dolžnosti staršev, katerih življenjska skupnost je prenehala - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - dodelitev otroka - skupno starševstvo - razlogi sklepa - sodna poravnava - korist mladoletnega otroka - načelo kontinuitete vzgoje in varstva - izvedensko mnenje
Prav nobenih okoliščin ni, ki bi potrjevale pritožbene navedbe, da skupno varstvo in vzgoja ni v korist otroka. Udeleženca sta 18. 5. 2021 sklenila začasno sodno poravnavo, v kateri je bil način izvrševanja varstva in vzgoje enak, kot je določen v delnem sklepu, v katerem je sodišče določilo skupno varstvo in vzgojo. Tak ustaljen režim je torej dejansko potekal ves čas postopka. S tem se udejanja vse tisto, kar izpostavlja pritožba - načelo kontinuitete, varno in znano okolje za otrok ter potrebna zaščita otroka, ker ga vsaka sprememba vznemiri.
intervencijski učinek - odškodninska odgovornost direktorja d.o.o. - obvestilo o pravdi - postopek pred domačim in tujim sodiščem - procesna skrbnost stranke - ugovor slabega pravdanja
Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana sodna odločba posreden pravni učinek na obveščenega. Tretji pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se tretji pravde ne bo udeležil.
ZPP člen 212, 216, 285. ZPŠOIRSP člen 5, 5/2, 7, 7/1, 7/2, 11, 11/1. OZ člen 169, 179, 190, 200, 299, 299/2, 378.
odškodnina zaradi izbrisa - premoženjsko stanje - neobstoj vzročne zveze - trditveno in dokazno breme oškodovanca - merila za določitev denarne odškodnine - analogna uporaba splošnih pravil odškodninskega prava - sklepčnost tožbe - prosti preudarek sodišča - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Toženkino protipravno ravnanje bi bilo prepoznano kot adekvaten razlog za nastanek škode, le v primeru ugotovitve, da strokovna služba (CSD) tožnice ni zaščitila pred materinim nasiljem, pa bi jo morala.
Iz vsega navedenega izhaja, da je tožnica posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva občutila neposredno (neudeležba na zaključnem izletu, šibek ekonomski položaj družine, enoletna ločenost od družine, težja zaposljivost po vrnitvi v Slovenijo) in posredno, preko poslabšanega psihičnega stanja matere, pri čemer je pri vrednotenju nepremoženjske škode treba upoštevati zgoraj poudarjeno stališče, da materino nasilje oziroma škoda, ki jo je tožnica utrpela zaradi njenega nasilja, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.
Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 19b. ZDR-1 člen 200, 200/4. OZ člen 378. ZOFVI člen 124. KPJS člen 39. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 92. ZPP člen 11, 11/1, 286, 286/1, 286/3, 286/4. ZSPJS člen 22e.
Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, na podlagi katere se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravilom o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je zato treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotilo sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da oba vtoževana dodatka ne normira na ure rednega dela.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. ZUTD člen 63.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neutemeljen odpovedni razlog - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - datum sodne razveze
Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana s sklicevanjem na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker se vsebina odpovedi ni nanašala le na kršitev obvestilne dolžnosti, ki je predmet citirane določbe, temveč je bil tožniku očitan tudi neupravičen izostanek z dela, je sodišče prve stopnje zakonitost odpovedi pravilno presojalo tudi z vidika 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S tem je upoštevalo ustaljeno sodno prakso, po kateri pri presoji zakonitosti odpovedi ni vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga v odpovedi, temveč na njegovo pisno obrazložitev. Pritožbeni očitek, da sodišče te sodne prakse ni upoštevalo, je zato zmoten.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da toženka ni dokazala zakonitosti odpovedi, saj tožnik od 1. 12. 2022 dalje ni več prišel na delo zaradi ravnanj toženke in z njeno vednostjo, to pa v okoliščinah tega primera utemeljuje zaključek, da mu ni mogoče očitati kršitve iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba (opustitvena tožba) - tožba zaradi vznemirjanja lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - ustanovitev nujne poti - posegi za vzpostavitev nujne poti - vzdrževalna dela na nepremičnini - samovolja - trasa nujne poti - izvrševanje služnosti
Sodišče prve stopnje se je zaradi podobnosti (po dejanskem in pravnem stanju) z obravnavano zadevo utemeljeno oprlo na argumentacijo iz sklepa II Ips 332/2015. V tej zadevi je Vrhovno sodišče ločilo situacijo, ko izvrševanje služnosti ni pogojeno z usposobitvijo trase poti, ki terja posege v služeče zemljišče, od situacije, ko uporaba ustanovljene nujne poti brez znatnega posega v zemljišče ni mogoča. V tem (slednjem) primeru sklep o zavezančevi dolžnosti dovoliti uporabo poti ali konfesorna tožba upravičencev zoper lastnika služečega zemljišča ni ustrezna podlaga za vzpostavitev (izgradnjo) poti. Služnostni upravičenec ima na voljo dve pravni možnosti: Že v sklepu o ustanovitvi nujne poti lahko izposluje odločitev o lastnikovi obveznosti dopustiti vzpostavitev poti (taka odločitev mora vsebovati konkretno opredeljeno stanje v naravi in konkretno opredeljen način oziroma posege za vzpostavitev poti). Druga možnost pa je tožba zoper lastnika zemljišča z zahtevkom za dopustitev vzpostavitve konkretno opisane poti in načina vzpostavitve.
Ustanovljena nujna pot glede na stanje v naravi ni omogočala vseh načinov dostopa, kot so določeni v sklepu o ustanovitvi nujne poti. Sporna ravnanja so torej predstavljala poskus tožencev, da nujno pot v celoti usposobita za rabo, za katero je bila ustanovljena. Kar pa je že pojmovno v nasprotju z njuno tezo o vzdrževanju - kot ohranjanju (ne spreminjanju) obstoječega stanja, tj. stanja v času določitve nujne poti.
prodaja nepremičnine v stečaju - sklep o prodaji - kmetijsko zemljišče - obveščanje predkupnega upravičenca
Iz določbe 331. člena ZFPPIPP izhaja, da sodišče s sklepom o prodaji ne odloča o morebitnih predkupnih upravičencih in jih tudi o prodaji nepremičnin s sklepom o prodaji ali kako drugače ne obvešča. Ureditev v zvezi s predkupnimi upravičenji je v 347. členu ZFPPIPP, kjer je določeno, da če se na javni dražbi prodaja premoženje, ki je predmet zakonite ali pogodbene predkupne pravice, mora upravitelj predkupnega upravičenca hkrati z objavo razpisa javne dražbe obvestiti o dražbi in opozoriti na pogoje uveljavljanja predkupne pravice. Torej v konkretnem primeru bo morebitne predkupne upravičence obvestila upraviteljica, kot je to določeno v ZFPPIPP in ne sodišče v izpodbijanem sklepu ali upraviteljica v samem predlogu za prodajo.
zavrženje predloga za obnovo postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - rok za obnovo postopka - začetek teka roka - zamuda subjektivnega roka - vročitev sodbe - pritrditev na oglasno desko - pravilna vročitev - pravnomočnost sodbe - opiranje odločitve sodišča na sodbo drugega sodišča - klavzula o pravnomočnosti
Glede na to, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po izteku prekluzivnega roka 30 dni, kot ga določa 2. točka 394. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP, predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrglo.
Ker tožnica ni predložila odločbe, na katero se sklicuje, niti ni dokazala, da brez svoje krivde odločbe ZPIZ ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji določeni v drugem odstavku 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP, za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 110/2, 118, 118/2. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/5, 103. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 5, 5/2, 5/2-2. ZVZD-1 člen 52, 52/1. ZDR člen 118, 118/1, 118/2. ZDSS-1 člen 41, 41/4. ZPP člen 2, 2/1, 285, 286.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičen izostanek z dela - obvestilo o odsotnosti - III. kategorija invalidnosti - ponudba drugega ustreznega dela - neustrezno delo - zdravstveni pregled - sodna razveza - obveznost postavitve zahtevka - denarno povračilo
Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi pravdnih strank ugotovilo, da sta se tožnik in direktor toženke pred izdajo odredbe večkrat sestala in se pogovarjala, kaj storiti po invalidski odločbi in mnenju (gre za negativno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi), na podlagi izpovedi direktorja toženke pa še, da ni imel namena tožnika poslati na preventivni zdravniški pregled, predvsem pa, da je bil seznanjen z razlogom, zakaj tožnika ni na delo; ker je pričakoval zdravniški pregled in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik dela ni opravljal več kot 12 mesecev, kar pomeni, da bi bil zdravniški pregled obvezen, tudi če ne bi bila v vmesnem času ugotovljena invalidnost in priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in prav tako pravilno poudarilo, da delo, na katerega ga je pozivala toženka, zanj ni bilo ustrezno. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi presoji, da je toženka s pozivanjem tožnika na neustrezno delo zlorabila svoje pravice, da bi mu podala presojano nezakonito odpoved.
V novejši sodni praksi je Višje delovno in socialno sodišče sledilo stališču, da sodišče ne prisodi denarnega povračila ob sodni razvezi, ne da bi bil postavljen ustrezen zahtevek; odločalo je tudi v sporih, v katerih je bil predmet denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi posebne tožbe. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče sledi v tem sporu. Določba 118. člena ZDR-1 je določba materialnega prava, ki določa način prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča (sodna razveza pogodbe o zaposlitvi), postopek pred sodiščem pa ureja ZDSS-1, ki posebnih določb glede vezanosti na zahtevek oziroma odločanja po uradni dožnosti brez zahtevka ne določa (nasprotno, ravno zaradi možnosti uveljavljanja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi oziroma predvsem denarnega povračila delavcu v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja omogočile spremembo tožbe glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke; četrti odstavek 41. člena ZDSS-1). Subsidiarno se uporabljajo določbe ZPP, skladno s temeljnimi pravili civilnega procesnega prava pa sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - razrešitev s funkcije - direktor občinske uprave - prekinitev postopka - ni predhodno vprašanje
Skladno z ustaljeno sodno prakso odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi razrešitve s funkcije, ni odvisna od poprejšnje rešitve vprašanja, ali je bila razrešitev zakonita. Zakonitost razrešitve niti ne prestavlja predhodnega vprašanja, saj ne gre za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, ampak se presoja, ali so obstajali razlogi za razrešitev.
sklep o stroških postopka - potrebni stroški - konkretizacija pritožbenih navedb - preizkus po uradni dolžnosti - višina stroškov
Vse natančno opredeljene priznane stroške je torej sodišče štelo za potrebne po prvem odstavku 155. člena ZPP, kar zadošča in omogoča preizkus izpodbijane odločitve. Za neutemeljeno se tako izkaže pritožbena trditev, da sodišče ni opravilo presoje potrebnosti priznanih stroškov po prvem odstavku 155. člena ZPP, prav tako pa nista podani pritožbeno uveljavljani kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki sta bila glede na pojasnjeno omogočena tako preizkus odločitve kot celostna opredelitev do posameznih priznanih stroškovnih postavk, pri čemer pa višje sodišče ugotavlja, da konkretnih navedb, zakaj posamezni od priznanih stroškov ne bi izpolnjevali pogoja potrebnosti, pritožba ne vsebuje.
Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju.
Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - kraj storitve prekrška
Prekrškovni organ je ob pregledu tahografa in voznikove kartice ugotovil, da je bil prekršek storjen v času med 1.1. in 6.1.2023. Pritožnik je že v zahtevi za sodno varstvo trdil, da je bilo vozilo v spornem obdobju v A., kar izhaja tudi iz predloženega izpisa za tovornjak. Če je tako, slovensko sodišče za odločanje o prekršku ni pristojno, ne glede na to, da so ga naknadno ugotovili slovenski prekrškovni organi.
ZFPPIPP člen 126, 126/1, 126/2, 242, 242/2. ZFPPIPP-H člen 85, 85/1, 85/2. ZGD-1 člen 472.
procesna legitimacija za vložitev pritožbe - stranka v postopku insolventnosti - druge osebe - osebno odgovorni družbenik - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - zavrženje pritožbe
V pritožnikovem primeru se ne uporabi novi drugi odstavek 242. člena ZFPPIPP, saj pritožnik ni dolžničin osebno odgovorni družbenik. Dolžnica je družba z omejeno odgovornostjo in za njene obveznosti družbeniki niso odgovorni (472. člen Zakona o gospodarskih družbah). Ker je ni vložila oseba, ki jo sme vložiti, je sodišče pritožnikovo pritožbo zavrglo.
pravdna sposobnost - procesna sposobnost stranke - odločanje po uradni dolžnosti - zastopanje pravdno nesposobne stranke - zastopanje po pooblaščencu - pooblastilo odvetnika - procesna predpostavka - demenca - odvzem poslovne sposobnosti - odprava pomanjkljivosti - dokazovanje z izvedencem - izvedensko mnenje - izvedenec psihiatrične stroke
Nobenega dvoma ni, da glede na ugotovljeno demenco, tožnica ni mogla pravno veljavno pooblastiti odvetnice za vložitev tožbe, ker ni bila poslovno sposobna, in zato tudi ni razumela pomena in posledic svojih dejanja, enako velja glede njene pravdne sposobnosti. Procesna sposobnost je namreč predpostavka za procesna dejanja stranke. Procesna sposobnost mora obstajati v času, ko se opravijo procesna dejanja. Procesna dejanja, ki jih opravi procesno nesposobna stranka so neučinkovita in jih sodišče ne upošteva. Če na narok pride le stranka, ne pa njen zakoniti zastopnik, se šteje, da na narok ni pristopil nihče.
sposobnosti biti stranka - podružnica - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - procesni pobot - izrek sodbe - odločitev o pobotnem ugovoru
V zgoraj zadevi VSRS III Ips 43/2018-3 z dne 24.9.2019 je bilo res izraženo stališče, da bi popravo tožbe ali moralo upoštevati pritožbeno sodišče samo ali pa bi moralo razveljaviti izpodbijano odločbo z navodilom sodišču prve stopnje naj ravna po 81. členu ZPP. Vendar v konkretni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjene izbire nima oziroma da mora razveljaviti izpodbijano sodbo in sodišče prve stopnje pozvati, naj ravna skladno z 81. členom ZPP. V zadevi VSRS so bile namreč okoliščine primera drugačne. Tožnica (oziroma upnica) je že na prvi stopnji sojenja popravila (zanjo usodno) opredelitev in pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo, ker je menilo, da te pomanjkljivosti v fazi po izdaji sklepa o izvršbi in odločitvi o ugovoru ni (več) mogoče odpraviti. Povedano drugače, pritožbeno sodišče je neutemeljeno zavrnilo njeno pritožbo in obenem pritrdilo napačnemu postopanju sodišča prve stopnje. Prav tako je bila okoliščina na prvi stopnji sojenju usodna za tožnico in tožnica je bila tista, ki je vložila pritožbo. V predmetnem sporu je situacija bistveno drugačna, saj se pritožuje toženka, medtem ko "tožnica (op. kot matično podjetje)", ki je bila na prvi stopnji sojenja "uspešna" (op. kot podružnica), vložila (le) obrambno sredstvo, to je odgovor na pritožbo. Čeprav tožnica v odgovoru na pritožbo meni drugače, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v takšni situaciji, omenjene absolutne bistvene kršitve ne more odpraviti samo. Odpraviti jo bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju, in sicer ali z uporabo postopka po 81. členu ZPP ali pa s presojo, da je ustrezno popravo tožnica storila že z vložitvijo odgovora na pritožbo s priloženim pooblastilom.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe med drugim sicer pojasnilo kratke razloge za zavrnitev pobotnega ugovora, vendar je toženka uveljavljala ugovor procesnega pobotanja. Zato bi moralo tudi v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila ugovarjana v pobot, in ne le v razlogih sodbe. Določba tretjega odstavka 319. člena ZPP se nanaša le na posledice pravnomočnosti, zato je nejasen pritožbeni očitek, kako naj bi sodišče prve stopnje kršilo še predmetno določbo ZPP. Podobno sodišče prve stopnje niti pojmovno ni moglo kršiti določb 337. in 348. člena ZPP, ki urejata postopanje pritožbenega sodišča.
OZ člen 619, 648. ZPP člen 25, 25/2, 32, 180, 180/3.
plačilo plače - stroški prehrane in prevoza - pogodba o poslovodenju - ustalitev pristojnosti
V zvezi z uveljavljanim plačilom na podlagi podjemne pogodbe pa se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z nejasno ugotovitvijo, da tožnik toženki nikoli ni izstavil nobenega računa za opravljene storitve ali potne stroške ter da je kot direktor toženke od 8. 5. 2017 dalje sam odrejal izplačila plač in drugih stroškov. Upoštevaje materialnopravno pravilno stališče, da nastanek obveznosti ni vezan na izdajo računa (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9), je tudi nepravilno kakršnokoli obratno sklepanje, da dejstvo tožnikove opustitve izstavitve računa že dokazuje, da toženkina obveznost plačila v razmerju do tožnika ni nastala. Sodišče prve stopnje iz 13. člena pogodbe o poslovodenju pravilno povzema dogovor, da se poslovodji potni stroški izplačujejo mesečno na podlagi predloženega računa s specifikacijo.
V obravnavani zadevi je prišlo do ustalitve pristojnosti delovnega sodišča. Slednje se je namreč v tej zadevi že izreklo za nepristojno za odločanje in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Kopru, ki pa pristojnosti ni sprejelo. V sporu o pristojnosti, ki ga je sprožilo, je Vrhovno sodišče RS (drugi odstavek 25. člena ZPP) odločilo, da je o zahtevkih za izplačilo plač, povračilo potnih stroškov in stroškov za prehrano, stvarno in krajevno pristojno Delovno in in socialno sodišče v Ljubljani, torej sodišče, ki je sodilo v predmetni zadevi. Zato sodišču prve stopnje v konkretnem primeru ni (več) mogoče odrekati pristojnosti za sojenje v tej zadevi, tudi če pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki bi lahko prišla v poštev, ni delovnopravne narave.
Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Torej, da je stranka lahko v zmoti morata biti izpolnjena dva pogoja: zmota mora biti bistvena in stranka v zmoti mora pri sklenitvi pogodbe ravnati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.