Turistična taksa, ki je navedena na izdanih računih, ni del cene zaračunane nastanitve in ne gre za prihodek tožnika, temveč se v skladu z določbami ZPT turistična taksa pobira za račun občine.
V osnovo za dohodnino je vštet dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, ki ni bila dokončna, kar pa tudi ni bilo treba glede na 2. odstavek 89. člena ZDoh, po katerem zavezanci za davke iz dejavnosti v napovedi za dohodnino navedejo vse podatke, potrebne za odmero dohodnine, razen dobička, ki ga ugotovi davčni organ in pri tem upošteva dobiček, ugotovljen z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti (črtana je beseda dokončno), kar pomeni, da je davčni organ pravilno upošteval dobiček, ki je bil ugotovljen z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti.
Po presoji sodišča pa zgolj zatrjevana materialna škoda, ne predstavlja hujših škodljivih posledic. Materialno škodo bo možno v primeru, kolikor jima tovrstna škoda dejansko nastaja, zahtevati in dobiti povrnjeno od povzročitelja. Nastanek hujših škodljivih posledic po presoji sodišča ni mogoče utemeljevati z nastankom materialne škode, zato ni nobene potrebe, da bi sodišče posegalo v sporno pravno razmerje z izdajo začasne odredbe.
Le dosledno v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZUP opravljena vročitev pisanja, ki se mora obvezno osebno vročati, ima lahko v primeru, če naslovnik spisa ne prevzame, take pravne posledice, kot jih ZUP določa v 4. odstavku 87. člena, namreč da po izteku 15-dnevnega roka za prevzem velja vročitev spisa za opravljeno, če naslovnik spisa ne bo dvignil. To pomeni, da se mora ob dejstvu, da pisanja naslovniku osebno ni mogoče vročiti (če ni ugotovljeno, da bi bil odsoten), pisanje vrniti na pošto njegovega prebivališča, v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja oziroma na drugem primernem mestu pa mu je treba pustiti sporočilo o tem, da se spis nahaja na pošti ter da ga mora tam prevzeti v 15 dneh, tudi z opozorilom na pravne posledice iz 4. odstavka 87. člena ZUP. Po presoji sodišča je treba zakonski določbi 3. in 4. odstavka 87. člena ZUP razlagati z uporabo temeljnega načela upravnega postopka o varstvu pravic strank iz 7. člena ZUP. Pravice naslovnika so ustrezno varovane le tedaj, če je na pravne posledice, ki nastopijo po samem zakonu, ustrezno vnaprej opozorjen in le na ta način je ustrezno zagotovljeno, da njegova nevednost in neukost nista v škodo njegovih pravic. Namen temeljnih načel je prav v tem, da so vodilo in pomoč pri razlagi in uporabi pravil postopka. To pa pomeni, da mora biti naslovnik obveščen, da bo po preteku petnajstdnevnega roka za prevzem spisa vročitev veljala za opravljeno. Po presoji sodišča se le tako opravljena vročitev pisanja, ki ga naslovnik v odrejenem roku ne prevzame, lahko šteje za opravljeno po samem zakonu.
nedoločen in nerazumljiv izrek odločbe - ukrep inšpektorja za delo
Sodišče je tožbi ugodilo, ker je izrek prvostopne odločbe nedoločen in nejasen in zato tudi neizvršljiv. Prepoveduje se opravljanje delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo do odprave nepravilnosti, v konkretnem primeru pa ne gre za delovno sredstvo, temveč za osebo, ki naj bi pri tožniku opravljala delo. Organ prve stopnje bi moral v izreku natančno navesti, komu se prepoveduje delo, kakšno delo se prepoveduje in v katerem tožnikovem obratu.
Organ prve stopnje je pod točko 1 svoje odločbe izrekel, da se začasno prepove dejanje nelojalne konkurence tožniku, pod točko 2 pa, da mora tožnik izpolniti obveznost naslednji dan po izvršljivosti odločbe. Organ prve stopnje pa za svojo odločitev v točki 2 izreka ni imel opore niti v določilih ZVK niti ZUP. Na podlagi 5. odstavka 213. člena ZUP mora biti navedeno v izreku, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, kadar je to predpisano. V 2. odstavku 282. člena ZUP pa je določeno, kdaj postane odločba prve stopnje izvršljiva. Po presoji sodišča je pravilno opozorilo tožnika v tožbi, da organ prve stopnje ni imel podlage za odločitev, ki jo je sprejel v 2. točki izreka, to je, da mora izpolniti obveznost odločbe naslednji dan po izvršljivosti odločbe. Takšen izrek je v nasprotju z 2. odstavkom 282. in 213. člena ZUP. V materialnem predpisu, to je v določilih ZVK namreč ni podlage, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, ker je v 28. členu ZVK določeno le, da se le začasno prepove dejanje, za katerega je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja.
V primerih, kot je obravnavani, je treba zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavati po 2. odstavku 69. člena ZUS, kajti akt, glede katerega je zahtevana izdaja začasne odredbe, ni akt, ki bi se lahko (prisilno) izvrševal v upravnem izvršilnem postopku, in torej zanj niso upoštevne določbe 1. dostavka 69.člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS ter bi bilo treba zahtevo, če bi se izrecno sklicevala na 1. odstavek, celo zavreči. Iz 2. odstavka 69. člena ZUS med drugim izhaja, da je izdaja začasne odredbe mogoča samo takrat, kadar je (vsaj) verjetno izkazano, da je treba odredbo izdati, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, ki jih s kasnejšo odločitvijo v glavni stvari sicer ne bi bilo mogoče več preprečiti. Tožnik takšnih posledic po presoji sodišča v svoji zahtevi ne izkazuje. Zatrjuje sicer, da bi mu v primeru uspešnosti tožbe nastala nenadomestljiva materialna in nematerialna škoda, vendar ne ene ne druge vrste škode podrobno ne opredeljuje, niti ne navede, zakaj naj bi bila nenadomestljiva.
očitna nezakonitost izpodbijanega akta - predhodni preizkus tožbe
Sodišče je pri predhodnem preizkusu tožbe ocenilo, da ima izpodbijani sklep take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, saj vsebuje zgolj en stavek obrazložitve, zato je potrebno tožbi iz razloga po 1. odstavku 35. člena ZUS ugoditi. Taka obrazložitev stranki povsem očitno ne omogoča učinkovitega uveljavljanja ustavne pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, s katero je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe. Zato je sodišče, ne da bi se spuščalo v presojo pravne narave konkretnega izpodbijanega akta, tožbi ugodilo, ne da bi jo podalo v odgovor toženi stranki, in izpodbijani sklep odpravilo.
povečanje vrednosti nepremičnine zaradi novih investicij - uveljavljanje vlaganja v nepremičnino, ki je predmet vračanja v naravi - denacionalizacija stavbnega zemljišča
Določba 6. odstavka 25. člena ZDen, ki je terjatev iz naslova povečane vrednosti opredelila kot samostojno pravico, ki se lahko uveljavlja v dopolnilnem postopku, ni mogla poseči v opcijo upravičenca iz 2. odstavka tega člena, da si izbere obliko denacionalizacije.
Obrazložitev tožene stranke, da je bil tožnik zaslišan kot stranka že v postopku uvedbe obnove dohodnine za leto 1995 in da je bil takrat seznanjen z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora pri izplačevalcu v zvezi z neverodostojnostjo posojilnih pogodb, vsebinsko ne zadošča določbam 9., 146. in 243. člena ZUP, pa tudi sicer je bil tožnik na ta način zgolj seznanjen z razlogi za uvedbo obnove postopka, ki morajo biti po 256. členu ZUP zgolj verjetno izkazani, medtem ko je treba po 270. členu ZUP izdati odločbo o stvari na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, torej na podlagi ugotovitvenega postopka.
pridobitev dovoljenja - VoIP storitve - tržne telekomunikacijske storitve
Glede na naravo in namen javnih telekomunikacijskih storitev (ki je v tem, da so pod enakimi pogoji dostopne vsakomur), ob upoštevanju narave VoIP storitev (prenos glasu preko internetnega protokola) ter glede na določbe 1. odstavka 4., 1. in 2. odstavka 15. in 1. odstavka 16. člena ZTel, VoIP storitve niso javne telekomunikacijske storitve, pač pa so tržne storitve, za opravljanje katerih je potrebno pridobiti dovoljenje.
V postopku odmere dohodnine je torej pravno relevantno dejstvo višina dobička, doseženega z opravljanjem dejavnosti, ki pa mora biti skladno z ZDoh ugotovljena z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Novo dejstvo in nov dokaz v postopku odmere dohodnine je po navedenem lahko le (na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev) izdana odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, po kateri se ugotavlja dobiček, drugačen od tistega, ki je bil ugotovljen v prvotnem postopku in upoštevan v postopku odmere dohodnine.
