ZUS-1 člen 2, 22, 22/1, 52, 59, 59/2-2, 60, 71, 71/2, 75, 75/2, 75/3, 83, 83/2-1, 86, 93. ZPP člen 339, 339/2-14, 360, 367, 367/5. ZDDV-1 člen 36. URS člen 22.
dovoljena revizija – vrednostni razlog za dovoljenost revizije – standard obrazloženosti sodbe – pogoji za sklicevanje na razloge upravnega akta – kršitev pravice tožeče stranke do izjave – neobrazloženost sodbe glede razlogov za neizvedbo glavne obravnave – neopredelitev do dokaznih predlogov iz tožbe – protispisnost navedbe sodišča, da dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, ni sporno – absolutno bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, ali za zavrnitev predlaganih dokazov obstajajo utemeljeni formalni ali vsebinski razlogi, opustitev izvedbe glavne obravnave pa je le (protispisno) utemeljena z argumentom, da relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne, čeprav je tako iz same sodbe kot tudi iz vlog revidenta očitno, da je revident določeni ugotovitvi dejstev in sklepu o dejanskem stanju s strani tožene stranke oporekal s tem, ko je sodišču prve stopnje predlagal izvedbo dokazov za drugačno presojo ugotovljenih dejstev ter mu posledično očital, da predlagani dokazi niso bili izvedeni v skladu z ZUS-1. Taka opustitev obrazložitve, zakaj glavna obravnava ni bila izvedena, pa pomeni, da skladno z ustavno zagotovljeno pravico do obrazloženosti sodbe ni mogoče šteti, da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je zato treba razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (93. člen ZUS-1). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo, ali je glede na spornost dejanskega stanja treba izvesti glavno obravnavo in v primeru, če presodi, da obstajajo razlogi, ki utemeljujejo izjemo od te obveznosti, to v svoji sodbi ustrezno obrazložiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS0018601
ZPP člen 2, 7, 12, 236, 236a, 252, 283, 285, 286, 337, 337/1, 339, 339/2-8, 350, 350/2. OZ člen 6, 82, 82/2, 131, 148. URS 2, 22. ZArbit člen 42.
pomoč prava neuki stranki - materialno procesno vodstvo - razpravno načelo - pogodbena kazen - višina pogodbene kazni - pisna izjava prič - zaslišanje priče - arbitraža odločbe - priznanje tuje arbitražne odločbe - pogodba - razlaga pogodb - zmotna uporaba materialnega prava - pravna podlaga tožbe - arbitrarnost odločanja - povrnitev škode - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi
Toženca kot profesorja in bivšega župana, torej intelektualno formirano osebnost, ni bilo treba še posebej ustno opozarjati, da si lahko vzame pooblaščenca, prav tako ga ni bilo treba detaljneje podučevati, katera dejstva naj zatrjuje in katere dokaze naj predlaga. Na svoje procesne pravice in obveznosti je bil opozorjen v vabilih na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ter sodišče teh opozoril ni bilo dolžno še ustno ponavljati, kot zmotno meni v reviziji. Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko „voditi za roko“, da bi mu celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga; to tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna sama stranka in ne v naprej sodišče. V tem primeru bi sodišče moralo navezati s tako priviligirano stranko takšen dialog, da bi privzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP). Porušeno bi bilo v tem okviru tudi „načelo enakosti orožij“ pravdnih strank. Sicer pa je pomembno tudi, da je že tožeča stranka sama opozorila toženca, da so njegove trditve in dokazni predlogi pomanjkljivi oziroma zgolj pavšalni, predvsem v zvezi z v reviziji izpostavljeno okoliščino o premajhni aktivnosti oziroma pasivnosti novega župana, ki naj bi bil namesto toženca torej odgovoren za neizpolnitev obravnavane pogodbene obveznosti.
Ugovor previsoke pogodbene kazni predstavlja materialnopravni ugovor iz 252. člena ZPP, katerega bi moral toženec uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vsebuje namreč tudi dejstveni substrat, katerega bi lahko toženec prvič navajal v pritožbi le, če tega ne bi mogel storiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje iz opravičljivih razlogov, katere pa bi moral zatrjevati in dokazati (določba prvega odstavka 337. člena ZPP).
Pravilna je tudi pritožbena zavrnitev procesnega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje ne le sprejeti pisno izjavo predlagane priče, temveč jo tudi neposredno zaslišati. Takšno procesno možnost bi moral izkoristiti toženec z zahtevo za zaslišanjem (glej šesti odstavek 236.a člena ZPP), pa je ni, čeprav je to možnost imel. Zato se je sodišče prve stopnje lahko zadovoljilo zgolj s pisno izjavo, ki jo je prebralo oziroma povzelo v dokazni sklep.
Tožeča stranka je svojo obveznost prostovoljno poravnala. Zato ni procesno pomembno ali je bila arbitražna odločba, ki je v bistvu le povzela že omenjeno pogodbeno obveznost tožeče stranke, pri nas priznana kot tuja odločba in potrjena njena izvršljivost. Zato tudi ni očitane procesne kršitve, češ da sodba temelji na nepriznani tuji sodni odločbi.
Sodišče mora vselej presojati tožbeni zahtevek v okvirih postavljene trditvene podlage tožbe v luči vseh v poštev prihajajočih pravnih podlag, tudi tistih, ki jih pravdne stranke izrecno ne zatrjujejo. Takšna zahteva izhaja iz procesne ureditve, po kateri morata tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje paziti na materialno pravo po uradni dolžnosti (7. člen in drugi odstavek 350. člena ZPP). Le na ta način se v sodnem postopku lahko uresničuje tudi načelo pravne države oziroma vladavine prava v njegovem okviru (2. člen Ustave RS). Sodišče mora izdati sodno odločbo, ki temelji na pravu in je pravična. To pa lahko stori le, če je njegova odločitev oprta tudi na ustrezno in odločilno pravno podlago, ki jo vselej mora samo poznati. V nasprotnem primeru gre lahko celo za arbitrarno odločanje in posledično anomijo pravne varnosti. V konkretnem primeru pa je v izpodbijanih sodbah povsem spregledana specialna in ključna določba 148. člena OZ, ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.
dopuščena revizija - povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - objektivna odgovornost - varstvo javne koristi - varstvo narave - zavarovane živalskevrste - škoda, ki jo povzročijo živali - krokarji - skrbnost dobrega gospodarja - ravnanje oškodovanca - rejec živali - ekološka reja
Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovega predloga izvedencu izrecno
naložilo, naj navede, katere preventivne zaščitne ukrepe se lahko izvaja pri načinu proste reje ovac, upoštevajoč velikost pašnika, konfiguracijo terena in število živali v čredi. Izvedenec je na to vprašanje izrecno odgovoril in navedel, da posebej izpostavlja dva ukrepa - sezonska jagnjitev v kombinaciji s kotitvijo v bloku s fizično zaščito visokih brejih ovac in mladih jagnjet ter povečan nadzor, na primer uvedba pastirja v obdobju jagnjitev ali pogostejšo prisotnost skrbnika na pašniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vseh teh ukrepov tožnik ni izvajal. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar in ni storil vsega potrebnega, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode ter zato ni upravičen do povrnitve škode po določbah ZDLov-1 in ZON.
zavrženje pritožbe - dovoljenost revizije - sklep procesnega vodstva - sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča - razlaga zakona - jezikovna razlaga - teleološka razlaga - pravica do pravnega sredstva
Zgolj besedilo tretjega odstavka 384. člena ZPP sicer omogoča jezikovno razlago, za kakršno se zavzema revident. To je, da je dovoljena revizija zoper sleherno zavrženje pritožbe na drugi stopnji sojenja. Vendar pa je treba po presoji Vrhovnega sodišča tretji odstavek 384. člena ZPP razlagati tudi s teleološko (namensko) razlago ter v povezavi s prvim odstavkom, ki določa, da stranke lahko vložijo revizijo le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil (glavni) postopek pravnomočno končan.
V obravnavanem postopku je pravica do pritožbe zagotovljena zoper odločbo glavni stvari, zato z izpodbijano odločitvijo višjega sodišča ni poseženo v pravico revidenta do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sodišče - odločanje o pravnem sredstvu
V zadevi je sodišče prve stopnje že izdalo sodbo, o vloženem pravnem sredstvu pa bo odločalo drugo, višje sodišče, kateremu toženka pripisuje pristranskost zgolj zaradi sedeža v istem kraju, kot ga ima prvostopenjsko sodišče. Zgolj funkcionalna nadrejenost sodnikov višjega sodišča sodišču prve stopnje, katerega delo graja predlagateljica in ki bo predmet pritožbene presoje, ne more biti utemeljen razlog za oceno, da v pritožbenem postopku odloča drugo stvarno pristojno sodišče in ne more pomeniti „drugega tehtnega razloga“ v smislu 67. člena ZPP.
ZPP člen 86, 367, 367/4, 374, 374/2. ZNP člen 1, 34. ZD člen 163.
laična vloga - postulacijska sposobnost - opravljen pravniški državni izpit - dovoljenost revizije v zapuščinskem postopku - sklep o dedovanju - zavrženje predloga za dopustitev revizije
V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Izjemoma sme pravdna dejanja v tovrstnem postopku opravljati stranka sama ali njen zakoniti zastopnik v primerih, če imata opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP).
Zoper pravnomočen sklep o dedovanju, ni dovoljena revizija.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sodišča - zakoniti zastopnik stranke v postopku kot zakonec sodnice višjega sodišča - državni pravobranilec
S strani tožnika zatrjevane okoliščine o sorodstvenem razmerju državnega pravobranilca A. A. z Državnega pravobranilstva, ki je zakoniti zastopnik toženke, z eno od višjih sodnic stvarno in krajevno pristojnega drugostopenjskega sodišča ne more zadoščati za upravičen dvom v nepristranskost sodišča kot celote, ne v subjektivnem ne v objektivnem smislu.
- ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je v primeru, če eden od obeh tožencev, katerima je bila v plačilo naložena deljiva obveznost, ob izdaji sodbe ne obstaja, drugi od tožencev dolžan izpolniti celotno obveznost;
- ali je postopkovna in materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnikov zahtevek neutemeljen zaradi njegove odgovornosti kot družbenika na podlagi spregleda pravne osebnosti.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - laična revizija - postulacijska sposobnost - opravljen državni pravniški izpit - vrednost spornega predmeta - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj je sam vložil predlog, a v njem ni zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ker po zakonu nima te pravice spričo pomanjkanja postulacijske sposobnosti (gre za neodpravljivo procesno pomanjkljivost), je njegov predlog nedovoljen (drugi odstavek 374. člena ZPP).
Poleg tega izpodbijani del odločbe sodišča druge stopnje ne presega 2.000,00 EUR, zato predloga Vrhovno sodišče ne more dopustiti (četrti odstavek 367. člena ZPP.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v primeru, če tožnik zamolči določena dejstva, ki izhajajo iz dokazov, ki jih je priložil k tožbi in ali se v tem primeru šteje, da so tožbene navedbe v nasprotju s predloženimi dokazi.
dopuščena revizija - denacionalizacija - nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe in upravljanja premoženja - vrnitev v obliki nadomestne nepremičnine - pravica do odškodnine
Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremična ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen.
Zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP nima učinka pravnomočno razsojene stvari.
Predsednik Vrhovnega sodišča RS je generalnemu državnemu tožilcu predlagal, naj oceni pravilnost ravnanja tožilke, ki je zavrgla kazensko ovadbo zoper obsojenca, vendar samo to dejstvo ni vplivalo na nepristranskost sodnikov, ki so sodili v tej kazenski zadevi, četudi brez te intervencije kazenski postopek zoper obsojence verjetno ne bi stekel.
Če je bilo dovoljenje Državnega zbora Republike Slovenije za začetek kazenskega postopka zoper sodnika dano tekom postopka pred sodiščem prve stopnje , bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Ker ZKP ne določa, da se sodba na dokaz, ki je bil pridobljen, preden je Državni zbor dal dovoljenje za začetek kazenskega postopka zoper sodnika, ne sme opirati, in ker sodniška imuniteta ni osebna ali človekova pravica sodnika, temveč privilegij, tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Zaslišanje sodnika, četudi kot posamezno preiskovalno dejanje, torej še preden se po določbah ZKP začne sodni kazenski postopek, predstavlja oviro pri opravljanju sodniške funkcije in pomeni grožnjo sodniški neodvisnosti ter posledično terja predhodno pridobitev dovoljenja za kazenski pregon sodnika.
Ker po prejemu sodbe sodišča druge stopnje mandatno razmerje med tožnikom in odvetnikom za vložitev revizije ni bilo vzpostavljeno, ni moglo priti do zatrjevane kršitve mandatnega razmerja in posledično ni podano toženkino zavarovalno jamstvo iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 558. ZPCP-2 člen 109, 109/2.
dovoljenost revizije - kabotaža - carinski dolg za uvoz transportnega vozila - pomembno pravno vprašanje ni izkazano - jasno besedilo določbe - vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve - zelo hude posledice niso izkazane - hude posledice kot neposredne posledice akta
Določba 558. člena Izvedbene uredbe specialno ureja pogoje, pod katerimi so cestna sredstva, ki se uporabljajo v komercialne namene, oproščena plačila uvoznih dajatev- Po točki c) je taka oprostitev mogoča, če se „uporabljajo izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti“. Pri tem ni dvoma, da je s tem mišljeno, da se prevoz blaga oziroma oseb začne ali konča zunaj Skupnosti in ne to, da se vožnja vozila konča ali začne zunaj Skupnosti.
Revident nesporno za prevoz med posameznima krajema na območju Republike Slovenije ni imel posebnega dovoljenja, ki bi ga kot tuji prevoznik moral imeti po drugem odstavku 109. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu. To pomeni, da vprašanje izpolnjevanja pogojev za oprostitev po evropskih predpisih ne bi moglo spremeniti odločitve v obravnavani zadevi, saj revident ni zadostil pogojem za oprostitev plačila dajatev po nacionalnem zakonu in mednarodnem sporazumu (14. člen Sporazuma), ki dopolnjujeta Izvedbeno uredbo.
Po ustavljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča morajo biti zatrjevane zelo hude posledice kot razlog za dovoljenost revizije neposredna posledica akta, ki je predmet upravnega spora.
Kršitve pravil upravnega postopka niso podlaga za revizijsko presojo in jih tudi revidentka zmotno kvalificira kot kršitve materialnega prava. Skladno z zakonom pa je mogoče revizijo vložiti in v njej uspeti samo zaradi kršitev materialnega prava in bistvenih pravil postopka pred sodiščem v upravnem sporu (83. in 85. člen ZUS-1). Že zato ob odsotnosti ugotovljenih kršitev materialnega prava, na katere Vrhovno sodišče pazi po tudi uradni dolžnosti, reviziji ni mogoče ugoditi.
O zahtevi za vračilo plačane denarne kazni kot posledice prisilnega sredstva v postopku upravne izvršbe tako ni mogoče odločiti s posamičnim aktom na podlagi ZUP, zato je sklep, ki pomeni po vsebini meritorno odločitev o samostojnem zahtevku stranke, ničen (1. točka prvega odstavka 279. člen ZUP).
dovoljenost revizije - izvajanje evropske kohezijske politike - zaposlovanje - javni poziv - ponudbe - izpolnjevanje pogojev - pomembno pravno vprašanje
Vprašanja, ki jih revident navaja, so zastavljena le na načelni (splošni) ravni in zahtevajo le splošne odgovore, ki pa jasno izhajajo iz 7. poglavja javnega povabila (Postopek izbire kandidata pred oddajo ponudbe) in določb Zakona o urejanju trga dela.