izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - sodna razveza - rok za vložitev tožbe
Tožena stranka je tožnici že vabilo na zagovor vročala na napačen naslov, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved nezakonita že zaradi kršene pravice do obrambe. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je že sama nepojasnjena odsotnost (sploh daljša kot je bila tožničina - od 11. 7. 2017 do podaje odpovedi 12. 9. 2017) razlog, zaradi katerega bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor.
Tožena stranka v izredni odpovedi ni v ničemer utemeljila pogoja za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Tega tudi kasneje ni pojasnila ali dokazovala.
Delavec resda ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij za polni delovni čas, kar pa še ne pomeni, da je potrebno tožnici onemogočiti, da se na podlagi poziva tožene stranke odloči, ali se bo vrnila na delo k njej ali ne.
Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 11. 7. 2017, ampak ji je (z vsemi pravicami iz delovnega razmerja pri toženi stranki) trajalo do 8. 1. 2018. Četudi sodišče tožnici, ker je od 9. 1. 2018 zaposlena pri drugem delodajalcu, od tega datuma dalje pravilno ni priznalo delovnega razmerja pri toženi stranki in tudi ne pravic iz delovnega razmerja (izmed teh je za delavca najpomembnejša pravica do plače), pa je toženi stranki vendarle tudi za čas od 9. 1. 2018 dalje naložilo plačilo razlike med plačo pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki. S tem v zvezi je pritožba utemeljena. V času zaposlitve pri novem delodajalcu namreč delavcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - odškodnina za čas odpovednega roka
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Obe terjatvi delavcu pripadata na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 v primeru izredne odpovedi delavca, v kolikor je izredna odpoved podana zaradi razlogov, navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR-1. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja, da je tožnica izredno odpoved podala ob predhodnem opominu na izpolnitev obveznosti in o tem obvestila pristojni inšpektorat. Ker toženka obveznosti ni izpolnila, je tožnica v predpisanem roku podala izredno odpoved, kot je določeno v drugem odstavku 111. člena ZDR-1. Odpoved je podala iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved tožnice podana zakonito, posledično je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Sodišču ni treba izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo. Z utemeljenimi razlogi lahko njihovo izvedbo zavrne. Eden od takšnih utemeljenih razlogov je, da stranka, ki dokaz predlaga, sploh ne poda dovolj konkretnih trditev, ki bi se z njegovo izvedbo potrjevale.
odškodnina - delovna nesreča - nepremoženjska škoda - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici
Tožnik je v nesreči utrpel raztrganino sprednje križne vezi desnega kolena in delno raztrganino kolateralne-vzdolžne notranje vezi desnega kolena. Gre za srednje hud primer, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča v III. kategorijo.
tožba za nedopustnost izvršbe - umik tožbe - stroški pravdnega postopka - umik predloga za izvršbo - aktivna legitimacija - lastninska pravica na predmetu izvršbe
Tožniki so umaknili tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnini, potem ko je toženka kot upnica, ki je njihovemu ugovoru tretjega v izvršilnem postopku nasprotovala, umaknila predlog za izvršbo. S tem so tožniki dosegli svoj cilj, ki so ga zasledovali s tožbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženka smiselno izpolnila tožbeni zahtevek in ji v plačilo naložilo pravdne stroške tožnikov.
Medtem ko je sodišče prve stopnje tožbo pravilno štelo kot potrebno, pa je odgovor na tožbo napačno štelo kot nepotrebni strošek tožene stranke in ji ni priznalo nobenih stroškov postopka.
končni obračun - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog
Tožena stranka je v pritožbi navedla le, da celotnega računa, ki ga je izstavila tožeča stranka za dobavo in montažo dimnika ni mogoče poravnati zaradi potrjenega končnega obračuna. S to navedbo, ki v bistvu pomeni zgolj ponovitev navedb podanih med postopkom pred sodiščem prve stopnje, je tožena stranka grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ker v postopkih v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, tožena stranka s pritožbeno navedbo ne more uspeti.
ZFPPIPP člen 400, 400/4, 400/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - sklep o začetku postopka odpusta obveznosti - pritožba dolžnika - preizkusno obdobje - obrazložitev odločitve - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ne drži pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da odločitve ni obrazložilo. V obrazložitvi sklepa je sodišče navedlo vse odločilne razloge za uporabo določbe četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki določa, da sodišče določi preizkusno obdobje na podlagi mnenja upravitelja in ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega stanja in drugih osebnih stanj, ter ob upoštevanju razlogov za njegovo insolventnost.
Ker je sodišče prve stopnje določilo preizkusno obdobje v okviru iz petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, pritožnik tudi neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019840
ZDR člen 182, 182/1.. ZDR-1 člen 177.. OZ člen 131, 352.
odškodninska odgovornost delavca - bodoča škoda - sukcesivno nastajajoča škoda - zastaranje
Zastaranje za bodočo škodo začne teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva - ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek. Bistveno je, da je škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale.
pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote - obličnost pogodbe
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da je ob zatrjevanem pravnem temelju, da je tožena stranka odgovorna za plačilo vtoževane terjatve po 433. členu OZ odločilno ali je na toženo stranko prešla kakšna premoženjska celota ali posamezni del na pogodbeni podlagi. Pri tem je nadalje odločilno, da ne zadošča zgolj ustna pogodba, ampak mora biti prenos premoženja izkazan z ustrezno pisno pogodbo.
Določba 433. člena OZ v celoti kot glasi nedvomno zahteva, da se prenos premoženjske celote ali dela premoženja dogovori s pisno pogodbo, kar logično izhaja iz določbe drugega odstavka tega člena, da je nično pogodbeno določilo, ki bi omejevalo ali izključevalo odgovornost, določeno po prvem odstavku določbe. Ubeseditev ″pogodbeno določilo″ pomeni, da gre za nekaj, kar je zapisano.
Določba 433. člena OZ je namenjena varstvu upnikov, ki imajo terjatve iz pravnih razmerij, povezanih s prenesenim premoženjem. Ker je v primeru, ko pride do prenosa premoženja med gospodarskimi subjekti, zagotovljeno varstvo upnikov po specialnih določilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v poglavju o združitvah in delitvah, potem se upnik ne more uspešno sklicevati na določbo 433. člena OZ kot pravno podlago za plačilo svoje terjatve. Da pa bi šlo pri domnevno prenesenem premoženju za stvarni vložek v toženo stranko, tožeča tudi ni zatrjevala in ker ZGD-1 v takšnem primeru upniku terjatve ne zagotavlja posebnega varstva, bi se smel sklicevati na določbo 433. člena OZ3, vendar pa je tudi za stvarno pravni vložek bistveno, da se njegov obseg in realizacija ugotovi s pisno pogodbo in ne zadošča le ustni prenos premoženja.
vpis v sodni register - odločanje registrskega sodišča o zahtevku za vpis - vpis spremembe članov nadzornega sveta - prekinitev postopka - sklep pritožbenega sodišča - učinek sklepa - vrnitev zadeve v ponovno odločanje
Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da za vpis članov nadzornega sveta in izbris članov nadzornega sveta registrsko sodišče ni imelo materialnopravne podlage. Kot izhaja iz spisovnega gradiva in sedanjih vpisov članov nadzornega sveta, je registrsko sodišče z izpodbijanim sklepom na podlagi sklepa pritožbenega sodišča IV Cpg 290/2018 o razveljavitvi sklepa o vpisu novih članov nadzornega sveta Srg 001 z dne 6. 2. 2018 in vrnitvi zadeve registrskemu sodišču v novo odločanje, vzpostavilo registrsko stanje pred opravljenim vpisom po sklepu z dne 6. 2. 2018.
Registrsko sodišče na podlagi sklepa sodišča druge stopnje opravi vpis v sodni register le v primerih, ko sodišče druge stopnje spremeni sklep registrskega sodišča 1.) bodisi tako, da odredi vpis predlaganih sprememb (drugi odstavek 40. člena ZSReg), 2.) bodisi tako, da zavrne zahtevek za vpis v sodni register (tretji odstavek 40. člena ZSReg). V prvem primeru registrsko sodišče opravi vpis v sodni register, v drugem primeru pa vpiše izbris opravljenega vpisa. Smiselno enako postopa tudi v primeru, ko sodišče druge stopnje s sklepom zgolj razveljavi sklep registrskega sodišča o vpisu v sodni register, ne da bi vrnilo zadevo registrskemu sodišču v novo odločanje. Tudi v tem primeru namreč razveljavitveni sklep dejansko pomeni spremembo sklepa registrskega sodišča o vpisu v sodni register. Za nobenega od navedenih sklepov pa v obravnavanem primeru ni šlo, saj je pritožbeno sodišče sklep registrskega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje.
delitev solastne stvari - fizična delitev - ohranitev solastninske skupnosti na stvari, ki je predmet delitve - vrednost solastnega deleža - ugotovljena vrednost nepremičnine - izplačilo razlike v vrednosti - stvarna delitev z izplačilom razlike v vrednosti - dostop do nepremičnine
Temeljni namen postopka za delitev solastnih stvari je v prenehanju solastnine. Vendar se lahko tudi ohrani solastninska skupnost bodisi z manjšim številom solastnikov bodisi v manjšem obsegu, če je takšna soglasna volja tistih, ki v takšni skupnosti ostanejo.
Ugovorne navedbe o neprejemu celotnega zatrjevanega zneska posojila, o oderuških obrestih in o ničnosti sklenjene pogodbe je sodišče pravilno in obrazloženo zavrnilo s sklicevanjem na načelo stroge formalne legalitete oziroma vezanosti na izvršilni naslov.
Za obveznost dolžnice kot subsidiarne porokinje velja dveletni zastaralni rok po drugem odstavku 1034. člena OZ. Upnik je uveljavljal pretrganje dveletnega zastaralnega roka z dolžničinimi delnimi plačili, kot izhajajo iz tabele, ki jo je priložil že k predlogu za izvršbo, dolžnica pa je šele v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor navedla, da naj bi bila ta plačila izvedena na račun notarskega zapisa SV 002 in ne na račun njene poroštvene obveznosti. Dolžnica bi morala te navedbe podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj gre za dejstva, ki so ji bila poznana že takrat (upnik je namreč dinamiko delnih plačil pojasnil že v predlogu za izvršbo in bi dolžnica že takrat lahko oziroma morala uveljavljati, da se plačila nanašajo na drugo terjatev). Posledično je dolžnica s temi navedbami prekludirana.
