Vstopnega DDV tožnik ni napovedal v obračunskem obdobju v katerem je prejel carinsko deklaracijo, ter mu zato ni mogoče priznati pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je navedel v popravku obračuna. Posledično to pomeni, da tožnik te pravice v obračunskem obdobju, v katerem je pridobil pravico do odbitka vstopnega DDV, ni izkoristil. Tudi po oceni sodišča določba 7. odstavka 40. člena ZDDV ni nejasna. Po navedeni določbi sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, s čimer je po presoji sodišča urejena tako pridobitev pravice, kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne.
ZDDV člen 6, 6/3, 21, 21/6. Pravilnik o izvajanju zakon o DDV člen 129a.
obračun DDV - zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti
Tožena stranka je tožniku naknadno priznala in obračunala vstopni DDV od osnovnih sredstev nabavljenih do 30. 6. 1999 od neodpisane vrednosti osnovnih sredstev po 129 a. členu Pravilnika in naknadno obračunala izstopni DDV, kjer pa je za osnovo upoštevala ocenjeno vrednost osnovnih sredstev, za kar pa po oceni sodišča ni imel podlage v ZDDV, niti Pravilniku. Po določbi 6. člena ZDDV se zadržanje blaga, za katerega je bil v celoti ali deloma odbit vstopni DDV po prenehanju opravljanja dejavnosti, šteje za promet blaga opravljen za plačilo. Namen te določbe je, da davčni zavezanec obračuna DDV od blaga, ki ga zadrži po prenehanju opravljanja dejavnosti oziroma po prenehanju registracije, če je od tega blaga v celoti ali deloma odbil vstopni DDV. Takšno blago pridobi status blaga, ki je namenjeno končni porabi in od katerega je obračunan in plačan DDV. Jasno je torej, da se ta določba uporablja v sistemu DDV. V kolikor gre za opremo, ki je bila nabavljena z obračunanim prometnim davkom, torej še pred uveljavitvijo DDV, za to opremo po presoji sodišča ni mogoče uporabiti navedene določbe 3. točke 6. člena ZDDV kot pravne podlage za naknadni obračun DDV, niti ni pravne podlage za v tem primeru uporabljeno davčno osnovo v 6. odstavku 21. člena ZDDV
V primerih, ko in če se oprema uniči prej kot v petih letih, vstopnega DDV ni mogoče popraviti. Enako navaja tudi 20. člen Šeste direktive, ko določa, da se odbitek ne popravi v primeru uradno dokazanega ali potrjenega uničenja. Gre torej za posebno situacijo, ki izključuje popravek vstopnega DDV, kolikor je v postopku dejansko ugotovljeno, da je bila oprema (to pa je tista oprema, ki se po računovodskih predpisih uvršča med opredmetena osnovna sredstva davčnega zavezanca - 4. odstavek 42. člena ZDDV), uničena.
Ne glede na to, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla, da je Občina A sprejela zazidalni načrt za območje B - C, iz tega Odloka (ki se nahaja v upravnih spisih) ni razvidno ali je območje, na katerem se nahajajo sporna zemljišča sploh vključeno v ta Odlok in ni razvidna opremljenost z vodovodnim in električnim omrežjem ter drugo infrastrukturo, ki je ovrednotena s točkami.
Pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Če račun ne vsebuje katerekoli izmed minimalnih obveznih sestavin, kupec blaga ali storitev kot prejemnik računa ne sme upoštevati izkazanega davka na računu kot vstopnega davka. Vse sestavine, ki so določene v 1. do 7. točki 34. člena ZDDV, morajo biti izrecno navedene na samem računu, zato formalno pomanjkljivega računa ni mogoče dopolniti z drugimi dokazili, pa čeprav bi se račun nanje izrecno skliceval. Tožeča stranka se zato ne more sklicevati na pogodbo in ostale listine, iz katerih naj bi bile razvidne zahtevane sestavine računa, ampak morajo biti podatki razvidni iz računa kot tiste listine, ki je podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV.
obnova postopka - obnova postopka po uradni dolžnosti
V obravnavanem primeru je sporno, ali se določba 3. odstavka 263. člena ZUP nanaša samo na stranko, ali tudi na organ, ki je začel postopek po uradni dolžnosti. Glede na dikcijo "če bi rok, ki je določen v prejšnjem odstavku" je jasno, da se 3. odstavek navezuje na rok, določen v prejšnjem - torej 2. odstavku, v katerem pa je določen rok za obnovo postopka po uradni dolžnosti, torej se začetek teka roka, ki je določen v 3. odstavku 263. člena ZUP nedvomno nanaša na začetek teka roka za obnove, uvedene po uradni dolžnosti.
ugotovitev carinske obveznosti v stečajnem postopku
Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju uvodoma navedene pravnomočne sodbe tega sodišča. Pri tem je bila glede na določbo 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS) vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ob ponovnem reševanju pritožbe tožeče stranke v celoti upoštevala stališče sodišča o uporabi določb ZPPSL in na tej podlagi vsebinsko pritožbi tožeče stranke deloma ugodila tako, da je izpodbijano prvostopno odločbo odpravila in nadomestila z odločbo o ugotovitvi obstoja in višine carinske obveznosti v enaki višini, kot jo je ugotovila v prvotnem postopku.
Odlog izvršbe se ne dovoli, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 281. člena ZUP. Iz vsebine pritožbe, predvsem pa iz vsebine tožbe je razvidno, da tožeča stranka predvsem napada (spet le zgolj kot pravno vprašanje) pravilnost odločbe, ki (bo) predstavlja izvršilni naslov, kar pa je lahko predmet drugih postopkov in ne obravnavanega, in dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku pravzaprav sploh ne izpodbija. Le uvodoma, ko v tožbi navaja iz katerih razlogov izpodbija upravni akt, navaja (pavšalno) razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
prisilna izterjava davčnega dolga - vročanje - kršitev pravil postopka
Tožnik je tudi v pritožbi izrecno opozarjal na nepravilnost vročitve ter predlagal izvedbo grafološke ekspertize podpisa na povratnici, ki se hrani v spisu. Tožena stranka v zvezi s temi pritožbenimi navedbami ni podala nobenega pojasnila in na njih ni odgovorila, s čimer je kršila določbo 209. člena ZUP ter 2. odstavek 245. člena ZUP.
Če prejemnik potrdila o vročitvi (vročilnice) noče podpisati in ravna vročevalec skladno z določbo 3. odstavka 97. člena ZUP, se šteje, da je vročitev opravljena. Razlog za odklonitev podpisa pri tem ni pomemben, saj prejemnik s podpisom na vročilnici potrdi le prejem pisanja, zato vročevalcu razloga odklonitve podpisa na vročilnici tudi ni treba navajati, kot zmotno meni tožeča stranka. Vročitev sama povzroči pravno učinkovanje pisanja in daje prejemniku hkrati tudi možnost vložitve pravnih sredstev.
Obnovitveni razlog novih dejstev ali novih dokazov po 1. tč. 260. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02) lahko stranka z uspehom uveljavlja, kadar zatrjuje in izkazuje, da je v dejanskem stanju, na katerem temelji odločitev v postopku, katerega obnovo predlaga, nekaj novega: ali da je šele po končanem postopku izvedela za (novo) dejstvo, ki je sicer nastalo še v teku postopka, pa ga iz tega razloga v postopku ni mogla navesti (in to dejstvo izkaže), ali da je šele po koncu postopka izvedela za (nov) dokaz, ki je moral obstajati že prej, pa ji takrat še ni bil znan ali ga ni bilo mogoče uporabiti (in navede, katero za odločitev relevantno dejstvo z njim dokazuje). Če stranka ne zatrjuje in ne izkazuje ničesar novega v dejanskem stanju, potem obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, ki se nanaša zgolj na dejansko stanje, ne more biti izkazan.
