stroški postopka - pripoznava tožbenega zahtevka - povod za tožbo
Ko se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, je po temelju in višini nasprotovala uveljavljani terjatvi, zahtevek pa je pripoznala šele po začetku postopka prisilne poravnave. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da niso podani pogoji za uporabo določbe 157. člena ZPP v korist tožene stranke, ter da je slednja dolžna povrniti stroške tožeči stranki.
Vložitev zahteve v času veljavnosti ZPIZ-1 nalaga presojo pogojev za priznanje starostne pokojnine po določilu ZPIZ-1, vendar mora zavarovanec izpolniti pogoje za pridobitev te pravice do 31. 12. 2012. Tožnica do 31. 12. 2012 ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pri tožnici tudi ne gre za nobeno od izjem, ki zagotavlja vložnikom zahteve za priznanje starostne pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, varstvo pričakovanih pravic (brezposelni, delovni invalidi, prejemniki poklicne pokojnine). Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 ni utemeljen.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0083790
SZ-1 člen 23. SPZ člen 68, 115. OZ člen 355, 355/1, 355/1-1, 355/2, 378, 381. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli člen 1.
etažna lastnina – posamezni del stavbe – stroški dobave toplotne energije – etažni lastnik – odklop iz sistema ogrevanja – skupno odjemno mesto – ključ delitve – zastaranje terjatev – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – zamudne obresti – procesne obresti
Etažni lastnik z enostranskim ravnanjem (zaprtjem ventilov) ne more vplivati na zakonsko (skupno) obveznost, ki je neodvisna od tega, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne.
ZPP člen 184, 184/2, 185, 185/1. ZJU člen 94. ZDR člen 45, 45/3. ZDR-1 člen 8.
sprememba tožbe - načelo ekonomičnosti postopka
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal razveljavitev sklepov in pisne odredbe tožene stranke, na podlagi katerih je bil razporejen na opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora na območje občin. Po odgovoru na tožbo in po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo pa je tožnik z vlogo razširil tožbo še z uveljavljanjem tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo denarne odškodnine zaradi pretrpljenih bolečin zaradi šikaniranja na delovnem mestu. V zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev sklepov in pisne odredbe tožene stranke, bo moralo sodišče prve stopnje presojati, če je bila odreditev teh nalog tožniku skladna z določbami ustreznih predpisov. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega mobinga oziroma šikaniranja na delovnem mestu, pa bo moralo sodišče prve stopnje v postopku ugotoviti, če so za odškodninsko odgovornost tožene stranke podane vse predpostavke (nedopustno oziroma protipravno ravnanje tožene stranke, obstoj tožnikove škode, vzročna zveza med tem ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke za nastalo škodo). Ker bo moralo sodišče prve stopnje zaradi različne narave zgoraj navedenih tožbenih zahtevkov ugotavljati odločilna dejstva ob upoštevanju povsem različnih pravnih podlag, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da spremembe tožnikove tožbe ne dovoli, saj to ne bi bilo v skladu z načelom ekonomičnosti postopka.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 13. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila tožeča stranka, v skladu s 33. členom ZDSS-1 v delovnih in socialnih sporih ni dovoljena, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (1. odstavek 374. člena ZPP).
Tožeča in tožena stranka sta se s poravnavo dogovorili, da bo tožena stranka, zato ker ni izpolnila obveznosti iz štipendijske pogodbe, vrnila tožeči stranki neupravičeno prejete zneske republiške štipendije v 24 mesečnih obrokih. Ker tožena stranka obveznosti, dogovorjenih s pogodbo o poravnavi, ni izpolnila, vtoževani znesek pa ustreza seštevku zapadlih neplačanih obrokov po navedeni poravnavi, je tožbeni zahtevek na vračilo neupravičeno prejetih zneskov republiške štipendije utemeljen.
Tožena stranka je pri določitvi ocene tožnikovega dela za leto 2011 v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in je tožnika za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno zelo dobro, kar v skladu z definicijo iz Uredbe pomeni zelo dobro opravljeno delo, tj. nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Za odlično oceno bi moral tožnik glede na kriterije iz Uredbe delo opraviti odlično, tj. visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, tega pa v dokaznem postopku ni uspel dokazati. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2011 pravilna in zakonita.
sodna taksa za ugovor po izteku roka - ugovor zoper plačilni nalog
Ker ZST-1 temelji na načelu sorazmernosti med višino sodne takse in storitvijo sodišča (za ugovor po izteku roka le presoja omejenih razlogov po 56. členu ZIZ), za katero je treba plačati sodno takso, se sodna taksa za ugovor po izteku roka odmeri po tar. št. 4022 v znesku 30,00 EUR.
rok za pritožbo - zavrženje pritožbe - zamuda roka
Sodba sodišča prve stopnje, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, je bila tožniku vročena 19. 1. 2015. Rok za pritožbo je začel teči 20. 1. 2015 in se je skladno z določbo 111. člena ZPP iztekel v torek 3. 2. 2015. Ker je tožnik pritožbo zoper navedeno sodbo priporočeno po pošti poslal 6. 2. 2015, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno (343/1 čl. ZPP).
Tožena stranka je tožnici dolžna povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).
izvršilni postopek – prisilna poravnava – stečaj – zastavna pravica – ločitvena pravica – sklep o izvršbi
Po določbi 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Ker se to v predmetni zadevi ni zgodilo, tožeča stranka ni pridobila zastavne pravice in s tem tudi ne ločitvene pravice. Pri tem ni pomembno, zakaj do izdaje sklepa o izvršbi in s tem do nastanka ločitvene pravice še ni prišlo.
V predmetni zadevi izvršilni postopek v trenutku začetka insolvenčnega postopa še ni prišel do točke, ko bi o predlogu upnika za izvršbo sploh že bilo odločeno, zato o pridobljeni ločitveni pravici v nobenem primeru ni mogoče govoriti.
Tožnik je v predmetnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi poklicne bolezni, in sicer azbestoze pljuč in plevre - kalcinacij in zadebelitev kostne in diafragmalne plevre, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu v času opravljanja dela pri družbi B, kot pravnem predniku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka ustanovljena šele 11. 4. 1990 in se je 20. 1. 2000 preoblikovala v d.o.o., tožnik pa je bil zaposlen pri družbi B do 17. 10. 1967. Nad družbo B je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila ta družba prodana družbi C. d.o.o., zato je bil stečajni postopek ustavljen, nadaljeval pa se je zoper stečajno maso. Takrat veljavni ZPPSL je namreč v 130. členu določal, da se po prodaji pravne osebe v stečaju stečajni postopek glede pravne osebe ustavi, nadaljuje pa se zoper stečajno maso. Za terjatve pravne osebe, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne odgovarjata ne dolžnik ne njegov kupec. Tako pravna oseba obstaja še naprej, vendar ne kot univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, kar pomeni, da ne odgovarja za obveznosti stečajnega dolžnika. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper toženo stranko ni utemeljen.
Tožnica z očitanim ravnanjem, da je na sestanku na občini, ki je ustanovitelj tožene stranke kot javnega zavoda, trdila, da ni prejela obrazložitve ocene delovne uspešnosti za leto 2010 in da je zato vložila tožbo na pristojno sodišče, ni kršila zakonskih obveznosti niti obveznosti iz Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Očitana kršitev se ne nanaša na opravljanje dela tožnice niti na stike z obiskovalci, javnostjo ali organi zavoda, zato tožnica ni storila kršitve iz 8. točke a) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe. Prav tako ji ni možno očitati kršitve namernega dajanja netočnih podatkov, ki se nanašajo na poslovodenje, upravljanje in nadzorstvo v zavodu iz 4. točke b) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe, saj iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi tožnica namerno dajala netočne podatke. Tožnica je s svojim ravnanjem varovala svoje pravice, pri čemer njene odločitve, da z domnevnimi kršitvami seznani ustanovitelja tožene stranke, glede na pristojnosti, ki jih ima ustanovitelj po določbah ZZ, niti ni mogoče označiti za nerazumne. Zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb disciplinskega organa prve stopnje in organa druge stopnje, s katerima je bil tožnici v disciplinskem postopku izrečen javni opomin, utemeljen.
ZDR člen 44, 126, 127, 128, 129, 190, 133, 134, 135, 137. ZPP člen 277, 318.
plača - zamudna sodba - minimalna plača
Ker tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v postavljenem roku ni odgovorila in so izpolnjeni tudi drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo razliko v plači v višini prikrajšanja med zneski izplačanega nadomestila v višini osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi in med zneskom minimalne plače.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo - pravnomočno urejeno pravno razmerje - izredna pravna sredstva
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov. Z delom prvostopenjske upravne odločbe o ugotovljenem preplačilu nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo od 5. 9. 2011 do vključno 31. 1. 2013, izdane v rednem postopku, je namreč poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje na način, za katerega v procesnem smislu ni zakonske podlage. Četudi je tožena stranka menila, da je v zvezi s pravnomočno sodbo delovnega in socialnega sodišča, po kateri je bil tožnik tudi od 16. 5. 2011 do 24. 7. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, potrebno odmeriti in izplačati denarno nadomestilo za to obdobje ob upoštevanju 31. člena ZZVZZ, tako da se kot osnova uporabi povprečna mesečna plača in nadomestila iz koledarskega leta pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela, torej iz leta 2009 in ne 2010, bi bilo mogoče zakonito na takšen način denarno dajatev odmeriti le za navedena 2 meseca. Za naknadni preračun že izplačanih nadomestil od 5. 9. 2011 do 31. 1. 2013 pa v predmetnem rednem predsodnem postopku ni bilo mogoče ugotovljati preplačila. Gre namreč za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je dopusten le izjemoma, ob uporabi katerega izmed izrednih pravnih sredstev iz ZUP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je potrebno ugotoviti tudi, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpovednima razlogoma po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1 je namreč skupno, da se ne zahteva le kršenje delovnih obveznosti, temveč tudi krivda delavca v obliki naklepa v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitanih kršitev oziroma kot subjektivni znak očitanih kaznivih dejanj, pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa je alternativno določena tudi huda malomarnost. Na podlagi ugotovitev, da so bile v času storitve očitanih ravnanj pri tožniku prisotne psihične težave takšne narave, da zaradi njih ni imel v oblasti svojega ravnanja, oziroma da se dejansko ni mogel zavedati, da s svojimi ravnanji ne izpolnjuje pogodbenih obveznost, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti pri očitanih kršitvah. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je toženi stranki zmotno naložilo v plačilo bruto znesek denarnega povračila, čeprav gre za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zato glede na 5. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh dohodek iz delovnega razmerja. Po določbi prvega in tretjega odstavka 144. člena ZPIZ-2 se od denarnega povračila plačujejo tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v določenem znesku, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku nakazati ustrezen neto znesek.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118, 118/1. ZPP člen 286, 286/4, 337, 337/1. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-5. ZPIZ-2 člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - sodna razveza - višina denarnega povračila - bruto znesek - davki in prispevki
Tožena stranka je tožniku zaradi njegovega ravnanja, ker ni odgovoril na zabeležko nadrejene na zdravniškem spričevalu in je ta dokument zaključil, ne da bi podal odgovor na vprašanje, ki mu je bilo v zvezi s tem zastavljeno, utemeljeno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti. Tožnikovo ravnanje pomeni kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja. S tem pa je bil izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Vendar pa tožena stranka ni dokazala v odpovedi očitanih kršitev tožniku (da je bil odgovoren za to, da delavci tožene stranke pri čiščenju cestišča in odstranjevanju vej in dreves zaradi žledoloma določenega dne niso uporabljali ustrezne zaščitne opreme, s čimer so ogrožali svoja življenja; da ni izpolnil zadolžitev, ki so mu bile naložene določenega dne, tj. da ni dopolnil poročila o javljalcih požara, da ni podal povratne informacije o pobudi vodij glede zimskih bund in da ni opravil pregleda delovišča; da je kršil navodilo tožene stranke o pregledih in nadzoru nad varstvom pri delu v vseh enotah družbe), zato ni podan odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (krivdni razlog). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDSS-1 člen 58, 58/1, 81, 81/2. ZPIZ-1 člen 144, 144/1, 144/1-2. Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar člen 7c.
telesna okvara - invalidnina
Zgolj zato, ker je prvostopenjsko sodišče drugače kot tožena stranka v predsodnem postopku, poleg 30 % telesne okvare po Samoupravnem sporazumu o Seznamu telesnih okvar, na podlagi sodno izvedenskega mnenja dodatno ugotovilo še 30 % telesno okvaro, skupaj torej 40 % TO (30 % + 10 % = 40 %), izpodbijana posamična upravna akta o zavrnitvi pravice do invalidnine nista nezakonita. V 2. alineji 1. odstavka 144. člena ZPIZ-1 je pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe izven dela, mogoče priznati le, če ta znaša najmanj 50 %. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi ni podano.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118, 118/1. ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožena stranka je tožnici v pisnem opozorilu utemeljeno očitala, da spornega dne ni prišla na delo brez opravičljivega razloga, s tem pa je bil izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Vendar pa tožena stranka ni dokazala v odpovedi očitane kršitve tožnici (da naj bi spornega dne kupcu, zaradi katerega se je sprožila alarmna naprava, nakazala, da lahko odide, ne da bi preverila blago, ki ga je ta s seboj odnesel iz trgovine), zato ni podan odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (krivdni razlog) . Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.