ZVis člen 63. URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 2, 2/1, 154, 154/3, 158, 158/1, 214, 214/1, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2--8, 339/2-14.
prikrajšanje pri plači - dejanski obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditvena podlaga - uspeh strank v postopku - sprememba odločitve o pravdnih stroških - delni umik tožbe
V tem sporu je bilo treba primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077182
ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/3-1. ZPP člen 18, 274, 339, 339/2, 339/2-1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 4/3. ZDR-1 člen 6.
Predmet tožbenega zahtevka je razveljavitev ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti in sklepa o preizkusu ocene, ki ju je tožena stranka sprejela v okviru ocenjevanja uradnikov na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba). O tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločila sodnica posameznica, glede na pravila o sestavi sodišča prve stopnje pa bi moral odločiti senat. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti in je samo ne more odpraviti.
Sodišče prve stopnje je s tem, da je ugodilo zgolj delu tožničinega tožbenega zahtevka za razveljavitev ocene, ne da bi zadevo vrnilo toženki v novo ocenjevanje, odločalo mimo zahtevka in mimo trditev obeh strank.
Materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo delovno oceno delavca.
zavrženje predloga za obnovo postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - rok za obnovo postopka - začetek teka roka - zamuda subjektivnega roka - vročitev sodbe - pritrditev na oglasno desko - pravilna vročitev - pravnomočnost sodbe - opiranje odločitve sodišča na sodbo drugega sodišča - klavzula o pravnomočnosti
Glede na to, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po izteku prekluzivnega roka 30 dni, kot ga določa 2. točka 394. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP, predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrglo.
Ker tožnica ni predložila odločbe, na katero se sklicuje, niti ni dokazala, da brez svoje krivde odločbe ZPIZ ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji določeni v drugem odstavku 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP, za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka.
dolžnosti staršev, katerih življenjska skupnost je prenehala - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - dodelitev otroka - skupno starševstvo - razlogi sklepa - sodna poravnava - korist mladoletnega otroka - načelo kontinuitete vzgoje in varstva - izvedensko mnenje
Prav nobenih okoliščin ni, ki bi potrjevale pritožbene navedbe, da skupno varstvo in vzgoja ni v korist otroka. Udeleženca sta 18. 5. 2021 sklenila začasno sodno poravnavo, v kateri je bil način izvrševanja varstva in vzgoje enak, kot je določen v delnem sklepu, v katerem je sodišče določilo skupno varstvo in vzgojo. Tak ustaljen režim je torej dejansko potekal ves čas postopka. S tem se udejanja vse tisto, kar izpostavlja pritožba - načelo kontinuitete, varno in znano okolje za otrok ter potrebna zaščita otroka, ker ga vsaka sprememba vznemiri.
Sodišče je izvedlo dokaz, ki ga je predlagala tožnica in je zato po tretjem odstavku 242. člena ZPP plačilo pričnine in potnih stroškov naložilo tožnici. Na pravilnost odločitve ne more vplivati tožničino razlogovanje, da je bila priča dr. A. A. opredeljena kot njej obremenilna priča in da se je z njo zgolj želela soočiti zaradi trditev v predloženi izjavi.
vdovska pokojnina - minimalna pokojninska doba - neizpolnjevanje pogojev
Ni sporno izpolnjevanje starosti oziroma pokojninske dobe tožnice kot vdove po pokojnem zavarovancu, temveč izpolnjenost pogoja minimalne pokojninske dobe iz 42. člena ZPIZ-2 na strani pokojnega zavarovanca, tega pa tožničin pokojni mož ne izpolnjuje.
Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 19b. ZDR-1 člen 200, 200/4. OZ člen 378. ZOFVI člen 124. KPJS člen 39. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 92. ZPP člen 11, 11/1, 286, 286/1, 286/3, 286/4. ZSPJS člen 22e.
Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, na podlagi katere se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravilom o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je zato treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotilo sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da oba vtoževana dodatka ne normira na ure rednega dela.
odvzem predmetov - poseben sklep - funkcionalna pristojnost - razveljavitev po uradni dolžnosti
Ker gre za kaznivi dejanji iz pristojnosti okrožnega sodišča, bi moral glede na to, da razpravni senat več ni zasedal, sklep o odvzemu predmetov izdati zunajobravnavni senat in ne predsednica razpravnega senata.
Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju.
Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078440
KZ-1 člen 63, 64, 191, 191/2. ZKP člen 371, 371/2, 450č, 450č/3.
kaznivo dejanje nasilja v družini - sporazum o priznanju krivde - varstveno nadzorstvo - pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom - kazenska sankcija - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo posegati v dogovorjeno kazensko sankcijo, ki je bila predmet sporazuma o priznanju krivde, saj je s tem, ko je izreklo pritožbeno problematizirano pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, izreklo drugo, in sicer strožjo kazensko sankcijo, ki s sporazumom ni bila dogovorjena. Četudi je državna tožilka navedeno sankcijo na naroku za izrek kazenske sankcije predlagala, je s tem podala predlog, ki je presegel dogovorjeni sporazum, zato mu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti.
začasna odredba - določitev obsega stikov - ogroženost otroka - zasvojenost - varstvo koristi otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - dokazni standard verjetnosti - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Dejstvo, da starša težko vzpostavita konstruktivno starševsko sodelovanje, samo po sebi ne zadošča za zaključek, da bo otrok verjetno ogrožen, če ne bo takoj zaupan v vzgojo in varstvo enemu od staršev. Šele po izvedenem postopku, katerega namen je ugotoviti relevantne okoliščine primera z zadostno stopnjo prepričanja, da bo mogoče sprejeti ne le začasno, pač pa tudi dokončno odločitev, se bo sodišče odločilo za eno izmed oblik izvrševanja vzgoje in varstva obeh otrok (zaupanje otrok enemu ali drugemu staršu ali v skupno varstvo in vzgojo).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00077701
ZKP člen 137, 137/1. KZ-1 člen 324, 324/1, 324/1-1, 324/2.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - začasen odvzem vozniškega dovoljenja med kazenskim postopkom - rok za vložitev predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja - instrukcijski rok - vožnja pod vplivom alkohola - nevaren voznik - relevantne okoliščine - enkratni dogodek
Roki, določeni v 137. členu ZKP, ki se nanašajo na postopanja policije in tožilstva v primeru odvzema vozniškega dovoljenanja za čas, dokler traja postopek, so instrukcijski. Namenjeni so temu, da sodišče predmetno zadevo obravnava prednostno, da postopek teče hitro, brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je pravilno kot nosilni argument izpostavilo visoko stopnjo alkoholiziranosti obdolženca, saj ne gre spregledati, da je dovoljeno stopnjo alkohola prekoračil za več kot štirikrat. Pritožbeno zatjevano obdolženčeve nekaznovanosti je neupoštevno, saj je neobravnavanost za prekrške in nekaznovanost pričakovano vedenje vsakega posamzenika.
Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Torej, da je stranka lahko v zmoti morata biti izpolnjena dva pogoja: zmota mora biti bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - razrešitev s funkcije - direktor občinske uprave - prekinitev postopka - ni predhodno vprašanje
Skladno z ustaljeno sodno prakso odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi razrešitve s funkcije, ni odvisna od poprejšnje rešitve vprašanja, ali je bila razrešitev zakonita. Zakonitost razrešitve niti ne prestavlja predhodnega vprašanja, saj ne gre za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, ampak se presoja, ali so obstajali razlogi za razrešitev.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076461
ZVZD-1 člen 5, 5/1, 38, 38/3, 50, 52. OZ člen 171, 171/1. ZDR-1 člen 43. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 12.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - neustrezna delovna oprema - dokazna ocena izpovedi prič - preizkus iz varstva pri delu - odmera nepremoženjske škode - III. kategorija invalidnosti - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1.
OZ člen 82. ZS člen 109. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 20, 20-2. ZDR-1 člen 9, 51, 159.
odmera letnega dopusta - ohranitev pridobljenih pravic - pogodba o zaposlitvi - pravice delavca, določene v KP in v aktu delodajalca - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb
Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena OZ in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja.
Sodišče je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje veljavnosti PKP, ki je prenehala veljati 2. 2. 2020, in prenehanje veljavnosti KPPN z dnem 6. 9. 2009 samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka, kot sta to storili nižji sodišči. Spregledali oziroma napačno sta tolmačili 51. člen ZDR-1, po katerem delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba (opustitvena tožba) - tožba zaradi vznemirjanja lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - ustanovitev nujne poti - posegi za vzpostavitev nujne poti - vzdrževalna dela na nepremičnini - samovolja - trasa nujne poti - izvrševanje služnosti
Sodišče prve stopnje se je zaradi podobnosti (po dejanskem in pravnem stanju) z obravnavano zadevo utemeljeno oprlo na argumentacijo iz sklepa II Ips 332/2015. V tej zadevi je Vrhovno sodišče ločilo situacijo, ko izvrševanje služnosti ni pogojeno z usposobitvijo trase poti, ki terja posege v služeče zemljišče, od situacije, ko uporaba ustanovljene nujne poti brez znatnega posega v zemljišče ni mogoča. V tem (slednjem) primeru sklep o zavezančevi dolžnosti dovoliti uporabo poti ali konfesorna tožba upravičencev zoper lastnika služečega zemljišča ni ustrezna podlaga za vzpostavitev (izgradnjo) poti. Služnostni upravičenec ima na voljo dve pravni možnosti: Že v sklepu o ustanovitvi nujne poti lahko izposluje odločitev o lastnikovi obveznosti dopustiti vzpostavitev poti (taka odločitev mora vsebovati konkretno opredeljeno stanje v naravi in konkretno opredeljen način oziroma posege za vzpostavitev poti). Druga možnost pa je tožba zoper lastnika zemljišča z zahtevkom za dopustitev vzpostavitve konkretno opisane poti in načina vzpostavitve.
Ustanovljena nujna pot glede na stanje v naravi ni omogočala vseh načinov dostopa, kot so določeni v sklepu o ustanovitvi nujne poti. Sporna ravnanja so torej predstavljala poskus tožencev, da nujno pot v celoti usposobita za rabo, za katero je bila ustanovljena. Kar pa je že pojmovno v nasprotju z njuno tezo o vzdrževanju - kot ohranjanju (ne spreminjanju) obstoječega stanja, tj. stanja v času določitve nujne poti.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben in sorazmeren ukrep in v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo težo in način izvršitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženi izvršil iz koristoljubnih motivov ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine. Navedeno utemeljeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pritožbene navedbe zagovornika tako ne morejo izpodbiti celovitih in jasnih zaključkov sodišča prve stopnje s katerimi je utemeljilo neogibnost in sorazmernost pripora zoper obdolženca.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076631
ZObr člen 97, 97č. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - sodba SEU - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazna ocena - metodološki napotek
Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožeče stranke in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede".