Za odstopanje od standarda zahtevnosti izvedenskega mnenja je potrebna posebna utemeljitev, iz katere izhaja, da je bila za preučitev medicinske dokumentacije in za izdelavo mnenja potrebna posebna angažiranost izvedenca. Dodatna obrazložitev v primeru povečanega zneska je toliko bolj pomembna zaradi zakonske podlage, na podlagi katere toženec nosi stroške za izvedbo dokazov z izvedencem. Sodišče prve stopnje je nagrado za pisno izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja priznalo na podlagi pisne utemeljitve izvedenskega organa (po obsegu, strokovnosti in zahtevnosti opravljenega dela) ter na podlagi obrazložitve v dopolnilnem mnenju glede zahtevnosti njegove izdelave z upoštevanjem tožničine bolezni, funkcionalnih sposobnosti obolelih organov in vpliva bolezni na funkcijo organizma kot celote in na zahtevnost dela, ki ga tožnica opravlja. Odločitev o višini nagrade za opravljeno izvedensko delo je pravilna in skladna z določbami Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
ZDIU12 člen 4, 4/1. ZUJV člen 152, 152/1. ZSVarPre člen 33, 33/4.
izredna denarna socialna pomoč - odmera v višjem znesku - interventni ukrepi
V skladu s četrtim odstavkom 33. člena ZSVarPre se lahko izredna denarna socialna pomoč v višini treh upravičenčevih mininalnih dohodkov (v skladu s ZDIU12 in ZUJF je osnovni znesek minimalnega dohodka v letu 2012 znašal 260,00 EUR) dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka. Tožnik je s tem, ko je v letu 2012 dobil izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njegovih minimalnih dohodkov (520,00 EUR), izčrpal izredno denarno socialno pomoč za leto 2012, saj gre v okviru dodeljenih stroškov za izredno denarno socialno pomoč za stroške, ki se krijejo v daljšem časovnem obdobju, torej za stroške, za katere je namenjen varstveni dodatek. Zato tožnik ni upravičen do višjega zneska denarne socialne pomoči, kot mu je bil priznan z izpodbijanima upravnima odločbama tožene stranke v višini 260,00 EUR.
OZ člen 45, 46. ZDR člen 109. ZDR90 člen 36f, 36f/3.
odpravnina - plačilo razlike v odpravnini - odpoved pravici
Tožnik izjave oziroma soglasja k izplačilu nižje odpravnine, ki jo je pripravila tožena stranka, tožnik pa jo je podpisal, ni podpisal ne pod prisilo, grožnjo in tudi ne prevaro, zato tožnik pri podpisu ni bil v zmoti. Pravilo, da se delavec pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati, velja le za zakonsko določene pravice kot minimum. Te delavčeve pravice pa ni mogoče širiti na višino odpravnine, določene v aktih delodajalca. Zato se je tožnik z izjavo oziroma soglasjem lahko delno odpovedal razliki v odpravnini nad zneskom, določenim s 109. členom ZDR, do zneska, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke.
obnova postopka - dovoljenost obnove postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - sodna poravnava kot izvršilni naslov - nedenarna terjatev - naložitev plačila denarne kazni - izterjava izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti - zavrnitev ugovora dolžnikov - neobrazložen ugovor - vezanost na izvršilni naslov - načelo formalne legalitete
Odločitev o naložitvi plačila denarne kazni ne predstavlja primera iz prvega odstavka 63. člena ZIZ, to je izjeme, ko je obnova postopka dovoljenja. Dolžnikoma določena in naložena denarna kazen v tem postopku predstavlja le sredstvo prisile, da dolžnika izpolnita svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Predstavlja le način uveljavitve nedenarne terjatve, kot jo določa 226. člen ZIZ.
priznanje lastnosti zavarovanca - zavrženje tožbe - pravni interes
Ker je bilo sporno razmerje z naknadno izdano odločbo tožene stranke urejeno v korist tožnice, si tožnica svojega pravnega položaja v tem socialnem sporu ne more več izboljšati. Posamični upravni akt, ki je bil predmet sodne presoje, namreč ne obstaja več. Zato je sodišče prve stopnje vloženo tožbo pravilno zavrglo.