Po presoji sodišča ni mogoče sprejeti stališča tožnice, da se pridobi položaj svétnika okrajnega ali okrožnega sodišča po t.i. hitrejšem napredovanju upoštevaje čas glede na datum izvolitve, kar bi bilo v njenem primeru 19. 10. 2002. T.i. hitrejše napredovanje po 4. odstavku 27. člena ZSS, upoštevaje gramatikalno razlago, pomeni napredovanje na položaj svétnika okrajnega ali okrožnega sodišča in je vezano na starost sodnika in na »pozitivno« oceno sodniške službe, to napredovanje pa je možno pri prvem napredovanju po izpolnitvi teh pogojev. Hitrejše napredovanje je tako mogoče, ko sodnik prvič napreduje po dopolnjenem 45 letu starosti in ob »pozitivni« oceni sodniške službe. Sodišče sprejema stališče tožene stranke, da takšno napredovanje nastopi z dnevom seje tožene stranke. Takšno stališče je tudi razumljivo, ker morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ko prvič napreduje sodnik okrajnega ali okrožnega sodišča potem, ko so ti pogoji izpolnjeni. Napredovanje v višji plačilni razred je redno napredovanje po 26. členu ZSS, hitrejše napredovanje na položaj svétnika okrajnega ali okrožnega sodišča pa obravnava 4. odstavek 27. člena ZSS.
Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno zaključila, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, saj je tudi mati tožnika AA izrecno potrdila, da v matični državi ni bila sama ali njeni otroci nikoli preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni socialni skupini. Tožena stranka je tako upravičeno zaključila, da tožniku ne grozi preganjanje kot je to opredeljeno v Ženevski konvenciji ali pa v Direktivi Sveta Evropske unije št. 2002/C 51 E/17. Tožnik tudi ugovarja, da tožena stranka ni pridobila dovolj podatkov za zaključek, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sicer ne izhaja določno ali je tožena stranka sprejela svojo odločitev tudi iz razloga, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov, torej iz obeh razlogov po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker tožena stranka ugotavlja, da je "nakazan" tudi razlog, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Pri tem tožena stranka navaja, da je do tega zaključka prišla na podlagi izjave AA v prošnji za azil, da so se preživljali s pokojnino, ki je bila včasih dovolj za življenje, včasih pa tudi ne. Po presoji sodišča pa v tem delu odločba tožene stranke ne obsega to kar določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), ki ga mora tožena stranka uporabiti v azilnem postopku po 23. členu ZAzil. Pri razlogu, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov, tožena stranka ni navedla vseh svojih razlogov, ki so bili odločilni pri njeni presoji in ki narekujejo njeno sprejeto odločitev (2., 3. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Tožena stranka namreč pri svoji odločitvi v zvezi s tem razlogom ni upoštevala, da je mati tožnika izrecno na posebno vprašanje ali je bila ekonomska situacija razlog za zapustitev matične države odgovorila negativno in pri tem ni navedla razlogov zakaj te izjave ne sprejema. Sodišče pa odločbe tožene stranke ni odpravilo na podlagi 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je tožena stranka po presoji sodišča pravilno odločila in zavrnila tožnikovo prošnjo za azil iz razloga, da je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.
Navedbe o prijateljevanju z nekaterimi Slovenci niti nesovražen odnos do Slovencev niti njuno znanje slovenskega jezika in šolanje otrok v slovenskih šolah niso dokazi o lojalnosti tožničinih pravnih prednikov interesom slovenskega naroda, ki bi zakonsko domnevo o nelojalnosti lahko prepričljivo izpodbili. Ne gre za takšne konkretne okoliščine, ki bi kazale na njuno kontinuirano lojalno ravnanje oziroma ki bi dejansko izničile negativni pomen njunega članstva v organizacijah Kulturbund, Štajerski domovinski zvezi in NSDAP. Niso pravno relevantni motivi in okoliščine, zaradi katerih sta v konkretnem primeru tožničina pravna prednika zapustila območje tedanje FLRJ. Za osebe, ki so živele v tujini, je glede na navedeno že od 28. 8. 1945 veljalo, da sploh niso pridobile jugoslovanskega državljanstva FLRJ niti republiškega državljanstva, tudi če so imele na dan 6. 4. 1941 državljanstvo bivše Kraljevine Jugoslavije in domovinsko pristojnost na območju, ki je po II. svetovni vojni pripadlo tedaj novonastali FLRJ. Neutemeljen je ugovor, da se tožničina pravna prednika nista nikoli odrekla tukajšnjemu državljanstvu in da ni razloga, da bi se jima oporekala pravica do državljanstva (FLRJ in LRS), saj le-tega nista nikoli pridobila iz razlogov po 2. odstavku 35. člena ZDrž.
