IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078180
ZIZ člen 58, 58/3, 239. ZGD-1 člen 418, 521, 521/2.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prenehanje družbe - tržna vrednost nepremičnine - prevalitev trditvenega in dokaznega bremena - razdelitev premoženja v likvidaciji - delitev preostanka likvidacijske mase - določna opredelitev terjatve - verjetnost nastanka terjatve - neznatna škoda - težko nadomestljiva škoda
Razlogi za prenehanje družbe so podani, če ni mogoče v zadostni meri doseči ciljev družbe ali če obstajajo kakšni drugi utemeljeni razlogi za prenehanje družbe. Ti razlogi v postopku odločanja o predlagani začasni odredbi niso bili izkazani, saj je bilo ugotovljeno, da družba, kljub številnim sporom med družbenikoma, uspešno posluje.
V predlogu za izdajo začasne odredbe mora biti terjatev določno opredeljena. Konkretno terjatev, v tem primeru gre za bodočo terjatve do sorazmernega dela preostanka likvidacijske mase, je treba ugotoviti po vsebini, da se lahko preveri obseg izdane začasne odredbe. Šele konkretno opredeljena terjatev omogoča preizkus vsebinske povezave med uveljavljenim zahtevkom ter namenom (vsebino) predlagane začasne odredbe.
vdovska pokojnina - minimalna pokojninska doba - neizpolnjevanje pogojev
Ni sporno izpolnjevanje starosti oziroma pokojninske dobe tožnice kot vdove po pokojnem zavarovancu, temveč izpolnjenost pogoja minimalne pokojninske dobe iz 42. člena ZPIZ-2 na strani pokojnega zavarovanca, tega pa tožničin pokojni mož ne izpolnjuje.
zavrženje predloga za obnovo postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - zamuda subjektivnega roka - rok za obnovo postopka - začetek teka roka - vročitev sodbe - pritrditev na oglasno desko - klavzula o pravnomočnosti - pravnomočnost odločbe
Glede na to, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po izteku prekluzivnega roka 30 dni, kot ga določa 2. točka prvega odstavka 396. člena ZPP, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP, predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrglo.
Ker tožnica ni predložila odločbe, na katero se sklicuje, niti ni dokazala, da brez svoje krivde odločbe ZPIZ ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v drugem odstavku 395. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPP, za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 110/2, 118, 118/2. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/5, 103. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 5, 5/2, 5/2-2. ZVZD-1 člen 52, 52/1. ZDR člen 118, 118/1, 118/2. ZDSS-1 člen 41, 41/4. ZPP člen 2, 2/1, 285, 286.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičen izostanek z dela - obvestilo o odsotnosti - III. kategorija invalidnosti - ponudba drugega ustreznega dela - neustrezno delo - zdravstveni pregled - sodna razveza - obveznost postavitve zahtevka - denarno povračilo
Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi pravdnih strank ugotovilo, da sta se tožnik in direktor toženke pred izdajo odredbe večkrat sestala in se pogovarjala, kaj storiti po invalidski odločbi in mnenju (gre za negativno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi), na podlagi izpovedi direktorja toženke pa še, da ni imel namena tožnika poslati na preventivni zdravniški pregled, predvsem pa, da je bil seznanjen z razlogom, zakaj tožnika ni na delo; ker je pričakoval zdravniški pregled in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik dela ni opravljal več kot 12 mesecev, kar pomeni, da bi bil zdravniški pregled obvezen, tudi če ne bi bila v vmesnem času ugotovljena invalidnost in priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in prav tako pravilno poudarilo, da delo, na katerega ga je pozivala toženka, zanj ni bilo ustrezno. Pritožbeno sodišče pritrjuje njegovi presoji, da je toženka s pozivanjem tožnika na neustrezno delo zlorabila svoje pravice, da bi mu podala presojano nezakonito odpoved.
V novejši sodni praksi je Višje delovno in socialno sodišče sledilo stališču, da sodišče ne prisodi denarnega povračila ob sodni razvezi, ne da bi bil postavljen ustrezen zahtevek; odločalo je tudi v sporih, v katerih je bil predmet denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi posebne tožbe. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče sledi v tem sporu. Določba 118. člena ZDR-1 je določba materialnega prava, ki določa način prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča (sodna razveza pogodbe o zaposlitvi), postopek pred sodiščem pa ureja ZDSS-1, ki posebnih določb glede vezanosti na zahtevek oziroma odločanja po uradni dožnosti brez zahtevka ne določa (nasprotno, ravno zaradi možnosti uveljavljanja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi oziroma predvsem denarnega povračila delavcu v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja omogočile spremembo tožbe glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke; četrti odstavek 41. člena ZDSS-1). Subsidiarno se uporabljajo določbe ZPP, skladno s temeljnimi pravili civilnega procesnega prava pa sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - razrešitev s funkcije - direktor občinske uprave - prekinitev postopka - ni predhodno vprašanje
Skladno z ustaljeno sodno prakso odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi razrešitve s funkcije, ni odvisna od poprejšnje rešitve vprašanja, ali je bila razrešitev zakonita. Zakonitost razrešitve niti ne prestavlja predhodnega vprašanja, saj ne gre za vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, ampak se presoja, ali so obstajali razlogi za razrešitev.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076461
ZVZD-1 člen 5, 5/1, 38, 38/3, 50, 52. OZ člen 171, 171/1. ZDR-1 člen 43. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 12.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - neustrezna delovna oprema - dokazna ocena izpovedi prič - preizkus iz varstva pri delu - odmera nepremoženjske škode - III. kategorija invalidnosti - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1.
sklep o stroških postopka - potrebni stroški - konkretizacija pritožbenih navedb - preizkus po uradni dolžnosti - višina stroškov
Vse natančno opredeljene priznane stroške je torej sodišče štelo za potrebne po prvem odstavku 155. člena ZPP, kar zadošča in omogoča preizkus izpodbijane odločitve. Za neutemeljeno se tako izkaže pritožbena trditev, da sodišče ni opravilo presoje potrebnosti priznanih stroškov po prvem odstavku 155. člena ZPP, prav tako pa nista podani pritožbeno uveljavljani kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki sta bila glede na pojasnjeno omogočena tako preizkus odločitve kot celostna opredelitev do posameznih priznanih stroškovnih postavk, pri čemer pa višje sodišče ugotavlja, da konkretnih navedb, zakaj posamezni od priznanih stroškov ne bi izpolnjevali pogoja potrebnosti, pritožba ne vsebuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078440
KZ-1 člen 63, 64, 191, 191/2. ZKP člen 371, 371/2, 450č, 450č/3.
kaznivo dejanje nasilja v družini - sporazum o priznanju krivde - varstveno nadzorstvo - pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom - kazenska sankcija - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo posegati v dogovorjeno kazensko sankcijo, ki je bila predmet sporazuma o priznanju krivde, saj je s tem, ko je izreklo pritožbeno problematizirano pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, izreklo drugo, in sicer strožjo kazensko sankcijo, ki s sporazumom ni bila dogovorjena. Četudi je državna tožilka navedeno sankcijo na naroku za izrek kazenske sankcije predlagala, je s tem podala predlog, ki je presegel dogovorjeni sporazum, zato mu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba (opustitvena tožba) - tožba zaradi vznemirjanja lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - ustanovitev nujne poti - posegi za vzpostavitev nujne poti - vzdrževalna dela na nepremičnini - samovolja - trasa nujne poti - izvrševanje služnosti
Sodišče prve stopnje se je zaradi podobnosti (po dejanskem in pravnem stanju) z obravnavano zadevo utemeljeno oprlo na argumentacijo iz sklepa II Ips 332/2015. V tej zadevi je Vrhovno sodišče ločilo situacijo, ko izvrševanje služnosti ni pogojeno z usposobitvijo trase poti, ki terja posege v služeče zemljišče, od situacije, ko uporaba ustanovljene nujne poti brez znatnega posega v zemljišče ni mogoča. V tem (slednjem) primeru sklep o zavezančevi dolžnosti dovoliti uporabo poti ali konfesorna tožba upravičencev zoper lastnika služečega zemljišča ni ustrezna podlaga za vzpostavitev (izgradnjo) poti. Služnostni upravičenec ima na voljo dve pravni možnosti: Že v sklepu o ustanovitvi nujne poti lahko izposluje odločitev o lastnikovi obveznosti dopustiti vzpostavitev poti (taka odločitev mora vsebovati konkretno opredeljeno stanje v naravi in konkretno opredeljen način oziroma posege za vzpostavitev poti). Druga možnost pa je tožba zoper lastnika zemljišča z zahtevkom za dopustitev vzpostavitve konkretno opisane poti in načina vzpostavitve.
Ustanovljena nujna pot glede na stanje v naravi ni omogočala vseh načinov dostopa, kot so določeni v sklepu o ustanovitvi nujne poti. Sporna ravnanja so torej predstavljala poskus tožencev, da nujno pot v celoti usposobita za rabo, za katero je bila ustanovljena. Kar pa je že pojmovno v nasprotju z njuno tezo o vzdrževanju - kot ohranjanju (ne spreminjanju) obstoječega stanja, tj. stanja v času določitve nujne poti.
dolžnosti staršev, katerih življenjska skupnost je prenehala - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - dodelitev otroka - skupno starševstvo - razlogi sklepa - sodna poravnava - korist mladoletnega otroka - načelo kontinuitete vzgoje in varstva - izvedensko mnenje
Prav nobenih okoliščin ni, ki bi potrjevale pritožbene navedbe, da skupno varstvo in vzgoja ni v korist otroka. Udeleženca sta 18. 5. 2021 sklenila začasno sodno poravnavo, v kateri je bil način izvrševanja varstva in vzgoje enak, kot je določen v delnem sklepu, v katerem je sodišče določilo skupno varstvo in vzgojo. Tak ustaljen režim je torej dejansko potekal ves čas postopka. S tem se udejanja vse tisto, kar izpostavlja pritožba - načelo kontinuitete, varno in znano okolje za otrok ter potrebna zaščita otroka, ker ga vsaka sprememba vznemiri.
Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 19b. ZDR-1 člen 200, 200/4. OZ člen 378. ZOFVI člen 124. KPJS člen 39. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 92. ZPP člen 11, 11/1, 286, 286/1, 286/3, 286/4. ZSPJS člen 22e.
Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, na podlagi katere se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravilom o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je zato treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotilo sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da oba vtoževana dodatka ne normira na ure rednega dela.
Sodišče je izvedlo dokaz, ki ga je predlagala tožnica in je zato po tretjem odstavku 242. člena ZPP plačilo pričnine in potnih stroškov naložilo tožnici. Na pravilnost odločitve ne more vplivati tožničino razlogovanje, da je bila priča dr. A. A. opredeljena kot njej obremenilna priča in da se je z njo zgolj želela soočiti zaradi trditev v predloženi izjavi.
Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju.
Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.
škoda upnikov v stečajnem postopku - odškodninska odgovornost poslovodje - ekskulpacija odgovornosti - elementi odškodninske odgovornosti - vzročna zveza
Če ni izpolnjena ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, potem je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnostjo ravnanja toženke, saj je škoda nastala zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, vzrok za insolventnost pa je nastal pred nastopom njene funkcije.
Pritožbena navedba, da, čeprav naj bi bila toženka kot slamnata direktorica nevedna, je to ne opravičuje, da ni ravnala v skladu z določbami ZFPPIPP, sicer drži. Vendar iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi tega, ker je toženka uspela dokazati, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ne pa zaradi morebitne toženkine nevednosti.
Okrajno sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek je z zapisom v pravnem pouku predhodnega izpodbijanega sklepa, da se pritožba vloži pri ″tem sodišču‶, dovolj jasno poučilo upnika pri katerem sodišču mora vložiti pritožbo. Enako bi bilo, če bi v pravnem pouku zapisalo, da se pritožba vloži pri ″naslovnem sodišču‶ ali pri ″sodišču, ki je sklep izdalo‶. Okrožno sodišče v Celju z upnikom sploh še ni komuniciralo, ni ga pozivalo na doplačilo sodne takse za tožbo in na dopolnitev tožbe, da bi ga lahko zavedlo kdo je naslovnik pritožbe. Zato pri upniku ni moglo priti do nevednosti in tudi ne do očitne pomote pri katerem sodišču mora vložiti pritožbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00075707
OZ člen 154, 154/2, 179, 965, 965/1. ZPrCP člen 4, 42, 42/1, 52, 52/2, 59, 59/1.
postopek za določitev odškodnine - škoda, ki izvira iz prometne nesreče - direktna tožba oškodovanca - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - krivdno načelo - kršitev cestnoprometnih predpisov - vzročna zveza - odškodninska soodgovornost - odmera denarne odškodnine - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - konkretne okoliščine - primerjava z odškodninami v drugih primerih - sprememba odločitve
Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, je vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode. Ugotovljene cestne in prometne okoliščine so v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil).
Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) ter njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji, ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna.
intervencijski učinek - odškodninska odgovornost direktorja d.o.o. - obvestilo o pravdi - postopek pred domačim in tujim sodiščem - procesna skrbnost stranke - ugovor slabega pravdanja
Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana sodna odločba posreden pravni učinek na obveščenega. Tretji pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se tretji pravde ne bo udeležil.
OZ člen 82. ZS člen 109. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 20, 20-2. ZDR-1 člen 9, 51, 159.
odmera letnega dopusta - ohranitev pridobljenih pravic - pogodba o zaposlitvi - pravice delavca, določene v KP in v aktu delodajalca - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb
Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena OZ in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja.
Sodišče je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje veljavnosti PKP, ki je prenehala veljati 2. 2. 2020, in prenehanje veljavnosti KPPN z dnem 6. 9. 2009 samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka, kot sta to storili nižji sodišči. Spregledali oziroma napačno sta tolmačili 51. člen ZDR-1, po katerem delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076631
ZObr člen 97, 97č. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - sodba SEU - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazna ocena - metodološki napotek
Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožeče stranke in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede".
ZFPPIPP člen 126, 126/1, 126/2, 242, 242/2. ZFPPIPP-H člen 85, 85/1, 85/2. ZGD-1 člen 472.
procesna legitimacija za vložitev pritožbe - stranka v postopku insolventnosti - druge osebe - osebno odgovorni družbenik - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - zavrženje pritožbe
V pritožnikovem primeru se ne uporabi novi drugi odstavek 242. člena ZFPPIPP, saj pritožnik ni dolžničin osebno odgovorni družbenik. Dolžnica je družba z omejeno odgovornostjo in za njene obveznosti družbeniki niso odgovorni (472. člen Zakona o gospodarskih družbah). Ker je ni vložila oseba, ki jo sme vložiti, je sodišče pritožnikovo pritožbo zavrglo.