pravdna sposobnost - procesna sposobnost stranke - odločanje po uradni dolžnosti - zastopanje pravdno nesposobne stranke - zastopanje po pooblaščencu - pooblastilo odvetnika - procesna predpostavka - demenca - odvzem poslovne sposobnosti - odprava pomanjkljivosti - dokazovanje z izvedencem - izvedensko mnenje - izvedenec psihiatrične stroke
Nobenega dvoma ni, da glede na ugotovljeno demenco, tožnica ni mogla pravno veljavno pooblastiti odvetnice za vložitev tožbe, ker ni bila poslovno sposobna, in zato tudi ni razumela pomena in posledic svojih dejanja, enako velja glede njene pravdne sposobnosti. Procesna sposobnost je namreč predpostavka za procesna dejanja stranke. Procesna sposobnost mora obstajati v času, ko se opravijo procesna dejanja. Procesna dejanja, ki jih opravi procesno nesposobna stranka so neučinkovita in jih sodišče ne upošteva. Če na narok pride le stranka, ne pa njen zakoniti zastopnik, se šteje, da na narok ni pristopil nihče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00077701
ZKP člen 137, 137/1. KZ-1 člen 324, 324/1, 324/1-1, 324/2.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - začasen odvzem vozniškega dovoljenja med kazenskim postopkom - rok za vložitev predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja - instrukcijski rok - vožnja pod vplivom alkohola - nevaren voznik - relevantne okoliščine - enkratni dogodek
Roki, določeni v 137. členu ZKP, ki se nanašajo na postopanja policije in tožilstva v primeru odvzema vozniškega dovoljenanja za čas, dokler traja postopek, so instrukcijski. Namenjeni so temu, da sodišče predmetno zadevo obravnava prednostno, da postopek teče hitro, brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je pravilno kot nosilni argument izpostavilo visoko stopnjo alkoholiziranosti obdolženca, saj ne gre spregledati, da je dovoljeno stopnjo alkohola prekoračil za več kot štirikrat. Pritožbeno zatjevano obdolženčeve nekaznovanosti je neupoštevno, saj je neobravnavanost za prekrške in nekaznovanost pričakovano vedenje vsakega posamzenika.
pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - določitev socialnovarstvenega zavoda - bivanje v socialnovarstvenem zavodu
Sodišče namesti osebo v varovani oddelek posebnega SVZ, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00075407
ZKP člen 358, 358-3. KZ-1 člen 262, 262/2.
kaznivo dejanje dajanja podkupnine - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazno breme tožilca - dokazni standard - izpovedba priče
Pritožbeno sodišče opozarja, da nosi dokazno breme v kazenskem postopku tožilec, ki mora krivdo obdolženega vendarle dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in zatorej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženi storil obravnavano kaznivo dejanje v obsegu in na način, kot se mu po obtožbi očita, čemur v predmetni kazenski zadevi ni bilo zadoščeno.
Stranka mora, če meni, da so se zgodile napake pri vročanju, o tem takoj obvestiti sodišče in se pravočasno sklicevati na napake pri vročanju ter uveljavljati datum dejanske vročitve na podlagi 139. člena ZPP. Tožnica zatrjevanih napak pri vročanju na podlagi 142. člena ZPP ni uveljavljala v pritožbi zoper prejeto sodbo, čeprav bi to morala in mogla storiti, ampak šele v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe, kar je glede na okoliščine konkretnega primera prepozno.
Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico kot javno listino, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo le splošne navedbe, da obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so povsem splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri kom je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno prav njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.
motenje posesti - motilno dejanje - posestno varstvo - posest stvari - pravica do posesti - ekonomski interes - dovoljenje - zemeljski izkop - dokaz s sodnim izvedencem - oblikovanje tožbenega zahtevka - določen zahtevek - izvršljivost zahtevka - prepoved bodočega motenja
V obravnavani zadevi je bilo vprašanje obsega služnostne pravice tistega, ki je motil posest, presojano zgolj v zvezi z ugotavljanjem obsega motilčeve samovoljnosti oziroma protipravnosti pri poseganju v tožnikovo posest. Tisti, ki ima stvar v posesti (dejanski oblasti), ima pravico do posestnega varstva. Vsebina posestnega varstva pa je v posestnikovem varstvu pravice izključitve tretjih pred posegom v posest. Posestnik ima izključno pravico odločiti, ali bo, komu ter v kakšnem obsegu dovolil poseg na stvar, ki jo ima v posesti. Če mu dovoli poseg v posest, tak poseg postane dovoljen. Zgolj v tem dovoljenem obsegu ima drugi možnost (fizičnega) vplivanja na stvar. Če drugi preseže posestnikovo dovoljenje oziroma ga krši ima posestnik pravico do posestnega varstva oziroma pravico zahtevati od kršitelja sodno določeno dejanje, da se odstrani stanje motenja (dajatveni in prepovedni oziroma opustitveni zahtevek). Prav to je v obravnavani zadevi vsebina tožnikovega posestnega varstva, zato je neutemeljena pritožbena trditev prve toženke, da gre za nedovoljen tožbeni zahtevek.
ZVis člen 63. URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 2, 2/1, 154, 154/3, 158, 158/1, 214, 214/1, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2--8, 339/2-14.
prikrajšanje pri plači - dejanski obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditvena podlaga - uspeh strank v postopku - sprememba odločitve o pravdnih stroških - delni umik tožbe
V tem sporu je bilo treba primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.
prodaja nepremičnine v stečaju - sklep o prodaji - kmetijsko zemljišče - obveščanje predkupnega upravičenca
Iz določbe 331. člena ZFPPIPP izhaja, da sodišče s sklepom o prodaji ne odloča o morebitnih predkupnih upravičencih in jih tudi o prodaji nepremičnin s sklepom o prodaji ali kako drugače ne obvešča. Ureditev v zvezi s predkupnimi upravičenji je v 347. členu ZFPPIPP, kjer je določeno, da če se na javni dražbi prodaja premoženje, ki je predmet zakonite ali pogodbene predkupne pravice, mora upravitelj predkupnega upravičenca hkrati z objavo razpisa javne dražbe obvestiti o dražbi in opozoriti na pogoje uveljavljanja predkupne pravice. Torej v konkretnem primeru bo morebitne predkupne upravičence obvestila upraviteljica, kot je to določeno v ZFPPIPP in ne sodišče v izpodbijanem sklepu ali upraviteljica v samem predlogu za prodajo.
OZ člen 82. ZS člen 109. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 20, 20-2. ZDR-1 člen 9, 51, 159.
odmera letnega dopusta - ohranitev pridobljenih pravic - pogodba o zaposlitvi - pravice delavca, določene v KP in v aktu delodajalca - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb
Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena OZ in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja.
Sodišče je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje veljavnosti PKP, ki je prenehala veljati 2. 2. 2020, in prenehanje veljavnosti KPPN z dnem 6. 9. 2009 samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka, kot sta to storili nižji sodišči. Spregledali oziroma napačno sta tolmačili 51. člen ZDR-1, po katerem delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene.
zavrženje predloga za obnovo postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - rok za obnovo postopka - začetek teka roka - zamuda subjektivnega roka - vročitev sodbe - pritrditev na oglasno desko - pravilna vročitev - pravnomočnost sodbe - opiranje odločitve sodišča na sodbo drugega sodišča - klavzula o pravnomočnosti
Glede na to, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po izteku prekluzivnega roka 30 dni, kot ga določa 2. točka 394. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP, predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrglo.
Ker tožnica ni predložila odločbe, na katero se sklicuje, niti ni dokazala, da brez svoje krivde odločbe ZPIZ ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji določeni v drugem odstavku 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP, za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben in sorazmeren ukrep in v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo težo in način izvršitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženi izvršil iz koristoljubnih motivov ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine. Navedeno utemeljeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pritožbene navedbe zagovornika tako ne morejo izpodbiti celovitih in jasnih zaključkov sodišča prve stopnje s katerimi je utemeljilo neogibnost in sorazmernost pripora zoper obdolženca.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. SPZ člen 217.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - priposestvovanje stvarne služnosti - občasna uporaba - težko nadomestljiva škoda - dostop do nepremičnine - premoženjska škoda
Tudi na podlagi občasne uporabe je mogoče priposestvovati stvarno služnost, če se ta redno izvršuje za točno določen namen ali ob relativno določenem času.
Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven pristop tudi pri razlagi pojma težko nadomestljive škode.
Vsa morebitna škoda, ki tožnikom po njihovih trditvah nastaja, je nadomestljiva z ustrezno denarno odškodnino, če bodo zanjo izpolnjeni zakonski pogoji.
začasna odredba - določitev obsega stikov - ogroženost otroka - zasvojenost - varstvo koristi otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - dokazni standard verjetnosti - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Dejstvo, da starša težko vzpostavita konstruktivno starševsko sodelovanje, samo po sebi ne zadošča za zaključek, da bo otrok verjetno ogrožen, če ne bo takoj zaupan v vzgojo in varstvo enemu od staršev. Šele po izvedenem postopku, katerega namen je ugotoviti relevantne okoliščine primera z zadostno stopnjo prepričanja, da bo mogoče sprejeti ne le začasno, pač pa tudi dokončno odločitev, se bo sodišče odločilo za eno izmed oblik izvrševanja vzgoje in varstva obeh otrok (zaupanje otrok enemu ali drugemu staršu ali v skupno varstvo in vzgojo).
dolžnosti staršev, katerih življenjska skupnost je prenehala - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - dodelitev otroka - skupno starševstvo - razlogi sklepa - sodna poravnava - korist mladoletnega otroka - načelo kontinuitete vzgoje in varstva - izvedensko mnenje
Prav nobenih okoliščin ni, ki bi potrjevale pritožbene navedbe, da skupno varstvo in vzgoja ni v korist otroka. Udeleženca sta 18. 5. 2021 sklenila začasno sodno poravnavo, v kateri je bil način izvrševanja varstva in vzgoje enak, kot je določen v delnem sklepu, v katerem je sodišče določilo skupno varstvo in vzgojo. Tak ustaljen režim je torej dejansko potekal ves čas postopka. S tem se udejanja vse tisto, kar izpostavlja pritožba - načelo kontinuitete, varno in znano okolje za otrok ter potrebna zaščita otroka, ker ga vsaka sprememba vznemiri.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 110/2, 118, 118/2. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/5, 103. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 5, 5/2, 5/2-2. ZVZD-1 člen 52, 52/1. ZDR člen 118, 118/1, 118/2. ZDSS-1 člen 41, 41/4. ZPP člen 2, 2/1, 285, 286.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičen izostanek z dela - obvestilo o odsotnosti - III. kategorija invalidnosti - ponudba drugega ustreznega dela - neustrezno delo - zdravstveni pregled - sodna razveza - obveznost postavitve zahtevka - denarno povračilo
Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi pravdnih strank ugotovilo, da sta se tožnik in direktor toženke pred izdajo odredbe večkrat sestala in se pogovarjala, kaj storiti po invalidski odločbi in mnenju (gre za negativno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi), na podlagi izpovedi direktorja toženke pa še, da ni imel namena tožnika poslati na preventivni zdravniški pregled, predvsem pa, da je bil seznanjen z razlogom, zakaj tožnika ni na delo; ker je pričakoval zdravniški pregled in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik dela ni opravljal več kot 12 mesecev, kar pomeni, da bi bil zdravniški pregled obvezen, tudi če ne bi bila v vmesnem času ugotovljena invalidnost in priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in prav tako pravilno poudarilo, da delo, na katerega ga je pozivala toženka, zanj ni bilo ustrezno. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi presoji, da je toženka s pozivanjem tožnika na neustrezno delo zlorabila svoje pravice, da bi mu podala presojano nezakonito odpoved.
V novejši sodni praksi je Višje delovno in socialno sodišče sledilo stališču, da sodišče ne prisodi denarnega povračila ob sodni razvezi, ne da bi bil postavljen ustrezen zahtevek; odločalo je tudi v sporih, v katerih je bil predmet denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi posebne tožbe. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče sledi v tem sporu. Določba 118. člena ZDR-1 je določba materialnega prava, ki določa način prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča (sodna razveza pogodbe o zaposlitvi), postopek pred sodiščem pa ureja ZDSS-1, ki posebnih določb glede vezanosti na zahtevek oziroma odločanja po uradni dožnosti brez zahtevka ne določa (nasprotno, ravno zaradi možnosti uveljavljanja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi oziroma predvsem denarnega povračila delavcu v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja omogočile spremembo tožbe glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke; četrti odstavek 41. člena ZDSS-1). Subsidiarno se uporabljajo določbe ZPP, skladno s temeljnimi pravili civilnega procesnega prava pa sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - razrešitev s funkcije - direktor občinske uprave - prekinitev postopka - ni predhodno vprašanje
Skladno z ustaljeno sodno prakso odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi razrešitve s funkcije, ni odvisna od poprejšnje rešitve vprašanja, ali je bila razrešitev zakonita. Zakonitost razrešitve niti ne prestavlja predhodnega vprašanja, saj ne gre za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, ampak se presoja, ali so obstajali razlogi za razrešitev.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076461
ZVZD-1 člen 5, 5/1, 38, 38/3, 50, 52. OZ člen 171, 171/1. ZDR-1 člen 43. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 12.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - neustrezna delovna oprema - dokazna ocena izpovedi prič - preizkus iz varstva pri delu - odmera nepremoženjske škode - III. kategorija invalidnosti - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1.
vročitev v hišni predalčnik - osebna vročitev - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku - fikcija vročitve - prepozna pritožba - vročilnica kot javna listina
Iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je vročevalec dne 28. 12. 2023 pooblaščenki tožnice poskusil osebno vročiti sodbo sodišča prve stopnje. Ker osebna vročitev ni bila mogoča, je vročevalec v predalčniku pooblaščenke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se sodba nahaja in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti (obvestilo o opravljeni vročitvi pripeto k list. št. 173). Tožnica v pritožbi sicer navaja, da je bil dne 28. 12. 2023 ves čas nekdo v pisarni in osebna vročitev ni bila niti poskušena, vendar v dokaz teh svojih povsem pavšalnih navedb ne predlaga izvedbe nobenega dokaza. S tem zato ne more izpodbiti verodostojnosti podatkov iz obvestila. Ker vročevalec dne 28. 12. 2023 na naslovu pooblaščenke tožnice ni našel nikogar, je pravilno pustil obvestilo o dospelem sodnem pisanju v predalčniku pooblaščenke na tem naslovu. Pooblaščenka tožnice sodne pošiljke ni dvignila, zato je bila po poteku roka dne 15. 1. 2024 skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP puščena v njenem predalčniku, štelo pa se je, da ji je bila vročena dne 12. 1. 2024, ko se je iztekel 15-dnevni rok za prevzem pisanja.
Tožnica je pritožbo zoper sodbo vložila dne 14. 2. 2024 priporočeno po pošti, kar je prepozno, saj se je 30-dnevni pritožbeni rok iztekel 12. 2. 2024 (11. 2. 2024 je bila nedelja, zato se je rok iztekel na ponedeljek - četrti odstavek 111. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je bila pritožba tožnice prepozna in jo je zato na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo, odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.
ZZVZZ člen 80. ZSZN-1 člen 2. ZPacP člen 3, 9. 9/2. Sodni red (2016) člen 117, 119, 231.
izbira izvajalca zdravstvene oskrbe - pravica do izbire - zobozdravstvena dejavnost
Pravico socialno zavarovanega pacienta res določa 80. člen ZZVZZ, na katerega se v drugem odstavku 9. člena sklicuje tudi ZPacP, ki posebej določa postopkovno procesno pravico do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki mu bo zaupal svoje zdravljenje. Vendar slednje ni mogoče razlagati na način, da zavarovanim osebam obstaja dolžnost toženca dodeliti točno tistega zobozdravnika, ki si ga želi. To je v nasprotju s pravico do izbire.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076631
ZObr člen 97, 97č. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - sodba SEU - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazna ocena - metodološki napotek
Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožeče stranke in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede".