Sodišče prve stopnje je tožnikovo vlogo z dne 10. 2. 2015 utemeljeno zavrglo, saj ta ni bila popravljena v skladu z zahtevo iz sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 12. 2. 2015. Tožnik namreč v vlogi ni navedel ne tožene stranke ne tožbenega zahtevka.
Tožena stranka je pri določitvi ocene tožnikovega dela za leto 2011 v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in je tožnika za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno zelo dobro, kar v skladu z definicijo iz Uredbe pomeni zelo dobro opravljeno delo, tj. nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Za odlično oceno bi moral tožnik glede na kriterije iz Uredbe delo opraviti odlično, tj. visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, tega pa v dokaznem postopku ni uspel dokazati. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2011 pravilna in zakonita.
Pri tožnici je do izdaje dokončne izpodbijane odločbe tožene stranke še potrebno nadaljnje zdravljenje, ki lahko vpliva na spremembe v zdravstvenem stanju, zato pri njej ni podana invalidnost. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
sodna taksa za ugovor po izteku roka - ugovor zoper plačilni nalog
Ker ZST-1 temelji na načelu sorazmernosti med višino sodne takse in storitvijo sodišča (za ugovor po izteku roka le presoja omejenih razlogov po 56. členu ZIZ), za katero je treba plačati sodno takso, se sodna taksa za ugovor po izteku roka odmeri po tar. št. 4022 v znesku 30,00 EUR.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 15/3, 22, 22/2, 116. ZMEPIZ-1 člen 75, 76, 77, 77/1, 80, 80-1. EZ člen 5, 5a, EZ-1 člen 379. ZPIZ-1 člen 18, 18/1.
lastnost zavarovanca - obvezno zavarovanje - opravljanje pridobitne dejavnosti - zavarovalno razmerje
Tožnica od 18. 11. 2013 dalje, ko je bila skladno s 5.a členom EZ in 379. člena EZ-1 vpisana v Poslovni register in register fizičnih oseb, ki opravljajo proizvodnjo električne energije pri AJPES, ni bila obvezno zavarovana oziroma ni bila vložena prijava v zavarovanje. Vzpostavljeno pa je bilo pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Zato je toženec ugotavljal lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti in ugotovil, da ima tožnica, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja pridobitno dejavnost (1. odstavek 15. člena ZPIZ-2), status zavarovanca od dneva vpisa v Poslovni register Slovenije, to je od 18. 11. 2013 dalje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo - pravnomočno urejeno pravno razmerje - izredna pravna sredstva
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov. Z delom prvostopenjske upravne odločbe o ugotovljenem preplačilu nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo od 5. 9. 2011 do vključno 31. 1. 2013, izdane v rednem postopku, je namreč poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje na način, za katerega v procesnem smislu ni zakonske podlage. Četudi je tožena stranka menila, da je v zvezi s pravnomočno sodbo delovnega in socialnega sodišča, po kateri je bil tožnik tudi od 16. 5. 2011 do 24. 7. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, potrebno odmeriti in izplačati denarno nadomestilo za to obdobje ob upoštevanju 31. člena ZZVZZ, tako da se kot osnova uporabi povprečna mesečna plača in nadomestila iz koledarskega leta pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela, torej iz leta 2009 in ne 2010, bi bilo mogoče zakonito na takšen način denarno dajatev odmeriti le za navedena 2 meseca. Za naknadni preračun že izplačanih nadomestil od 5. 9. 2011 do 31. 1. 2013 pa v predmetnem rednem predsodnem postopku ni bilo mogoče ugotovljati preplačila. Gre namreč za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je dopusten le izjemoma, ob uporabi katerega izmed izrednih pravnih sredstev iz ZUP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
invalid III. kategorije - delna invalidska pokojnina - pravica do nadomestila za čas čakanja na razporeditev
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica upravičena do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Te pravice namreč ne poznata niti ZPIZ-1 niti ZPIZ-2. Pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma na delo s skrajšanim delovnim časom je bila urejena v določbah ZPIZ/92. Tožnica pa ni postala invalid po določbah ZPIZ/92, temveč je bila v III. kategorijo invalidnosti razvrščena šele z odločbo z dne 18. 9. 2008 in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ-1 (delna invalidska pokojnina). Tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato ni utemeljen.
Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je potrebno ugotoviti tudi, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpovednima razlogoma po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1 je namreč skupno, da se ne zahteva le kršenje delovnih obveznosti, temveč tudi krivda delavca v obliki naklepa v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitanih kršitev oziroma kot subjektivni znak očitanih kaznivih dejanj, pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa je alternativno določena tudi huda malomarnost. Na podlagi ugotovitev, da so bile v času storitve očitanih ravnanj pri tožniku prisotne psihične težave takšne narave, da zaradi njih ni imel v oblasti svojega ravnanja, oziroma da se dejansko ni mogel zavedati, da s svojimi ravnanji ne izpolnjuje pogodbenih obveznost, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti pri očitanih kršitvah. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je toženi stranki zmotno naložilo v plačilo bruto znesek denarnega povračila, čeprav gre za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zato glede na 5. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh dohodek iz delovnega razmerja. Po določbi prvega in tretjega odstavka 144. člena ZPIZ-2 se od denarnega povračila plačujejo tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v določenem znesku, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku nakazati ustrezen neto znesek.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118, 118/1. ZPP člen 286, 286/4, 337, 337/1. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-5. ZPIZ-2 člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - sodna razveza - višina denarnega povračila - bruto znesek - davki in prispevki
Tožena stranka je tožniku zaradi njegovega ravnanja, ker ni odgovoril na zabeležko nadrejene na zdravniškem spričevalu in je ta dokument zaključil, ne da bi podal odgovor na vprašanje, ki mu je bilo v zvezi s tem zastavljeno, utemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti. Tožnikovo ravnanje pomeni kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja. S tem pa je bil izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Vendar pa tožena stranka ni dokazala v odpovedi očitanih kršitev tožniku (da je bil odgovoren za to, da delavci tožene stranke pri čiščenju cestišča in odstranjevanju vej in dreves zaradi žledoloma določenega dne niso uporabljali ustrezne zaščitne opreme, s čimer so ogrožali svoja življenja; da ni izpolnil zadolžitev, ki so mu bile naložene določenega dne, tj. da ni dopolnil poročila o javljalcih požara, da ni podal povratne informacije o pobudi vodij glede zimskih bund in da ni opravil pregleda delovišča; da je kršil navodilo tožene stranke o pregledih in nadzoru nad varstvom pri delu v vseh enotah družbe), zato ni podan odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (krivdni razlog). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
insolventnost - začetek stečajnega postopka - ugovor - pritožba družbenika - izpodbijanje domneve insolventnosti - nelikvidnost - neizpodbojna zakonska domneva - domnevna baza - vročanje predloga za začetek stečajnega postopka - vročanje pravni osebi - osebna vročitev - vročilnica - javna listina
Kadar je predlog za začetek stečajnega postopka vložen na podlagi zatrjevanih dejstev, da dolžnik za več kot dva meseca zamuja z izplačilom plač in s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora dolžnik obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem (predlog s tako vsebino sta vložila delavca dolžnika) velja neizpodbojna zakonska domneva, da je dolžnik postal trajneje nelikviden, torej insolventen.
Tako dolžnik z ugovorom zoper predlog za začetek stečajnega postopka kot tudi njegov družbenik s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka lahko izpodbijata navedeno zakonsko domnevo le z izpodbijanjem dejstev, ki so podlaga za zakonsko domnevo obstoja insolventnosti iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej domnevno bazo.
ZPP člen 184, 184/2, 185, 185/1. ZJU člen 94. ZDR člen 45, 45/3. ZDR-1 člen 8.
sprememba tožbe - načelo ekonomičnosti postopka
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal razveljavitev sklepov in pisne odredbe tožene stranke, na podlagi katerih je bil razporejen na opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora na območje občin. Po odgovoru na tožbo in po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo pa je tožnik z vlogo razširil tožbo še z uveljavljanjem tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo denarne odškodnine zaradi pretrpljenih bolečin zaradi šikaniranja na delovnem mestu. V zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev sklepov in pisne odredbe tožene stranke, bo moralo sodišče prve stopnje presojati, če je bila odreditev teh nalog tožniku skladna z določbami ustreznih predpisov. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega mobinga oziroma šikaniranja na delovnem mestu, pa bo moralo sodišče prve stopnje v postopku ugotoviti, če so za odškodninsko odgovornost tožene stranke podane vse predpostavke (nedopustno oziroma protipravno ravnanje tožene stranke, obstoj tožnikove škode, vzročna zveza med tem ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke za nastalo škodo). Ker bo moralo sodišče prve stopnje zaradi različne narave zgoraj navedenih tožbenih zahtevkov ugotavljati odločilna dejstva ob upoštevanju povsem različnih pravnih podlag, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da spremembe tožnikove tožbe ne dovoli, saj to ne bi bilo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka.
stroški postopka - potrebnost stroškov - priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave - pripoznava zahtevka v pravdnem postopku - pravnomočna odločitev o vtoževani terjatvi - ne bis in idem
Gledano celovito je treba šteti, da je tožeča stranka prek priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko uspela (njen zahtevek je bil pripoznan), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka.
ZDR člen 83, 83/2, 88, 88/1, 88/1-2, 88/6. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 18.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - nedoseganje delovnih rezulatov
Tožnica ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, saj dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).
Tožnica je najkasneje ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 3. 2011 dalje, to je 25. 2. 2011, zvedela za kršitev pravice (da ji tožena stranka ne priznava obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2008 do 28. 2. 2011), zato bi morala najkasneje v 30 dneh od pričetka veljavnosti pisno sklenjene pogodbe o zaposlitvi vložiti tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2008 do 28. 2. 2011. Ker tega ni storila v zakonsko predpisanem roku (tožbo v tem sporu je vložila dne 30. 6. 2014), je sodišče prve stopnje v tem delu njeno tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (3. odstavek 204. člena ZPP).
Glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 3. 2011 dalje, ko ima tožnica veljavno podpisano pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar med strankama ni sporno, pa tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo pravilno zavrglo.
ZDR-1 člen 73, 74, 91. ZZ člen 31, 31/1. ZDR člen 72.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor - poslovodna oseba
Tožnica in tožena stranka sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da ima tožnica po prenehanju mandata direktorice tožene stranke pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter pravico do razporeditve v plačni razred v skladu s podzakonskimi akti. Po prenehanju mandata direktorice je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za sicer neustrezno delovno mesto računovodje, ki pa je tožnica ni sprejela. Ni pa ji bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za sistemizirano, a nikoli zasedeno delovno mesto pomočnika direktorja. Citirane določbe v pogodbi o zaposlitvi namreč ni mogoče interpretirati na način, za katerega se zavzema pritožba, da v skladu s pogodbo o zaposlitvi ni obstajala možnost, da tožnici preneha delovno razmerje, in da je bila dolžnost tožene stranke, da tožnici po prenehanju mandata direktorice v vsakem primeru zagotovi zaposlitev na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, četudi takšnega delovnega mesta ni oz. ni potrebe po njegovi zasedbi. Tožena stranka je dokazala, da v delovnem procesu dejanske potrebne po delovnem mestu pomočnika direktorja niso obstajale. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
ZZVZ člen 15, 15-6, 15-20, 22, 78, 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 5, 5/1, 6, 6/1, 7, 8, 13.
lastnost zavarovanca - sprememba lastnosti zavarovanca - pravnomočnost - otrok
Do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja lahko, ob izpolnjenih pogojih, pride le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.
Tožnica je bila v obdobju od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012 pri toženki zavarovana iz dveh naslovov. V obdobju od 17. 12. 2009 do 25. 11. 2012 je bila vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinski član, od 26. 11. 2012 pa kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovana iz drugega naslova. Ob izostanku izrecne zakonske ureditve o spremembi statusa zavarovanca, ki je že obvezno zdravstveno zavarovan na drugi - nepravi podlagi, od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, je odločitev tožene stranke, da ima tožnica lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebne družbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012, nezakonita. V pravnomočno urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, kar je bistvo določila 158. člena Ustave RS, tega pa veljavni ZZVZZ ne ureja.
Tožnica z očitanim ravnanjem, da je na sestanku na občini, ki je ustanovitelj tožene stranke kot javnega zavoda, trdila, da ni prejela obrazložitve ocene delovne uspešnosti za leto 2010 in da je zato vložila tožbo na pristojno sodišče, ni kršila zakonskih obveznosti niti obveznosti iz Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Očitana kršitev se ne nanaša na opravljanje dela tožnice niti na stike z obiskovalci, javnostjo ali organi zavoda, zato tožnica ni storila kršitve iz 8. točke a) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe. Prav tako ji ni možno očitati kršitve namernega dajanja netočnih podatkov, ki se nanašajo na poslovodenje, upravljanje in nadzorstvo v zavodu iz 4. točke b) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe, saj iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi tožnica namerno dajala netočne podatke. Tožnica je s svojim ravnanjem varovala svoje pravice, pri čemer njene odločitve, da z domnevnimi kršitvami seznani ustanovitelja tožene stranke, glede na pristojnosti, ki jih ima ustanovitelj po določbah ZZ, niti ni mogoče označiti za nerazumne. Zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb disciplinskega organa prve stopnje in organa druge stopnje, s katerima je bil tožnici v disciplinskem postopku izrečen javni opomin, utemeljen.
ZDR člen 6, 6/1, 64, 6a/4, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 135.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - prepoved diskriminacije - trpinčenje na delovnem mestu
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje plačilo odškodnine zaradi ravnanj tožene stranke (nezakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane kazenske ovadbe, podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izvajanje mobbinga). Pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki je bila v sodnem postopku razveljavljena kot nezakonita) in kasneje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožena stranka ni ravnala arbitrarno ali samovoljno, niti ni šlo za naklepno ravnanje ali tako nevestno ravnanje, da bi se tožena stranka že ob njuni podaji zavedala, da bo z njima tožnici neupravičeno povzročila škodo. Izvedba postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi je uporaba zakonitega sredstva, ki ni bila uporabljena z namenom tožnico šikanirati ali ji kako drugače škodovati. Prav tako tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR, ko je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi tožnici, ne pa tudi drugim delavcem, ki so kršili delovne obveznosti, saj je v domeni delodajalca, da se sam odloči, ali bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Podaja kazenske ovadbe s strani tožene stranke zoper tožnico sama po sebi ni protipravno ravnanje. Za zaključek, da bi bila kazenska ovadba vložena izključno z namenom škodovati tožnici, pa v trditvenem in dokaznem gradivu ni podlage. Tožnica tudi ni bila neenakopravno obravnavana s tem, ko je bila njej in ne drugi delavki redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnice njeni sodelavci niso trpinčili, diskriminirali ali posegali v njeno zasebnost oziroma osebnost. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi ravnanj tožene stranke ni utemeljen.
invalid II. kategorije - invalidska pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Po 67. členu ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (moški). Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da so pri tožniku zgolj ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti in starosti nad 50 let izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Glede na citirano določbo 67. člena ZPIZ-1 je pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti in starosti 50 let tudi, da zavarovanec za drugo delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Ta pogoj pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil ugotovljen. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je zmotno presodilo, da sta izpodbijani upravni odločbi toženca nepravilni in nezakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca s priznanjem pravice do invalidske pokojnine zavrnilo.
invalid II. kategorije - invalid I. kategorije - sprememba v invalidnosti
Pri tožnici (invalid II. kategorije invalidnosti) do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega bi bila tožnica nezmožna za pridobitno delo. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.