Stranka mora kršitev določb postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Ker je upnik že v predlogu za izvršbo kot prilogo le-tega določno označil tabelo plačil, je bilo dolžnici že ob prejemu sklepa o izvršbi, katerega sestavni del je tudi predlog, znano, da so bile k predlogu priložene tudi priloge. V kolikor ji te priloge res niso bile vročene skupaj s sklepom o izvršbi, bi dolžnica morala to uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Za terjatve, ugotovljene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, velja desetletni zastaralni rok, ki v konkretnem primeru še ni potekel.
Ker ni šlo za razpolaganje s substanco zapuščine, s temeljnimi sestavinami zapuščine oziroma za izvrševanje vseh upravičenj, ki izvirajo iz pravic, ki sestavljajo zapuščino, pač pa zgolj za razpolaganje s sorazmerno majhnim delom zapuščine le za pogrebne stroške (kar je dolg zapuščine) in za pokritje mesečnih tekočih stroškov, kar pa sodi k ukrepom za ohranitev zapuščine oziroma ukrep tekoče uprave v smislu drugega odstavka 135. člena ZD, se je vdova dediščini lahko odpovedala.
Stališče, da neobravnavanje predloga za imenovanje posebnega revizorja ne pomeni njegove zavrnitve in da je sodno imenovanje mogoče le v primeru, če skupščina predlog obravnava in ga zavrne, zanika pravico malega delničarja (tu družbenika), varovano s 33. členom Ustave RS, v vseh primerih, ko bi bil zahtevo za postavitev revizorja na skupščini družbe pravilno podal, ta pa je ne bi uvrstila na dnevni red skupščine in o njej odločila.
Če je družba uvrstila dodatno točko na dnevni red skupščine, je bila z njo seznanjena. Tedaj je bil s tem seznanjen poslovodni organ. Ni mogoče, da bi bila ista oseba v vlogi poslovodne funkcije seznanjena z neko informacijo, v vlogi družbenika pa ne bi bila seznanjena. Če družba ne bi bila seznanjena s pravočasnim predlogom za dopolnitev dnevnega reda, točke ne bi uvrstila na dnevni red in družbenika ne bi soglašala z njeno obravnavo ter z glasovanjem o nasprotnem predlogu.
Že ugotovitev, da je poslovno odvisen subjekt diktiral pogodbene pogoje glavnemu sopogodbeniku, je neločljivo povezana s potencialno škodljivim poslom.
Ravno v odstopu dobička v škodo družbe in družbenikov, se pravi v ustvarjanju neprimerno manj dobička, kot če bi nasprotni udeleženec posloval po tržnih principih in s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, je razlog za sum, da je prišlo do oškodovanja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Iz določbe 125. člena ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne izhaja, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela.
V odpovedi je toženka navedla, da tožnik dela ni ustrezno opravljal. Konkretizirano mu je očitala, da je na delo prihajal z zamudo, z dela pa je odhajal predčasno, z opravičilom ali brez, v večini primerov pa brez vnaprejšnjega obvestila ali prošnje po odobritvi; da kljub navodilom, da mora v evidencah tožene stranke beležiti svoje delo, tega ni izpolnjeval; da ni dosegel rezultatov, ki so bili pričakovani na delovnem mestu tržnika; da pri delu ni bil učinkovit; da je bil počasen pri delu z računalnikom. Direktor tožene stranke, ki je spremljal tožnikovo delo v poskusnem obdobju, je tožnikovo delo ocenil kot neuspešno. Podana ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu je bila utemeljena, zato mu je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.
poslovna sposobnost - omejena poslovna sposobnost - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - postopek osebnega stečaja - izjava volje poslovno nesposobne osebe
Pritožba, ki jo vloži poslovno omejeno sposobna oseba, ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov (je neupoštevna).
položaj in pristojnosti upravitelja - stečajni upravitelj - stečajni dolžnik - prodaja dolžnikovega premoženja - sklep o prodaji - ugovor upnika - ugovor zoper sklep o prodaji
V pritožbi zoper sklep pritožnik nasprotuje obravnavi njegovega ugovora zoper sklep o prodaji kot ugovora upnika. Meni, da bi ga moralo sodišče obravnavati kot ugovor bivšega zakonskega partnerja stečajne dolžnice in slediti njegovemu predlogu, da se mu določi razumen rok, da z zemljišča stečajne dolžnice odpelje predmete, ki jih ne more kar čez noč odpeljati na drugo lokacijo.
Pritožnik bi se moral s predlogom, da ima še nekaj časa stvari spravljene na zemljišču, ki se prodaja, obrniti najprej na upravitelja. Sodišče namreč v stečajnem postopku s sklepom odloči o konkretnem predlogu stečajnega upravitelja, ki ga le ta predlaga sodišču v odločitev kot organ stečajnega postopka.