Tako je že organ prve stopnje poudaril, da konstrukcija steklenice črne barve, z rdečim okrasnim tulcem in etiketo z vinsko kletjo vzbudi mimoidočemu občutek oziroma povezovanje s steklenico, v katero tožnik polni vino cviček in ki ima tudi rdeč okrasni tulec in etiketo z vinsko kletjo in je etiketa po videzu enaka tisti na steklenici, v kateri prodaja tožnik vino cviček. Tožnik v tožbi ne izpodbija elementov, na katere opira organ prve stopnje svojo odločitev, da želi tožnik s takšnim reklamnim panojem reklamirati vrsto vina cviček. Organ prve stopnje je namreč povezal posamezne elemente na reklamnem panoju in jih primerjal s steklenico, v katero tožnik polni vino cviček in ki ga v področju Posavja in po vsej državi poznajo kot vino cviček P.T.P.. Tako je opravil primerjavo posameznih elementov na reklamnem panoju, ki asociira na steklenico, v kateri tožnik polni vino cviček. Po presoji sodišča je organ prve stopnje navedel in povezal vse elemente reklamnega panoja - steklenice in navedel prepričljive razloge zakaj šteje, da gre v obravnavanem primeru za reklamiranje alkoholne pijače in posledično je pravilno uporabil določila ZZUZIS. Ob dejstvu, da tožnik v tožbi ne izpodbija elementov, ki jih je organ prve stopnje navedel in obravnaval, sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da tožnik z reklamnim objektom - steklenica, ni reklamiral alkoholnih pijač.
vračanje premoženja v naravi - zahteva za denacionalizacijo
Iz določbe 1. odstavka 62. člena ZDen izhaja, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati med drugim podatke o premoženju, na katero se nanaša. To pomeni, da je vsebina zahtevka v materialnem pomenu opredeljena s podatki o zahtevanem premoženju, ter da glede premoženja, za katero podatkov v zahtevi ni, materialni zahtevek ni postavljen. Podatek o zahtevanem premoženju v zahtevi je nujni del materialnopravnega zahtevka za vrnitev tega premoženja.
Obnova postopka je po 260. členu ZUP/99 (prej 249. člen ZUP/86) dopustna v primerih, ko je postopek končan z dokončno odločbo. Predmet odločanja v obnovi postopka je lahko samo zahtevek, zaradi katerega je bil začet prejšnji postopek, o zahtevku pa se odloči z odločbo (207. člen ZUP/99, prej 202. člen ZUP/86). Namen obnove postopka je namreč odprava morebitnih pomanjkljivosti v dejanskem stanju, kakršno je bilo podlaga za prejšnjo odločbo, in po naknadno ugotovljenem dejanskem stanju odločanje o zahtevku, zaradi katerega je bil začet prejšnji postopek.
Ob prejemkih, ki presegajo z zakonom ugotovljeno višino zneska, ki še zagotavlja minimalno socialno varnost, po navedenem splošnem in predpisanem merilu osnovno preživljanje praviloma ni ogroženo.
Pravni temelj nastanka terjatve je lahko pogodba, zakon ali sodna odločba. Kadar so izpolnjene zakonske predpostavke, nastane terjatev oziroma pravica zahtevati denarni ali nedenarni znesek. Zapadlost je dospetje obveznosti oziroma terjatve v plačilo, pri čemer ni nujno, da je ob dospelosti obveznost čista, to je, da je višina v denarju že ugotovljena. Povedano z drugimi besedami to pomeni, da terjatev iz tega spora v smislu ZPPSL-ja ne nastane z dnem izdaje odločbe, pač pa najkasneje z dnem uvedbe postopka zaradi prekrška.
Ugovor, ki ga tožeča stranka kot izplačevalec osebnih prejemkov davčnega zavezanca lahko uveljavlja, je določen v 55. členu ZDavP. Z ugovorom po tej določbi izplačevalec varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne pa tudi tistih, ki jih v samostojnem pravnem sredstvu lahko uveljavlja davčni zavezanec in med katere sodi tudi ugovor zastaranja.
Po presoji sodišča bi morala biti tožniku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo in s tem omogočeno sodelovanje v obnovljenem postopku zaradi varstva njegovih pravic in pravnih koristi. Sklep tožene stranke o tem, da je pritožba tožnika neutemeljena temelji zgolj na ugotovitvah inšpekcijskega zapisnika, ki pa tožniku ni bil dan v vednost.
Po določbi 1. odstavka 22. člena ZUS lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje le, če je iz opravičenega vzroka zamudila rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Okoliščine za utemeljitev predloga mora stranka verjetno izkazati ob vložitvi predloga ali v postopku odločanja o njem. V roku za vložitev predloga mora opraviti tudi zamujeno dejanje (3. odstavek 22. člena ZUS). Zakon pojma "opravičen razlog" ni natančneje opredelil. Gre za pravno nedoločen pojem (pravni standard), ki je del materialnopravne podlage sodne odločbe. Presoja, ali je opravičen razlog v danem primeru podan, je zato del materialnopravnega preizkusa.
Zahtevo stranke, ki v materialnem in formalnem pogledu pomeni samostojen in nov zahtevek, je potrebno kot tako tudi obravnavati in o njej odločiti glede na določbe materialnega zakona.
Dejstvo, da tožnik v matični državi nima nikogar in ničesar, ne more predstavljati razloga za priznanja azila iz humanitarnih razlogov, zato tožena stranka zaključuje, da niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo matično državo. Tožena stranka je po presoji sodišča tako ugotavljala razloge tožnikove ogroženosti in ocenila verodostojnost tožnikovih navedb v zvezi z razlogom, ki ga tožnik navaja. Tožena stranka je ocenila stanje v izvorni državi na podlagi podatkov, ki jih je preverila med postopkom in to svojo oceno povezala z razlogom, ki ga tožnik zatrjuje. Na podlagi svoje ocene je zaključila, da tožnikova varnost ali fizična integriteta v smislu EKČP ne bi bila prizadeta oziroma ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tožnik v tožbi ne izpodbija razloga, ki ga je tožena stranka upoštevala na strani tožnika pri ugotavljanju tožnikove ogroženosti, prav tako pa ne navaja nobenega drugega razloga oziroma okoliščin, pri oceni stanja tožene stranke pa tožnik tudi ne ugovarja oziroma ne navaja konkretnih okoliščin oziroma dejstev, ki bi lahko kazale na drugačen zaključek v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi.
V skladu s 15. b členom ZID lahko inšpektor zadrži izvršitev dokončnega sklepa, ki posega v obstoječe pravice, obveznosti in odgovornosti delavca do njegove pravnomočnosti, če ugotovi očitno kršitev pravice delavca. Na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je pri razporejanju in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost oziroma pri izbiri ustreznega delovnega mesta potrebno upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti in določbe zakona o delovnih razmerjih in kolektivnih pogodb.
Tudi vodna zemljišča so javno dobro, status javnega dobra pa se lahko ukine le na podlagi določb področnega zakona, ki urejajo ukinitev posameznega javnega dobra.
Po presoji sodišča je dopustno s poslovniškimi sklepi natančneje določiti način imenovanja direktorja, kadar relevantne določbe predpisov ne zadostujejo.
V postopku ureditve meje je možna tudi izravnava meje, če meja poteka tako, da je onemogočena oziroma otežena uporaba ali obdelava zemljišča. Izravnava meje je mogoča le ob sporazumu lastnikov zemljišč in pod pogojem, da se površina manjše parcele ne spremeni pod predpisano.
Ker tožnik tržne vrednosti delnice ni izkazal, je po presoji sodišča, pri obdavčitvi izplačil nagrade članom uprave in nadzornega sveta pri institutu nakupnih delniških opcij, treba upoštevati najmanj knjigovodsko vrednost delnice v času realizacije opcije. Glede na nastop davčno relevantnega dogodka ob realizaciji opcije, je treba osnovo za obdavčitev ob pomanjkanju tržne vrednosti po povedanem ugotoviti z upoštevanjem knjigovodske vrednosti delnice, kar je pravilno storila tožena stranka.
Le sklep z dolgovnim seznamom, sestavljenim v skladu z zakonom, po mnenju sodišča predstavlja ustrezno zagotovilo, da so bile vse obveznosti, ki so predmet izterjave, predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih so dolžniki imeli možnost zavarovati svoje pravice oziroma so davčne obračune izdelali sami.
S popravkom navedene odločbe se ni poseglo v pravno situacijo, ki jo je ustvarila odločba sama, ampak zgolj popravila očitna napaka v izreku te odločbe.
URS člen 3, 3/2, 23, 23/1. ZUS člen 1, 1/3, 16, 16/1, 23, 23/1, 62, 62/1. ZPP člen 81, 81/5, 154, 154/1, 154/3, 155, 155/1. ZST člen 13, 13/1. ZNP člen 5, 18, 26, 26/2, 26/3, 37, 99, 99/1. Odvetniška tarifa člen 13, 13/3.
poseg v človekove pravice - stroški postopka - sodba taksa - taksna oprostitev - odškodnina - procesna legitimacija upravnega organa v sporih zaradi posega v pravico do sodnega varstva
Sodišče je ugotovilo, da je prva tožena stranka nezakonito posegla v tožnikovo pravico do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije v 23. členu, kajti obdobje, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, namreč obsega čas od vložitve predmetnega predloga, to je 28. 12. 1993, do dneva, ko je sodišče odločilo o tožbi v obravnavanem primeru, to je 27. 2. 2004, torej skupno 10 let in dva meseca. Takšne dolžine časovnega obdobja reševanja predmetne zadeve v tožnikovem primeru že samo po sebi ni mogoče opredeliti v besedni zvezi "brez nepotrebnega odlašanja" ob upoštevanju določbe 1. odstavka 99. člena Zakona o nepravdnem postopku, ki kot nujen opredeljuje postopek za določitev odškodnine. Z določbami ZNP je opredeljena tako obvezna vsebina predloga (21. člen) kot tudi določena smiselna uporaba določb ZPP, s tem pa prvi toženi stranki dana možnost učinkovitega procesnega vodenja tudi s preprečevanjem morebitnih zlorab procesnih pravic udeležencev; kadar pa ugotovi, da bi bilo treba postopek opraviti po pravilih pravdnega postopka lahko s sklepom ustavi nepravdni postopek. Odločanje v upravnem sporu o zahtevani odškodnini po temelju in po višini bi v konkretnem primeru podaljšalo trajanje tega postopka, kar ni v prid učinkovitosti sodnega varstva tožnikove ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS, ki jo s tožbo uveljavlja. Druga tožena stranka je upravni organ, ki opravlja upravne in strokovne naloge iz svoje pristojnosti in zagotavlja pogoje za delo sodišč, glede na ustavno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave RS) pa glede sojenja v konkretnih zadevah nima nobenih pristojnosti, zato ne more biti tožena stranka. Ker je sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije v smislu 1. odstavka 23. člena ZUS, je odločalo o stroških postopka po določbah ZPP.
odprava odloka - javni vrtec - organizacijske enote
Iz nobene določbe ZOFVI, pa tudi ne iz določb drugih za to vprašanje relevantnih zakonov (Zakon o zavodih, Zakon o lokalni samoupravi in Zakon o vrtcih) ne izhaja dolžnost občine, da javni vrtec organizira v statusni obliki javnega zavoda.Določbe posameznih alinej 45. člena je treba razlagati ob upoštevanju uvodnega besedila tega člena, iz katerega izhaja, da se določbe o organiziranju enot vrtca nanašajo na organiziranje enot(e) vrtca v javnem vrtcu (torej v eni izmed oblik iz 3. odstavka 7. člena ZOFVI) in ne morda na organiziranje vrtca kot vsebine dejavnosti v okviru šole kot take.