V primeru prenehanja delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) pride do prenehanja s sklenjenim pisnim sporazumom, ki je konstitutivni akt, kar pomeni, da je za pravilno odločitev potrebno ugotoviti, ali je med strankama prišlo do pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja.
pravna dejstva nastala pred uveljavitvijo zakona - pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji
Z zakonom je bila zagotovljena delavcem iz 7. člena pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, če izpolnjujejo v tej normi predpisane pogoje (starost, pokojninska doba, gostota dela pri azbestni proizvodnji in način prenehanja delovnega razmerja iz 8. člena). Ti zakonski pogoji so torej pravna dejstva, ki omogočajo uveljavljanje določene pravice. Vendar so vsa ta dejstva in okoliščine morale obstajati že pred sprejemom zakona, da so bili lahko z njegovo uveljavitvijo izpolnjeni pogoji za pridobitev v njem določenih pravic. Zato presoja obeh sodišč, da tožnik ni upravičen do uveljavljanja pravice iz razloga, ker mu je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZPPPAI, ni pravno pravilna.
razporeditev delavca - razporeditev v drug državni organ - prenehanje delovnega razmerja v državnih organih
ZDDD na specifičen način ureja razporeditev delavca v drug državni organ in loči med prenehanjem delovnega razmerja v državnem organu ob takšni razporeditvi in prenehanjem delovnega razmerja brez zagotovitve drugega dela v okviru državnih organov.
V primeru razporeditve delavca v drug državni organ pride do prenehanja delovnega razmerja v državnem organu in sklenitve delovnega razmerja v drugem državnem organu na podlagi sporazuma predstojnikov o razporeditvi delavca.
prenehanje delovnega razmerja - trajno presežni delavci - odpravnina - sporazum o višini odpravnine
Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da se je tožnica odpovedala zahtevku za izplačilo polne odpravnine, kot ji gre kot presežni delavki na podlagi 36. f člena ZDR (1990). Če bi tožena stranka želela skleniti dogovor o manjši odpravnini, bi morala ob znesku odpravnine, ki je predmet dogovora, tudi jasno (izrecno ali povsem nedvoumno) navesti, da je dogovorjena odpravnina manjša, kot bi šla tožnici kot presežni delavki po 36. f členu ZDR (1990) in da se tožnica odpoveduje zahtevku za izplačilo razlike do zakonsko določenega minimuma. Samo v takem primeru bi se tožena stranka lahko uspešno sklicevala na to, da je bila resnična volja tudi tožnice izplačilo manjše odpravnine.
disciplinska odgovornost - disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - ugovor - ugovorni organ - dokončna odločitev
I. Sodelovanje direktorja družbe v svojstvu družabnika ali pooblaščenca družabnika na skupščini družbe, na kateri je le ta v skladu z določbami splošnega akta odločala o tožničinem ugovoru zoper odločbo disciplinske komisije, ne pomeni razloga za nezakonitost dokončne odločbe o tožničimi disciplinski odgovornosti.
II. Zakonitost odreditve sobotnega dela je pri prerazporeditvi delovnega časa odvisna le od razporeditve letne kvote delovnega časa, ne glede na siceršnjo povprečno mesečno ali tedensko delovno obveznost.
delovno razmerje za določen čas - prenehanje delovnega razmerja - rok za vložitev ugovora zoper prenehanje delovnega razmerja
Če je bilo delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z ZDR, bi tožnik moral v 15. dneh od prejema obvestila oziroma glede na to, da obvestilo (sklep) ni imel pravnega pouka, v 15 dneh od prejema zaključene delovne knjižice, vložiti ugovor zoper prenehanje delovnega razmerja, ker bi morala pogodba o zaposlitvi biti sklenjena za nedoločen čas. V tem roku bi v skladu z določbo drugega odstavka 80. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) lahko izpodbijal odločitve delodajalca. Ker revident ni v primernem roku reagiral na obvestilo o prenehanju delovnega razmerja za določen čas (pisma z dne 11.9.1995 ni mogoče šteti za tako pritožbo ali ugovor), prav tako pa ni v roku ugovarjal, ko mu je delodajalec dejansko zaključil delovno razmerje, je s tem prišel v položaj, ko glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR (se ni obrnil na pristojni organ pri delodajalcu), ni mogel več uveljavljati pravice do sodnega varstva. Ker predstavlja določba drugega odstavka 83. člena procesno predpostavko, je sodišče pravilno ugotovilo, da revidentova tožba ni bila dopustna in je lahko zato sodišče prve stopnje njegovo tožbo le zavrglo.
Tožnik je s tem, ko je izstavil račun z neresnično vsebino (zneskom), čeprav je vedel, da je bil za isti znesek že izdan originalni račun drugemu gostu, storil disciplinsko kršitev ponarejanja listin. Ker je to storil z namenom, da prikrije del iztržka in da si s tem pridobi protipravno premoženjsko korist, je bilo to dejanje storjeno v idealnem steku z drugo očitano kršitvijo, to je prisvojitvijo.
Ker je tožnik imel podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 1.5.1999, ki je v 20. členu določila, da ima kot predsednik uprave pravico do odpravnine v višini 6-kratne zadnje prejete mesečne plače, če je odpoklican brez utemeljenega razloga, in da ima pravico do izplačila 6-kratne zadnje prejete plače, če ga družba ne razporedi na primerno delovno mesto in mu preneha delovno razmerje, teh dveh pravic, ki ju ima v pogodbi o zaposlitvi priznani iz različnih naslovov, ni mogoče združiti v eno, kot je to storilo sodišče v izpodbijani sodbi. Iz pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da mu pripadata obe pravici pod določenimi pogoji.
Sodišče prve stopnje je v pravnomočno končanem delovnem sporu razveljavilo drugostopni sklep delavskega sveta in mu ugovor delavca vrnilo v novo obravnavanje. Zahtevek na razveljavitev prvostopnega sklepa direktorja je zavrnilo. Predmet presoje v novem delovnem sporu je nov dokončani sklep delavskega sveta, ki v delovnem sporu še ni bil obravnavan. Zato ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno in da je treba tožbo tožnika zavreči.
V skladu z določbami ZPP morajo stranke, njihovi zastopniki in pooblaščenci pošteno uporabljati procesne pravila, sodišče pa si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. To velja tudi za določbe o pooblaščencih in za določbe o pravici do izjave oziroma zasliševanja, hkrati pa veljajo te določbe smiselno tudi za disciplinski postopek in druge postopke pri delodajalcih.
zdravstveno zavarovanje - pravica do zdravstvenega varstva - dohodkovni pogoj
Ker je sodišče prve stopnje ob upoštevanju citiranih zakonskih določb in dejanskih ugotovitev glede tožnikovih sredstev ugotovilo, da tožnik za priznanje pravice iz 25. člena ZZVZZ ne izpolnjuje dohodkovnega pogoja, je upravičeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek kot neutemeljen. Ker je sodišče pri tem upoštevalo določbe zakona, ki določa pogoje za priznanje pravice iz zdravstvenega zavarovanja, niso bile kršene določbe 50. oziroma 51. člena Ustave Republike Slovenije, saj je v njih določeno, da se pravice do socialne varnosti kot pravice do zdravstvenega zavarovanja priznavajo pod pogoji, ki jih določa zakon.
ZIZ člen 15, 24.ZUstS člen 39, 40.ZPP člen 339, 339/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - izbris družbe iz sodnega registra po ZFPPod - sprememba dolžnika - prekinitev izvršilnega postopka - ustavna odločba - nadaljevanje izvršilnega postopka zoper družbenike izbrisane družbe - sprememba upnika - zakonska ureditev pred uveljavitvijo ZIZ-A
Sklep Ustavnega sodišča, s katerim je zadržana uporaba zakonskih določb, pomeni, da sodišča ne smejo odločati v postopkih, v katerih bi bilo treba uporabiti zadržane zakonske določbe.
Odvzem protipravne premoženjske koristi je subsidiarne narave, saj se odvzame le v primeru, ko oškodovanec ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka.
Povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot posebni pogoj mogoče naložiti obdolžencu v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi zamudnih obresti.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS22237
URS člen 14, 22.ZKP člen 395, 395/1.KZ člen 134, 134/3.
pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - obseg preizkusa pritožbenih navedb - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic - kazniva dejanja zoper življenje in telo - huda telesna poškodba - smučarska nesreča - vzročna zveza - malomarnost
Določbe 1. odstavka 395. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da se mora drugostopenjsko sodišče izjaviti o vseh navedbah v pritožbi, ampak samo o tistih, ki so odločilnega pomena za pravilno in zakonito presojo zadeve. Če pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi sklepi v sodbi prvostopenjskega sodišča, ni dolžno ponavljati argumentov, ki jih že vsebuje izpodbijana prvostopenjska odločba.
Sklicevanje na zgolj eno pravnomočno odločbo, v kateri da je šlo za podobne dejanske in pravne okoliščine, in je v njej sodišče odločilo drugače, nikakor ni podlaga, ki bi utemeljevala zatrjevano kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.
Ker je iz opisa razvidno, da je obsojenec takoj, ko je zapeljal čez prelomnico, zadel v smučarja S.L., da ju je nato "vrglo" (kar je treba razumeti, da poslej svoje vožnje nista mogla več nadzorovati), v oškodovanca, ni mogoče šteti, da je iz tega razbrati, da je pretrgana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem obsojenca in hudo telesno poškodbo oškodovanca, saj je bilo ravno obsojenčevo ravnanje tisto, ki je povzročilo ugotovljeni potek dogajanja.
Ker je malomarnost v abstraktnem in tudi v dejanskem opisu kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ izrecno navedena, v razlogih sodbe pa so natančno naštete okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil iz nezavestne malomarnosti, opis dejanja ni pomanjkljiv, zato ni podana kršitev 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP. Okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o odsotnosti obsojenčeve zavesti, da lahko zaradi njegovega dejanja nastane prepovedana posledica, ki pa bi se je bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih moral in mogel zavedati, je namreč stvar dokazovanja in zadošča, če so navedene v razlogih sodbe.
ZS člen 83, 83/1, 83/2, 83/3.ZPP člen 111, 111/4, 277, 277/1, 318.
zamudna sodba - pogoji za zamudno sodbo - pravočasnost odgovora na tožbo - sodne počitnice
V konkretni zadevi je rok za odgovor na tožbo pričel teči 11.7.2000 in je tekel do 14.7.2000. Ker v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, se je tek roka za vložitev odgovora na tožbo s 15. julijem prekinil in se nadaljeval 16. avgusta.
povrnitev negmotne škode - višina denarne odškodnine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - poklicna bolezen - azbestoza - predčasna upokojitev s polno pokojnino
Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Sodišče odmerja odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po stanju ob odločanju, ki je po ugotovitvah iz izpodbijane sodbe pri tožniku trenutno takšno, da njegove osnovne življenjske aktivnosti niso okrnjene - le da se mora zaradi stalnih bolečin v prsih, napadov suhega kašlja in znojenja paziti pred prehladom, ter da gre pri tožniku za blago restrikcijo pljučne funkcije, ki še ne bi smela povzročati težav. Z zgoraj obrazloženim pa je že odgovorjeno tudi na revizijske očitke o neupoštevanju dejstva, da se je kot relativno mlad upokojenec predčasno znašel v položaju tiste kategorije ljudi, ki so za okolico v delovnem oziroma produktivnem smislu odpisani, saj ugotovljene aktivnosti tožnika kot upokojenca tega ne potrjujejo, med tem ko je predčasna upokojitev tožnika po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) odraz njegove lastne odločitve.
povrnitev negmotne škode - duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega - posebno težka invalidnost kot pravni standard - posredni oškodovanci - pravica do odškodnine
Določba 3. odstavka 201. člena ZOR daje pravico do denarne odškodnine osebi, ki sama ni neposredni oškodovanec, le izjemoma. Gre namreč za odstop od splošnega pravila, da imajo pravico do odškodnine le neposredni oškodovanci. Zato je omejen krog posrednih oškodovancev, ki imajo kljub splošnemu pravilu pravico do odškodnine, poleg tega pa imajo pravico do odškodnine samo v izjemno težkih primerih. Gre torej za izjemo, ki terja restriktiven pristop tudi pri interpretaciji pravnega standarda "posebno težka invalidnost".
Obravnavani primer, po presoji revizijskega sodišča, ne sodi v skupino izjemnih primerov invalidnosti. Opisano stanje pri neposrednem oškodovancu, to je začetne vezanosti na tujo pomoč, sicer pa duševne spremenjenosti, trajno prisotnega depresivnega stanja, hudih glavobolov, epilepsije, motenj uriniranja in potence, ki sta ga sodišči ugotovili v obdobju sedmih let po poškodbi, ne sodi med takšne izjemno težke primere. To velja še posebej ob ugotovitvi, da je šlo za obdobje zdravljenja ter da se je stanje neposrednega oškodovanca (čeprav ob velikih naporih vseh) po letu 1995 nekoliko izboljšalo.
strah - ravnanje oškodovanca - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi skaženosti - povrnitev negmotne škode - vožnja z vinjenim voznikom - avtoštop - skrbnost povprečnega človeka kot pravni standard
V okoliščinah, v katerih je tožnica kot avtoštoparka prisedla v avtomobil, standard skrbnosti ne zahteva posebnega preverjanja, ali ni morda voznik pod vplivom alkohola.
Od sodišč ni mogoče zahtevati, da bi vselej navajala tudi razpone odškodnin, ter da bi "magični preskok" iz ugotovitev o obsegu škode v odločitev o višini zadoščenja obrazložila še kako drugače, kot z navedbo konkretnih okoliščin, ki so pomembne za odmero odškodnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS22263
KZ člen 145, 145/1.ZKP člen 16, 16/3, 18, 18/1, 420, 420/2.
kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - ogrožanje varnosti - izvajanje dokazov - dokazni predlog - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V izreku prvostopenjske sodbe opisan očitek, da je obsojenec ogrozil varnost oškodovanke z besedami, da jo bo ubil in da zanj ni zakona, da jebe sud, državo in Kučana, vsebuje vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.
Ker obsojenec ni predlagal izvedbe dokazov z zaslišanjem dveh prič, ki sta bili prisotni ob dogodku, sodišče pa je v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) zaključilo, da je dejansko stanje razčiščeno do te mere, da lahko odloči, pomeni navajanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo obsojencu pravico do obrambe, ker ni zaslišalo navedenih prič, le uveljavljanje razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.