Kadar vlagatelj zahteve za denacionalizacijo glede oblike vrnitve premoženja postavi poleg primarnega še podrejene zahtevke, mora organ (ob ugotovljeni upravičenosti do denacionalizacije), če je vrnitev v obliki iz primarnega zahtevka možna, ugoditi že temu zahtevku, če pa vrnitev v taki obliki ni možna, pa dalje po vrsti, kot so podrejeni zahtevki postavljeni, ugotavlja, kateremu izmed njih je prvemu mogoče ugoditi, in o njem odloči (tako da prizna denacionalizacijo v zahtevani obliki). Denacionalizacije v obliki, ki jo zakon sicer predvideva in dopušča, stranka pa je ne uveljavlja ali jo celo izrecno odklanja, tako ni mogoče priznati, kajti v takem primeru gre za odločanje v nasprotju z zahtevkom stranke, to pa predstavlja kršitev pravil postopka. Taka nepravilnost predstavlja, ker je mogla vplivati na pravilno odločitev v zadevi, bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere je odločba nezakonita. Denacionalizacija podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja v obliki vzpostavitve lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja je možna, vendar je pri vračanju v taki obliki treba upoštevati omejitve, določene za vračanje nepremičnin, to pa so ovire po 16., 18., 19. in 20. členu ZDen. Če začasna odredba o zavarovanju vračila po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij zavezanemu podjetju ni bila izdana, je to ovira za vrnitev nepremičnine v last in posest, ni pa se mogoče na izdano začasno odredbo sklicevati v tem smislu, da je vrnitev nepremičnine v naravi ob izdani začasni odredbi treba priznati ne glede na ugotovljene ovire za tako obliko vrnitve. V denacionalizacijskem postopku se vrednost premoženja podržavljenega podjetja ugotovi z valorizacijo ob podržavljenju ugotovljene vrednosti podjetja, tako kot je to določeno v 5. odstavku 44. člena ZDen.
Slovenski računovodski standardi (1993) standard 10.
davek od dohodka iz dejavnosti - dolgoročna rezervacija stroškov
Dolgoročne rezervacije se oblikujejo za obdobje, daljše od enega leta. Listina, v kateri je navedena le skupna planirana vrednost investicijskega vzdrževanja in našteta tovorna vozila in prikolice, na katere se plan investicijskega vzdrževanja nanaša, ne navaja pa konkretno načrtovanih popravil in njihove vrednosti, ne omogoča presoje utemeljenosti in pravilnosti oblikovanja dolgoročnih rezervacij. Oblikovanje dolgoročnih rezervacij je namreč dopustno le za velika popravila, ne pa tudi za vlaganja, ki imajo naravo investicij kot tudi ne za (običajne) stroške tekočega vzdrževanja.
ZUN člen 46, 46/3. SZ člen 12. ZGO člen 64. ZGD člen 4, 4/6.
samostojni podjetnik posameznik (s.p.) - pogoji za opravljanje dejavnosti - razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - kršitev materialnega prava
Neuporaba določbe 8. člena (tedaj veljavnega) Zakona o graditvi objektov - po kateri se je zgrajen objekt lahko začel uporabljati oziroma se je s proizvodno-tehnološkim procesom lahko začelo, ko je bilo zanj izdano uporabno dovoljenje - v postopku za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti po določbi 6. odstavka 4. člena ZGD predstavlja tako očitno kršitev materialnega zakona, ki je razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.
Vrednost podržavljenega zemljišča se določi po stanju ob podržavljenju, kar pomeni po njegovi dejanski rabi, ki jo evidentira kataster. Stranka pa ima možnost dokazovanja, da v zemljiškem katastru naveden podatek ne ustreza stanju v naravi v času podržavljenja.
Pogoj za odbitek DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Zahtevani podatki morajo biti razvidni iz računa kot tiste listine, ki v postopku odbijanja DDV predstavljajo enega izmed pogojev za odbitek vstopnega DDV. V zvezi s priznavanjem pravice do odbitka DDV je potrebno upoštevati pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV, ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem. Med temi podatki pa so tudi tisti, ki se nanašajo na davčno številko prejemnika blaga oziroma storitev ter datum odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev.
ZSZ člen 42, 43, 43/2, 42, 43, 43/2. Navodilo za izračun komunalnega prispevka člen 8, 8.
zavezanec - komunalna taksa
Tožnik utemeljeno opozarja, da se mu komunalni prispevek v skladu s sklepom Občinskega sveta odmerja in nalaga v plačilo v pavšalnem znesku, brez upoštevanja vnaprej, skladno z določbami ZSZ, predpisanih meril za odmero, ki jih je občina pooblaščena podrobneje urediti v svojem predpisu. Določitev višine obveznosti v absolutnem znesku, ki ga je s sklepom določil Občinski svet, pomeni določitev višine prispevka in ne določitev meril za njegovo odmero. Pravilnosti in zakonitosti odločbe brez dejanskih podatkov o nepremičnini, za katero se obveznost odmerja, ni mogoče preizkusiti in je zato bistveno pomanjkljiva. Izraz lastnik v določbi 2. odstavka 43. člena ZSZ obsega tudi solastnika in skupnega lastnika, kar pa pomeni le, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka lahko lastnik, solastnik, kot tudi skupni lastnik, in ne, kar navaja tožena stranka, da gre za nedeljivo obveznost, ki se zato lahko uveljavlja zoper katerega koli od njih v celotni višini obveznosti izračunani za objekt oziroma zemljiško parcelo.
Plačilu davka na pomet nepremičnin je podvržen vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini (3. člen ZDPN-1). Odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini pomeni tudi promet nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnin.
Otroku starša, ki je bil ubit kot pripadnik Wehrmannschafta, ni mogoče priznati statusa ŽVN, saj enot Wehrmannschafta ni mogoče šteti med redne vojaške enote okupatorja med II. svetovno vojno.
otrok staršev, ki so izgubili življenje v zakonsko določenih okoliščinah - delovni deportiranec
Prisilno delo, ki ni bilo odrejeno iz rasnih, političnih, nacionalnih ali verskih razlogov ne more biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca.
Po presoji sodišča do učinkovanja razveljavitve 12.člena ZDDPO po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-251/00 z dne 19. 10. 2000 sploh ni prišlo, ker je bil v Uradnem listu RS, št. 108/02 dne 12. 12. 2002 in s tem pred učinkovanjem razveljavitve, objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dobička pravnih oseb. Ker je v obravnavanem primeru davčni organ s prvostopno odločbo odločil dne 21. 11. 2000, se po presoji sodišča lahko v obravnavanem primeru pravno relevantna dejstva pri presoji utemeljenosti davčnega nepriznavanja stroškov najetja blagovnega kredita, v korist tožeče stranke, upošteva določba 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 108/02) in na podlagi 2. odstavka tega člena izdan Pravilnik o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca (Uradni list RS, št. 3/2003, v nadaljevanju Pravilnik).
ZZVN člen 1, 2, 2/8. ZUP člen 5, 5/1, 14, 164, 182, 182/1.
priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otrok staršev, ubitih zaradi sodelovanja v NOB - dokazno breme - javna listina - izjava stranke
Javni listini po dokazni vrednosti odtehtata izjavo stranke, ki je bila dana na zaslišanju pred upravnim organom dne 18. 11. 1997, da se je vrnila v Slovenijo septembra 1946, ko se je ravno začela šola. V dokazno vrednost dveh javnih listin, ki okoliščino, bistveno za odločitev o reviziji, zanesljivo izkazujeta, ni mogoče dvomiti zgolj zaradi tega, ker je stranka o isti okoliščini v svojo škodo izjavila nekaj drugega. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 18. 11. 1997 ni razvidno, da je bil tožnik v zvezi z izjavo, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, opozorjen na neskladje s podatki upravnih spisov (predvsem potrdila Arhiva RS, ki je ob zaslišanju nedvomno že bilo del spisov) in na njene možne posledice v pogledu izida upravnega postopka (1. odstavek 5. člena in 14. člen ZUP). Takšne izjave zato ni mogoče obravnavati kot dokazilo, da dejstva, ki jih navajata javni listini (potrdilo UE A z dne 18. 11. 1997, torej istega dne kot je bil tožnik zaslišan, je imela tožena stranka ob odločanju vsekakor med upravnimi spisi), ni šteti za resnično, še zlasti ne, če se upošteva z zakonom določeno razmerje med dokazno vrednostjo javne listine (164. člen ZUP) in izjavo stranke (uvodni stavek 1. odstavka 182. člena ZUP).
ZUN člen 54, 55, 57, 54, 55, 57, 54, 55, 57. ZSZ člen 39, 40, 39, 40, 39, 40. ZUS člen 60, 60/1, 60/2, 60, 60/1, 60/2.
lokacijsko dovoljenje
Gradnja objektov je praviloma dovoljena le na opremljenih stavbnih zemljiščih (39. člen ZSZ). Med drugimi priključki mora biti zagotovljen tudi priklop objekta na vodovodno omrežje (40. člen ZSZ). Prav vprašanje, ali je priklop predvidenega objekta na vodovodno omrežje zagotovljen in pod kakšnimi pogoji, v upravnem postopku ni bilo dovolj razčiščeno, zlasti teh pomembnih okoliščin ne vsebuje lokacijska dokumentacija.
državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - obnova postopka
Tožnik opira svoj predlog za obnovo postopka na dejstvo, da v postopku ni imel možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti svojih staršev, ker je bilo to dopustno šele po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93. Tožnik zato predlaga zaslišanje tožnika in navedenih prič, ki bodo vedele izpovedati, da sta bila starša tožnika lojalna do narodnih državnih koristi. Organ prve stopnje in tožena stranka sta oprla svojo odločitev na 1. odstavek 267. člena ZUP, ker razlog, ki ga navaja tožnik kot okoliščino, na katero opira svoj predlog, ni verjetno izkazan. Spremenjena pravna razlaga, ki jo tožnik uveljavlja kot obnovitveni razlog, pomeni vsebinsko spremenjeno pravno naziranje Ustavnega sodišča RS v zvezi z določilom 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji o tem, da gre pri tej določbi za izpodbojno pravno domnevo in ne za pravno fikcijo. Tako spremenjeno pravno naziranje oziroma pravna razlaga pa ne more biti razlog za obnovo postopka. Iz upravnega spisa pa izhaja, da tožnik v upravnem postopku do izdaje odločbe organa prve stopnje z dne 4. 9. 1996 oziroma odločbe tožene stranke z dne 4. 1. 2001 ni navedel dokazov v zvezi z lojalnostjo svojih staršev oziroma ni v upravnem postopku zatrjeval in dokazoval njihove lojalnosti. Zaradi tega tudi ni mogoče govoriti o tem, da v upravnem postopku ni imel možnosti uporabiti že predloženih in predlaganih dokazov. Sodišče je pri svoji odločitvi zato upoštevalo ustaljeno sodno prakso (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS št. I Up 397/2000 z dne 9. 10. 2002).
Bistveni del zahteve kot vloge, s katero vlagatelj začne denacionalizacijski postopek, je zahtevek, s katerim opredeli zahtevano premoženje. Premoženje, katerega vrnitev zahteva, mora vlagatelj opredeliti s podatki, na podlagi katerih je mogoče zahtevano premoženje identificirati. Zahtevek mora biti izrecen, saj je to predmet odločanja in o njem organ, ki postopek vodi, izda odločbo (202. člen ZUP/86). Zahtevka ne more nadomestiti listina, na kateri zahtevek temelji oziroma se z njo dokazuje.
ZDen-B v 23. členu določa izredno pravno sredstvo – obnovo postopka, katere uporabo je potrebno ozko razlagati. Odločba o državljanstvu bivšega lastnika ni predmet izpodbijanja v denacionalizacijskem postopku, zato ugovorov, ki bi bili dopuščeni po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZDen-B, z uporabo analogije ni možno dopustiti.
odhodek davčnega zavezanca - popravek vrednosti terjatve - davek od dohodka iz dejavnosti
Sklicevanje tožnika, da je navedeni sklep treba razumeti kot popravek vrednosti dvomljivih terjatev in ne spornih terjatev, tožnik izkazuje po opravljeni vknjižbi poslovnega dogodka. Takšnega dokaza pa tožnik ne more uspešno uveljavljati. To izhaja tako iz temeljne računovodske predpostavke iz Uvoda v SRS strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka, ki pomeni, da upoštevamo stroške in prihodke ob njihovem nastanku in ne takrat, ko prejmemo ali plačamo denar in jih evidentiramo v obračunskem obdobju, na katero se nanašajo. To pomeni, da če je šlo za dvomljivo terjatev, kot zatrjuje tožnik, jo je bil dolžan ob nastanku poslovnega dogodka tako tudi opredeliti, upoštevajoč razlago pojmov, ki izhajajo iz SRS.
Sklicevanje tožene stranke na pravno podlago za naknadno obdavčitev z DDV osnovnih sredstev na podlagi zadržanja blaga ob prenehanju opravljanja dejavnosti (3. odstavek 6. člena ZDDV) po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni podlaga za obdavčitev. Ne samo da ne gre za pravno situacijo zadržanja blaga, za katerega je bil v celoti ali deloma odbit vstopni DDV, po prenehanju opravljanja dejavnosti, ampak tudi iz razloga, ker družba, ki je prenehala obstajati (izbris iz sodnega registra) ni mogla zadržati v svoji lastniški sferi blaga oz. osnovna sredstva, ki bi zato podlegla drugačnemu davčnemu režimu, kot se to lahko zgodi v primeru prenehanja opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika kot fizične osebe, ki je vseskozi tudi lastnik blaga oz. osnovnih sredstev in to ostane tudi po prenehanju opravljanja dejavnosti.
Vračilo davka se lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV. Izpolnjevanje zakonsko predpisane vsebine računa po presoji sodišča ni mogoče z ugotavljanjem drugih dejstev.
Zatrjevano bistveno kršitev procesnega zakona v postopku, končanem s pravnomočno odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, izdano na prvi stopnji v ponovljenem postopku, lahko stranka, ki ji udeležba v postopku ni bila omogočena, pod pogoji, ki jih predpisuje ZUP, uveljavlja s predlogom za obnovo postopka pri tem organu. Gre za izredno pravno sredstvo, ki ga stranka uveljavlja v postopku, katerega obnovo predlaga. Ne more pa tožeča stranka uspešno uveljavljati kršitve procesnega zakona v postopku odmere nadomestila kot pritožbeni razlog zoper odločbo, izdano v postopku vračanja preveč plačanega nadomestila, torej v drugem upravnem postopku.
Po podatkih upravnih spisov je tožnik obravnavani objekt - poslovni prostor najprej uporabljal za skladišče, po izvedbi spornih gradbenih del pa ga je uporabil za opravljanje dejavnosti (poslovanje). Glede na navedeno sodišče v celoti pritrjuje toženi stranki, da je bilo z izvedenimi gradbenimi posegi izboljšano stanje opredmetenega osnovnega sredstva v smislu določb SRS 1.6, kot tudi v smislu določb MRS 16.24. Dejstvo, da za izvedbo gradbenih del niso bila potrebna dovoljenja, na presojo, ali gre za investicijsko vzdrževanje ali za stroške, ki povečujejo nabavno vrednost opredmetenega osnovnega sredstva, ni pravno relevantno.
Po določbi 17. člena ZDDPO je za amortizacijsko skupino 1. Gradbeni objekti predpisana najvišja letna amortizacijska stopnja 10 %, za podskupino 1.1 Stavbe pa je predpisana najvišja letna amortizacijska stopnja 5 %. To pomeni, da je za vse gradbene objekte, ki se ne morejo razvrstiti v podskupino "Stavbe" lahko uporabi višja amortizacijska stopnja, čim pa gradbeni objekt izpolnjuje kriterij za stavbo, je treba uporabiti stopnjo 5 %. Nenazadnje to stališče izhaja tudi iz mnenja, ki ga je priložil sam tožnik, po katerem je stavba "specifičen gradbeni objekt, ki ima stene in streho (volumen), dočim je gradbeni objekt vsak poseg v prostor". Po presoji sodišča poslovni prostor sicer spada pod amortizacijsko skupino gradbeni objekti, vendar pod podštevilko 1.1.-Stavbe, z najvišjo letno amortizacijsko stopnjo 5 %, saj je treba izbrati tisto postavko, ki je najbližje dejanskemu sredstvu amortizacije, to pa je poslovni objekt kot stavba in ne zgolj kot gradbeni objekt, ki je širši pojem.
Iz določbe 8. točke 7. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika jasno izhaja, da zajemajo stroški obresti v obračunskem letu obračunane bančne obresti in druge obresti na prejeta posojila v realnem znesku, brez revalorizacije. Ker ZDoh v 41. členu določa, da se za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov uporabljajo predpisi o obdavčitvi pravnih oseb, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti 11. člen ZDDPO po določbi katerega se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov. Pri presoji pravilnosti upoštevanja revalorizacijskih obresti med odhodki je prvostopni organ, ki mu pritrjuje tožena stranka izhajal iz Pravilnika, kar je glede na navedeno določbo 11. člena ZDDPO tudi po presoji sodišča pravilno.