Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 87. člena OZ, ko je zaključilo, da je v skladu s 1. odstavkom tega zakonskega določila posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela. Pravilno je pojasnilo, da povračilni (kondikcijski) zahtevek, tudi če je posledica ugotovljene ničnosti, temelji na obogatitvenem principu. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da ko je predmet izpolnitve denar, mora prejemnik vrniti isto količino denarja, pa tudi, da v tem primeru ne pride v poštev določba, da mora sodišče, če vračilo prejetega ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, obračunati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, saj ta določba namreč zajema primere, ko predmeta izpolnitve ni več mogoče vrniti ali ko vrnitev prejetega ni mogoča zaradi narave izpolnitve (storitev). Ker je v konkretnem primeru predmet izpolnitve denar, toženka ni upravičena do nadomestila, ker je tožnica uporabljala njen denar, je pa nasprotno tožnica upravičena tudi do vračila obresti, ki jih je plačala toženki.
Materialno pravno, v skladu s 193. členom OZ, pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki pritožbeno ni konkretizirano izpodbijan, da toženki glede na vse okoliščine ob sklepanju pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti v smislu določila 193. člena OZ, ker v času sklepanja pogodbe ni ravnala namerno, zato je tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od vsake posamezne plačane anuitete kredita šele od vložitve tožbe dalje.