ZDSS člen 4. ZUS člen 16, 16/1, 16, 16/1. ZPP člen 25, 25/2, 23/1, 24, 24/1, 19, 19/1, 23, 25, 25/2, 23/1, 24, 24/1, 19, 19/1, 23.
stvarna nepristojnost
Z vidika vprašanja pristojnosti je pravna narava prve točke izreka prvostopenjske odločbe v celoti v funkciji pravne narave nadaljnje vsebine izreka prvostopenjske odločbe, ki pa v preostalih točkah izreka ureja začasno razporeditev tožnika do ponovno opravljenega izpita in količnik za izračun tožnikove plače, kar je po mnenju Upravnega sodišča RS v pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča v A po določilu 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.
Tožena stranka je ugotavljala razlog ogroženosti na strani tožnika in nato naredila oceno verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogom, ki ga je tožnik navedel, to pa je povezala z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi v zvezi s krvnim maščevanje, pri tem pa navedla, katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila, na podlagi katerih je naredila oceno, da na strani tožnika ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo.
Tudi po presoji sodišča je vročitev vabila preko družbe za vročanje AAA, na način kot to izhaja iz listin upravnega spisa, šteti kot vročitev, ki je podlaga za prisilni privod.
Ugotovitvena tožba v upravnem sporu je dopustna le v primerih, če se z akti ali dejanji posega v ustavne pravice posameznika oziroma v drugih primerih, če je to z zakonom izrecno določeno. Tožnik pa v tožbi ne zatrjuje, da je z gradbenim dovoljenjem oz. z gradnjo po tem dovoljenju poseženo v njegove ustavne pravice, ugotavljanje prenehanja veljavnosti gradbenega dovoljenje s sodno odločbo pa v ZGO ni predvideno.
Če imetnik prejšnje znamke ne nasprotuje registraciji prijavljene znamke, odpade s tem tudi podlaga za vodenje postopka in odločitev o obstoju razlogov po 44. členu ZIL-1. Ker je stranka z interesom kot imetnik prej registrirane znamke izrecno izjavila, da konflikta med prejšnjo in prijavljeno znamko ni in da posledično obe znamki lahko soobstajata na trgu, so s tem odpadli tudi zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, ki jih je v izpodbijani odločbi ugotovila tožena stranka. Ker je sodišče na podlagi podatkov, zbranih v postopku, ugotovilo, da ni razlogov zoper priznanje mednarodno registrirane znamke tožeče stranke v Republiki Sloveniji, je ugodilo zahtevku tožeče stranke, izpodbijano odločbo odpravilo in znamki "INSPARO" št. ... priznalo varstvo v Republiki Sloveniji (1. točka 1. odstavka 61. člena ZUS).
Tožnica iz A v B, kasneje v Avstrijo, ni bila preseljena iz rasnih, verskih, nacionalnih ali drugih relevantnih razlogov po ZZVN, ampak skupaj z drugimi učenci tretjega razreda šole zaradi zaščite otrok pred bombardiranjem. Okoliščina, da je avstrijski sklad za spravo tožnici priznal odškodnino, za odločitev glede priznanja statusa žrtve vojnega nasilja ni relevantna, ker se obstoj okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja presoja izključno po določbah ZZVN.
Po noveli ZZVN-G se ob širitvi kroga upravičencev (na skupino vojnih ujetnikov) v zvezi s statusom otrok po staršu, ki je umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, podaljšuje tudi pravno relevantno obdobje za upoštevanje smrti otrokovega starša in sicer še na čas po prenehanju prisilnega ukrepa. V primerih, ko je starš umrl po prenehanju prisilnega ukrepa, se navedeni status prizna, kolikor je smrt nastopila med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino. Po navedeni normi se torej domneva, da je obstajala vzročna zveza med prisilnim ukrepom in smrtjo osebe, nad katero je bil prisilni ukrep izvršen. Vendar pa je zakonodajalec navedeno vzročno zvezo omejil s časovnim okvirjem, to je do vrnitve v domovino.
V luči povedanega in določbe 3. odstavka 72. člena ZDDV je torej zavezanec, ko gre za finančne leasinge dolžan zaradi končnega obračuna davka od prometa storitev plačati prometni davek za vse neplačane terjatve do izteka najemne pogodbe in ni mogoče razlagati določbe 3. odstavka 72. člena ZDDV (tako kot jo razlaga tožeča stranka), da je zavezanec dolžan plačati prometni davek samo za tiste terjatve, ki so neplačane na dan 30. 6. 1999. Na način kot ga predlaga tožnik in ga utemeljuje v tožbi bi namreč prišlo do situacije, ko bi tožnik kot davčni zavezanec obračunal prometni davek od storitev le za del obrokov finančnega leasinga, medtem ko mu za preostali del, davka (davka od prometa storitev oziroma DDV) ne bi bilo treba plačati.
Skladno z 11. členom ZDDPO je torej davčni zavezanec dolžan odhodke obračunati na podlagi zakonskih določb, kot računovodskih standardov, kar pomeni, da se morajo poslovni dogodki, ki jih davčni zavezanec knjiži med stroške, nanašati na poslovanje prav tega davčnega zavezanca (SRS 21), kar pa v obravnavanem primeru velikokrat ni bil primer, saj so se računi oziroma listine glasili na fizično osebo oziroma računi niso vsebovali specifikacije, na podlagi katere bi lahko razmejili stroške med fizično in pravno osebo. Pravilna je tudi odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje, ki je tožeči stranki naložil v plačilo razliko prometnega davka za tista osnovna sredstva, ki jih je tožnik nabavljal z znižano davčno stopnjo oziroma oprostitvijo plačila prometnega davka po določbah ZPD, pa je bilo v postopku ugotovljeno, da se ta oprema ne nanaša na dejavnost, ki jo tožnik opravlja oziroma da tožnik nobenega od proizvodov, od katerih mu je bil naknadno obračunan prometni davek, ni evidentiral v svojih poslovnih knjigah.
Davčni zavezanec je tisti, ki mora utemeljiti odhodke, ki jih je vključil in uveljavljal v davčni napovedi. Povezanosti oziroma pogojenosti izdatkov za doseganje (konkretnih) prihodkov pa tožnik zgolj s pavšalnimi navedbami o potrebnosti izdatkov, ni dokazal. Za dosego pogojne davčne oprostitve po določbah ZPD morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata 6. in 7. člen ZPD. Oprostitev je pogojna, kar se doseže z izpolnitvijo vseh predpisanih pogojev. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni pravočasno pred prevzemom proizvodov, vendar najkasneje do dneva izdaje računa (3. točka 1. odstavka 7. člena ZPD).
ZDoh člen 4, 4. ZDDPO člen 15, 16, 17, 15, 16, 17. ZUS člen 60.
amortizacija - davek od dohodka iz dejavnosti
Kolikor davčni organ izhaja iz stališča, da pri metodi enakomernega časovnega amortiziranja sploh ni mogoče spreminjati stopenj, po presoji sodišča nima prav. Lahko pa je odločitev pravilna, ker za spremembo stopenj v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji. Vendar pa izpodbijana odločba takšnih ugotovitev oziroma razlogov ne vsebuje, zato je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, oziroma vsaj manjkajo razlogi v tej zvezi. Posledično odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, to pa narekuje odpravo odločbe.
načelo zakonitosti - pristojbina za uporabo radijske frekvence
V konkretnem primeru gre za pretežno strokovno - tehnična vprašanja, ki niso primerna za zakonsko urejanje. Zaradi narave stvari ima izvršilna veja oblasti na tem področju z vidika spoštovanja načela delitve in načela legalitete široko polje lastne presoje oziroma gre za zadržano sodno presojo in to mora po mnenju sodišča veljati tudi pri presoji zakonitosti konkretnega posamičnega akta v upravnem sporu.
Po presoji sodišča bi zakonodajalec, v kolikor bi želel, da se izpostavi tudi pri sodniku za prekrške stalnost na tem mestu oziroma na mestu sodnika za prekrške, to navedel kot pogoj, kot je to navedeno pri pridobitvi položaja svétnika sodnika Senata za prekrške. Ker je pri sodniku za prekrške določen le pogoj "15 let sodniške službe", to ne more pomeniti 15 let na mestu sodnika za prekrške.
URS člen 3, 3/2, 15, 15/1, 15/4, 39, 39/1, 39/2, 44, 45, 88, 90. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4.
peticija - metoda razlage ustave
Ker samo jezikovna razlaga določila 45. člena Ustave ne daje določnega odgovora na to vprašanje, je sodišče v presoji upoštevalo tudi teleološko, sistematično in dinamično metodo razlage, ki so v povezavi z jezikovno razlago v tem primeru odločujoče in pretehtajo razlago, da je treba človekove pravice razlagati tako, da se lahko učinkovito uresničujejo in varujejo in je odločilo, ker je vložil tožbo zaradi varstva pravice do peticije v zadevi, v kateri je neposredno politično participiral oziroma ima zakonito možnost udeležbe v procesu pravno urejenega političnega diskurza v predstavniškem organu lokalne skupnosti, je tožbo sodišče zavrglo, ker tožniku z dejanjem tožene stranke očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do peticije.
Pri vračanju podržavljenega premoženja v obliki nadomestnih zemljišč mora upravni organ v postopek pritegniti Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, in šele v teku tako vodenega postopka se lahko ugotavlja ali je vrnitev v zahtevani obliki mogoča.
ZKZ člen 23, 23. ZUP člen 247, 247/2, 251, 247, 247/2, 251.
načelo zakonitosti
Odločba organa prve stopnje v času odločanja tožene stranke v pritožbi ni imela podlage v veljavnih materialnih predpisih, saj je prvostopenjski organ odločal po predpisu, ki je bil medtem že razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča. Tožena stranka bi zato morala ob preizkusu odločbe (2. odstavek 247. člena ZUP) ugotoviti, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.
pravna podlaga za denacionalizacijo - denacionalizacija zemljišča
Ni mogoče pred zaključkom denacionalizacijskega postopka sprejeti pravnega zaključka, da ni (verjetno) izkazano, da je nepremičnino mogoče vrniti v naravi, in nanj opreti zavrnitve predloga za začasno odredbo.
Invalidnina in invalidska pokojnina sta dve socialni pravici, ki izhajata iz zakona, in sicer pravici iz četrtega dela ZPIZ. Stopnja invalidnosti oziroma priznana invalidnost je torej vedno posledica telesne okvare, zato po presoji sodišča ne more biti edini dokaz za dokazovanje telesne okvare odločba, v kateri mora biti izrecno naveden odstotek okvare, temveč se to, tudi ob upoštevanju določbe 4. odstavka 15. a člena ZRTVS, lahko dokazuje tudi z drugo vrsto sklepa oziroma odločbe, izdane po določbah ZPIZ. Zato je, po presoji sodišča potrebno sklep Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji iz katerega izhaja, da je tožnik invalid II. kategorije, presoditi v okviru določb ZRTVS kot tudi določb ZPIZ.
Po presoji sodišča je treba pri uvrstitvi baznih postaj v carinsko tarifo gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov, in ugotoviti njeno funkcijo v smislu določil opomb 3, 4 ter 2 (b) k XVI. oddelku Uredbe ter Temeljnih pravil 1, 4 in 6. Funkcija baznih postaj kot eden izmed gradnikov, brez katerih nesporno GSM sistem ne more delovati, hkrati pa bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij, je nedvomno v tem, da skupaj z ostalimi gradniki omogoča vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki (telefoniranje). To pa je tudi funkcija centrale žičnega (fiksnega) telefonskega sistema, ki pa je - za razliko od baznih postaj - izrecno poimenovana v KNCT in z ostalimi elementi žičnega sistema tvori svojo celoto. Zato je carinski organ glede na navedeno dejansko in pravno podlago utemeljeno uvrstil bazne postaje med druge telefonske centrale za telefonijo, čeprav se tarifna številka 8517 nanaša na žično telefonijo.
Tretji odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost, navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik je takšno možnost po presoji sodišča imel v upravnem pritožbenem postopku, saj je iz izreka odmerne odločbe in iz njene obrazložitve kot gospodarska družba in torej ne prava neuka stranka lahko povzel, da so dodatne točke odmerjene na podlagi 9. člena odloka, in sicer za trgovino na debelo (samo za trgovino na debelo je v tabeli 9. člena določenih 300 točk, za vse druge situacije je število točk drugačno). V tožbi predloženega dokaza in uveljavljanega dejstva torej sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ne more upoštevati, zato je moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno.