dodatek za pomoč in postrežbo - vročitev izvida in mnenja
Če je tožena stranka menila, da podpis izvida in mnenja služi tudi kot vročilnica, bi morala ravnati v smislu 3. odstavka 97. člena ZUP-a. V upravnem spisu ni podatka, da je tako tudi postopala. Če pa je bila mnenja, da je odklonitev podpisa zapisnika pomenila odklonitev sprejema, bi morala ravnati v smislu člena 95 ZUP. V vsakem primeru pa bi morala tožena stranka tožniku izvid in mnenje veljavno vročiti. Pri tem je pomemben še 4. odstavek 146. člena ZUP-a, ki izrecno pove, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba.
S tem, ko tožena stranka z opustitvijo vročitve izvida in mnenja tožniku ni omogočila, da se o njem izjavi in nanj ustrezno reagira, je bistveno kršila pravila upravnega postopka po določbi 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP-a.
Ker tožnik ne more biti več pravdna stranka, ker je bil izbrisan iz sodnega registra na podlagi začetega in zaključenega stečajnega postopka, gre po presoji sodišča za takšno pomanjkljivost tožbe, da onemogoča nadaljnji postopek.
ZOro-1 člen 14, 14/2, 15, 15/1, 38, 38/1. ZUP člen 144, 144/2. URS člen 22. ZUS člen 59.
upravni postopek - skrajšani postopek - odvzem orožja
Če dejstvo obsoja pravnomočne obsodbe za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ni sporno, potem upravni organ lahko v skladu z določilom 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku izvede skrajšani ugotovitveni postopek v zvezi z odvzemom orožja.
URS člen 23, 157, 157/2. ZUS člen 1, 1/3. EKČP člen 6.
kršitev pravice do sojenja v razumnem roku
Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je potrebno obstoj kršitve pravice do sojenja v razumnem roku presojati zlasti ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, med njimi pa predvsem kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje tožnika, ravnanje pristojnih organov in naravo spora ter njegov pomen za tožnika. Sodišče je tožbo zavrnilo, ker je ocenilo, da gre v tem primeru za tako v dejanskem in pravnem pogledu zapleten primer, da krivde za ne-rešitev primera ni mogoče pripisati toženi stranki.
URS člen 2, 87, 153, 153/4, 157. SZ člen 11, 63, 63/10. ZUP člen 42. ZUS člen 1, 23, 23/3, 34, 34/1-3, 60.
neprofitna najemnina za stanovanje - znižanje neprofitna najemnine - zavezanec za vrnitev razlike do polne najemnine - postopek državnega zbora za določanje obveznosti
Sporni predmet je finančna obveznost javnopravnega subjekta, ki je povezana z uresničevanjem načela socialne države na področju stanovanjskega prava. Gre za obveznost, za katero velja določilo 87. člena ustave RS, po katerem lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb določa samo državni zbor z zakonom. Iz zakona in ne morebiti iz podzakonskega predpisa mora nedvomno izhajati, da mora upravni organ, ki na prvi stopnji odloča o upravičenosti vloge za znižanje plačila najemnine za neprofitno stanovanje, odločiti tudi o tem, kdo mora lastniku povrniti razliko do polne najemnine.
Po presoji sodišča pa tožnica v tem upravnem sporu nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe, zoper katero je naperjena njena tožba v upravnem sporu. Izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča, s katero je bilo ugodeno tožničini tožbi in tožena stranka je sledila napotilom sodišča in odpravila odločbo organa prve stopnje in zadevo vrnila temu organu v ponoven postopek. Vse to pa pomeni, da tožnica v tem upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja in s tožbo ne more doseči zanjo ugodnejše odločbe. Tožnici v tem upravnem sporu ni mogoče priznati pravnega interesa, ki je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora in ki mora biti izkazan ves čas postopka. Pravni interes je možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj, ki ga ima po 1. odstavku 4. člena ZUS tisti, ki uveljavlja oziroma lahko izkaže, da je z dokončnim upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih in da je zaradi takšne prizadetosti nujno sodno varstvo njegovih pravic ali pravnih interesov. Tožnica pa s tožbo v tem upravnem sporu ne more doseči zanjo ugodnejše odločbe, ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo sledila napotilom sodbe tukajšnjega sodišča in ugodila pritožbi tožnice in odpravila odločbo organa prve stopnje in vrnila zadevo temu organu v ponoven postopek. Tožnica zato pravnega interesa, ki je predpostavka za dovoljenost vsakega upravnega spora, ni izkazala. Sodišče je zato tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.
Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi podatkov dnevnega poročila azilnega doma pravilno zaključila, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se ni vrnil v roku treh dni. Tožnik v tožbi navaja le to, da so znani primeri, ko so se vršile kontrole in da je prišlo do primerov, ko so uradne osebe potrkale in se oseba ni prebudila in potrdila svoje prisotnosti in je prišlo do izbrisa iz evidence azilnega doma. V tožbi pa tožnik ne postavlja trditve, da ni zapustil azilnega doma oziroma, da se sedaj še nahaja v azilnem domu oziroma niti ne navaja točno, kje se sedaj nahaja in tudi ne prilaga nobenih dokazov v zvezi s tem, kje se sedaj nahaja. Po presoji sodišča je v tem upravnem sporu dokazno breme na strani tožnika, da dokaže, da ni zapustil azilnega doma samovoljno oziroma, da je seznanil pristojni organ o tem kje se sedaj nahaja. V zvezi s tem tožnik ne ponuja nobenih navedb in tudi ne dokazov, ampak v tožbi sam navaja, da bi lahko z zaslišanjem tožnik pojasnil, kdaj je azilni dom zapustil. Tožnik tudi navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, vendar v zvezi s tem v tožbi ne ponuja niti navedb niti dokazov, tudi ne postavlja trditve, da se še nahaja v Republiki Sloveniji oziroma ne ponuja naslova svoje sedanje nastanitve oziroma kraja, kjer bi bil sedaj dosegljiv.
SZ člen 63 a, 63 a/1, 63 a/3, 1, 1/2, 56, 63 a, 63 a/1, 63 a/3, 1, 1/2, 56. ZSV člen 1, 9, 1, 9. ZDSS člen 2, 5, 5/1, 2, 5, 5/1. ZUS člen 2, 2/3, 16, 2, 2/3, 16. ZPP člen 19, 23, 19, 23.
socialna varnost
Po presoji sodišča gre pri odločitvi po 63.a. členu Stanovanjskega zakona za takšno upravičenje, ki spada v okvir socialnega varstva, zato je za odločanje o tej zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.
Ker je bil s sodbo sodišča sklep o imenovanju direktorja pravnomočno odpravljen, je potrebno šteti, da od pravnomočnosti dalje dotedanji direktor s položaja v času odločanja tožene stranke o imenovanju v.d. direktorja ni bil razrešen. Zato je sklep o imenovanju v.d. direktorja potrebno šteti za nezakonit, saj za njegovo veljavnost do pravnomočnosti sodbe ni bilo temeljne materialnopravne podlage - to je izpraznjenega direktorskega mesta.
Podobnost znamk se presoja tako glede znakov kot blaga. Znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki in če je podobno ali enako tudi blago, se ne sme registrirati.
Če tožnik s tožbo ne izpodbija upravnega akta oziroma akta, ki bi bil upravna stvar, tudi začasna odredba, s katero bi se uredilo stanje glede na sporno pravno razmerje, ki ni upravna stvar, ni dopustna.
Po presoji sodišča v obravnavanem primeru s tem, ko na plačilnem nalogu, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ni potrdila o izvršljivosti, ni izpolnjen zakonski pogoj iz četrtega odstavka 44. člena ZDavP za izdajo sklepa o prisilni izterjavi.
Pojem nujnega preživljanja je pravni standard, zato je bilo potrebno določiti njegovo vsebino. V tem smislu tožena stranka sama ugotavlja, da je glavni kriterij za omenjeni pravni standard ta, da dohodki na družinskega člana ne prisegajo bruto zajamčene plače zaposlenega v Republiki Sloveniji. Sodišče se tudi strinja, da so poleg omenjenega kriterija pravno upoštevni še drugi, kot na primer premoženjsko stanje pritožnika in njegovih družinskih članov, število družinskih članov, socialne in zdravstvene razmere tožnika in njegovih družinskih članov, uveljavljanje posebnih olajšav med letom in podobno. Vsi ti kriteriji, čeprav našteti, pa v odločbi prvostopenjskega organa niso bili raziskani, tožena stranka pa slednjega ni ugotovila in ustrezno ukrepala.
Določila ZLS pa ne določajo, da mora biti pobuda tožnika oblikovana tako, kot to navaja tožena stranka in sicer da mora biti preoblikovana v pobudo občinskemu svetu, da se odloči za razpis svetovalnega referenduma. Prav tako iz določil ZLS ne izhaja, da mora biti pobuda tožnika oblikovana tako, kot to navaja tožena stranka v svojem dopisu z dne 4. 2. 2004 in sicer, da imajo volilci pravico zahtevati razpis referenduma le v primeru, ko se referendum opravi kot naknadni referendum, tožnik pa je vložil zahtevo za razpis svetovalnega referenduma. Že v sodbi U 2103/2003 je sodišče opozorilo na to, da je tožnik vložil pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis svetovalnega referenduma. Določila ZLS pa ne določajo, da mora biti pobuda tožnika oblikovana tako kot to navaja tožena stranka. Določilo 47. člena obravnava pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, to določilo pa sledi splošnim določilom o pravici občanov, da lahko odločajo na referendumu, ki je lahko naknaden ali svetovalen (določila 46. - 46.b člen ZLS). Določilo 47. člena ZLS obravnava pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, ki se nanaša tako na naknadni kot na svetovalni referendum in zato obravnava le pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma in določa, da lahko župan preveri vsebino pobude in določa za to postopek. Tožena stranka tako ni imela podlage v določilih ZLS za svoje stališče, da se določilo 47. člena nanaša le na naknadni referendum, prav tako pa tudi ne za zaključek, da mora tožnik svojo pobudo preoblikovati v pobudo občinskemu svetu, da se odloči za razpis svetovalnega referenduma. Tožena stranka zato ni imela podlage, da tožnika pozove oziroma ga seznani s svojim stališčem glede njenega razumevanja določila 47. člena ZLS, ki se bi naj po njeni razlagi nanašal le na naknadni referendum in tudi ne zahtevati od tožnika, da pobudo volilcem za vložitev zahteve za razpis referenduma preoblikuje v pobudo občinskemu svetu, da se odloči za razpis svetovalnega referenduma. Po presoji sodišča je zato tožena stranka neupravičeno štela, da pobuda tožnika ni bila vložena.
Minister za izvrševanje zakona lahko izda pravilnik, četudi zakon nima izrecnega zakonskega pooblastila, vendar pa mora minister oceniti ob upoštevanju načela legalitete, da je izdaja pravilnika potrebna za izvrševanje namena zakona. To pomeni, da mora iz vsebine, obsega in namena zakonske določbe dovolj jasno izhajati, da je določba pravilnika potrebna za izvrševanje zakonske določbe, pri tem pa pravilnik zlasti ne sme originarno urejati pravic in obveznosti fizičnih in pravnih oseb, ker bi bilo to v nasprotju ne samo z načelom legalitete, ampak tudi z določilom 87. člena Ustave in 15. členom Ustave. Sodišče odredi ukrepe iz določila 3. odstavka 15. člena ZVO samo, če posledic ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi. Gre za zakonsko pravico, ki pa ima tudi ustavno podlago v določilu 1. in 2. odstavka 72. člena Ustave. Ustava pa ravno za pravico do zdravega življenjskega okolja določa, da zaradi namena zdravega življenjskega okolja zakon določa pogoje in načine za opravljanje raznih dejavnosti (2. odstavek 72. člena Ustave). To pomeni, da bi moral imeti izjemni ukrep, ki ga je sprejela tožena stranka, določno podlago v zakonu.
ZZDej člen 43, 44, 43, 44. ZTI člen 15, 15/1, 15, 15/1. ZVZD člen 21/2, 20, 21, 21/1, 21/2, 20, 21, 21/1.
ukrep tržnega inšpektorja
Za opravljanje zdravstvene dejavnosti opravljanja preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev po ZVZD si je tožeča stranka kot pravna oseba, ki ni javni zdravstveni zavod, v skladu z določbo 21. člena ZVZD dolžna predhodno pridobiti koncesijo za opravljanje dejavnosti v mreži zdravstvene službe za zdravstveno dejavnost s področja zdravstvenega varstva pri delu.
Organ prve stopnje je pri svojih zaključkih upošteval podatke, ki jih je zbral v prvi polovici leta 2003, na podlagi teh podatkov naredil tudi zaključek o razmerah na Kosovu, ki pa so se v času upravnega spora in odločitve sodišča spremenile oziroma poslabšale. Zato po presoji sodišča ne obstajajo več tiste okoliščine v izvorni državi in v katero bi se tožniki vrnili, kot jih je ugotovil organ prve stopnje in kot jih je tožena stranka sprejela, zato sodišče ne more slediti zaključku tožene stranke, da pri tožnikih ne bi obstajale objektivne okoliščine ogroženosti v primeru vrnitve v matično državo. V ponovljenem postopku je potrebno, da se preveri in oceni najnovejše in aktualno stanje na Kosovu ter na podlagi aktualnih poročil o stanju v izvorni državi tožnikov ponovno odloči.
ZUreP-1 člen 190, 144, 179, 179/1-5, 190, 144, 179, 179/1-5.
komunalni prispevek
Pravno podlago za plačilo komunalnega prispevka določa Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002, ZUreP?1). Pred tem je navedeno vprašanje urejal Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, ZSZ), ki pa je po določbi 5. točke prvega odstavka 179. člena ZUreP?1 prenehal veljati z uveljavitvijo navedenega zakona. Ne glede na navedeno pa je ZUreP?1 tudi določil, da se do uveljavitve predpisa o načinu izračuna komunalnega prispevka, komunalni prispevek odmerja po dotlej veljavnih predpisih. Po presoji sodišča je navedeno določbo potrebno razumeti tako, da se do sprejema navedenega predpisa za izračun komunalnega prispevka upoštevajo osnove in merila po dosedanjih podzakonskih predpisih, saj tudi 190. člen ZUreP?1 izrecno določa, da se do sprejema izvršilnih predpisov uporablja Navodilo za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99, v nadaljevanju: Navodilo). Glede vprašanja zavezancev za komunalni prispevek pa je po mnenju sodišča potrebno upoštevati določbe ZUreP?1. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za nadomestno gradnjo stanovanjske zgradbe, pa je potrebno predhodno ugotoviti ali se zaradi predvidenega posega povečuje priključna moč obstoječih priključkov. V primeru spremembe obstoječih objektov je namreč po določbi 144. člena ZUreP-1 pravno relevantna okoliščina ali gre za povečanje priključne moči komunalnih priključkov.
prisilna izterjava - izvršilni naslov - davki in prispevki
Po oceni sodišča sklicevanje na pavšalne prispevke in na Uradne liste RS brez posebne ugotovitvene odločbe o neobračunanem in nepravilno obračunanem davku kot izvršilnega naslova, ki je definiran po 1. odstavku 44. člena ZDavP (oziroma odločbe o odmeri davka ali davčnega obračuna), pomeni, da sklep o prisilni izterjavi nima izvršilnega naslova z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, kar je njegova obligatorna sestavina.