SPZ člen 42. ZDen člen 66, 66/2, 66/3. ZUP člen 224, 281.
pridobitev lastninske pravice z upravno odločbo - denacionalizacijska odločba - ničnost denacionalizacijske odločbe - dokončnost odločbe - deklaratornost vpisa v zemljiško knjigo - aktivna legitimacija
Denacionalizacijska odločba s katero je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, je bila (tudi) v tem obsegu izrečena za nično z odločbo upravne enote, pri čemer je bila pritožba zoper njo zavrnjena in je torej odločba že postala dokončna. S tem pa so bili odstranjeni njeni učinki. Tako kot je tožnica lastninsko pravico pridobila z dokončno denacionalizacijsko odločbo, jo je z dokončnostjo odločitve o njeni ničnosti, tudi izgubila. Gre namreč za poseg v pridobljeno pravico z učinkom za nazaj (ex tunc), z vzpostavitvijo stanja kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega upravnega akta. Šteti torej je, da tožnica nikoli ni postala lastnica nepremičnine, zato tudi ni aktivno legitimirana za negatorno lastninskopravno tožbo zoper toženca, niti ni upravičena za uveljavljanje uporabnine.
Dokončna odločba, izdana v upravnem postopku, je bila odpravljena (izrečena za nično) v postopku, določenem z zakonom, zato tudi ni mogoče govoriti o protipravnem posegu v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89, 99, 99/2, 101.. ZS člen 113, 113/1.. Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - kriteriji za razreševanje presežnih delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - predhodno vprašanje
Tožena stranka je s tem, ko kljub temu, da je v decembru 2016 predvidela zmanjšanje števila zaposlenih za 36 delavcev, načrtovanih odpovedi ni podala hkrati oziroma naenkrat, temveč jih je raztegnila na obdobje daljše od 30 dni, to je na prvo polovico leta 2016, dejansko obšla določbe ZDR-1 o dolžnostnem ravnanju v primeru t. i. kolektivnega odpusta, to je zlasti obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (99. člen ZDR-1) in sprejem programa razreševanja presežnih delavcev (101. člen ZDR-1). Tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za več odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne izpodbija, neutemeljeno pa vztraja na stališču, da je za presojo, ali gre za t. i. kolektivni odpust, bistveno zgolj število dejanskih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki pa v obravnavanem primeru, ob ugotovitvi, da je tožena stranka že v decembru 2015 predvidela odpust 36 delavcev iz poslovnega razloga, ni bistveno.
O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ravna v nasprotju s strokovnimi in poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.
Pojasnilna dolžnost zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti glede tveganj se od zdravnika pričakuje, da pacienta seznani z rednimi tveganji posameznega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja. Opozorilo mora upoštevati tudi redka tveganja, če lahko ta v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljenja bolezni ali ga celo presegajo in bi zato lahko vplivala na pacientovo privolitev v zdravljenje.
Neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti postane odškodninskopravno pomembna šele takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.
Pojasnilna dolžnost je predpisana zato, da se pacient na podlagi relevantnih informacij lahko odloči za ali proti posegu (da lahko poda t. i. informirano soglasje). Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti o tveganjih zdravljenja predstavlja kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah. Stranka, ki je kršila svoje pogodbene obveznosti, odgovarja za škodo, ki je s takšno kršitvijo v pravnorelevantni vzročni zvezi. Neposredni vzrok škode, ki izvira iz realiziranega tveganja, je medicinski zaplet, medtem ko ima kršitev pojasnilne dolžnosti značaj posrednega vzroka. Škode zaradi uresničenega tveganja, na katerega pacient ni bil opozorjen, zato ni mogoče avtomatično pripisati kršitvi pojasnilne dolžnosti, temveč je vzročna zveza vzpostavljena le, če obstaja možnost, da bi pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost zaplet in s tem škodo preprečila. To pa je tedaj, ko bi glede na zdravstveno stanje pacienta, dosegljive oblike zdravljenja ter naravo konkretne oblike zdravljenja, njegove pričakovane pozitivne učinke in z njim povezana tveganja pravilno izpolnjena pojasnilna obveznost pri pacientu povzročila vsaj razmislek (notranji konflikt), ali naj se posegu podvrže ali ne. Če je izkazano, da pojasnilo o tveganju ne bi spremenilo toka dogodkov, ker pri pacientu ne bi povzročilo nobene dileme glede strinjanja s posegom, ni razloga za to, da bi sodišče posledice naključnega zapleta v procesu zdravljenja s pacienta prevalilo na zdravnika.
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - poseg v lastninsko pravico - obseg tožbenega zahtevka - vsebina tožbenega zahtevka - nedoločen in nejasen izrek - odstranitev stvari - odstranitev gradbenega materiala - delno zavrženje tožbe - poziv na popravo tožbe - dopolnitev tožbe - neodprava
Izrek sodbe mora biti sam po sebi tak, da je razumljiv in da je (vsakomur) jasno, kaj se toženi stranki s sodbo nalaga. Odsotnost podatkov o legi in obsegu nasutja, ki ga je treba odstraniti, ohranja nejasnost zahtevka.
Kljub ugotovitvam sodišča prve stopnje, na podlagi katerih bi bila tožnica upravičena do posestnega varstva po 33. členu SPZ, je sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da bi zaradi vzpostavitve nove življenjske skupnosti toženca z drugo partnerko prišlo do kršitve njune ustavno zajamčene pravice do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Takšno odločitev je sprejelo neutemeljeno, saj toženec v svoji trditveni podlagi ni navedel, da v stanovanjski hiši živi z novo partnerko (o tem je izpovedal zgolj ob zaslišanju), prav tako se tudi ni skliceval, da bi mu bila z vzpostavitvijo prejšnjega stanja kršena njegova pravica do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZS člen 113a, 113a/2.. OZ člen 165.. ZDR-1 člen 156.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/2.
Tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske (SV) na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, niti s sklicevanjem na višjo plačo pripadnika SV v času misije.
Skladno z drugim odstavkom 111. člena ZPIZ-2 se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Za odločitev v sporni zadevi je tako odločilen odgovor na vprašanje, kdaj je zakonita zastopnica vložila vlogo za priznanje pravice do družinske pokojnine.
obseg zapuščine - denarna sredstva - darilo - pravni interes za pritožbo - pritožbene novote
Pravni interes za pritožbo je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist
nasprotna izvršba - res iudicata v izvršilnem postopku - ugovor plačila v izvršbi
Z ugovorom dolžnika se odloči o vsebinski upravičenosti upnika do zahtevane prisilne izvršbe. Takšna odločitev ni samo formalno (nemožnost izpodbijanja z rednimi pravnimi sredstvi) ampak večkrat tudi materialno pravnomočna v okviru obravnavanih ugovorov, kot na primer v primeru ugovora poplačila. Pravnomočnost ne izključuje samo uveljavljanja istovetnega zahtevka, temveč tudi uveljavljanje zahtevka, ki je s prejšnjim v neposrednem nasprotju. V danem primeru, ko je bilo v sklepu o ugovoru torej ugotovljeno, da je bila terjatev plačana s plačilom zneska 2.500,00 EUR dne 20. 3. 2012, da torej upnikov zahtevek za izvršbo ni (več) utemeljen, bi šlo za kršitev načela ne bis in idem, če bi sodišče ugotovilo, da ni prišlo do preplačila terjatve, ker plačila zneska 2.500,00 EUR ni bilo. Upnikov ugovor zoper predlog za nasprotno izvršbo, ker naj znesek 2.500,00 EUR ne bi bil plačan, nasprotuje dolžničinemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, ker je bil znesek 2.500,00 EUR plačan. Povedano drugače: odločitev o neupravičenosti dolžnice do povrnitve tistega, kar je bilo v izvršbi odtegnjeno, bi nasprotovala odločitvi o vsebinski neupravičenosti upnika do realizacije izvršbe.
Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo 20 točk za obvestilo stranki in 20 točk za ugotovitev pravnomočnosti. Glede na določbe OT namreč ne gre za samostojno storitev za katero bi pooblaščencu pripadala nagrada po tar. št. 39 OT, kar izhaja tudi iz sodne prakse.
Za rešitev vprašanja, ali je nepremičnino mogoče fizično deliti, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Postavitev ustreznega izvedenca je praviloma predpogoj za odločitev. Pri postavitvi izvedenca tako ne gre zgolj za izvedbo dokaza, ki bi bil v korist ene ali druge stranke, kar bi izključevalo uporabo 36. člena ZNP. Določilo 36. člena ZNP je specialno in ureja primere, ko brez določenega dokaza postopka ni mogoče izvesti in je z njim v takih primerih izključena tudi uporaba pravil dokazovanja, ki veljajo v pravdnem postopku. Sodišče bi bilo dolžno predujem za stroške izvedenca (geodeta) naložiti predlagatelju in postopati v skladu s citiranim določilom v primeru, če predlagatelj v roku ne založi predujma za izvedbo dokaza.
Fizična delitev stavbe, kjer so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, je mogoča le ob soglasju solastnikov, vendar je treba ločiti vlaganja brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabiti za določen namen. Za kakšne vrste vlaganj bi v obravnavanem primeru lahko šlo, pa je vprašanje, na katerega lahko odgovori le izvedenec ustrezne stroke in nanj (še) ni odgovorjeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00016819
OZ člen 51, 73, 73/1, 80. ZPP člen 337, 337/1.
sklenitev pogodbe - odstop od pogodbe - izjava o odstopu - neobličnost pogodbe - nedopustna pritožbena novota - pooblastilo po zaposlitvi - naknadna odobritev
Zakon za sklenitev konkretne pogodbe (o priznanju dolga in povrnitvi izplačanega zneska) posebne oblike ne zahteva, zato bi za odstop od pogodbe zadoščala tudi ustna izjava, pisno elektronsko sporočilo, s katerim je bila nasprotna pogodbena stranka seznanjena, pa po oblikovni plati ustreza še toliko bolj.
izločitev dokazov - predlog za izločitev dokazov - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - skrajšani kazenski postopek - izločitev dokazov v skrajšanem postopku - dopustnost pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev nedovoljenih dokazov
V kolikor je predlog za izločitev dokazov v skrajšanem postopku podan pred začetkom glavne obravnave, je zoper sklep tako v primeru ugoditve in izločitve dokazov kot v primeru zavrnitve predloga za izločitev dokazov dopustna pritožba, o kateri odloča višje sodišče. Temeljne določbe so namreč v drugem in tretjem odstavku 83. člena ZKP.
uporabnina - nadomestilo koristi od uporabe tuje stvari - neupravičena pridobitev - višina uporabnine - vrednost nepremičnin - dokazovanje z izvedencem - podatki gurs - vlaganja v nepremičnino - pridržna pravica - plačilo uporabnine - deljive obveznosti - aktivna in pasivna legitimacija strank - sprememba tožbe - dovolitev spremembe tožbe - trditvena in dokazna podlaga
Morebitna pogajanja med pravdnima strankama o odlogu izročitve nepremičnin (ta trditev sicer prav tako kaže, da sta toženca uporabljala sporni nepremičnini v celoti) v ničemer niso vplivala na utemeljenost tožbenega zahtevka po podlagi. Enako velja za zatrjevano pridržno pravico prvega toženca, že zato, ker pridržna pravica ne daje nobenega upravičenja za uporabo oziroma ekonomsko izkoriščanje pridržane stvari.
Vrednosti nepremičnin po podatkih GURS niso tržne vrednosti (kar je sodni izvedenec pojasnil), zato nimajo nobenega pomena za primerjavo z vrednostmi spornih nepremičnin, ki jih je ugotovil sodni izvedenec. Izvedensko mnenje A. A. z dne 20. 4. 2010 nima pomena za to zadevo, saj je bilo izdelano v drugi zadevi, razen tega pa je izvedenec mag. B. B. pojasnil svoje stališče do cenitve A. A. (tudi) v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 22. 5. 2017 (zakaj je prišlo do razlik med vrednostmi zemljišč in zakaj je preračun A. A. nepravilen), toženca pa na ta odgovor sodnega izvedenca nista podala argumentiranih pripomb.
Zatrjevana vlaganja prvega toženca v sporne nepremičnine ne vplivajo na odločitev o višini uporabnine. Po obsegu oziroma vrednosti sploh niso opredeljena, ne glede na to pa morebitna vlaganja brez soglasja tožnikov ne bi mogla spremeniti solastniških razmerij na teh nepremičninah. Rezultat domnevnih vlaganj oziroma morebitna povečana vrednost nepremičnin pripada njihovim (so)lastnikom. Toženca tudi nista uveljavljala nobenega zahtevka ali pobotnega ugovora iz tega naslova, zato se prvemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem vlaganj.
Toženca nista nerazdelno odgovorna za plačilo uporabnine, saj gre za deljivo obveznost (prvi in drugi odstavek 393. člena OZ), tožnika pa nista podala trditev, ki bi utemeljevale solidarno obveznost tožencev. Njuna obveznost se zato deli med njima na enaka dela.
Delitev uporabnine na enaka dela bi prišla v poštev le v primeru, če bi tožnika imela enaka solastniška deleža na vsaki nepremičnini, vendar pa takšna situacija ni podana.
Hujša kršitev moralnih dolžnosti je pravni standard, ki ga mora v vsakem posameznem primeru napolniti sodišče po presoji okoliščin konkretnega primera. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da teže vzrokov za razdedinjenje ni mogoče obravnavati le kot izraz nenaklonjenosti zapustnika do dediča, ampak morajo imeti ti vzroki tak pomen in tako težo, da dediču ne gre (niti) z zakonom zagotovljen nujni delež. Vzroke za razdedinjenje je zato treba razlagati ozko, iti pa mora za hujše kršitve (tudi) po merilih širše družbene morale. Kot hujša kršitev moralne dolžnosti dediča do zapustnika se šteje zlasti grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, opustitev pomoči ob bolezni ali težavah, opustitev obiskov in podobno ravnanje.
Pri ravnanju tožnika (skoku iz vozila) je šlo za instiktivno, hipno reagiranje na grozečo prometno nesrečo in s tem poškodbo tožnika (bodisi trčenje v oviro ali zletenje vozila s ceste in njegovo prevrnitev), za kar mu ni mogoče pripisati krivde. Pri reagiranju tožnika tako ni šlo za ravnanje, ki bi v celoti ali delno izključilo odgovornost zavarovanca tožene stranke oziroma utemeljevalo soprispevek tožnika k nastanku škode (153. člen OZ)
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - nepremoženjska škoda - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - višina odškodnine - lahek primer po Fischerjevi lestvici - zlom gležnja
Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (zlom gležnja; II. skupina), za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa je prejel približno sedem povprečnih neto plač v RS, kar je celo nekoliko pod povprečjem prisojenih odškodnin v teh primerih.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - darilo, dano enemu od zakoncev
Četudi bi tožnica dokazala, da je do nakupa zemljišča 12. 12. 2000 pridobila in tudi prihranila 75.000,00 USD kot doto in nato pridobila še v letu 2001 225.000,00 USD kot doto, ali kot dediščino, ali kot darilo (tožnica je vse te tri možne pravne naslove navajala v svoji trditveni podlagi), dne 12. 12. 2000 kupljena sporna nepremičnina in nato do leta 2009 zgrajena stanovanjska hiša glede na pridobljena zneska namenskega kredita za gradnjo v letu 2001 in 2003 in tudi porabljena za gradnjo, sporna nepremičnina ne more predstavljati posebnega premoženja tožnice.
Ravnanje po 104. členu SZ-1 ni obveznost občine (tožnice), pač pa le možnost (za toženko). Občine v opisano ravnanje ni mogoče prisiliti. Če tožnica ni tako ravnala, ima, če ni pogojev po prvem odstavku 104. čl. SZ-1, in toženka jih ne izkazuje, pravico zahtevati odpoved najemne pogodbe in posledično izpraznitev stanovanja.