za zatrjevano pridržno pravico prvega toženca, že zato, ker pridržna pravica ne daje nobenega upravičenja za uporabo oziroma ekonomsko izkoriščanje pridržane stvari.
Vrednosti nepremičnin po podatkih GURS niso tržne vrednosti (kar je sodni izvedenec pojasnil), zato nimajo nobenega pomena za primerjavo z vrednostmi spornih nepremičnin, ki jih je ugotovil sodni izvedenec. Izvedensko mnenje A. A. z dne 20. 4. 2010 nima pomena za to zadevo, saj je bilo izdelano v drugi zadevi, razen tega pa je izvedenec mag. B. B. pojasnil svoje stališče do cenitve A. A. (tudi) v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 22. 5. 2017 (zakaj je prišlo do razlik med vrednostmi zemljišč in zakaj je preračun A. A. nepravilen), toženca pa na ta odgovor sodnega izvedenca nista podala argumentiranih pripomb.
Zatrjevana vlaganja prvega toženca v sporne nepremičnine ne vplivajo na odločitev o višini uporabnine. Po obsegu oziroma vrednosti sploh niso opredeljena, ne glede na to pa morebitna vlaganja brez soglasja tožnikov ne bi mogla spremeniti solastniških razmerij na teh nepremičninah. Rezultat domnevnih vlaganj oziroma morebitna povečana vrednost nepremičnin pripada njihovim (so)lastnikom. Toženca tudi nista uveljavljala nobenega zahtevka ali pobotnega ugovora iz tega naslova, zato se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem vlaganj.
Toženca nista nerazdelno odgovorna za plačilo uporabnine, saj gre za deljivo obveznost (prvi in drugi odstavek 393. člena OZ), tožnika pa nista podala trditev, ki bi utemeljevale solidarno obveznost tožencev. Njuna obveznost se zato deli med njima na enaka dela.
Delitev uporabnine na enaka dela bi prišla v poštev le v primeru, če bi tožnika imela enaka solastniška deleža na vsaki nepremičnini, vendar pa takšna situacija ni podana.
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZS člen 113a, 113a/2.. OZ člen 165.. ZDR-1 člen 156.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/2.
Tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske (SV) na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, niti s sklicevanjem na višjo plačo pripadnika SV v času misije.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - poškodovanje tuje stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - poškodovanje stvari
Obtožni predlog očita obdolžencu kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, in sicer prvo izvršitveno ravnanje, to je poškodovanje tuje stvari. Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari. Državni tožilec bi torej moral navesti zakaj so vrata bila delno uničena (npr. se niso dala več zapreti, bila so zvita …) ali njihovo okvaro (na njih je poškodovan lak, barva in podobno). Državni tožilec v obtožnem aktu ni opisal konkretnih okoliščin poškodovanja vrat, zato tudi po presoji sodišča druge stopnje le abstraktna navedba, da je obdolženec vrata poškodoval, ne zadošča.
Skladno z drugim odstavkom 111. člena ZPIZ-2 se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Za odločitev v sporni zadevi je tako odločilen odgovor na vprašanje, kdaj je zakonita zastopnica vložila vlogo za priznanje pravice do družinske pokojnine.
Za presojo, ali je izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP, ni odločilen le datum (delne) izpolnitve, pač pa, kdaj je tožnik izvedel, kateri del terjatve mu je bil izplačan (zlasti če gre le za delna plačila s strani delodajalca, ne pa za izpolnitev celotne vtoževane terjatve).
Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožnik tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko tožeča stranka zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
Pogodbene stranke so pri sklepanju pogodb morale paziti, da družbena lastnina s pogodbama ne bi bila oškodovana in torej izhajati ne le iz ekvivalence položaja pravnega prednika toženk pred in po sklenjenih pogodbah, ampak tudi iz ekvivalence medsebojnih obveznostih in pravic pogodbenih strank. Ta pa je narekovala, da se zaveza Občine in D. o neodpovedljivosti veže na neko predvidljivo okoliščino oziroma določljivo dobo upravičenja, temu pa je zadoščeno, če je to upravičenje vezano na konkretno osebo. V nasprotnem primeru o ekvivalenci ne bi mogli več govoriti.
Pritožbo, kot redno pravno sredstvo je v skladu s 333. členom ZPP možno vložiti le zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Zoper sodno odločbo, izdano na drugi stopnji, je skladno s 367. členom ZPP možno uveljaviti le izredno pravno sredstvo, kot npr. revizijo, o kateri odloča Vrhovno sodišče RS (368. člen ZPP).
Skladno z 20. točko prvega odstavka 15. člena zavarovanci sami plačujejo prispevke. Ker tožnik prispevke za zdravstveno zavarovanje ni plačal, je v tem primeru tožena stranka v določbi 58. člena ZZVZZ v zvezi z 59. členom istega zakona ter ob uporabi ZDavP-2 imela ustrezno pravno podlago, da od tožnika zahteva plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.