Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).
Pri predlagani popravi sodbe bi šlo za spremembo identitete tožbenega zahtevka. S predlagano popravo sodbe tako, da se tožeči stranki naloži plačilo kupnine prvotoženi stranki, bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka takega tožbenega predloga ni uveljavljala. S tem bi vsebinsko spremenilo odločbo sodišča o tožbenem zahtevku, kar pa z izdajo popravnega sklepa ni dopustno.
ZJU člen 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-3, 156, 156/2.
premestitev javnega uslužbenca - učinkovitejše delo organa
ZJU v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Zaradi delovnih potreb se po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za tožničino premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, tj. zagotovitev učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi utemeljeno zavrnilo.
Tožnica je najkasneje ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 3. 2011 dalje, to je 25. 2. 2011, zvedela za kršitev pravice (da ji tožena stranka ne priznava obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2008 do 28. 2. 2011), zato bi morala najkasneje v 30 dneh od pričetka veljavnosti pisno sklenjene pogodbe o zaposlitvi vložiti tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2008 do 28. 2. 2011. Ker tega ni storila v zakonsko predpisanem roku (tožbo v tem sporu je vložila dne 30. 6. 2014), je sodišče prve stopnje v tem delu njeno tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (3. odstavek 204. člena ZPP).
Glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 3. 2011 dalje, ko ima tožnica veljavno podpisano pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar med strankama ni sporno, pa tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo pravilno zavrglo.
osebni stečaj – ovire za odpust obveznosti – prevzem obveznosti plačevanja preživnine, ki je nesorazmerna s premoženjskim položajem dolžnika
Obveznost plačevanja preživnine sama po sebi ne more biti ovira za odpust obveznosti, lahko pa postane, če dolžnik prevzame obveznost plačevanja preživnine v taki višini, ki je nesorazmerna z njegovim premoženjskim položajem.
ZDR člen 44, 126, 127, 128, 129, 190, 133, 134, 135, 137. ZPP člen 277, 318.
plača - zamudna sodba - minimalna plača
Ker tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v postavljenem roku ni odgovorila in so izpolnjeni tudi drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo razliko v plači v višini prikrajšanja med zneski izplačanega nadomestila v višini osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi in med zneskom minimalne plače.
izvršilni postopek – prisilna poravnava – stečaj – zastavna pravica – ločitvena pravica – sklep o izvršbi
Po določbi 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Ker se to v predmetni zadevi ni zgodilo, tožeča stranka ni pridobila zastavne pravice in s tem tudi ne ločitvene pravice. Pri tem ni pomembno, zakaj do izdaje sklepa o izvršbi in s tem do nastanka ločitvene pravice še ni prišlo.
V predmetni zadevi izvršilni postopek v trenutku začetka insolvenčnega postopa še ni prišel do točke, ko bi o predlogu upnika za izvršbo sploh že bilo odločeno, zato o pridobljeni ločitveni pravici v nobenem primeru ni mogoče govoriti.
Tožnik je v predmetnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi poklicne bolezni, in sicer azbestoze pljuč in plevre - kalcinacij in zadebelitev kostne in diafragmalne plevre, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu v času opravljanja dela pri družbi B, kot pravnem predniku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka ustanovljena šele 11. 4. 1990 in se je 20. 1. 2000 preoblikovala v d.o.o., tožnik pa je bil zaposlen pri družbi B do 17. 10. 1967. Nad družbo B je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila ta družba prodana družbi C. d.o.o., zato je bil stečajni postopek ustavljen, nadaljeval pa se je zoper stečajno maso. Takrat veljavni ZPPSL je namreč v 130. členu določal, da se po prodaji pravne osebe v stečaju stečajni postopek glede pravne osebe ustavi, nadaljuje pa se zoper stečajno maso. Za terjatve pravne osebe, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne odgovarjata ne dolžnik ne njegov kupec. Tako pravna oseba obstaja še naprej, vendar ne kot univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, kar pomeni, da ne odgovarja za obveznosti stečajnega dolžnika. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper toženo stranko ni utemeljen.
invalid II. kategorije - priznanje novih pravic - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V obravnavani zadevi je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razčiščeno oziroma so odločilna dejstva o tem, ali je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in kdaj, nepopolno ugotovljena. Ni bilo odpravljeno protislovje v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, v katerem so poleg časovne razbremenitve določene dodatne omejitve pri dvigovanju bremen in nekatere druge, ob tem pa sočasno utemeljevano, da se pri tožnici zdravstveno stanje po pravnomočno ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti sploh ni spremenilo. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem ugoditvenem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
telesna okvara - invalidnost - invalid I. kategorije - invalid III. kategorije - pravica do izjave - pisna izjava priče - načelo kontradiktornosti
V primeru predložitve pisne izjave priče gre za izjemo od načela neposrednosti, ki je uveljavljeno zlasti na naroku za glavno obravnavo. Stranke pa lahko vedno zahtevajo ustno zaslišanje prič, tako da ni prizadeta njihova pravica do kontradiktornega postopka, katerega sestavni del je pravica strank postavljati vprašanja pričam. V danem primeru je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se takšen kontradiktorni postopek pri izvedbi tega dokaza izvede, pa sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ni sledilo. S tem je sodišče prve stopnje tožeči stranki kršilo pravico do izjave v postopku.
Tožnica z očitanim ravnanjem, da je na sestanku na občini, ki je ustanovitelj tožene stranke kot javnega zavoda, trdila, da ni prejela obrazložitve ocene delovne uspešnosti za leto 2010 in da je zato vložila tožbo na pristojno sodišče, ni kršila zakonskih obveznosti niti obveznosti iz Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Očitana kršitev se ne nanaša na opravljanje dela tožnice niti na stike z obiskovalci, javnostjo ali organi zavoda, zato tožnica ni storila kršitve iz 8. točke a) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe. Prav tako ji ni možno očitati kršitve namernega dajanja netočnih podatkov, ki se nanašajo na poslovodenje, upravljanje in nadzorstvo v zavodu iz 4. točke b) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe, saj iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi tožnica namerno dajala netočne podatke. Tožnica je s svojim ravnanjem varovala svoje pravice, pri čemer njene odločitve, da z domnevnimi kršitvami seznani ustanovitelja tožene stranke, glede na pristojnosti, ki jih ima ustanovitelj po določbah ZZ, niti ni mogoče označiti za nerazumne. Zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb disciplinskega organa prve stopnje in organa druge stopnje, s katerima je bil tožnici v disciplinskem postopku izrečen javni opomin, utemeljen.
invalidnost - invalid II. kategorije - definicija poklica in invalidnosti - pravice iz invalidskega zavarovanja - ustrezno delo zavarovančevim zmožnostim
V skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 je treba utemeljenost (ne) priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presoditi celostno, tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske (in ne le teoretične) usposobljenosti za drugo delo. Pri tem je treba med drugim upoštevati tudi obdobje dela na zadnjem delovnem mestu, čas dela na drugih delovnih mestih, če jih je zavarovanec v času zavarovanja zasedal, in s tem časovnim vidikom oceniti zmožnost in usposobljenost za druga dela v okviru definicije „svojega poklica“.
Notar se svoje obveznosti o trajni hrambi ne more razbremeniti s tem, da ob kršitvi določb o trajni hrambi (izguba notarskega zapisa) zahteva vzpostavitev javne listine v zemljiškoknjižnem postopku. Postopek vzpostavitve listine je zakonodajalec uvedel zaradi vzpostavitve zasebnih listin, s katerimi v preteklosti zaradi podcenjevanja zemljiškoknjižnih vpisov stranke niso ravnale skrbno. Za javne listine, sploh takšne, ki se po zakonu hranijo trajno, to ne velja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - delovna uspešnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Ker je bilo tožničino delovno mesto („skrbnik kupcev I“) ukinjeno oziroma se je tožena stranka odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne bo več opravljalo, gre v tem obsegu za organizacijsko spremembo, ki jo je sprejela tožena stranka zaradi zagotovitve boljših poslovnih rezultatov. Pri tem ni odločilno, ali je tožena stranka v svojih internih aktih to delovno mesto formalno ukinila, ali pa se je zgolj odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne opravlja več, kljub temu da takšno delovno mesto v sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki še obstaja. Sodišče ne more presojati organizacijske odločitve tožene stranke v smislu, ali so odločitve ekonomsko upravičene, racionalne oziroma primerne, temveč lahko ugotavlja le, ali je razlog resničen oziroma ni fiktiven. Tožena stranka je dokazala, da sta delovne naloge delovnega mesta „skrbnica kupcev I“ prevzeli drugi dve delavki, ki sta delali na delovnem mestu skrbnic ključnih kupcev, delo poslovodje, ki ga je tožnica opravljala na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, pa je opravljal nadzorni poslovodja, angažiran pa je bil tudi študent na delovnem mestu supervizorja. Organizacijski razlog je torej podan, resničen in ni navidezen, ter je tak podlaga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je dokazala tudi obstoj ekonomskega razloga, ki je v upadu prometa oziroma izpadu dohodkov in nedoseganju pričakovanih poslovnih rezultatov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Za čas prve pogodbe o zaposlitvi sta pravdni stranki določili delovno uspešnost kot variabilni del plače tožnice po merilih, ki so jasno določena. Zato je za presojo tega dela tožbenega zahtevka bistvena le dosežena prodaja oglasnega prostora oziroma uspeh tožnice pri trženju. Tožena stranka bi morala tožnici, glede na podatke o prodaji oglasnega prostora, obračunati ter izplačati neto znesek delovne uspešnosti, kot je bil določen v pogodbi o zaposlitvi oziroma v njeni prilogi. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da ni obstajala dolžnost tožene stranke izplačati tožnici delovno uspešnost, ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, to je zneska prodaje oglasnega prostora v posameznih kvartalih, čeprav je tožnica glede tega podala ustrezno trditveno in dokazno podlago, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu odločitve glede plačila delovne uspešnosti ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 73, 74, 91. ZZ člen 31, 31/1. ZDR člen 72.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor - poslovodna oseba
Tožnica in tožena stranka sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da ima tožnica po prenehanju mandata direktorice tožene stranke pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter pravico do razporeditve v plačni razred v skladu s podzakonskimi akti. Po prenehanju mandata direktorice je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za sicer neustrezno delovno mesto računovodje, ki pa je tožnica ni sprejela. Ni pa ji bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za sistemizirano, a nikoli zasedeno delovno mesto pomočnika direktorja. Citirane določbe v pogodbi o zaposlitvi namreč ni mogoče interpretirati na način, za katerega se zavzema pritožba, da v skladu s pogodbo o zaposlitvi ni obstajala možnost, da tožnici preneha delovno razmerje, in da je bila dolžnost tožene stranke, da tožnici po prenehanju mandata direktorice v vsakem primeru zagotovi zaposlitev na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, četudi takšnega delovnega mesta ni oz. ni potrebe po njegovi zasedbi. Tožena stranka je dokazala, da v delovnem procesu dejanske potrebne po delovnem mestu pomočnika direktorja niso obstajale. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
nadzorni svet – sklep o odpoklicu predsednika uprave – nekrivdni razlogi za odpoklic – pomanjkanje zaupanja – odpoklic iz utemeljenega razloga – nezakonitost sklepa nadzornega sveta – ničnost – izpodbojnost – analogna uporaba določb OZ
Pomanjkanje zaupanja s strani nadzornega sveta je lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani člana uprave, tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnosti pri vodenju poslov. To pomeni, da bi lahko član uprave bil odpoklican le, če bi nadzorni svet izgubil zaupanje vanj zato, ker bi ugotovil, da je nesposoben opravljati funkcijo, ali da jo opravlja v nasprotju z zakonom ali interesi družbe. Tega zatrjevanega razloga za odpoklic ni mogoče uvrstiti med „druge ekonomsko-poslovne razloge“, to je objektivne razloge iz 4. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1.
Sklep nadzornega sveta, s katerim je odpoklical tožnika, kot takratnega predsednika uprave, je neveljaven, ker iz njega ne izhaja, da je bil odpoklican iz zakonsko določenih razlogov. Vendar pa bi bil takšen sklep zaradi navedene napake lahko le ničen in ne izpodbojen.
Tožba tožeče stranke, katere trditvena podlaga je bila nezakonitost sklepa nadzornega sveta, kot posledico pa je uveljavljala razveljavitev slednjega, je bila torej materialnopravno nesklepčna.
lastninsko preoblikovanje podjetja -družbeni kapital - zaključeno preoblikovanje - zaključek lastninjenja - prehod družbenega kapitala - statusno preoblikovanje - Slovenska razvojna družba - lastniška struktura kapitala - odškodninski zahtevek - lastninskopravni zahtevek - zastaranje
Od tedaj dalje, ko je tožena stranka imela znane lastnike za ves svoj kapital, ni bila več podjetje, pri katerem bi se moral opraviti prehod kapitala v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe, saj bi nanjo lahko prešel le družbeni kapital, ki pa ga pri toženi stranki od olastninjenja dalje ni bilo več.
Drugačnega zahtevka, kot je odškodninski, tožeča stranka ne more imeti, saj pri že olastninjenem kapitalu ni mogoče brez posegov v korporacijska razmerja lastnikov (delničarjev) določiti drugačno, novo lastniško strukturo kapitala.
ZFPPIPP člen 237a, 237a/4, 237a/8, 237a/9, 238, 238/1, 238/1-1.
postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka – odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka – upraviteljev predlog za preklic odložitve – ugovor dolžnika zoper predlog za preklic odložitve – neizpodbojna domneva o obstoju razloga za preklic
Če dolžnik v roku treh dni ne vloži ugovora zoper predlog upravitelja za preklic odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, velja in nasproten dokaz ni dovoljen, da razlog za preklic obstaja. V takšnem primeru mora sodišče naslednji dan po poteku tega roka preklicati odložitev in začeti stečajni postopek, ne glede na to, ali je dolžnik morda že vložil predlog za prisilno poravnavo v skladu s 1. točko prvega odstavka 238. člena ZFPPIPP.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 110, 110/4, 114. ZZZZDR člen 12.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - zunajzakonska skupnost
V 4. odstavku 110. člena ZPIZ-1 je določeno, da primeru, če je umrli zavarovanec v času sklenitve zakonske zveze že dopolnil starost iz 1. odstavka 36. člena istega zakona (58 let), vdova med drugim pridobi pravico do vdovske pokojnine, če je zakonska zveza nepretrgoma trajala eno leto. Zakonska zveza med tožnico in pokojnim je trajala le 4 mesece in 18 dni, zato ni izpolnjen pogoj za priznanje vdovske pokojnine po citiranem členu. Prav tako ni izpolnjen pogoj za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 114. členu ZPIZ-1, ki med drugim določa, da ob pogojih iz 110. člena pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca z njim živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Zunajzakonska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR, ki jo je v pravnih posledicah mogoče enačiti z zakonsko zvezo, je lahko obstajala šele od razveze prejšnje zakonske zveze dalje, to je od 9. 9. 2010 dalje. Glede na to, da je pokojni umrl 11. 8. 2012, pogoj treh let trajajoče življenjske skupnosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni izpolnjen. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ni utemeljen.
ZZVZ člen 15, 15-6, 15-20, 22, 78, 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 5, 5/1, 6, 6/1, 7, 8, 13.
lastnost zavarovanca - sprememba lastnosti zavarovanca - pravnomočnost - otrok
Do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja lahko, ob izpolnjenih pogojih, pride le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.
Tožnica je bila v obdobju od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012 pri toženki zavarovana iz dveh naslovov. V obdobju od 17. 12. 2009 do 25. 11. 2012 je bila vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinski član, od 26. 11. 2012 pa kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovana iz drugega naslova. Ob izostanku izrecne zakonske ureditve o spremembi statusa zavarovanca, ki je že obvezno zdravstveno zavarovan na drugi - nepravi podlagi, od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, je odločitev tožene stranke, da ima tožnica lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebne družbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012, nezakonita. V pravnomočno urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, kar je bistvo določila 158. člena Ustave RS, tega pa veljavni ZZVZZ ne ureja.