začasna nezmožnost za delo - nadomestilo - pravnomočno urejeno pravno razmerje - izredna pravna sredstva
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov. Z delom prvostopenjske upravne odločbe o ugotovljenem preplačilu nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo od 5. 9. 2011 do vključno 31. 1. 2013, izdane v rednem postopku, je namreč poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje na način, za katerega v procesnem smislu ni zakonske podlage. Četudi je tožena stranka menila, da je v zvezi s pravnomočno sodbo delovnega in socialnega sodišča, po kateri je bil tožnik tudi od 16. 5. 2011 do 24. 7. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, potrebno odmeriti in izplačati denarno nadomestilo za to obdobje ob upoštevanju 31. člena ZZVZZ, tako da se kot osnova uporabi povprečna mesečna plača in nadomestila iz koledarskega leta pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela, torej iz leta 2009 in ne 2010, bi bilo mogoče zakonito na takšen način denarno dajatev odmeriti le za navedena 2 meseca. Za naknadni preračun že izplačanih nadomestil od 5. 9. 2011 do 31. 1. 2013 pa v predmetnem rednem predsodnem postopku ni bilo mogoče ugotovljati preplačila. Gre namreč za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je dopusten le izjemoma, ob uporabi katerega izmed izrednih pravnih sredstev iz ZUP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Pri tožnici je do izdaje dokončne izpodbijane odločbe tožene stranke še potrebno nadaljnje zdravljenje, ki lahko vpliva na spremembe v zdravstvenem stanju, zato pri njej ni podana invalidnost. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 15/3, 22, 22/2, 116. ZMEPIZ-1 člen 75, 76, 77, 77/1, 80, 80-1. EZ člen 5, 5a, EZ-1 člen 379. ZPIZ-1 člen 18, 18/1.
lastnost zavarovanca - obvezno zavarovanje - opravljanje pridobitne dejavnosti - zavarovalno razmerje
Tožnica od 18. 11. 2013 dalje, ko je bila skladno s 5.a členom EZ in 379. člena EZ-1 vpisana v Poslovni register in register fizičnih oseb, ki opravljajo proizvodnjo električne energije pri AJPES, ni bila obvezno zavarovana oziroma ni bila vložena prijava v zavarovanje. Vzpostavljeno pa je bilo pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Zato je toženec ugotavljal lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti in ugotovil, da ima tožnica, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja pridobitno dejavnost (1. odstavek 15. člena ZPIZ-2), status zavarovanca od dneva vpisa v Poslovni register Slovenije, to je od 18. 11. 2013 dalje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen.
izvršilni postopek – prisilna poravnava – stečaj – zastavna pravica – ločitvena pravica – sklep o izvršbi
Po določbi 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Ker se to v predmetni zadevi ni zgodilo, tožeča stranka ni pridobila zastavne pravice in s tem tudi ne ločitvene pravice. Pri tem ni pomembno, zakaj do izdaje sklepa o izvršbi in s tem do nastanka ločitvene pravice še ni prišlo.
V predmetni zadevi izvršilni postopek v trenutku začetka insolvenčnega postopa še ni prišel do točke, ko bi o predlogu upnika za izvršbo sploh že bilo odločeno, zato o pridobljeni ločitveni pravici v nobenem primeru ni mogoče govoriti.
Tožnik je v predmetnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi poklicne bolezni, in sicer azbestoze pljuč in plevre - kalcinacij in zadebelitev kostne in diafragmalne plevre, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu v času opravljanja dela pri družbi B, kot pravnem predniku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka ustanovljena šele 11. 4. 1990 in se je 20. 1. 2000 preoblikovala v d.o.o., tožnik pa je bil zaposlen pri družbi B do 17. 10. 1967. Nad družbo B je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila ta družba prodana družbi C. d.o.o., zato je bil stečajni postopek ustavljen, nadaljeval pa se je zoper stečajno maso. Takrat veljavni ZPPSL je namreč v 130. členu določal, da se po prodaji pravne osebe v stečaju stečajni postopek glede pravne osebe ustavi, nadaljuje pa se zoper stečajno maso. Za terjatve pravne osebe, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne odgovarjata ne dolžnik ne njegov kupec. Tako pravna oseba obstaja še naprej, vendar ne kot univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, kar pomeni, da ne odgovarja za obveznosti stečajnega dolžnika. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper toženo stranko ni utemeljen.
stroški postopka - pripoznava tožbenega zahtevka - povod za tožbo
Ko se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, je po temelju in višini nasprotovala uveljavljani terjatvi, zahtevek pa je pripoznala šele po začetku postopka prisilne poravnave. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da niso podani pogoji za uporabo določbe 157. člena ZPP v korist tožene stranke, ter da je slednja dolžna povrniti stroške tožeči stranki.
ZPP člen 156, 156/1, 156/2, 264, 264/1, 264/2, 266.
zavarovanje dokazov - pogoji za zavarovanje dokazov - navedba razlogov
Po 1. odstavku 264. člena ZPP se lahko med pravdo ali pred pravdo predlaga, naj se ta dokaz izvede, če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu podal predlog za zavarovanje dokazov, v katerem je navedel, da v tej zadevi uveljavlja odškodnino za nesrečo pri delu. V predlogu je uveljavljal zavarovanje dokazov z zasegom kamer, ki naj bi ga beležile pri izstopanju iz tovornjaka pri toženi stranki in izročitev tahografov, iz katerih naj bi bilo razvidno, kje se je nahajal in kdaj. Ker tožnik v predlogu za zavarovanje dokazov ni navedel razlogov, zaradi katerih misli, da izvedba dokazov kasneje ne bo mogoča, oziroma da bo ta izvedba otežena, njegov predlog za zavarovanje dokazov z zasegom kamer in tahografov ni utemeljen.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar - invalidnina
Pri tožniku je ugotovljena hujša kontraktura štirih prstov zaradi posledic poškodbe pri delu dne 26. 11. 1990, ki je 30 % telesna okvara po veljavnem Samoupravnem seznamu telesnih okvar, za kar tožnik prejema tudi invalidnino v ustreznem znesku. Drugih telesnih okvar pri tožniku ni izkazanih. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pri tožniku podana 70 % telesna okvara zaradi poškodbe pri delu, s priznanjem pravice do invalidnine, ni utemeljen.
stroški postopka - potrebnost stroškov - priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave - pripoznava zahtevka v pravdnem postopku - pravnomočna odločitev o vtoževani terjatvi - ne bis in idem
Gledano celovito je treba šteti, da je tožeča stranka prek priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko uspela (njen zahtevek je bil pripoznan), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka.
rok za pritožbo - zavrženje pritožbe - zamuda roka
Sodba sodišča prve stopnje, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, je bila tožniku vročena 19. 1. 2015. Rok za pritožbo je začel teči 20. 1. 2015 in se je skladno z določbo 111. člena ZPP iztekel v torek 3. 2. 2015. Ker je tožnik pritožbo zoper navedeno sodbo priporočeno po pošti poslal 6. 2. 2015, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno (343/1 čl. ZPP).
Tožena stranka je pri določitvi ocene tožnikovega dela za leto 2011 v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in je tožnika za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno zelo dobro, kar v skladu z definicijo iz Uredbe pomeni zelo dobro opravljeno delo, tj. nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Za odlično oceno bi moral tožnik glede na kriterije iz Uredbe delo opraviti odlično, tj. visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, tega pa v dokaznem postopku ni uspel dokazati. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2011 pravilna in zakonita.
sodna taksa za ugovor po izteku roka - ugovor zoper plačilni nalog
Ker ZST-1 temelji na načelu sorazmernosti med višino sodne takse in storitvijo sodišča (za ugovor po izteku roka le presoja omejenih razlogov po 56. členu ZIZ), za katero je treba plačati sodno takso, se sodna taksa za ugovor po izteku roka odmeri po tar. št. 4022 v znesku 30,00 EUR.
Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).
Tožnik, ki mu je 31. 8. 2012 prenehala lastnost zavarovanca, si po tem datumu sam ni uredil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker se tožnik na vabilo tožene stranke o ureditvi statusa oziroma lastnosti zavarovanca ni odzval, je bila ta dolžna postopati po uradni dolžnosti in je z izpodbijanima upravnima aktoma pravilno ugotovila, da ima tožnik lastnost zavarovanca po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, kot oseba s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni od ostalih točk iz 15. člena zakona, od 1. 9. 2012 dalje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke in na ugotovitev, da nima lastnosti zavarovane osebe iz obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1. 9. 2012, ni utemeljen.
povrnitev nepremoženjske škode – pravična denarna odškodnina – popolna odškodnina – zmanjšanje odškodnine – degenerativne spremembe – eggshell scull doktrina – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – strganje rotatorne manšete
Odgovorna oseba (oz. tisti, ki zanjo odgovarja – v našem primeru zavarovalnica iz naslova obveznega zavarovanja v prometu), mora oškodovanca sprejeti takšnega, kot je, četudi je njegova škoda zaradi njegovega predhodnega zdravstvenega stanja večja od povprečne; poškodovalec ne more računati na povprečno zdravega človeka. Ne bi bilo prav, da bi tožnik dobil manjšo odškodnino, kot pa realno znaša njegova škoda, posledica nesreče, saj se ni izpostavljal nobenemu posebnemu tveganju, od katerega bi ga bile utemeljeno odvračale njegove zdravstvene težave (zatrjevan izražen kalcinirajoči tendinitis in degenerativne spremembe na ledveni hrbtenici); vozil se je s kolesom. Zato je prav, da sodišče tega ni upoštevalo v smeri kakršnegakoli zmanjšanja odškodnine.
SPZ člen 9, 66, 66/1, 107, 107/1. Zakon o lastnini na delu stavb člen 6.
najemna pogodba – izročitev daljinskih ključev – pridobitev lastninske pravice – kupoprodajna pogodba – ničnost kupoprodajne pogodbe – razpolagalna sposobnost – solastništvo poslovnega prostora – solastništvo pripadajočega zemljišča – vznemirjanje lastninske pravice – parkiranje na dvorišču – negatorna tožba – neupravičena uporaba dvorišča – plačilo uporabnine – tožbeni zahtevek na vrnitev daljinskih ključev za odpiranje zapornice na dvorišču – nastanek etažne lastnine – upravičenja solastnika – domneva dobre vere
Ob dejstvu, da je toženka solastnica parcele in da ni trditev, da bi bila uporaba solastne stvari razdeljena, je treba šteti, da je v skladu s prvim odstavkom 66. člena SPZ upravičena uporabljati sorazmerni del navedene nepremičnine. To po naravi stvari vključuje pravico razpolagati s ključema za odpiranje zapornice, kar ji omogoča dostop na dvorišče in parkiranje avtomobila, s katerim tožnika ne vznemirja v njegovi lastninski pravici. Ker bi v primeru ugoditve tožnikovemu zahtevku na vrnitev daljinskih ključev posegli v toženkino upravičenje, ki izhaja iz njene lastninske pravice, mu sodišče mora odreči zahtevano pravno varstvo, saj tožnik ni trdil, da bi mu bila zaradi neizročitve spornih daljinskih ključev onemogočena uporaba sporne nepremičnine, do katere je kot solastnik ravno tako upravičen.
ZIZ člen 15, 35, 35/1, 67, 67/1, 69, 69/1, 100, 100/1. ZPP člen 25, 25/1.
spor o krajevni pristojnosti - postopek nasprotne izvršbe - predlog za dovolitev nasprotne izvršbe - oprava izvršbe - izvršilno sredstvo - predlog za izvršbo
Za odločanje o utemeljenosti predloga za nasprotno izvršbo je lahko krajevno pristojno le sodišče, ki je odločalo o predlogu za izvršbo. Sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu za (nasprotno) izvršbo, pa je pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v (nasprotni) izvršbi, torej tudi o vprašanju njene dovolitve po prvem odstavku 69. člena ZIZ.
Določbe Splošnih pogojev so ne le v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot), temveč tudi v nasprotju s tistim, kar je tožnik na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe utemeljeno pričakoval od tožene stranke (primerjaj s 3. alinejo 1. odstavka 24. člena ZVPot), če bi se štelo, da zavarovalni primer ni nastopil, ker so bili ključi od stanovanja pridobljeni v vlomom v avto in ne v „zaklenjeno hranišče v stanovanjskih prostorih“, kot to določa 6) točka prvega odstavka 13. člena Splošnih pogojev.
ZD člen 84, 84/1, 210, 210/1, 210/1-1, 210/2, 210/2-1, 213.
spor o vsebini oporoke – spor o veljavnosti oporoke – manj verjetna pravica – napotitev na pravdo – razlaga oporoke
V skladu s 1. odstavkom 84. člena ZD se določila oporoke razlagajo po pravem oporočiteljevem namenu, ta pa je med dediči (glede stanovanja na K.) postal sporen ravno na podlagi trditev pritožnika, ki meni, da je zapustnik želel z „videzom oporoke prikriti darilo“ in je zato oporoka v tem delu „navidezna in ne velja“. Ne gre torej (le) za spor o vsebini oporoke, ampak tudi o njeni veljavnosti oziroma pravi volji oporočitelja, ki se ugotavlja v pravdnem postopku. Pravilna je zato ugotovitev sodišča, da med dediči obstoji spor v smislu 1. točke 2. odstavka 210. člena ZD. Sodišče je pravilno uporabilo tudi določilo 213. člena ZD in na pravdo napotilo pritožnika, čigar pravico je štelo za manj verjetno.