Ker po določbi 8. a točke 3. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. l/95, 28/95, 32/99 in 40/99-popr., v nadaljevanju: CZ), carinsko dovoljena raba pomeni predložitev blaga v carinski postopek, po določbi 9. b točke istega člena in zakona pa je carinski postopek med drugim tudi carinsko skladiščenje, je po presoji sodišča v navedenem primeru blago (avtomobili) bilo vneseno (uvoženo) v Slovenijo. Za blago, ki je pripeljano na carinsko območje Slovenije (avtomobili) in je zanj dovoljena carinsko dovoljena raba (carinsko skladiščenje), se glede na določbo 2. odstavka 16. člena ZDDV šteje, da je promet opravljen tam, kjer se za to blago začne druga carinsko dovoljena raba. Ker je po c. točki 2. odstavka 32. člena ZDDV plačila DDV oproščen uvoz blaga, za katero se začne postopek carinskega skladiščenja ali postopek uvoza zaradi izvoza po sistemu odloga, so po presoji sodišča plačila DDV oproščene tudi storitve oziroma promet storitev, ki ga je opravila družba AAA d.o.o. kot zastopnik oziroma posrednik, saj jih je opravila kot del storitev (6. točka 1. odstavka 31. člena ZDDV), določenih v 32.členu ZDDV, in sicer kot del prometa storitev, vključno prevoznih in drugih postranskih storitev, ki je neposredno povezan z izvozom oziroma uvozom blaga (2. točka 1. odstavka 31. člena ZDDV)
Tržna cena vrednostnih papirjev se lahko odlikuje le na organiziranem delujočem trgu, ki se organizira na način in pod pogoji določb ZTVP, kar pomeni, da je potrebno predložiti predpisano javno ponudbo za prodajo vrednostnih papirjev. Cena delnic, ki se prodajajo v okviru nejavne prodaje, lahko zelo niha, saj na njihovo prodajo in nakup vplivajo različne, lahko tudi subjektivne in celo špekulativne okoliščine. Odločitev tožene stranke, ki izhaja iz višine koristi, ki jo je pridobil tožnik v času realizacije opcije, ki predstavlja knjigovodsko vrednost delnice (kar posledično predstavlja davčno osnovo za obdavčitev iz naslova osebnih prejemkov tožnika), je po presoji sodišča pravilna. V primeru, ko tožnik ne izkaže tržne vrednosti delnice v času realizacije opcije, je treba kot realni premik v njegovem premoženju oziroma pridobitvi koristi upoštevati najmanj tisto, kar je tožnik v realnem premoženju pravne osebe pridobil, to pa je izraženo v knjigovodski vrednosti delnice. V nasprotnem primeru bi pravna oseba na ta način iz naslova opcijskega nagrajevanja izplačala neobdavčene skrite dobičke.
Ker tožnica tržne vrednosti delnice ni izkazala, je po presoji sodišča pri obdavčitvi izplačil nagrade članom uprave in nadzornega sveta pri institutu nakupnih delniških opcij, treba upoštevati najmanj knjigovodsko vrednost delnice v času realizacije opcije.
Ker gre pri nepravilnosti knjiženja za takšne pomanjkljivosti, ki so vsebinske narave, je treba ugotavljanji davčno osnovo z oceno. Primerjanje podatkov o opravljenem prometu z drugim zavezancem z enako ali podobno dejavnostjo je način ocene, ki ga zakon izrecno dopušča.
Odločbe tožene stranke se ne da preizkusiti, ker glede odločilnih dejstev ni obrazložena. Na ugovor litispendence, to je hkratnega vodenja večih izvršilnih postopkov, z istimi izvršilnimi sredstvi, med istima stranka in o istem davčnem dolgu, bo morala tožena stranka v ponovnem postopku izčrpno odgovoriti.
Ker tožnik opreme, kupljene po znižani davčni stopnji ni uporabljal za svojo dejavnost, mu je davčni organ utemeljeno odmeril prometni davek po polni davčni stopnji.
ZUP člen 229/2, 113, 113/1, 229, 229/2, 113, 113/1, 229. ZNSVS člen 8/2, 6, 6/1, 8, 8/2, 6, 6/1, 8.
poseg v pridobljene pravice
Glede na tako izrecno določbo, da lahko po določbah ZNSVS sodelujejo le banke, je po mnenju sodišča popolnoma irelevantno, kako opredeljuje hranilnice in njihov položaj v bančnem sistemu ZBan. Tožena stranka in pred njo prvostopni organ sta odločila o prijavi tožnika na razpis, saj iz izreka sklepa izhaja, da tožnik ni pridobil pravic za sklepanje varčevalnih pogodb. V obrazložitvi sklepa pa je bilo tožniku pojasnjeno, zakaj v izreku ni bil upoštevan. Iz izreka prvostopnega sklepa nedvoumno izhaja, da je bilo odločeno tako, da tožnik ni pridobil nobene pravice za sklepanje varčevalnih pogodb, ta odločitev pa je z izdajo izpodbijane odločbe postala dokončna.
Iz predloženih upravnih spisov namreč ni razvidno oziroma iz njih ne izhaja, da je bila tožnica v pisnem sporočilu vročevalca iz tretjega odstavka 87. člena ZUP opozorjena na pravne posledice neprevzema poštne pošiljke v določenem 15 - dnevnem roku. Čeprav ZUP (drugače kot drugi procesni zakoni, npr. prej veljavna določba 4. člena ZDavP, 141. člen ZPP) v 87. členu navedenega opozorila izrecno ne predpisuje, je to po presoji sodišča, upoštevaje načelo varstva pravic strank iz 7. člena istega zakona pogoj za nastop pravnih posledic po določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP.