Ker je tožnik v Italiji prebival tudi na dan uveljavitve pogodbe med SFRJ in Republiko Italijo - Osimski sporazum (Uradni list SFRJ - MP, št. 1/77), se po presoji sodišča se neutemeljeno sklicuje na to, da mu državljanstvo SFRJ ni moglo prenehati ex lege z uveljavitvijo tega sporazuma.
Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatek iz uradnih evidenc, da ima tožnica dovoljenje za začasno prebivanje neprekinjeno šele od 7. 1. 1999. Pri tem je tožena stranka pravilno poudarila, da je mogoče pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje tujca (na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1) le na podlagi podatkov, ki dokazujejo osemletno neprekinjeno bivanje v RS na podlagi dovoljenj za stalno prebivanje tujca. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka opredelila tudi do časa, ko je imela tožnica priznano začasno zatočišče in svojo odločitev oprla na 2. odstavek 8. člena ZZZat. Tožnica očita, da se organ prve stopnje ni opredelil do tega časovnega obdobja, vendar je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi in s tem sledila 3. odstavku 60. člena ZUS. Tožnica v tožbi sicer navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, vendar ne izpodbija podatka, na katerega se je oprla tožena stranka kot tudi organ prve stopnje, da tožnica izkazuje dovoljenja za začasno prebivanje neprekinjeno šele od začetka januarja 1999 dalje in da s tem ni izpolnjen pogoj osemletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.
ZUP člen 3, 21, 22, 3, 21, 22. ZBPP člen 31, 34, 34, 31.
krajevna pristojnost
Po prvem odstavka 31. člena ZBPP je v primeru, ko gre za odločanje o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevah, za katere so pristojna sodišča splošne pristojnosti, krajevno pristojen za odločanje organ za brezplačno pravno pomoč tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec ali stalno ali začasno prebivališče. To pomeni, da lahko prosilec, skladno s prvim odstavkom 34. člena ZBPP, prošnjo za brezplačno pravno pomoč vloži pri sodišču, ki je krajevno pristojno tako glede na njegovo začasno, kot tudi stalno prebivališče. Če je tožnik izbral krajevno pristojnost sodišče glede na svoje stalno prebivališče, je prošnjo vložil pri krajevno pristojnem sodišču. Tožena stranka je s postopkom tudi že začela, zato je, ob steku krajevnih pristojnosti in ob subsidiarni uporabi 21. člena ZUP, ostala pristojna tudi še vnaprej; tožena stranka pa ne navaja, da bi se z drugim krajevno pristojnim organom sporazumela o tem, da bo ta drugi organ nadaljeval z vodenjem postopka. Tudi določb 22. člena ZUP ni mogoče razlagati tako, da bi se lahko pristojnost po tem 22. členu prenesla na drugi krajevno pristojen organ proti strankini volji.
komunalna taksa - odmera komunalnega prispevka - določitev stvarne pristojnosti za postopek odmere komunalnega prispevka
Določbe 2. odstavka 57. člena ZSZ/97 (Uradni list RS, št. 44/97) o tem, da se že začeti postopki za odmero komunalnega prispevka končajo po dosedanjih predpisih, ni mogoče razlagati tako, da se nanaša tudi na določbe o pristojnosti kot določbe organizacijske narave. Začete postopke je treba končati ob upoštevanju materialnih in procesnih določb prejšnjih predpisov, medtem ko je treba uporabiti za določitev stvarne pristojnosti veljavne (organizacijske) določbe.
Glede na določbe ZIKS-1 odloča o premestitvi obsojenca direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan utemeljen premestitveni razlog. Kadar je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v upravnem sporu preveri le ali je upravni akt nezakonit, ker je bil prekoračen obseg prostega preudarka ali ker je bil preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Namen pooblastila za odločanje po prostem preudarku bi bil po mnenju sodišča prekoračen, če bi odločitev o premestitvi ogrozila izvrševanje izrečene kazni.
Ker je torej po presoji sodišča bil status zemljišča ob podržavljenju presojen pravilno, je bilo pravilno tudi vrednotenje zemljišča na podlagi Odloka, tožnik pa z ugovori, da so bila posamezna zemljišča komunalno opremljena v dejanskem pogledu, ne more uspeti, saj zatrjevani elementi komunalne opremljenosti posameznih zemljišč statusa zemljišča ne morejo spremeniti. Navedeni elementi so pomembni samo v primeru, ko se ugotavlja opremljenost stavbnega zemljišča.
Ob ugotovitvi, da je podržavljena nepremičnina v taki meri spremenjena (glede na namen uporabe, obseg, vrednost), da jo je šteti za novo, se je ne more vrniti v naravi.
ZOFVI člen 96. Pravilnik o smeri in stopnji strokovne izobrazbe, ki jo morajo imeti učitelji in drugi strokovni delavci v programu elektrikar energetik (dualna organizacija). Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive člen 2.
pravni status napredovanja v pedagoški naziv
Glede na to, da je tožnik kot učitelj praktičnega pouka v programih elektrikar-energetik in elektrikar-elektronik poučeval praktični pouk s pridobljeno srednjo strokovno izobrazbo strojni tehnik in višjo strokovno izobrazbo organizator dela, za delovno mesto, ki ga je zasedal ob vložitvi predloga za napredovanje, ni imel predpisane ustrezne smeri strokovne izobrazbe.
Tožena stranka je omejila presojo podobnosti znakov zgolj zato, ker je beseda v znakih generična. Pri tem pa ni v ničemer obrazložila, zakaj ta beseda na povprečnega potrošnika pri njegovem dojemanju podobnosti med znakoma ne vpliva. Četudi je del znaka generična beseda (ki sicer do varstva sploh ne bi bila upravičena) je namreč mogoče, da je znak zaradi te besede za povprečnega potrošnika podoben znaku že registrirane znamke.
državna pomoč za odpravo posledic suše, pozebe in neurij s točo v kmetijstvu - sklep o popravi pomote v odločbi
Napačne uporabe prava ni mogoče sanirati s sklepom o popravi pomote v odločbi po 223. členu ZUP. Popravljanje napake tehnične narave pomeni, da se je upravni organ zmotil pri zapisovanju svoje volje oz. svojih ugotovitev, katere je napačno zapisal drugače, kot je nameraval. V obravnavanem primeru pa organ pri izračunu višine priznane odškodnine za škodo po suši ni upošteval materialnega predpisa.
Po presoji sodišča bi torej moral davčni organ vsebinsko preizkusiti tožnikove ugovore in o njih zavzeti stališče, glede na to, da tudi podatek Ministrstva za notranje zadeve ne daje zanesljive številke o prodanih vstopnicah. Namen cenitvenega postopka davčne osnove je, po presoji sodišča, ugotovitev resničnega dejanskega stanja ter ugotovitev vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločitev.
Dejstvo, da tožnik zaradi slabega finančnega položaja stroškov pravnomočno končanega kazenskega postopka (stroškov toženčevega zagovornika in stroškov zastopnika oškodovanca) ne more plačati, ne predstavlja tistega objektivnega pogoja, ki bi v smislu 24. člena ZBPP (če je rešena zadeva razlog, da se je oseba znašal v življenjski stiski), bil relevanten za presojo upravičenosti do brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila teh stroškov.
odškodnina za podržavljeno zemljišče - status zemljišča - denacionalizacija zemljišča
ZDen ne določa, katera zemljišča so bila podržavljena kot kmetijska in katera kot stavbna zemljišča. Upravnosodna praksa šteje kot stavbna zemljišča, poleg zazidanih zemljišč še tista zemljišča, na katerih je bila glede na takratno stopnjo urbanizacije možna določena vrsta gradnje; to pa so zemljišča, ki so bila po takratnih planih stanovanjske in komunalne graditve že opredeljena kot gradbena, in zemljišča, katerih sprememba namembnosti iz kmetijskih zemljišč v stavbna je bila vsebovana v predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena. Ostala zemljišča, ki so se ob podržavljenju uporabljala v kmetijske namene, se v denacionalizacijskem postopku obravnavajo kot kmetijska zemljišča. Če se je namembnost ob podržavljenju kmetijskih zemljišč po podržavljenju spremenila, ker so bila uporabljena za gradnjo, se takšna poznejša sprememba v denacionalizacijskem postopku ne more upoštevati, in se takšno zemljišče zato ne more vrednotiti kot stavbno zemljišče.
Tožeča stranka bi morala sprejeti poseben akt, vezan na potrebne ukrepe za zmanjšanje negativnih vplivov nevarnih snovi na zdravje delavcev, v okviru katerega bi morala določiti vrsto ukrepov in v zvezi s tem določiti potrebno količino in kakovost blaga (npr. popitega mleka ali druge osvežilne pijače) in storitev na posameznega delavca.
Čeprav sta postopek odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in postopek za vračilo preveč plačanega davka (nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča) na podlagi pravnomočne odločbe o odmeri med seboj povezana, gre za dva samostojna upravna postopka. Zatrjevano bistveno kršitev procesnega zakona v postopku, končanem s pravnomočno odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, lahko stranka, ki ji udeležba v postopku ni bila omogočena, pod pogoji, ki jih predpisuje ZUP, uveljavlja s predlogom za obnovo postopka. Gre za izredno pravno sredstvo, ki ga stranka uveljavlja v postopku, katerega obnovo predlaga. Ne more pa tožeča stranka uspešno uveljavljati kršitve procesnega zakona v postopku odmere nadomestila kot pritožbeni razlog zoper odločbo, izdano v postopku vračanja preveč plačanega nadomestila, torej v drugem upravnem postopku.
ZZUZIS člen 27/1-6, 27/1-6. ZVet-1 člen 87-9, 87-9.
ukrep veterinarskega inšpektorja
Na podlagi tako ugotovljenih rezultatov je odločitev organa druge stopnje pravilna in se je pravilno oprl na materialni predpis 6. točke 27. člena ZZUZIS in tako pravilno postopal v skladu s 1. in 3. odstavkom 248. člena ZUP. Organ prve stopnje je pridobil poročila o testiranju vzorcev in na podlagi ugotovitev in ocene skladnosti je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila. Podlago za svojo odločitev je imela v poročilih o testiranju vzorcev, ki se nahajajo v predloženih upravnih spisih. V spisih ni najti le poročila o testiranju vzorcev pod točko 8 in 10 izreka odločbe organa prve stopnje, vendar pomanjkanje teh dveh poročil, ob upoštevanju številnih ostalih poročil, ki so v spisu, po presoji sodišča, ne more vplivati na pravilnost odločitve organa prve stopnje in posledično tudi tožene stranke.
Na podlagi 1. odstavka 43. člena ZUP ima pravico se udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, ko zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi in je dokazno breme v zvezi s tem na strani te osebe. Tudi po presoji sodišča sta tako organ prve kot druge stopnje pravilno odločila. Pri svoji odločitvi sta se pravilno oprla na določilo 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP ter tudi pravilno uporabila določila ZIS in Pravilnika. Pravilno je stališče, da tožnik ni izkazal pravne koristi, ki je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek 43. člena ZUP). Tožnik opira svoje stališče, da je izkazana njegova pravna korist z 2. odstavkom 4. člena Pravilnika, vendar je že organ prve stopnje pravilno navedel, da je citirani Pravilnik izdan na podlagi 99. člena ZIS, ki določa, da Pravilnik določa podrobnejše predpise o načinu opravljanja dejavnosti prirejanja posebnih iger na srečo v igralnih salonih, o lokaciji igralnega salona, o obveznostih koncesionarjev za igralni salon in o drugih vprašanjih v zvezi z opravljanjem te dejavnosti. Tako je pravilno stališče organa prve stopnje, da Pravilnik določa pogoje za pridobitev in izvajanje koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnih salonih, citirano določilo zato ne daje tožniku pravne koristi, ker na podlagi tega določila tožnik ne izkazuje svoje osebne koristi. Tožnik opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja, pri tem se sklicuje na določila ZGim in ZOFVI, ki pa tožniku tudi ne dajeta pravne podlage, da bi lahko uveljavil pravni interes zaradi varstva svojih pravnih koristi. V kolikor želi oseba udeleževati se upravnega postopka, mora dokazati, da z udeležbo v postopku uveljavlja varstvo svoje osebne koristi, ki ne sme biti tuja ali javna, prav tako mora biti neposredna pravna korist. Korist pa se opredeljuje kot pravno le, če je oprta na zakon ali drug zakonit predpis. Ker tožnik pravne koristi ni izkazal, je pravilno stališče organa prve stopnje, ko je zavrnil vlogo tožnika za priznanje statusa stranskega udeleženca v upravnem postopku in posledično tudi tožene stranke.
Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna, v ponovljenem postopku pa je tudi upoštevala vsa napotila Upravnega sodišča RS v sodbi opr. št. U 463/2004. Za njeno odločitev na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil zadostuje ugotovitev tožene stranke, da tožnik prihaja v Republiko Slovenijo iz varne tretje države. Tožena stranka je svojo ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne tretje države oprla na dejstvo, da je bil prijet na železniški postaji v Sežani, kjer je tudi policistom povedal, da je prišel v Italijo iz Istanbula z letalom in je vstopil na vlak z namenom, da potuje proti Franciji, nato pa je ugotovil, da je potoval napačno, zato je bil na železniški postaji Sežana z namenom, da bo potoval nazaj v Italijo. Tako je tožena stranka lahko svoj zaključek oprla na izjavo tožnika, ki jo je dal na Policijski postaji A, prav tako pa tudi na tožnikovo izjavo v njegovi prošnji za azil. Iz obeh skladno izhaja, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz Italije.
Opravičeni vzrok za vrnitev v prejšnje stanje so lahko le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti, niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi.
Pomožno nogometno igrišče je objekt v smislu zazidanega stavbnega zemljišča, če pomeni realizacijo gradbenega namena opredeljenega v prostorskem planu.