Predlagatelj dokaza nosi breme postaviti dokazni predlog obrazloženo, s konkretno opredelitvijo, kaj naj bi se s tem dokazom dokazovalo. Toženka tem zahtevam ni zadostila in tudi sicer je višino vtoževane terjatve prerekala ne dovolj konkretizirano.
Za tretjo osebo ni moč šteti osebe, ki delo opravlja za izvajalca del, s katerim sodeluje pri sami izvedbi dela, kot je to v času škodnega dogodka počel tožnik, ki je prišel po odredbi delodajalca (zavarovanec prvotoženke) zaradi delovnega opravila na streho, last naročnika oz. drugotoženke. Prvenstveno je za varno okolje, v katerem delavec opravlja delo, dolžan poskrbeti delodajalec, ki je v ta namen dolžan sprejeti in nato tudi izvajati potrebne ukrepe. Prvostopno sodišče je materialnopravno zmotno zaključilo, da na drugotoženko naslovljeni očitki predstavljajo opustitev dolžnostnega ravnanja lastnika objekta.
Šele na podlagi vsebinsko konkretnih trditev o dejstvih, ki jih je moč subsumirati pod ustrezne abstraktne pravne norme s področja varnosti in zdravja pri delu, če bi se ta zatrjevana dejstva izkazala za dokazana, je mogoče zaključiti o protipravnosti očitanih ravnanj (pravno upoštevne so namreč lahko, glede na konkretizirano in obrazloženo nasprotovanje prvotoženke, le konkretizirane tožnikove trditve o pravno odločilnih dejstvih in le na njihovi podlagi ima sodišče podlago, da izvede dokazni postopek). Zato je utemeljena pritožbena graja o kršitvi razpravnega načela iz 7. člena ZPP (ki je neločljivo povezan s členom 212 ZPP).
ZIZ člen 15, 53, 53/2, 61, 61/2. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-7, 46, 481, 481/1, 481/1-2.
izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - obrazloženost ugovora - pravno pomembna dejstva - negativno dejstvo - prevalitev dokaznega bremena - nadaljevanje postopka kot pri ugovoru zoper plačilni nalog - status upnika - samostojni podjetnik posameznik - fizična oseba - gospodarski spor - izključna stvarna pristojnost okrožnega sodišča - krajevna pristojnost - sedež dolžnika
V konkretnem primeru gre za gospodarski spor v smislu 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Upnik ima namreč status samostojnega podjetnika, kot izhaja iz pritožbenih trditev in podatkov AJPES-a. Res je upnik vložil predlog za izvršbo brez pristavka pravno organizacijske oblike samostojnega podjetnika, torej s. p., vendar je v posledici enovitosti fizične osebe irelevantno, ali je zahtevek postavljen v imenu s. p. ali v imenu fizične osebe. Za tak postopek pa je glede na 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ stvarno pristojno pristojno okrožno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00084019
OZ člen 299, 943. ZOZP člen 20a. ZPP člen 285, 339, 339/1, 350, 353, 359.
denarna odškodnina za duševne bolečine - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - skrbnost dobrega strokovnjaka - aktivnost stranke v postopku - relativna bistvena kršitev določb postopka - meje odločanja pritožbenega sodišča - načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku - konkretizacija pritožbenih očitkov - nastop zamude - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - oblikovanje tožbenega zahtevka - vezanost na dejanske ugotovitve odločb
Ne samo od uveljavitve OZ (1.1.2002) temveč že v času veljavnosti ZOR (1.10.1978) je bil sprejet koncept samostojnosti pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod. Temu so prilagojene tudi procesne zahteve glede oblikovanja tožbenih zahtevkov, kar pomeni, da mora praviloma (so tudi izjeme, vendar ne v tem primeru) vsaka oblika (vrsta) nepremoženjske škode imeti svoj konkreten dejanski stan, ki se podreja posamezni obliki (pravici ali upravičenju) materialnega prava.
izpraznitev nepremičnin - izvršilni naslov - izpraznitev in izročitev nepremičnin
Toženec ima tako sporno nepremičnino, katere izpraznitev in izročitev zahteva tožnica, v skladu z 92. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v posesti brez pravnega temelja in jo noče izročiti tožnici na način, da bi od tam odstranil svoje stvari in jo prenehal uporabljati.
Prvi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.
SPZ člen 66, 100. ZIZ člen 21, 21/1. ZPP člen 8, 337, 339, 339/2, 339/2-14.
solastnina - pravica do posesti solastne stvari - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti - razlogi o odločilnih dejstvih - primeren izvršilni naslov za izvršbo - določenost predmeta obveznosti - nova dejstva in dokazi v pritožbi - dogovor o uporabi solastne nepremičnine - pravica do tožbe - izročitev ključev - dokazna ocena sodišča - pravno varstvo
Prvi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti.
