Tožnik v tožbi ne navaja nobenega drugega konkretnega razloga oziroma ne navaja nobenih drugih okoliščin, zaradi katerih bi zapustil izvorno državo in v zvezi s tem tudi ne ponuja navedb in dokazov, prav tako pa ne navaja nobenih drugih podrobnosti v zvezi s svojim življenjem v izvorni državi in tudi ne predlaga nikakršnih dokazov v zvezi s tem. Tožena stranka je tožnika zaslišala in tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je tako zaključila na podlagi tožnikove prošnje za azil in njegovega zaslišanja, tožnik pa v tožbi tega ne izpodbija oziroma ne navaja ničesar drugega. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, kar je tožena stranka zaključila na podlagi tožnikovih navedb in izpovedbe na zaslišanju ter vpogledanega poročila, vsega tega pa tožnik v tožbi ne izpodbija. Obrazložitev tožene stranke v zvezi z zavrnitvijo tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene zaradi tega, ker temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja s tem, da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev tožena stranka ne obrazlaga in zato odločbe tožene stranke v tem delu ni mogoče preizkusiti. V tem delu odločba tožene stranke ne obsega to kar določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku.
Sodišče mora v obeh primerih - če je domnevni kršitelj nosilec javnih pooblastil in tudi če je tožnik zasebno-pravni subjekt, uporabiti klavzulo subsidiarnosti. Kadar gre za spor, v katerem tožena stranka ni nosilec javnih pooblastil, ampak gre za zasebno-pravni subjekt, potem sodišču klavzule subsidiarnosti ni treba presojati po strogi metodi, ampak presoja po enostavnejši metodi, ali je zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. Za sodno varstvo pravice do pravnega sredstva iz določila 25. člena Ustave RS sodišče ni pristojno, ker izpodbijana razsodba ni odločba nosilca javnih pooblastil v smislu 25. člena Ustave. Za varstvo osebnostnih pravic v smislu osebne integritete (35. člen Ustave) je celo po izrecnih določbah Obligacijskega zakonika pristojno pravdno sodišče. Ravno tako ni nobene ovire za varstvo svobode izražanja pred pravdnim sodiščem, ker gre za spor med zasebno-pravnimi subjekti. Ugotovitveno odločbo o neustavnem posegu v iztožljive pravice pa lahko izda katero koli državno sodišče v Sloveniji, kajti sodišča morajo zagotavljati sodno varstvo človekovih pravic ter pravico do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena Ustave) in imajo zato na podlagi določila 15. člena možnost odločiti o vsem, kar je potrebno za učinkovito varstvo človekovih pravic, kar vključuje tudi odpravo posledic kršitve pravic.
Na podlagi 1. odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku je treba razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. Tožena stranka je v obrazložitvi le povzela besedilo Zakona o zdravstveni dejavnosti, ni pa navedla dejstev, ki narekujejo njeno odločitev, kot tudi ni navedla dokazov, iz katerih sklepa, da tožnica ne sme opravljati zobozdravstvene dejavnosti.
davek na dodano vrednost (DDV) - obračunsko obdobje - davčni obračun
Ker pa ima po določbi 7. odstavka 40. člena ZDDV tudi po presoji sodišča neuveljavljanja odbitka DDV v tistem davčnem obdobju, v katerem je davčni zavezanec prejel račun in v katerem je torej pridobil pravico uveljavljanja odbitka DDV, za posledico, da davčni zavezanec pravico do uveljavljanja odbitka DDV izgubi, je tožnika zadela prekluzija, ob tem ko ni sporno, da tožnik (kot tudi sam navaja) odbitka vstopnega DDV ni uveljavljal v pravilnem davčnem obdobju.
odmerek vstopnega davka na dodano vrednost - vstopni DDV
Predvsem se sodišče strinja in pritrjuje oceni prvostopnega organa, da ti računi ne izkazujejo opravljenega prometa, kar pa je bistveni pogoj za priznanje odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV. Na to kažejo tako podatki o neujemanju evidence na strani izdajatelja kot tudi primerjava stroškov goriva in prihodkov na delovišču, kjer je tožnik tedaj opravljal prevoz. Tožnikovi ugovori, da je opravljal promet tudi na druga delovišča pa so zgolj pavšalni in jih ni z ničemer dokazal (15. a členu ZDavP).
ZKme člen 19/1. Uredba o ureditvi trga z žitom člen 31a, 31a/2.
zadruge - državna pomoč - kmetijska politika
Namen 2. odstavka 31.a člena Uredbe o ureditvi trga z žitom je bil dejansko v tem, da se kot upravičenci do podpore v celoti (torej ne glede na posamezni namen odkupa pšenice oziroma rži) izključijo tiste kmetijske zadruge, druge pravne osebe oziroma samostojni podjetniki, ki krušna oziroma krmna žita uporabljajo v proizvodnem procesu, in da se podpora iz 31.a člena Uredbe uporabi samo za tiste subjekte, ki žito nakupujejo izključno za nadaljnjo prodajo, kar pa je po mnenju sodišča v skladu z določbo prve alinee 1. odstavka 19. člena ZKme.
status bivšega političnega zapornika - relevantni čas trajanja ukrepa
Iz določb ZPKri, zlasti 6. člena, je razvidno, da je za obdobje priznanja statusa pomemben čas dejanskega odvzema prostosti in ne morebitno drugo obdobje, kakor bi izviralo iz odločitev državnih organov.
Država je tožniku z brezplačno pravno pomočjo omogočila, da je prišel do premoženja, zato je zakon za tak primer tudi določil subrogacijo terjatve iz naslova stroškov postopka v korist države, kakor tudi subsidiarno odgovornost upravičenca do brezplačne pravne pomoči, če nasprotna stranka te obveznosti ne izpolni. V obravnavanem primeru pa se je tožnik v sodni poravnavi zavezal, da bo sam nosil svoje stroške postopka, torej se je odpovedal zahtevku za povrnitev stroškov postopka. S tem je preprečil nastop subrogacije v korist države. To pa po presoji sodišča hkrati pomeni, da je postal glavni zavezanec napram državi za obveznost vračila stroškov izplačanih za brezplačno pravno pomoč (in ne subsidiarni za primer če nasprotna stranka ne izpolni obveznosti) in sicer do celotne višine izplačanih stroškov (ne samo za razliko).
Po presoji sodišča je 67. člen ZIL-1 možno uporabiti le v tistih primerih, kadar je prijavitelj zamudil rok za opravo kakšne obveznosti v postopku registracije, zaradi česar so ga doletele pravne posledice, postopek pa se zaradi zamude ni mogel nadaljevati.
CZ člen 155, 155/1, 153, 153/5, 154. ZDavP člen 46, 47, 51, 40, 42, 45, 51, 42, 40, 45, 46, 47. ZUP člen 292, 282/2, 282/2-3, 282/2-4.
DDV - prisilna izterjava
Ker je tožnica predmetno tožbo vložila zoper odločbo v upravnem izvršilnem postopku, v katerem v skladu z 292. členom ZUP in 46. členom ZDavP, ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo oziroma so dovoljeni samo tisti ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo.
Pridobivalnega prostora gramoznice po ZRud ni mogoče opredeliti niti kot zazidano niti kot nezazidano stavbno zemljišče, zato uporabnik takšnega zemljišča za to površino ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.
ZSZ člen 2, 2, 2, 2. ZSZ člen 2, 2, 2, 2. ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-1, 2, 2/1, 2/1-1.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Nepravilno je stališče tožeče stranke, da ji nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni treba plačati, ker gre za stanovanjski objekt, ki ni primeren za bivanje, ker ni dokončan. Navedeno stališče ni skladno z opredelitvijo zazidanega stavbnega zemljišča. Po 2. členu ZSZ/97 je zazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt enako kot tudi po 2. členu ZSZ84, ki je z uveljavitvijo ZSZ97 sicer prenehal veljati, razen določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča.
Ker odločba upravnega organa izdana na podlagi 30. člena ZUS predstavlja le procesni predpogoj za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odst. 69. člena ZUS, po presoji sodišča ni podan pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje zakonitosti takšne negativne odločbe s tožbo v upravnem sporu. Sodno varstvo je namreč v tem primeru stranki zagotovljeno z možnostjo vložitve enake zahteve pri sodišču na podlagi 1. odst. 69. člena ZUS. Navedeno sodno varstvo pa je tudi učinkovitejše v primerjavi z vložitvijo tožbe, saj mora sodišče o začasni odredbi odločiti v roku sedem dni. Stranka torej lahko doseže svoj namen v okviru posebnega instituta začasne odredbe. Glede na navedeno pravno ureditev instituta začasne odredbe torej ni podan pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe zoper odločbo tožene stranke.
ZUN člen 73, 73. ZUP člen 282, 279, 279/1, 279/1-13, 282, 279, 279/1, 279/1-13.
ukrep urbanističnega inšpektorja
Odločba, ki ni bila vročena, ne more postati izvršljiva ter organ ne more podvzemati nobenih izvršilnih dejanj, kar bo morala tožena stranka, ki je odločala o soinvestitorjevi pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa upoštevati, saj glede na okoliščine primera izrečenega ukrepa ni mogoče izvršiti delno, to je samo v breme tožnika. Takšna odločba bi bila v pravnem pogledu neizvršljiva.
Tožbeni ugovor v zvezi z obremenjevanjem okolja s sevanjem je neutemeljen, saj so bili za izdajo izpodbijanega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji, tako po določbah Uredbe o EMS, kot Zakona o zdravstveni inšpekciji, tožnik pa dokazov, s katerimi bi izkazal dvom v pravilnost strokovne ocene ali v pravilnost soglasja Zdravstvenega inšpektorata ni predložil.
ZDen člen 51, 51/1, 51, 51/1. ZUP člen 144, 144/1, 144, 144/1.
zavezanec za vrnitev premoženja - prekinitev postopka
Kdo je zavezanec za vrnitev nepremičnine izhaja iz uradnih evidenc. V kolikor tretji zatrjuje, da je lastnik sporne nepremičnine mora organ pred prekinitvijo postopka pretehtati ali bo sodba na podlagi vložene tožbe vezala oziroma vplivala na razmerje, ki ga tretji skuša prikazovati za spornega.
Upravljanje z javnim vodoodpornim sistemom, ki pomeni zagotavljanje zdravstvene ustreznosti pitne vode in varnosti vodooskrbe, sodi upoštevaje 21. člen ZLS med izvirne naloge občine. Upoštevaje navedeno je zato lokalni skupnosti mogoče naložiti tudi citirane inšpekcijske ukrepe.
Sodišče je moralo tožbo zavreči, ker dejanje drugotožene stranke, zaradi katere je bila vložena tožba, torej njeno domnevno sojenje v nerazumnem roku, več ne traja, saj je drugotožena stranka o zadevi že odločila; zaradi tega tožnik tudi nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora zaradi sojenja v nerazumnem roku proti drugotoženi stranki, ki je o zadevi že v celoti odločila. Sodno varstvo v upravnem sporu zaradi pravice do sojenja v razumnem roku se zagotavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. Ko pristojno sodišče o tožbi odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ni več, saj posega v ustavno pravico ni več mogoče preprečevati. Zgolj dejanske podlage za morebitne druge zahtevke, za katere obstaja drugo sodno varstvo (odškodnina), pa upravno sodišče niti ni pristojno ugotavljati.
Ker tožniku s predloženimi listinskimi dokazili ni uspelo dokazati, da bi bile zahtevane premičnine dejansko zaplenjene, zato tega dejstva zgolj na podlagi predložene izjave priče ni mogoče šteti za dokazanega. Dokazno breme v denacionalizacijskem postopku je namreč na strani vlagatelja zahteve za denacionalizaijo, upravni organ pa je dolžan o zahtevi meritorno odločiti na podlagi presoje predloženih dokazov, kar je v obravnavani zadevi tudi storil.
Na podlagi določb 43. člena ZIL-1, ki določa absolutne razlage, se preizkusi le, ali je znak formalno sposoben za razlikovanje. Opraviti je torej potrebno abstraktno presojo ali je znak za povprečno pozornega potrošnika dovolj razlikovalen glede na prijavljeno blago in storitve.