Sodišče ugotavlja, da odločitev organa prve stopnje in tožene stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, temelji na določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01), za katerega je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 ugotovilo, da je bil iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, neskladen z Ustavo in določilo način izvršitve tako, da zamudne obresti v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Na navedeni podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo in odločbo tožene stranke v zavrnilnem delu glede zamudnih obresti odpravilo, odpravilo prve stopnje v delih, s katerimi je odločeno o zamudnih obrestih in odločilo, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do dneva plačila. Sodišče je o obrestih odločilo na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS), saj je imelo za tovrstno odločitev zanesljivo podlago v podatkih upravnih spisov.
Pri izračunu je tožena stranka skladno s 6. členom Odloka izhajala iz podatkov projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (bruto etažna površina objekta) ter iz podatkov lokacijske dokumentacije (velikost gradbene parcele), ki ju je svoji vlogi za odmero komunalnega prispevka predložila tožeča stranka. Iz tega razloga tožeča stranka z ugovori, s katerimi izpodbija pravilnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ter lokacijske dokumentacije, v postopku, katerega predmet je presoja pravilnosti odmere komunalnega prispevka na navedeni podlagi, tudi v upravnem sporu ne more uspeti. Da bi tožena stranka prispevek odmerila v nasprotju z navedeno dokumentacijo, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.
Pravilno je tudi stališče, da bi tožnik dejanske stroške lahko uveljavljal le v roku za vložitev davčne napovedi. Z opustitvijo dolžne davčne napovedi je tožnik možnost uveljavljanja dejanskih stroškov, ki jo 125. člen ZDavP omejuje na rok za vložitev davčne napovedi, izgubil. Po določbi četrtega odstavka 39. člena ZDavP se z oceno ugotovljena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja. Ker je bil tožnik z opustitvijo uveljavljanja dejanskih stroškov po 125. členu ZDavP prekludiran, nižje davčne osnove tudi ni bil upravičen dokazovati po četrtem odstavku 39. člena ZDavP z dokazovanjem dejanskih stroškov, temveč je z dokazovanjem nižjih prejemkov.
Čeprav so ji požgali kmetijo, je stranka imela (svoje) zasilno urejeno bivališče v dolini in njenega prebivanja v tem bivališču, ne glede na slabše bivalne pogoje, ni mogoče šteti za begunstvo v smislu določb ZZVN.
Ker ni sporno, da je vložnik zahteve med postopkom umrl, bi prvostopni moral v smislu določbe 2. odstavka 54. člena ZUP postopek prekiniti in nato vlagateljeve pravne naslednike pravilno pozvati, da se izjavijo o tem, ali vstopajo v postopek. Stališče tožene stranke, da določbe ZUP o obnovi postopka veljajo samo za dokončne odločbe, s katerimi je končan postopek, ne pa za sklepe, s katerimi se odloča o postopkovnih vprašanjih je tudi po presoji sodišča pravilno, zato je odločitev, da se prvostopni sklep z dne 16. 6. 2003, s katerim je bila dovoljena obnova postopka odpravi, pravilna. Nima pa prav tožena stranka, ko ugotavlja, da so bila z obvestilom o možnosti nadaljevanja postopka, poslanim "družini vlagatelja" in z izdajo sklepa o ustavitvi postopka in vročitvijo "družini vlagatelja" spoštovana pravila upravnega postopka. Sklep o ustavitvi postopka je bil izdan preuranjeno, saj predhodno ni bil izdan sklep o prekinitvi postopka, pa tudi pravni nasledniki stranke (vlagatelja zahtevka) niso bili pravilno pozvani, naj vstopijo v postopek. Sklep o ustavitvi postopka pa tudi ni bil pravilno vročen in zato ne more učinkovati, na njegovi podlagi pa ne morejo nastati nikakršne pravne posledice.
Pravilnik o dodeljevanju študijskih pomoči člen 18, 22, 22/2, 18, 22, 22/2.
štipendija
V 18. členu pravilnika je določeno tako imenovano mirovanje štipendiranja, ki ne določa le enkratnega mirovanja v času študija oziroma ne izključuje, da nastopi mirovanje potem, ko v naslednjem študijskem letu štipendist opravi vse pogoje za vpis v višji letnik in pravočasno ne opravi vseh študijskih obveznosti tega višjega letnika.
ZZad člen 65, 65/2, 65, 65/2. ZUP člen 241, 241/2, 241, 241/2.
vračanje premoženja v naravi - pritožba - stvarna nepristojnost
Po tem, ko je o zahtevku že bil voden in zaključen ugotovitveni postopek ter je o njem že bilo odločeno, zahtevka ni (več) mogoče zavreči na podlagi 4. odstavka 66. člena ZUP/86, po katerem postopa organ, ki ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen za reševanje, saj navedena zakonska določba predstavlja organu podlago za postopanje z vlogo (ki jo prejme po pošti) ob njenem sprejemu, pred uvedbo postopka. Če meni, da prvostopni organ, ki je o zahtevku odločil, za odločitev ni bil pristojen, bi (na podlagi 2. odstavka 241. člena ZUP/86) morala odločbo v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku, odpraviti ter po uradni dolžnosti poslati zadevo v rešitev pristojnemu organu. Določbo 2. odstavka 65. člena ZZad je treba razlagati tako, da predstavlja pravno podlago za vračanje zadružnih sredstev, ki so bila združena, vložena ali prenesena na drugo pravno osebo (izven sistema zadružne organiziranosti) pogodbeno ali s samoupravnim sporazumom z namenom poslovnega sodelovanja.
ZUP člen 3, 147, 213, 213/2, 226, 226/1, 259, 259/1. ZDRS člen 10. 10/1, 10/1-6, 10/4. ZUS člen 35, 35/1, 60, 60/3. ZST člen 13, 13/1.
prekinitev postopka - določnost izreka
Izrek izpodbijanega sklepa ni samo nedoločen v tem smislu, da je nejasen, ampak je nedoločen tudi, ker ni skladen z določilom 4. odstavka 10. člena ZDRS.
Na podlagi 1. odstavka 37. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZGJS) o izbiri koncesionarja odloči koncendent z upravno odločbo. Tožena stranka je sicer zavrnila pritožbo tožnika z odločbo z dne 7. 10. 2002, javni razpis pa je bil razveljavljen z odločbo z dne 8. 10. 2002. Tožena stranka pa nato ni postopala po 273. členu ali po 274. do 277. členu ZUP. Sklenila je le dogovor o razdrtju koncesijske pogodbe z Dimnikarstvom AAA, s.p., vendar izpodbijane odločbe ni odpravila. Ker je bil s sklepom Državne revizijske komisije z dne 8. 10. 2002 razveljavljen javni razpis, je odpadla pravna podlaga za odločitev organa prve stopnje in posledično tožene stranke in zato je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 7. 10. 2002.
Tožena stranka je navedla, da se tožnik nima kam vrniti in je obsojen na življenje v enem izmed begunskih kampov, vendar ni navedla svojih razlogov zakaj zaključuje, da kljub temu niso podani pogoji za priznanje humanitarnega azila. Tudi v tem delu odločbe tožene stranke, po presoji sodišča, ni mogoče preizkusiti, še posebno, ker tožena stranka sama navaja, da bo po uradni dolžnosti začela postopek po 61. členu ZAzil in zato tožena stranka v svoji obrazložitvi sama s seboj prihaja v nasprotje.
ZUS člen 22, 22. ZAzil člen 1, 1/2, 1/3, 1/3, 1, 1/2.
vrnitev v prejšnje stanje - azil
Sodišče zaključuje, da je odvetnik iz upravičenega vzroka zamudil rok za vložitev tožbe, ker iz zdravniškega potrdila izhajajo okoliščine, ki utemeljujejo njegov predlog (1. in 3. odstavek 22. člena ZUS). Sodišče je dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in štelo tožbo vloženo 24. 9. 2004 za pravočasno vloženo. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po.2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil.
ZST člen 14, 14/1, 14, 14/1. ZPP člen 105a, 168, 168/5, 105a, 168, 168/5.
pravna oseba - sodna taksa
Tožeča stranka je vložila predlog za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo. Glede na določilo 105.a člena ZPP pravne osebe ni mogoče oprostiti plačila sodnih taks za pritožbo, zato je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo, saj za navedeno taksno oprostitev v zakonu ni pravne podlage.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. ZIKS člen 107, 107/2, 107, 107/2. URS člen 15, 15/3, 34, 15/3, 34, 15, 15, 15/3, 34, 15, 15/3, 34. KZ člen 109, 109/4, 109, 109/4. ZUS člen 60/1, 60/1-2, 41, 41/1, 60, 60/1, 60/1-2, 41, 41/1, 60. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2, 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
načelo sorazmernosti - prosti preudarek - polje proste presoje
Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka in če prestane preizkus t.i. testa razumnosti. To v primeru določila 4. odstavka 109. člena KZ najprej pomeni, da ima tožena stranka v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z njegovim namenom prosti preudarek, ali bo prosilca pogojno odpustila ali ne in ima prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz določila 4. odstavka 109. člena KZ bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega v povezavi z drugimi ali brez drugih kriterijev iz tega določila glede na naravo storjenega kaznivega dejanja. Po presoji sodišča predpostavka tožene stranke, da kritičen odnos do kaznivega dejanja nujno vsebuje tudi priznanje obsojenca za storjeno kaznivo dejanje, ni očitno nerazumna.
priznanje statusa civilnega invalida vojne - načelo presoje dokazov
V postopku je upravni organ dolžan ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 70/99, 80/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj na podlagi uspeh celotnega postopka (10. člen ZUP).
Tožena stranka bi morala v zvezi z vsemi projekti, ki jih je tožnik vložil, odločiti in mu tudi izdati upravni akt, ki mora vsebovati vse sestavine po določilih ZUP. Po presoji sodišča je tožena stranka z opustitvijo izdaje upravnega akta, ki ga ni izdala po določilih ZUP, kršila tožnikovo ustavno pravico iz 25. člena Ustave RS (pravico do pravnega sredstva). Očitek kršitve postopka oziroma kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS je preuranjen, ker tožena stranka upravnega akta še ni izdala in tako ni znano, katera uradna oseba (osebe) je odločala oziroma opravljala posamezna dejanja v postopku oziroma ali so podani pogoji za izločitev po 35. členu ZUP. Tožnik toži tudi na ugotovitev, da je prišlo do kršitve njegove ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ta ustavna kršitev ni podana, ker je tožnik vložil predmetno tožbo v upravnem sporu in o njej odloča to sodišče. S samo vložitvijo tožbe in posledično tudi z odločanjem o njej s strani sodišča, je tožnik uresničil svojo ustavno pravico do sodnega varstva.
Ker cerkvena pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni prenehala obstajati, pač pa je, zaradi uskladitve območij škofij z državno mejo, na območju Slovenije le prenehala delovati, tožeča stranka ne more imeti položaja upravičenca iz 14.člena ZDen in tudi kot upravičenec za uveljavljanje pravic iz 3.odst. 15.člena ZDen ne more nastopati.
pravna podlaga za denacionalizacijo - ukrep državnega organa brez pravnega naslova - zahteva za denacionalizacijo
Trditveno in dokazno breme v denacionalizacijskih postopkih je na strankah, ki denacionalizacijo uveljavljajo, to izhaja iz 62. člena ZDen. Tudi če se stranka sklicuje na prisilni ukrep državnega organa, ga mora izkazati z okoliščinami iz 5. odstavka 8. člena ZDen tako, da se ustvari prepričanje o tem, da je premoženje bilo odvzeto pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa in torej prisilno, pa tudi neodplačno.
Tožena stranka je napačno presodila, da odločbe, ki je izvršena ni mogoče izpodbijati s pritožbo. Po določbi 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 8/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP) ima stranka zoper vsako odločbo, izdano na prvi stopnji pravico do pritožbe, kar pomeni, da s prostovoljno izvršitvijo ta pravica ne preneha in da se stranka, ki odločbo izvrši prostovoljno, s tem ne odpove pravici do pritožbe.
Zakon o stavbnih zemljiščih v 61. členu uporabo omenjenega merila pri odločitvi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča veže na opravljanje gospodarske dejavnosti. Vendar je po mnenju tega sodišča pojem gospodarske dejavnosti najprej potrebno definirati, da bi se potem lahko ugotovilo, ali tožnica pri opravljanju svoje odvetniške dejavnosti izpolnjuje omenjene kriterije, ali ne. Omenjeni zakon pri opredelitvi pojma gospodarske dejavnosti loči zgolj med tistimi, ki na trgu samostojno pridobivajo dohodek, za razliko od negospodarskih dejavnosti, ki takega dohodka na trgu ne dosegajo (šolstvo, državni organi in drugi, ki ne slonijo na komercialnih temeljih). Zakon ne razlikuje torej po namenu ali vrsti dejavnosti (npr. pridobivanje nekovinskih rudnin, črna metalurgija itd.) saj se take dejavnosti praviloma na najugodnejših lokacijah ne opravljajo. Razlikuje pa glede možnosti oziroma nemožnosti pridobivanja dohodka na trgu.
Po 5. alinei 6. člena ZDoh se v osnovo za dohodnino všteje dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po tem zakonu. Če se dobiček ugotavlja z upoštevanjem normiranih odhodkov, se v osnovo za dohodnino všteje tako ugotovljen dobiček, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost in posebne prispevke, uvedene z zakoni.