V skladu s 66. členom SPZ solastniki uresničujejo upravičenje uporabe na način, da imajo na stvari skupno posest in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljajo sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršili pravice drugih solastnikov.
Solastniku je mogoče odreči določeno lastninsko pravno varstvo takrat, ko bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v t.i. solastnikovi ustavni pravici - pravici do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS).
Res je o ustavitvi postopka odločilo sodišče, vendar pa je bila to posledica dejstva, da je toženec razpisal javno dražbo in da je ta dražba dejansko bila druga dražba, pri čemer iz zapisnika sporne javne dražbe ne izhaja, da bi bila ta prekinjena. To pa pomeni, da je bil pravno upošteven vzrok za ustavitev postopka in vračilo premičnin dolžniku ravnanje izvršitelja.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 263. ZZVZZ člen 93. OZ člen 190. ZDR-1 člen 137, 137/10. ZDSS-1 člen 71, 82, 82/1, 82/1-1.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela - vračilo neupravičeno izplačanih sredstev - obnova upravnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 11. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 25. 10. 2021. Iz prvostopenjske upravne odločbe izhaja, da se je postopek začel po uradni dolžnosti. Nasprotno je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je postopek začel na podlagi tožnikovih zahtev z dne 14. 12. 2020, 18. 1. 2021 in 27. 1. 2021 za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo za delo za čas od novembra 2017 do julija 2018 po desetem odstavku 137. člena ZDR-1. Hkrati je toženec v obrazložitvi ugotovil, da je bilo tožniku neupravičeno izplačano nadomestilo plače v skupnem znesku 2.655,99 EUR neto. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da toženec z izpodbijanima odločbama sploh ni odločil o zahtevah tožnika na način, da bi njegove zahteve zavrgel, zavrnil oziroma mu na osnovi teh priznal kakšno pravico. Tako izreku kot tudi obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, je utemeljeno mogoče očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus z vidika pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
Prav tako se ne da preizkusiti pogojev za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, tj. za obnovo postopka, na katere se sklicuje toženec šele v obrazložitvi izpodbijane dokončne odločbe z dne 3. 11. 2022. Ni namreč ugotovljeno ali so sploh podani pogoji za uvedbo postopka po 263. členu ZUP. Ta določa, da se lahko predlog za obnovo postopka predlaga v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Na ta rok pa je vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti.
stroški kazenskega postopka - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - nepristojnost
O pritožbi zoper posebni sklep, s katerim se odloči o stroških kazenskega postopka, vselej odloča senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, ne pa višje sodišče (tretji odstavek 93. člena ZKP). To velja ne glede na to ali je posebni sklep o stroških izdan po pravnomočnosti končne odločbe o glavni stvari ali pred pravnomočnostjo (kot tudi v predloženi zadevi). Glede na stališče precedenčnega sodišča se višje sodišče, ki mora sledeč prvemu odstavku 36. člena ZKP ves čas postopka paziti na stvarno pristojnost, izreka za nepristojno za odločanje v predmetni zadevi. Ker je za odločanje o vloženi pritožbi pristojen senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, je višje sodišče zadevo odstopilo v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Celju (zunajobravnavnemu senatu tega sodišča).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00076678
ZIZ člen 62. ZPP člen 431, 436, 436/2, 441. OZ člen 365, 366.
izvršba na podlagi verodostojne listine - postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - razveljavitev sklepa o izvršbi in nadaljevanje postopka v pravdi - nadaljevanje postopka kot pri ugovoru zoper plačilni nalog - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - zastaranje - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za izvršbo - pretrganje teka zastaralnega roka
V obravnavanem primeru sta izvršilna in pravdna faza del enovitega oziroma enotnega postopka, ki nikoli ni bil pravnomočno končan, zato razveljavitev sklepa o izvršbi z dne 23. 12. 2022 s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 1. 2023 ni relevantna za vprašanje teka zastaralnih rokov.
odločitev o stroških pravdnega postopka - separatni pravdni stroški - po krivdi ali naključju nastali stroški postopka - naključje, ki se je primerilo eni stranki - obvestilo o preklicu naroka - vročanje obvestila o preklicu naroka - uporaba elektronskih komunikacij - vročanje po elektronski pošti - osebno vročanje pisanj odvetniku - rok za prevzem pošiljke - kritje stroškov iz sredstev sodišča
Določba prvega odstavka 156. člena ZPP kot dopolnilni kriterij za odločanje o stroških pravdnega postopka določa krivdni princip, po katerem mora stranka (in ne morda tudi sodišče) ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Naključje, ki se je primerilo stranki, obsega tako primere, ko gre za upravičene razloge na njeni strani, kot tudi primere, ko gre za zmotno ravnanje sodišča.
V ZPP ni podlage za pošiljanje sodnih pisanj strankam po elektronski pošti.
Dolžnost povrnitve separatnih stroškov se nanaša na položaj, ko zaradi krivde ali naključja v sferi ene stranke pravdni stroški nastanejo nasprotni stranki, ne pa tudi na položaj, ko bi morala nasprotna stranka povrniti stranki tiste pravdne stroške, ki so le-tej nastali po njeni krivdi ali po naključju iz njene sfere.
V ZPP ni podlage, da bi se stranki stroški, ki so nastali njej sami po naključju, ki se ji je primerilo, povrnili iz sredstev sodišča.
odločitev o pravdnih stroških - stroški po temelju - kriterij uspeha v pravdi - delni uspeh v pravdi - ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in višini - okoliščine konkretnega primera - stroški nastali po krivdi stranke - pripravljalni narok - prvi narok za glavno obravnavo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo celoten uspeh pravdnih strank v postopku (tožničin 37 %, toženkin 63 %), ki se ugotovi s primerjavo celotnega prisojenega zneska iz zahtevanega zneska. Procentualni izračun je preverljiv, saj sta višini prisojenega in vtoževanega zahtevka znani.
Ob upoštevanju vseh okoliščin primera sodišče lahko oceni uspeh stranke v postopku tudi na način, da posebej ovrednoti njen uspeh glede temelja in višine zahtevka ter nato izračuna aritmetično sredino obeh ocen. Sodna praksa pri odločanju o stroških pri delnem uspehu v pravdi po načelu drugega odstavka 154. člena ZPP včasih dopušča tovrstno ponderiranje uspeha, predvsem pri odškodninskih zahtevkih, kjer je ugotavljanju temelja namenjen pomemben del dokaznega postopka in pomemben del stroškov; nikakor pa to ni avtomatizem.
ZBPP člen 13, 13/2. ZST-1 člen 10, 10/3. ZPP člen 319, 319/2.
taksna oprostitev - zavrženje predloga za taksno oprostitev - brezplačna pravna pomoč - taksna oprostitev na podlagi zakona - res iudicata - nedovoljen predlog
Toženi stranki je za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije dodeljena brezplačna pravna pomoč. To pomeni, da je plačila sodne takse za predlog za dopustitev revizije oproščena že na podlagi zakona, zato ji ni treba posebej zaprositi za taksno oprostitev oziroma za postavljeni predlog nima pravnega interesa.
Tudi s sklepom z dne 9. 2. 2023 je tožena stranka v predmetnem postopku že oproščena plačila sodne takse z učinkom od 30. 1. 2023 dalje. Taka odločitev se nanaša na vse faze postopka, torej tudi na pravna sredstva, zato je tudi iz tega razloga (ponovni) predlog za taksno oprostitev nedovoljen.
nedopustna pritožbena novota - psihiatrično zdravljenje - shizofrenija - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru
Pritožbena izvajanja o tem, da je nasprotni udeleženec pripravljen sodelovati v milejših oblikah zdravljenja pa predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto, saj se nanašajo na okoliščine, ki so nastale po zaključku glavne obravnave v predmetni zadevi (le-ta se je končala 29. 4. 2024). Te okoliščine lahko kvečjemu predstavljajo razlog vložitev novega predloga in ponovno odločanje sodišča na podlagi spremenjenih okoliščin.
posestni spor - motenje posesti - protipravnost motenja posesti - petitorium absorbet posessorium - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - prodaja v stečajnem postopku - pravica do posesti - originarna pridobitev lastninske pravice
Toženec je pravico do posesti pridobil na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, kar predstavlja originaren način pridobitve. Zato je toženčev ugovor petitorium absorbet possessorium v predmetnem posestnem sporu utemeljen.
Četudi je bila protipravnost motenja podana v času vložitve tožbe, pa ob zaključku obravnavanja pred sodiščem prve stopnje ta ni bila več podana, saj je toženec pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Sodišče o utemeljenosti zahtevka odloča glede na odločilna dejstva, nastala do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje in če zahtevek ob koncu obravnavanja ni več utemeljen, ga zavrne, ne glede na to, ali je bil utemeljen v času vložitve tožbe.
odgovornost pravne osebe za prekršek - neznani neposredni storilec prekrška - smrt storilca - ustavitev postopka
Res je sicer, da v posledici smrti neposrednega storilca ni več mogoče voditi postopka o prekršku zoper njega in da je v skladu s 6. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 v takem primeru potrebno postopek o prekršku zoper neposrednega storilca ustaviti. Vendar navedeno dejstvo v razmerju do pravne osebe predstavlja zgolj dejansko oviro za vodenje enotnega postopka zoper neposrednega storilca ter pravno osebo, ne pa tudi ovire za ugotavljanje odgovornosti pravne osebe za dejanje, ki ga je storil neposredni storilec.
razrešitev skrbnika - razlogi za razrešitev - utemeljen sum storitve kaznivega dejanja - dolžnosti skrbnika - imenovanje novega skrbnika - center za socialno delo kot skrbnik - želje varovanca
Ključna ugotovitev, na kateri temelji odločitev o razrešitvi, je obstoj resnega dvoma o tem, da pritožnik ni poškodoval varovanke. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da že ugotovljeni dvom o tem, ali je pritožnik poskrbel za varovanko tako, da je spoštoval njeno integriteto, zadostuje za njegovo razrešitev kot skrbnika. Pravilna je tudi ocena, da v teh okoliščinah želja, ki jo je izrazila varovanka, ne more imeti odločilne teže.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00076939
ZIZ člen 174, 174/1, 193. SPZ člen 44. ZPP člen 337, 337/1.
ugotovitev obstoja stvarne služnosti - nasprotna tožba - prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - imetnik služnostne in stavbne pravice - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - prodaja nepremičnine v izvršbi - varstvo kupčevih pravic - omejitev priposestvovanja
Novejša sodna praksa je zavzela stališče, da nevknjižena stvarna pravica tretjega preneha ob upoštevanju dveh pogojev: načela zaupanja v zemljiško knjigo in odsotnosti zlorabe postopka s strani kupca (t. i. kvalificirane nedobrovernosti).
zvišanje preživnine - nova dejstva in novi dokazi v pritožbi - pritožbene novote v postopku iz razmerij med starši in otroki - dovoljene pritožbene novote - varstvo koristi otroka
Pritožbeno sodišče lahko upošteva le subjektivno nova dejstva, torej taka, ki so pred odločitvijo sodišča prve stopnje že obstajala, vendar niso bila znana. Ne more pa upoštevati objektivno novih dejstev, torej takih, ki v času sojenja pred sodiščem prve stopnje še niso obstajala.
postopek za določitev odškodnine - odškodninske terjatve mladoletnih otrok - odškodninska odgovornost vrtca - padec otroka - zmotna uporaba materialnega prava - protipravnost ravnanja - skrbnost dobrega strokovnjaka - neskrbno ravnanje - subjektivna odgovornost - sprememba sodbe prve stopnje - vmesna sodba
Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji protipravnosti toženkinega ravnanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženka glede na ugotovljene ključne okoliščine ob spornem previjanju otroka ni ravnala z zadostno skrbnostjo - to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Do povzročene škode zato ni prišlo zgolj po nesrečnem naključju.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je rokovanje z otrokom kritičnega dne zahtevalo posebno pozornost. Glede na predhodne težave pri uvajanju v varstvo, ki so se kazale tudi pri previjanju, kratko obdobje uvajanja in krajšo odsotnost otroka neposredno pred škodnim dogodkom je bilo pričakovano, da otrok previjanja ne bo sprejel povsem mirno. Potrebna je bila torej večja skrbnost in pozornost na premikanje otroka na previjalni mizi. Toženka, ki je otroka med previjanjem posedla, medtem ko se je sama sklonila po čisto plenico, ki je ni imela vnaprej pripravljene, ni ravnala ustrezno skrbno. V skladu z običaji in s pravili stroke se otroka previja tako, da je v ležečem položaju, pred tem pa se pripravi vse potrebne pripomočke za previjanje - vodo, krpice/robčke, kreme, čiste plenice in oblačila itd. Izbrani način previjanja tudi ni bil primeren glede na s strani toženke zatrjevane značilnosti oziroma običajno reakcijo otroka, ki je bil med previjanjem navadno nemiren, sunkovitih gibov in za svojo starost izjemno močan. V danih okoliščinah tako otrokov odriv in padec s previjalne mize ni mogel biti nepričakovan in nepreprečljiv. Še posebej ne za toženko, ki ima večletne izkušnje z varstvom in nego majhnih otrok, poznane pa so ji bile tudi značilnosti konkretnega otroka. Do padca je prišlo, ker je toženka zanemarila dolžnost ustreznega nadzora nad otrokom in ni pravilno poskrbela za njegovo varnost. Toženka bi morala biti v času previjanja popolnoma osredotočena na otroka ter zmožna preprečiti njegovo gibanje na previjalni mizi in s tem možnost padca. Ker tega ni storila, je subjektivno odgovorna za nastalo škodo. Zaradi ugotovljene neskrbnosti njenega ravnanja (malomarnost) se krivde ne more razbremeniti.