pravnomočnost in izvršljivost odločbe - delna razveljavitev sodbe - izvršitev pravnomočne sodbe - predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti
Sodišče druge stopnje lahko skladno s šestim odstavkom 392. člena ZKP razveljavi sodbo sodišča prve stopnje tudi delno, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno razsojo; pravilnost uporabe navedene zakonske določbe s strani pritožbenega sodišča pa je lahko predmet vloženega izrednega pravnega sredstva in ne zakonska ovira za izvršitev pravnomočne sodbe.
pritožba se šteje za umaknjeno - vročitev plačilnega naloga za sodno takso - osebna vročitev - vročitev s fikcijo - vročilnica kot javna listina
Vročitev s fikcijo ima enake učinke kot dejanska vročitev, zato toženec, ki ne trdi, da se njegov dejanski naslov razlikuje od naslova, na katerega mu je sodišče prve stopnje vročalo sodno pisanje, ne more uspeti s pritožbeno navedbo o nepravilni vročitvi. Pritožbenim navedbam odvzema verodostojnost toženčeva selektivnost pri (ne)priznavanju vročitev sodnih pisanj - zanika prejem plačilnega naloga, vročenega s fikcijo, ne pa tudi prejema sodbe in izpodbijanega sklepa, ki sta mu bila vročena na enak način, in na katera se je odzval.
URS člen 14, 22, 23. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. KZ-1 člen 37, 251, 251/1, 251/3, 259, 259/1. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - lažni podatki - cepljenje - potrdilo
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dne 27. 9. 2021 ob 15.24 uri v eRCO za tožnico narejen neresničen vpis podatkov, da je bila tožnica s prvim odmerkom cepiva proti Covid-19 cepljena dne 16. 7. 2021, z drugim odmerkom pa 13. 8. 2021. Datuma sta neresnična oziroma lažna, tožnica namreč ni bila cepljena, kar ni bilo sporno. Na podlagi navedenega vnosa je bilo izdano lažno digitalno COVID potrdilo s QR kodo, ki je bilo prevzeto 28. 9. 2021 ob 10.13 uri preko portala Zvem.eZdrav.si. Tožnica je večkrat uporabila lažno Covid potrdilo kot pravo, in sicer pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT ob vstopu v Zdravstveni dom F. (7. 10. 2021, 13. 10. 2021, 21. 10. 2021, 25. 10. 2021, 4. 11. 2021 in 16. 11. 2021), pri čemer je vedela, da gre za lažno potrdilo. Potrdilo je tožnica hranila doma in je bilo dne 18. 11. 2021 zaseženo med hišno preiskavo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je z očitanim ravnanjem tožnica naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) - 1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi česar je izredna odpoved zakonita. Ker se je izkazala s ponarejenim Covid potrdilom, je namreč tožnica izpolnila znake zakonsko določenega izvršitvenega dejanja uporabe ponarejene listine kot prave.
ZPP člen 87, 87/1, 337, 337/1, 339, 339/2-11, 339/2-14, 339/2-15, 353, 358-5. OZ člen 179, 182.
škodni dogodek - krivdna odgovornost - prometna nesreča - povrnitev nepremoženjske škode - vzročna zveza - popolna odškodnina - pravno relevantna vzročna zveza - teorija jajčne lupine - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - znižanje odškodnine - pravična denarna odškodnina - odmera pravdnih stroškov - končni uspeh - neme degenerativne spremembe - odškodninska odgovornost - denarna odškodnina
Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta v določenem delu posledica nemih degerativnih sprememb desnega kolenskega sklepa, saj gre pri pri konkretnih nemih degerativnih spremembah za pravno neupošteven sovzrok. Novejša sodna praksa je namreč ustaljena pri stališču, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je.
Je pa utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka ima prav, da je sodišče sodišče prve stopnje po teh dveh postavkah prisodilo tožniku previsoko odškodnino.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076891
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 214, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00075404
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/3, 176, 176/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 373.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazna ocena priče - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.
URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 151, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZVis člen 37, 63.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški dopolnitve izvedenskega mnenja
Tožničine obveznosti je bilo treba primerjati z obveznostmi predlagateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa. Preveriti je bilo potrebno, ali je bila tožnica kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih v enakem položaju v primerjavi z visokošolskimi učitelji (višjimi predavatelji), ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost. Tožnica je namreč lahko bila s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice. Za ugotovitev pravilnost obračuna plače je ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev oziroma docentov, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.
ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 152, 154, 339, 339/2, 339/2-13. URS člen 24.
stroški prihoda priče na sodišče - ravnanje stranke
Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 2. 2. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča A. A., ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP sama krije stroške priče za pristop na narok, saj jih je povzročila s svojim ravnanjem. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom št. Su 58/2023 - 3 z dne 20. 2. 2023 zavrgla tožničin predlog, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 733/2021 z dne 5. 1. 2023 te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, naj sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče A. A. predlagala.
izvedensko mnenje - dokaz s sodnim izvedencem - strokovna institucija kot izvedenec - strokovna komisija - sestava strokovne komisije - pristranskost izvedenskega mnenja - zahteva za izločitev izvedenca - splošno znano dejstvo
Sestava komisije je odvisna od okoliščin vsakega konkretnega primera. Predsednik komisije na podlagi zastavljenih vprašanj v sklepu o imenovanju strokovne institucije oceni, katera specialistična znanja so potrebna za izdelavo izvedenskega mnenja.
ZPND člen 22, 22a, 22a/8, 22č. ZIZ člen 226, 226/3, 226/4, 226/5, 226/6, 227.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - prepoved približevanja določeni osebi - kršitev prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi - plačilo denarne kazni
Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da je nasprotni udeleženec navedeni sklep z dne 16. 1. 2024 v obdobju od 16. 1. 2024 do 1. 3. 2024 kršil kar 63 krat, kar sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dopisov Policijske postaje Murska Sobota z dne 15. 2. 2024 in 11. 3. 2024, zaslonskih posnetkov telefona predlagateljice in njenih navedb v vlogi z dne 6. 3. 2024 o tem, da je prepoved približevanja kršena. Glede na navedeno in glede na to, da zakon omejuje izrek denarne kazni fizični osebi na 10.000,00 EUR (tretji odstavek 226. člena ZIZ) in glede na to, da je bila s sklepom z dne 16. 1. 2024 nasprotnemu udeležencu za vsako kršitev izrečena kazen v višini 1.000,00 EUR, mu je sodišče prve stopnje pravilno naložilo plačilo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR (kot pojasnjeno v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa).
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v primerih, kot je predmetni, ko je dolžniku z izvršilnim naslovom naloženo dejanje (ali opustitev), ki ga lahko opravi le dolžnik osebno in dolžnik svoje obveznosti iz izvršilnega naslova ne izpolni oziroma jo krši, za naložitev plačila denarne kazni (in njeno izvršbo po uradni dolžnosti) zadošča že golo obvestilo upnika. Dolžniku se lahko možnost izjave zagotovi (šele) naknadno v postopku s pravnimi sredstvi, in sicer tudi pred sodiščem druge stopnje v okviru pooblastil, ki jih ima le-to v pritožbenem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - nadurno delo - odklonitev dela - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - reintegracija delavca
V primeru, ko delavec meni, da je odreditev nadurnega dela nezakonita, bodisi, da ne gre za zakonito določen primer ali razlog, ki opravičuje nadurno delo (prvi odstavek 144. člena ZDR-1), ali gre za preseganje časovnih omejitev nadurnega dela (tretji odstavek 144. člena ZDR-1), ne upoštevanje odmorov in počitkov (154. in 155. člen ZDR-1) ali da gre za kršitev posebnega varstva delavcev (drugi odstavek 146. člena istega zakona), ima pravno varstvo v skladu z 200. členom ZDR-1 ter možnost zahtevati ukrepanje inšpektorja za delo (216. člen ZDR-1). V kolikor bi torej tožnik menil, da je odreditev nadurnega dela nezakonita, je imel možnost pravnega varstva s tem v zvezi. Nepravilno je zavzeto stališče, da po prejemu najprej ustne odredbe o nadurnem delu, nato še pisnega naloga za nadurno delo z dne 13. 9. 2022 (ki ga ni hotel sprejeti), tožnik v primeru pomislekov zoper zakonitost nadurnega dela ni bil dolžan odreagirati.
ZDR-1 člen 59, 60, 61, 62, 62/2, 62/4, 63, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 171. URS člen 66. ZVZD-1 člen 3, 3-2, 52. ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-14.
poškodba pri delu - delo na višini - varno delo - vmesna sodba - nesreča pri delu (gradbišče) - protipravno ravnanje delodajalca
ZDR-1 v drugem odstavku 62. člena sicer določa neposredno odgovornost uporabnika za spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar agencija ni povsem prosta svojih obveznosti iz tega naslova. Tudi namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na katero se prav tako sklicuje pritožba in ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je, da krepi varstvo delavcev. Stališče toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ker je uporabnik tisti, ki odreja delo, je preozko in nima opore v ustavni zahtevi po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave RS (prim. zadevo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024), saj bi omogočalo, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti in s tem odgovornosti za škodo, ki jo agencijski delavec utrpi pri nesreči pri delu.
razlika v plači - razlika v nadomestilu - novo sojenje - prekoračitev tožbenega zahtevka - dodatek za delovno dobo
ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka na delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. Če pa delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, pa to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076434
KZ-1 člen 48a, 49, 49/2, 308, 308/3. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - stranska kazen izgona tujca iz države - stranska denarna kazen - priznanje krivde - odmera kazni - olajševalne okoliščine
Skozi pritožbeno polemiziranje in odkazovanje na sicer nekonkretizirane podobne primere, ki jih zagovornik uporabi kot podstat za utemeljevanje nižje izrečene kazni zapora, ostane povsem prezrto notorno dejstvo, da kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami oziroma nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi varnost v njej gibajočih ljudi. Pritožbeno namigovanje, da je izrečena kazen zapora neskladna s sodno prakso, zatorej ni prepričljivo. To še toliko bolj iz razloga, ker ostane vsaka pavšalna primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma drugovrstnimi, posplošeno citiranimi postopki, brez pritožbeno pričakovane teže.
soprispevek oškodovanca - nasilje v družini - vezanost na kazensko obsodilno sodbo
Toženec si napačno razlaga institut vezanosti sodišča prve stopnje na kazensko sodbo iz 14. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je vezano na ugotovitev, da je tožnica utrpela močne občutke strahu, resne ogroženosti, ponižanja, manjvrednosti in podrejenosti. Vezano je bilo tudi na ugotovitev, da je tožnica utrpela rdečice v predelu nad komolcema in da ji je toženec presekal ustnico, kot izhaja iz izreka obsodilne kazenske sodbe. Toženec tako neutemeljeno navaja, da tožnica ni izkazala nastanka poškodb, saj izhajajo že iz same kazenske sodbe. Tako je sodišče prve stopnje v celoti pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi civilnega delikta.
nezakonitost prenehanja delovnega razmerja - neenaka obravnava strank - ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sorazmerni del regresa
Delavec ima pravico s tožbo izpodbijati prenehanje delovnega razmerja, čeprav se takoj zaposli drugje, zato tudi, če s tožbo ne zasleduje finančnega interesa, ni podlage za zavrženje tožbe, s katero pravočasno uveljavlja nezakonito prenehanje delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dne 31. 5. 2021 ni podal izpodbijane odpovedi in zadostno obrazložilo, zakaj je odpoved, natisnjena s strani toženke na prazen list papirja, katerega je moral tožnik podpisati ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, nična.
ZPP člen 111, 111/2, 269, 274, 274/1, 275. ZDR-1 člen 87, 87/3, 200, 200/3.
zavrženje tožbe - ugotovitev nezakonitosti odpovedi - zamuda roka - rok za sodno varstvo - nepodaljšljiv rok - prekluzivni rok
Na podlagi navedb v tožbi in predloženih dokazov kakor tudi glede na vsebino odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožba z dne 17. 1. 2024 vložena prepozno, po poteku 30-dnevnega roka od vročitve oziroma dneva seznanitve tožnika z izpodbijano odpovedjo. Ta trenutek je nastopil 23. 10. 2023, kar izhaja ne le iz vročilnice s tem datumom v povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi vsebine tožbe in njej priloženih listin, predvsem zaprosila Zavoda RS za zaposlovanje za posredovanje dokumentacije, iz katerega je mogoče jasno razbrati, da pri tem zavodu uveljavlja pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen do 30. 11. 2023. Ker se je 38-dnevni odpovedni rok, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, iztekel 30. 11. 2023, je morala biti odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 23. 10. 2023.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076457
ZDR-1 člen 4, 35, 36, 45, 45/1, 179. OZ člen 6, 6/1, 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 972, 972/3. ZVZD-1 člen 5, 12, 35. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 4/1, 14.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - neustrezna delovna oprema - nadzor nad delavcem - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev - soprispevek delavca - samovoljno ravnanje - dokazna ocena izpovedbe prič - dokazna ocena listin - odmera nepremoženjske škode - na podlagi zavarovanja prejeta izplačila - valorizacija odškodnine - delna sprememba izpodbijane sodbe
Delodajalec se ne more razbremeniti odgovornosti za zagotavljanje pogojev za varnost in zdravje delavca pri delu s tem, da celotno organizacijo dela in skrb za varnost in zdravje pri delu prenese nanj, tudi če delavec s tem soglaša.
Toženka je s tem, ko je zagotavljanje brezhibne delovne opreme v celoti prepustila tožniku, ne da bi to kakorkoli nadzorovala, opustila svojo dolžnost tožniku zagotoviti ustrezno delovno opremo in redno skrbeti za njeno brezhibnost in s tem posledično za njegovo varnost pri delu. Tožnik je k nastanku škode s svojim ravnanjem (neustrezno popravilo nakladalne rampe in neobveščanje toženke o njeni predhodni poškodbi) v veliki meri prispeval, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da s tem ni bila pretrgana vzročna zveza med opustitvami toženke in tožnikovo poškodbo. Ob dejstvu, da je tožniku prepuščala zagotavljanje delovne opreme za prevoz mini bagerja, je mogla in morala predvidevati, da bo v primeru njenega poškodovanja tožnik samoiniciativno ukrepal, zato ne gre za ravnanje, ki ga ne bi mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odvrniti. Toženka je ravnala hudo malomarno s tem, da je celotno skrb za varno opravljanje dela (tudi nalaganja mini bagerja na prikolico) prepustila tožniku, ne da bi nadzorovala brezhibnost delovne opreme (uporabljenih aluminijastih nakladalnih ramp) in način opravljanja dela (način nalaganja delovnega stroja na prikolico, način popravila nakladalnih ramp), s čimer je kršila svoje obveznosti po ZDR-1 in ZVZD-1, tako da so podane vse predpostavke njene krivdne odgovornosti v skladu z OZ. Toženkino sklicevanje na to, da ni bila dolžna nenehno izvajati nadzora nad tožnikom, na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je bilo ugotovljeno, da nad tožnikovim delom in delovno opremo sploh ni izvajala nadzora, njeno zanašanje le na tožnikovo ustrezno ravnanje in obveščanje o pomembnih okoliščinah za opravljanje dela in varnost pri delu pa ne zadostuje za izpolnitev obveznosti delodajalca v zvezi z varnostjo in zdravjem delavca pri delu.
Tožnikov prispevek k nastanku škode je višji od 10 odstotkov glede na bistveni ugotovitvi, da je poškodovano aluminijasto nakladalno rampo dal popraviti tožnik sam, ne da bi jo o tem obvestil, ter da je bilo popravilo z varjenjem neustrezno, nevarno ter neskladno z njegovimi obveznostmi spoštovanja in izvajanja predpisov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, s katerimi je bil seznanjen. Pritožbeno sodišče glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenimi opustitvami toženke in ravnanjem tožnika, kar je oboje privedlo do poškodbe tožnika, ugotavlja, da sta ob pravilni uporabi materialnega prava k njenemu nastanku prispevala vsak do polovice (50:50).
Ni dopustna kumulacija odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, in odškodnina iz naslova AO-plus zavarovanja, ki mu je bila izplačana za nepremoženjsko škodo, nastalo v istem historičnem dogodku.