Sodišče prve stopnje je tožnikovo vlogo z dne 10. 2. 2015 utemeljeno zavrglo, saj ta ni bila popravljena v skladu z zahtevo iz sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 12. 2. 2015. Tožnik namreč v vlogi ni navedel ne tožene stranke ne tožbenega zahtevka.
ustavitev izvršbe – ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo
Vsota terjatev upnikov z vpisanimi hipotekami, ki imajo boljši vrstni red kot pritožnika, presega ugotovljeno vrednost vseh predmetnih nepremičnin skupaj. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljena vrednost predmetnih nepremičnin niti delno ne zadošča za kritje terjatev pritožnikov (kot upnikov, na predlog katerih se je vodila izvršba). S tem pa je izpolnjen pogoj po prvem odstavku 180. člena ZIZ za ustavitev izvršbe na v izreku izpodbijanega sklepa navedene nepremičnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - delovna uspešnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Ker je bilo tožničino delovno mesto („skrbnik kupcev I“) ukinjeno oziroma se je tožena stranka odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne bo več opravljalo, gre v tem obsegu za organizacijsko spremembo, ki jo je sprejela tožena stranka zaradi zagotovitve boljših poslovnih rezultatov. Pri tem ni odločilno, ali je tožena stranka v svojih internih aktih to delovno mesto formalno ukinila, ali pa se je zgolj odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne opravlja več, kljub temu da takšno delovno mesto v sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki še obstaja. Sodišče ne more presojati organizacijske odločitve tožene stranke v smislu, ali so odločitve ekonomsko upravičene, racionalne oziroma primerne, temveč lahko ugotavlja le, ali je razlog resničen oziroma ni fiktiven. Tožena stranka je dokazala, da sta delovne naloge delovnega mesta „skrbnica kupcev I“ prevzeli drugi dve delavki, ki sta delali na delovnem mestu skrbnic ključnih kupcev, delo poslovodje, ki ga je tožnica opravljala na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, pa je opravljal nadzorni poslovodja, angažiran pa je bil tudi študent na delovnem mestu supervizorja. Organizacijski razlog je torej podan, resničen in ni navidezen, ter je tak podlaga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je dokazala tudi obstoj ekonomskega razloga, ki je v upadu prometa oziroma izpadu dohodkov in nedoseganju pričakovanih poslovnih rezultatov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Za čas prve pogodbe o zaposlitvi sta pravdni stranki določili delovno uspešnost kot variabilni del plače tožnice po merilih, ki so jasno določena. Zato je za presojo tega dela tožbenega zahtevka bistvena le dosežena prodaja oglasnega prostora oziroma uspeh tožnice pri trženju. Tožena stranka bi morala tožnici, glede na podatke o prodaji oglasnega prostora, obračunati ter izplačati neto znesek delovne uspešnosti, kot je bil določen v pogodbi o zaposlitvi oziroma v njeni prilogi. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da ni obstajala dolžnost tožene stranke izplačati tožnici delovno uspešnost, ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, to je zneska prodaje oglasnega prostora v posameznih kvartalih, čeprav je tožnica glede tega podala ustrezno trditveno in dokazno podlago, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu odločitve glede plačila delovne uspešnosti ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ker tožnik v postavljenem 15-dnevnem roku od prejema sklepa o dopolnitvi tožbe, tožbe ni ustrezno dopolnil, saj sodišču ni posredoval odločbe, katero je s tožbo izpodbijal, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo (5. odstavek 108. člena ZPP).
Pri predlagani popravi sodbe bi šlo za spremembo identitete tožbenega zahtevka. S predlagano popravo sodbe tako, da se tožeči stranki naloži plačilo kupnine prvotoženi stranki, bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka takega tožbenega predloga ni uveljavljala. S tem bi vsebinsko spremenilo odločbo sodišča o tožbenem zahtevku, kar pa z izdajo popravnega sklepa ni dopustno.
uporaba določil in razlaga spornih določil – tolmačenje Prodajnega sporazuma – obseg pooblastila
Stranki morata v skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ izpolniti obveznosti iz Prodajnega sporazuma tako, kot glasijo. V obravnavanem primeru posamezna določila Prodajnega sporazuma (ki so povsem jasna za stranki niso sporna, zato ne potrebujejo razlage, kajti potreba po razlagi pogodbe oziroma po ugotavljanju, kakšna je bila vsebina pogodbenega razmerja, nastane šele takrat, kadar so določila pogodbe za stranki oziroma za eno izmed strank sporna. V obravnavanem primeru je postala za tožečo stranko sporna vsebina Prodajnega sporazuma šele s takšnim tolmačenjem, ko je izpostavila zgolj tiste določbe sporazuma, ki ustrezajo interesu, katerega v pravdi zasleduje, druge določbe pa je zamolčala.
Tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča samo s sklicevanjem na pooblastila tega podjetja, kot nadzornega organa, in na e mail sporočilo ni uspela izkazati, da bi to podjetje imelo tudi pooblastilo tožene stranke, da v njenem imenu in za njen račun sprejema obveznosti. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) podeljuje gradbenim nadzornikom pooblastila, da preverjajo, ali se gradnja izvaja po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, da nadzorujejo kvaliteto izvedbenih del, gradbenih proizvodov, drugih materialov, inštalacij ipd. in ali se pri izvajanju del spoštujejo dogovorjeni roki gradnje. Inženirju je bila s Prodajnim sporazumom poverjena še naloga, da potrjuje vsa izvajalčeva naročila za dobavo armature, da pa bi imel tudi pooblastilo v imenu investitorja sprejemati obveznosti za plačila tretjim osebam, bi morala tožeča stranka izkazati in ne samo zatrjevati.
obveznost plačila - izredna odpoved - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - sorazmerni del regresa za letni dopust
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 112. člena ZDR (ker ji delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) po 2. odstavku istega člena upravičena do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnica je vtoževala 1/3 regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 244,71 EUR. Ker tožena stranka izplačilu sorazmernega dela regresa za letni dopust ni nasprotovala, ji je sodišče prve stopnje vtoževani znesek dosodilo v celoti (214. člen ZPP).
izvršilni postopek – prisilna poravnava – stečaj – zastavna pravica – ločitvena pravica – sklep o izvršbi
Po določbi 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Ker se to v predmetni zadevi ni zgodilo, tožeča stranka ni pridobila zastavne pravice in s tem tudi ne ločitvene pravice. Pri tem ni pomembno, zakaj do izdaje sklepa o izvršbi in s tem do nastanka ločitvene pravice še ni prišlo.
V predmetni zadevi izvršilni postopek v trenutku začetka insolvenčnega postopa še ni prišel do točke, ko bi o predlogu upnika za izvršbo sploh že bilo odločeno, zato o pridobljeni ločitveni pravici v nobenem primeru ni mogoče govoriti.
Tožnik je v predmetnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi poklicne bolezni, in sicer azbestoze pljuč in plevre - kalcinacij in zadebelitev kostne in diafragmalne plevre, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu v času opravljanja dela pri družbi B, kot pravnem predniku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka ustanovljena šele 11. 4. 1990 in se je 20. 1. 2000 preoblikovala v d.o.o., tožnik pa je bil zaposlen pri družbi B do 17. 10. 1967. Nad družbo B je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila ta družba prodana družbi C. d.o.o., zato je bil stečajni postopek ustavljen, nadaljeval pa se je zoper stečajno maso. Takrat veljavni ZPPSL je namreč v 130. členu določal, da se po prodaji pravne osebe v stečaju stečajni postopek glede pravne osebe ustavi, nadaljuje pa se zoper stečajno maso. Za terjatve pravne osebe, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne odgovarjata ne dolžnik ne njegov kupec. Tako pravna oseba obstaja še naprej, vendar ne kot univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, kar pomeni, da ne odgovarja za obveznosti stečajnega dolžnika. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper toženo stranko ni utemeljen.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo - pravnomočno urejeno pravno razmerje - izredna pravna sredstva
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov. Z delom prvostopenjske upravne odločbe o ugotovljenem preplačilu nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo od 5. 9. 2011 do vključno 31. 1. 2013, izdane v rednem postopku, je namreč poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje na način, za katerega v procesnem smislu ni zakonske podlage. Četudi je tožena stranka menila, da je v zvezi s pravnomočno sodbo delovnega in socialnega sodišča, po kateri je bil tožnik tudi od 16. 5. 2011 do 24. 7. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, potrebno odmeriti in izplačati denarno nadomestilo za to obdobje ob upoštevanju 31. člena ZZVZZ, tako da se kot osnova uporabi povprečna mesečna plača in nadomestila iz koledarskega leta pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela, torej iz leta 2009 in ne 2010, bi bilo mogoče zakonito na takšen način denarno dajatev odmeriti le za navedena 2 meseca. Za naknadni preračun že izplačanih nadomestil od 5. 9. 2011 do 31. 1. 2013 pa v predmetnem rednem predsodnem postopku ni bilo mogoče ugotovljati preplačila. Gre namreč za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je dopusten le izjemoma, ob uporabi katerega izmed izrednih pravnih sredstev iz ZUP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDSS-1 člen 58, 58/1, 81, 81/2. ZPIZ-1 člen 144, 144/1, 144/1-2. Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar člen 7c.
telesna okvara - invalidnina
Zgolj zato, ker je prvostopenjsko sodišče drugače kot tožena stranka v predsodnem postopku, poleg 30 % telesne okvare po Samoupravnem sporazumu o Seznamu telesnih okvar, na podlagi sodno izvedenskega mnenja dodatno ugotovilo še 30 % telesno okvaro, skupaj torej 40 % TO (30 % + 10 % = 40 %), izpodbijana posamična upravna akta o zavrnitvi pravice do invalidnine nista nezakonita. V 2. alineji 1. odstavka 144. člena ZPIZ-1 je pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe izven dela, mogoče priznati le, če ta znaša najmanj 50 %. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi ni podano.
ZZVZ člen 15, 15-6, 15-20, 22, 78, 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 5, 5/1, 6, 6/1, 7, 8, 13.
lastnost zavarovanca - sprememba lastnosti zavarovanca - pravnomočnost - otrok
Do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja lahko, ob izpolnjenih pogojih, pride le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.
Tožnica je bila v obdobju od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012 pri toženki zavarovana iz dveh naslovov. V obdobju od 17. 12. 2009 do 25. 11. 2012 je bila vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinski član, od 26. 11. 2012 pa kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovana iz drugega naslova. Ob izostanku izrecne zakonske ureditve o spremembi statusa zavarovanca, ki je že obvezno zdravstveno zavarovan na drugi - nepravi podlagi, od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, je odločitev tožene stranke, da ima tožnica lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebne družbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012, nezakonita. V pravnomočno urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, kar je bistvo določila 158. člena Ustave RS, tega pa veljavni ZZVZZ ne ureja.
ZDR-1 člen 73, 74, 91. ZZ člen 31, 31/1. ZDR člen 72.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor - poslovodna oseba
Tožnica in tožena stranka sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da ima tožnica po prenehanju mandata direktorice tožene stranke pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter pravico do razporeditve v plačni razred v skladu s podzakonskimi akti. Po prenehanju mandata direktorice je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za sicer neustrezno delovno mesto računovodje, ki pa je tožnica ni sprejela. Ni pa ji bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za sistemizirano, a nikoli zasedeno delovno mesto pomočnika direktorja. Citirane določbe v pogodbi o zaposlitvi namreč ni mogoče interpretirati na način, za katerega se zavzema pritožba, da v skladu s pogodbo o zaposlitvi ni obstajala možnost, da tožnici preneha delovno razmerje, in da je bila dolžnost tožene stranke, da tožnici po prenehanju mandata direktorice v vsakem primeru zagotovi zaposlitev na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, četudi takšnega delovnega mesta ni oz. ni potrebe po njegovi zasedbi. Tožena stranka je dokazala, da v delovnem procesu dejanske potrebne po delovnem mestu pomočnika direktorja niso obstajale. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
rok za pritožbo - zavrženje pritožbe - zamuda roka
Sodba sodišča prve stopnje, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, je bila tožniku vročena 19. 1. 2015. Rok za pritožbo je začel teči 20. 1. 2015 in se je skladno z določbo 111. člena ZPP iztekel v torek 3. 2. 2015. Ker je tožnik pritožbo zoper navedeno sodbo priporočeno po pošti poslal 6. 2. 2015, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno (343/1 čl. ZPP).
Tožena stranka je pri določitvi ocene tožnikovega dela za leto 2011 v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in je tožnika za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno zelo dobro, kar v skladu z definicijo iz Uredbe pomeni zelo dobro opravljeno delo, tj. nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Za odlično oceno bi moral tožnik glede na kriterije iz Uredbe delo opraviti odlično, tj. visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, tega pa v dokaznem postopku ni uspel dokazati. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2011 pravilna in zakonita.
sodna taksa za ugovor po izteku roka - ugovor zoper plačilni nalog
Ker ZST-1 temelji na načelu sorazmernosti med višino sodne takse in storitvijo sodišča (za ugovor po izteku roka le presoja omejenih razlogov po 56. členu ZIZ), za katero je treba plačati sodno takso, se sodna taksa za ugovor po izteku roka odmeri po tar. št. 4022 v znesku 30,00 EUR.
ZDR člen 83, 83/2, 88, 88/1, 88/1-2, 88/6. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 18.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - nedoseganje delovnih rezulatov
Tožnica ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, saj dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).
insolventnost - začetek stečajnega postopka - ugovor - pritožba družbenika - izpodbijanje domneve insolventnosti - nelikvidnost - neizpodbojna zakonska domneva - domnevna baza - vročanje predloga za začetek stečajnega postopka - vročanje pravni osebi - osebna vročitev - vročilnica - javna listina
Kadar je predlog za začetek stečajnega postopka vložen na podlagi zatrjevanih dejstev, da dolžnik za več kot dva meseca zamuja z izplačilom plač in s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora dolžnik obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem (predlog s tako vsebino sta vložila delavca dolžnika) velja neizpodbojna zakonska domneva, da je dolžnik postal trajneje nelikviden, torej insolventen.
Tako dolžnik z ugovorom zoper predlog za začetek stečajnega postopka kot tudi njegov družbenik s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka lahko izpodbijata navedeno zakonsko domnevo le z izpodbijanjem dejstev, ki so podlaga za zakonsko domnevo obstoja insolventnosti iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej domnevno bazo.
Tožnica z očitanim ravnanjem, da je na sestanku na občini, ki je ustanovitelj tožene stranke kot javnega zavoda, trdila, da ni prejela obrazložitve ocene delovne uspešnosti za leto 2010 in da je zato vložila tožbo na pristojno sodišče, ni kršila zakonskih obveznosti niti obveznosti iz Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Očitana kršitev se ne nanaša na opravljanje dela tožnice niti na stike z obiskovalci, javnostjo ali organi zavoda, zato tožnica ni storila kršitve iz 8. točke a) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe. Prav tako ji ni možno očitati kršitve namernega dajanja netočnih podatkov, ki se nanašajo na poslovodenje, upravljanje in nadzorstvo v zavodu iz 4. točke b) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe, saj iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi tožnica namerno dajala netočne podatke. Tožnica je s svojim ravnanjem varovala svoje pravice, pri čemer njene odločitve, da z domnevnimi kršitvami seznani ustanovitelja tožene stranke, glede na pristojnosti, ki jih ima ustanovitelj po določbah ZZ, niti ni mogoče označiti za nerazumne. Zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb disciplinskega organa prve stopnje in organa druge stopnje, s katerima je bil tožnici v disciplinskem postopku izrečen javni opomin, utemeljen.
Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).