URS člen 14, 14/2, 57, 57/3, 58. ZUP člen 1, 4, 254, 254/2. ZVis člen 4, 7, 7/1, 254, 254/2. ZUS člen 24, 24/3, 25, 25/1-2, 60, 60/1-3, 60/3.
pravica do vpisa in izobraževanja pod enakimi pogoji
Smiselna uporaba ZUP bi v obravnavanem primeru zahtevala od tožene stranke, da v izpodbijani odločbi odgovori na ključne, to je na najbolj bistvene pritožbene ugovore. To pa sta ugovor glede kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki se neposredno nanaša na zakonsko pravico iz določila 1. odstavka 7. člena in 1. odstavka 66. člena ZVis, in ugovor glede nasprotja med izpodbijanim sklepom in sklepom št. Vpo-nad/99-sš z dne 15. 9. 1999.
Sodišče v upravnem sporu presoja, ali so bila na prvi stopnji nepopolno in zmotno ugotovljena dejstva zlasti na podlagi vsebine tožbe, kajti dokazno breme v azilnem postopku je deljeno med toženo stranko in prosilca za azil. Odločitev tožene stranke ne temelji samo na ugotovitvi objektivnega stanja v državi izvora, ampak je tožena stranka najprej ocenila stopnjo konsistentnosti in logičnost dejstev, ki jih je izpovedal tožnik v upravnem postopku, nato pa je ugotavljala tudi skladnost tožnikovih navedb s poročili o političnem stanju in relevantnih dogajanjih v izvorni državi. Tožena stranka je tudi pravilno ravnala, ko ni zaradi dvoma odločila v prid tožnika, kajti to načelo dokaznega prava pristojni organ lahko uporabi takrat, ko je izpovedba tožnika z vidika konsistentnosti in logičnosti zadovoljiva, drugih dodatnih dokazov pa iz utemeljenih razlogov ni mogoče pridobiti. Ker tožnik v tožbi ni na konkreten način izpodbijal ugotovitev tožene stranke o nekonsistentnosti in nelogičnosti pravno relevantnih, tožnik ni vzbudil nikakršnega dvoma v nepopolnost ali nepravilnost ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku.
Zaradi zgodnjega odkrivanja in preprečevanja prijave kužne bolezni se lahko glede na naravo kužne bolezni in varnosti odredi enega ali več posebnih preventivnih ukrepov, med drugim tudi ugotavljanje vzrokov poginov. Zato je potrebno zagotavljati nepretrgano patoanatomsko diagnosticiranje poginulih in evatniziranih živali, ki jo izvaja Nacionalni veterinaski inštitut v skladu z ZVet-1
ZDru člen 1, 11, 1, 11. ZUS člen 60, 60/1-4, 60, 60/1-4.
vpis v register društev
Zakon o društvih določa kot ustanovitelja društva fizične osebe (1. člen ZDru), v zvezo društev pa se lahko združujejo le društva (11. člen ZDru). Sodišče določbe statuta zveze, ki določa da lahko zveza društev neposredno včlanjuje člane v društva, ocenjuje kot nasprotne navedenim določbam ZDru. Ker je tožena stranka potrdila prvostopno odločitev, da se sprememba vpiše v register društev, je napačno uporabila materialno pravo.
Ker ima zemljiško knjižni sklep lahko zgolj naravo izvršitvenega sklepa, temeljiti mora namreč na pravnem poslu oziroma odločbi, in v kolikor te podlage ni, pomeni, da ga je šteti za ukrep državnega organa brez pravnega naslova.
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok, po treh mesecih od dneva zamude pa ni mogoče več predlagati vrnitve v prejšnje stanje. Ker je stranka predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila po treh mesecih po izteku roka za vložitev tožbe, ga je sodišče moralo kot prepoznega zavreči.