KZ člen 106, 106/1, 109, 109/1, 109/2, 109/4, 109/5, 109/6. URS člen 14, 14/2, 19, 22, 25, 32, 34, 35, 156. ZIKS člen 82, 82/1, 82/2, 105, 105/1, 105/3, 106, 107, 107/1, 107/2. ZUP člen 7, 28, 138, 145, 145/1. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-4, 60/3.
diskriminacija - pogojni odpust - prekinitev postopka zaradi zahteve za presojo ustavnosti
Sistematična, jezikovna, logična in ustavi-naklonjena interpretacija določila 109. člena KZ torej dopušča, da bi tožena stranka v konkretnem primeru uporabila določilo 5. odstavka 109. člena KZ. Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku vložil prošnjo za pogojni odpust na podlagi določila 1. odstavka 109. člena KZ, ne odvezuje tožene stranke, da njegovo prošnjo obravnava po določilu 5. odstavka 109. člena KZ.
Zahteva za izdajo dopolnilne odločbe, naslovljena na organ, zahteva od organa, da o zahtevi odloči oziroma pošlje zadevo stvarno pristojnemu organu, da o njej odloči.
Vračanje zadružnega premoženja ureja Zakon o zadrugah, ki v skladu z namenom tega zakona, da se podržavljeno zadružno premoženje vrne v sfero zadružne lastnine, opredeljuje kot upravičence do vrnitve zadruge. Člani zadrug niso upravičenci niti po ZZad (66. člen ZZad) niti po ZDen (8. in 13. člen ZDen).
Upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki lahko vrnitev premoženja, ki je bilo zaplenjeno s kazensko sodbo, ki je bila razveljavljena, zahtevajo v nepravdnem postopku ali v upravnem postopku, vendar ne sočasno. Zahtevek po ZDen kot tudi zahtevek po ZIKS izhajata iz iste dejanske podlage. To pa preprečuje, da bi ga bilo mogoče realizirati v obeh postopkih. Če pa to ni mogoče, vlagatelj zahtevka ne more imeti pravovarstvene potrebe po hkratnem vodenju obeh postopkov za isto premoženje. Vlagatelj lahko izbere v katerem postopku bo zahteval vrnitev premoženja.
ZPD člen 60, 60/1, 60/1, 60. ZUS člen 60, 60/1-2, 60, 60/1-2.
prometni davek
Ker v postopku prvostopni organ zaradi zavzetega pravnega stališča pripomb tožeče stranke in dokazov, ki jih je predložila, sploh ni presojal, bi tožena stranka ob presoji pritožbi priložene končne gradbene situacije, morala zavzeti stališče in oceniti tudi tiste navedbe in dokaze, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v postopku pred izdajo prvostopne odločbe, jih pa glede na razloge odločbe organa prve stopnje, v pritožbi ni ponovno uveljavljala.
Od dneva vročitve teče rok za vložitev pravnih sredstev oziroma procesno dejanje, ki je z odločbo ali sklepom naloženo naslovniku, torej odločba po ZUP učinkuje šele, ko je vročena stranki. Če se odločba vroča po pošti, se šteje kot dan odprave dan, na katerega je organ dejansko predal odločbo pošti zaradi vročitve stranki in v obravnavanem primeru je bil prvi poskus vročitve razviden šele 10. 11. 2000, torej po preteku enomesečnega roku za uvedbo obnove postopka, zato sodišče utemeljeno dvomi, da je bil sklep tudi dejansko izdan dne 27. 10. 2000, kot je datiran, kar posledično pomeni, da se postavlja vprašanje ali je bil izdan v zakonsko predpisanem enomesečnem roku.
Dejstvo, da izpodbijana odločba deloma temelji (tudi) na določbi 12. člena ZDDPO, na odločitev v obravnavanem primeru ne more vplivati. Sporni odpis v celotni višini namreč utemeljeno ni bil priznan kot odhodek že na podlagi 11. člena ZDDPO.
Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe skušala navedene nepravilnosti sanirati tako, da je navajala občinske predpise, ki so podlaga za odmero obveznosti, pri čemer pa uporabljenih določb ni navedla. V izpodbijani odločbi tudi ni obrazloženo, kako se obračuna delež k primarni kanalizaciji. Tožena stranka namreč navaja zgolj količine porabljene vode kot podlago za odmero, ne navede pa, kako se glede na te količine obveznost odmeri. Ravno to pa je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi. Po presoji sodišča zato taka obrazložitev ni zadostna. Vsaka odločba, ki stranki nalaga obveznost plačila, mora temeljiti na ustreznem predpisu, obenem pa mora biti obrazložena tako, da jo zavezanec lahko preveri in ugotovi, kaj se mu zaračunava. Sklicevanje na predpis, brez podrobne obrazložitve, je pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno varstvo.
Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana (2. odstavek 229. člena ZUP). Glede na to, da v obravnavanem primeru omenjena odločba tožeči stranki ni bila vročena, bi morala zahtevati vročitev v skladu s citirano določbo. Njeno sklicevanje, da je oseba iz 1. odstavka 229. člena ZUP, je neutemeljeno. Po določbi 1. odstavka 229. člena ZUP ima namreč stranka zoper odločbo, izdano na prvi stopnji pravico pritožbe. V nadaljevanju pa citirana norma še določa, da lahko pritožbo vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko; ta (slednji) del določbe 1. odstavka 229. člena ZUP je zgolj pojasnjevalne narave in ga je treba zato razlagati skupaj z drugimi določbami ZUP, ki se nanašajo na pritožbo.
Sklicevanje na 154. člen ZPP je v konkretnem obravnavanem primeru irelevantno, glede na to, da je tožnica lahko v postopku pred sodiščem od nasprotne stranke zahtevala plačilo vseh svojih stroškov, tudi stroškov plačila sodnih taks, zato navedenega ugovora ni mogoče upoštevati, zavrniti pa je tudi tožbene navedbe glede zastaranja, saj je iz upravnih spisov razvidno, da pravica zahtevati plačilo takse po 9. členu ZST ni zastarala, ker je bilo zastaranje pretrgano.
nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije - carina
Carinski organ je v obrazcih za povračilo davka, ki so jih potrdili italijanski carinski organi, imel zadostno podlago za ugotovitev, da je bilo blago nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo, tožniku pa je bila dana možnost, da dokaže nasprotno, česar pa ni storil.
Pogoje za postopek za razlastitev določa ZUreP-1 v členih 92 do 108. Ker je bila v obravnavani zadevi javna korist za razlastitev spornega zemljišča ugotovljena z občinskim lokacijskim načrtom, je sodišče kot neutemeljene in nedokazane zavrnilo tožbene ugovore, da razlastitev spornega zemljišča ni bila potrebna, ker občina razpolaga z zemljiščem, ki bi lahko služilo za adaptacijo ceste.
Prejšnji lastnik, ki mu je bilo zemljišče podržavljeno po ZNNZ, je denacionalizacijski upravičenec, če mu je bilo nacionalizirano zemljišče tudi odvzeto iz posesti. Če pa je po podržavljenju pravico uporabe prenesel s pravnim poslom, je bila ta konzumirana in ni upravičen do denacionalizacije.
Ker izvedenca ni imenoval upravni organ po predpisanem postopku s sklepom o postavitvi izvedenca, stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec, saj ni imela možnosti sodelovati pri določitvi izvedenca ter kasneje podati pripombe oziroma postavljati vprašanja. Moč dokaznega sredstva pa ima samo izvedeniško mnenje tistega izvedenca, ki ga po uradni dolžnosti ali na predlog stranke določi uradna oseba, ki vodi postopek.
Pritožbe, vložene po pooblaščencu (sicer brez izkazanega pooblastila), upravni organ ne sme zavreči, ne da bi prej pozval k predložitvi pooblastila (v določenem roku).
državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - denacionalizacijski upravičenec
Četrti odstavek 9. člena ZDen, ki določa, da se v primerih, če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, vzpostavlja fikcijo, da je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, čeprav le-tega v času podržavljenja ni imel, ker mu je bilo že odvzeto. Nanaša se na primere, ko je bil odvzem državljanstva razlog za zaplembo premoženja. (Takšno posledico odvzema državljanstva je določal Zakon o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojaških formacij, ki so služili okupatorju in pobegnili v inozemstvo, ter osebam, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi, Uradni list FLRJ, št. 86/46). Če pa sta bila s kazensko sodbo izrečena sankcija izgube državljanstva, ki se je po 4. členu Zakona o vrstah kazni (Uradni list DFJ, št. 48/45 in Uradni list FLRJ, št. 66/46) lahko izrekla samo državljanu FLRJ, ki ni živel na območju FLRJ, in kazen zaplembe, sta bili to dve kazenski sankciji, izrečeni jugoslovanskemu državljanu. Razlog za zaplembo v tem primeru ni bil neposredno odvzem državljanstva in se zato državljanstvo kot pogoj za status denacionalizacijskega upravičenca ugotavlja po prvem odstavku 9. člena ZDen.
Upravni organ ugotavlja izpolnjevanje pogojev za izdajo odločbe (gradbenega dovoljenja) v času izdaje odločbe in takrat investitor ni razpolagal s soglasji vseh solastnikov, torej ni izkazal pravice graditi (v smislu 36. člena ZGO). Odločitev se ne more opirati na pogoje, ki so bili izpolnjeni, ob izdaji odločbe pa niso (več).
promet s stavbnimi zemljišči - nezazidano stavbno zemljišče - tuj državljan kot kupec nepremičnine - soglasje uprave za obrambo - izvajanje materialne dolžnosti v zvezi z zemljišči - razmestitev slovenske vojske
Upravni organ, pristojen za obrambo, ni izdal soglasja k nakupu nezazidanega stavbnega zemljišča. Kupec je tujec. Zemljišče leži v okolišu, ki je predviden za razmestitev vojske na podlagi Uredbe o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo. S prenosom zemljišča na tujca bi bilo onemogočeno izvajanje načrtovanega obsega materialne dolžnosti v zvezi z objekti in zemljišči. Materialna dolžnost je namreč ena izmed obrambnih dolžnosti, le-ta pa se na tuje državljane ne nanašajo.
Zakonodajalec je vezal določilo dovolitve zadržanja na prepoved prisilne odstranitve tujca. Zadrževanje se zato dovoli, če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju s 51. členom tega zakona (1. alinea 2. odstavka 52. člena ZTuj-1). Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni ugotavljala v povezavi s 3. odstavkom 52. člena ZTuj-1 ali še trajajo razlogi na strani tožnikov, da bi bila njihova prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom ZTuj-1. Tožniki so v prošnji navedli razloge za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje, vendar se tožena stranka ni opredelila do teh razlogov in tudi ni navedla dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je sprejela svojo odločitev (3., 5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SRS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), zato odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo razlogi, ki so narekovali izdajo prvotne odločbe o dovolitvi zadrževanja in tožena stranka ni primerjala takratnega stanja v matični državi in razlogov zakaj je bilo izdano dovoljenje za zadrževanje z razlogi in dejstvi, ki jih sedaj tožniki zatrjujejo, da vrnitev tožnikov v matično državo ne bi bila za njih varna. Tožena stranka tako ni ugotovila ali še trajajo razlogi iz 1. alinee 2. odstavka 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1, torej ali še trajajo razlogi, ki so narekovali izdajo dovoljenja za zadrževanje tožnikov v Republiki Sloveniji.
V izvršilnem naslovu se odloča o pogojih izvršljivosti odločbe. Takšno odločitev je mogoče posredno izpodbijati tudi s pritožbo, ki se nanaša na samo izvršbo (1. odstavek 292. člena ZUP), saj gre za vprašanje dopustnega začetka prisilne izvršbe in s tem neločljivo povezanega nadaljevanja izvršbe. Izvršljivost takšne odločbe je potrebno presojati po določbah zakona in ne samo po vsebini izvršilnega naslov, pri čemer je potrebno upoštevati določbe 2. odstavka 236. člena ZUP, ki določa pogoje pod katerimi se lahko prisilno izvrši odločba, ki še ni postala dokončna.