spregled pravne osebnosti - preusmeritev poslovanja - družba mati - družba hčerka - zloraba - financiranje družbe - povečanje osnovnega kapitala - zagotavljanje sredstev za poslovanje družbe hčerke
Pri zlorabi pravne osebe po 4. alineji prvega odstavka 8. člena pa bi pravna oseba lahko poslovala (je bila zmožna poslovati, ker je npr. imela stvari, ki jih je prodajala, oz. finančna sredstva, s katerimi bi te stvari lahko nabavila), vendar po volji družbenika tega ni več počela, ker je bilo celotno poslovanje oz. bistveni del poslovanja s tretjimi osebami (poslovnimi partnerji) prenesen na drugo osebo, in sicer iz razloga, da zlorabljena pravna oseba svojim upnikom ne bi bila sposobna odplačati dolgov.
Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse zavrglo, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je navedlo, da je tožnica z vlogo z dne 28. 4. 2015 prosila za odlog plačila sodne takse in da je predlog za odlog plačila sodne takse zavrglo (čeprav iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil zavržen tožničin predlog za obročno plačilo sodne takse), ker je o taksni oprostitvi že odločalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, saj izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje razlogom tega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da o tožničinem predlogu za odlog plačila sodne takse ni bilo več dopustno odločati zato, ker je bil predhodno tožnici izdan sklep, s katerim je bil njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje zavrnjen in s katerim je bila tožnica delno oproščena sodne takse. Oprostitev, odlog oz. obročno plačilo taks so različne oblike taksnih olajšav, katerih namen je socialno oz. finančno šibkejšim strankam (ki plačila sodne takse ne zmorejo brez resnih oz. nesorazmernih težav) zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Tudi predlagatelju, ki je delno oproščen plačila sodne takse, je dopustno omogočiti bodisi odlog bodisi obročno plačilo te takse, če so za to izpolnjeni pogoji.
pomota/poprava na drugi stopnji sojenja - predlog za dopolnitev sodbe - dodaten sklep o odmeri priglašenih stroškov - dopolnilni sklep - pravdni stroški - stroški pritožbenega postopka - strošek sodne takse - neodločanje o priglašenem pritožbenem strošku
Pri odmeri stroškov za pritožbo je sodišče druge stopnje spregledalo, da je drugi toženec priglasil tudi plačano sodno takso za postopek s pritožbo. O tem izdatku, ki brez dvoma sodi med potrebne pravdne stroške, doslej pomotoma ni bilo odločeno.
Očitno je sodišče prve stopnje imelo v mislih za odlog plačila takse datum 8. 11. 2015, saj je bil izpodbijani sklep izdan 8. 7. 2015, kot izhaja iz obrazložitve sklepa, pa je plačilo takse sodišče odložilo za štiri mesece od izdaje sklepa, kar je 8. 11. 2015.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se upravičencu, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, pa je ta isti upravičenec tudi lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči v korist Republike Slovenije prepove odtujiti in obremeniti nepremično, katere lastnik je. Ob ugotovitvah, da je tožnik lastnik stanovanja in da je od leta 2002 do 2004 prejel denarno socialno pomoč 24-krat, je odločitev tožene stranke v izpodbijanih upravnih aktih o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, katere lastnik je tožnik, pravilna. Zato tožbeni zahtevek za razveljavitev upravnih odločb tožene stranke v delu glede prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine ni utemeljen.
padec na ledu - odgovornost planinskega doma - skrbnost dobrega strokovnjaka
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varen dostop v planinski dom, v katerem je opravljal dejavnost, za varen dostop v planinski dom pa bi lahko poskrbel s posipanjem ledu s sredstvom, ki je na trgu dostopno tudi v maloprodaji in je primerno za posipavanje manjših površin, tega pa ni storil.
ZDR člen 4, 4/1, 206. ZDR-1 člen 202. OZ člen 347, 347/1, 365. Zdoh-2 člen 111, 111/1, 113, 113/3, 127, 127/12. ZPIZ-1 člen 26. ZZVZZ člen 17, 17/6, 49, 49/2, 49/2-3. ZDR-1 člen 118.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - zamudne obresti - zastaranje - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Zakonske zamudne obresti so občasne terjatve, ki zapadejo dnevno, in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Zastarajo torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ki pretrga zastaralni rok (365. člen OZ), ne pa tudi tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. V konkretnem primeru to pomeni, da so zastarale le zakonske zamudne obresti, ki so zapadle pred 22. 5. 2010 (tri leta pred vložitvijo tožbe dne 22. 5. 2013), ne pa tudi tiste, ki so zapadle po navedenem datumu. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o denarnih tožbenih zahtevkih za izplačilo razlik v plači, regresa in razlike v povračilu stroškov prevoza in prehrane pri obeh tožnikih moralo priznati zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2010 dalje. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti.
V spornem obdobju sta tožnika kot potniška referenta na oddelku za prihode in izgubljeno prtljago pri toženi stranki opravljala delo preko napotnic študentskega servisa. Tožnika sta delo opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Ta je planirala in odrejala delo tako, da sta tožnika delala po mesečnem planu. Odsotnosti jima niso bile vedno odobrene. Tožnika sta delala z enako ali celo večjo obremenitvijo kot redno zaposleni delavci, in sicer kontinuirano celo leto, ne samo občasno (kar je značilno za študentsko delo) in sta za delo prejemala plačilo. Delo tožnikov pri toženi stranki je imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR, zato je njun tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
ZPP člen 343, 343/4. ZDR-1 člen 118. ZDR člen 110, 110/1. KZ-1 člen 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - zamuda roka - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da naj bi dne 26. 3. 2012 v pisarni direktorja tožene stranke tega grobo žalil z besedami „ti priseljenec, pritepenec in apačanar, ti gnida“, s čimer naj bi kršil delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku poslala dopis, v katerem mu je bilo sporočeno, da bo delo na delovnem mestu analitika - planerja nastopil 2. 4. 2012. Ker tožnik v spornem času še ni bil reintegriran, ni bil delavec tožene stranke in kršitve delovnih obveznosti pri delodajalcu ni mogel storiti. V zvezi z očitkom v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede naročila računalniške opreme pri določeni družbi, s čimer naj bi kršil delovnem obveznosti in očitkom, da naj bi tožnik kot v.d. direktorja naročil sanacijo cestišča, ne da bi bila sanacija naročena s strani občine, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz teh razlogov podana prepozno, po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka, določenega v 1. odstavku 110. členu ZDR. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
redna odpove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se uporablja zakon o delovnih razmerjih, ki velja v času podaje odpovedi. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se v skladu s sodno prakso začne s prvim dejanjem delodajalca, storjenim v smeri podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ne z nastankom utemeljenega razloga).
Tožena stranka je najprej s sklepom direktorja ukinila delovno mesto administrator na določeni lokaciji (ki ga je zasedal tožnik), kasneje pa je to delovno mesto ukinila na ravni cele Slovenije ter naloge tega delovnega mesta prerazporedila med ostale zaposlene. To pa predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Tožena stranka, ki je bila v skladu z določbo prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 dolžna preveriti, ali lahko tožniku zagotovi pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, tožnika ni mogla zaposliti na drugem delovnem mestu bodisi zaradi nizke izobrazbe bodisi zaradi omejitev iz odločbe ZPIZ. Druge družbe, pri katerih je opravljala poizvedbe, pa tožnikovega dela niso potrebovale. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
ZDR-1 člen 6, 6/3, 6/4, 83, 83/4, 182, 182/1, 182/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavci - kriterij za izbiro - prepoved diskriminacije - starševstvo
Individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, vendar pa je pri izbiri omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati presežne delavce, to lahko stori le na podlagi nekega (sicer neformalnega) kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, mora delodajalec dokazati, če delavec zatrjuje diskriminacijo.
V obravnavani zadevi ni šlo za primer neposredne diskriminacije, saj tožnica zaradi določene osebne okoliščine (konkretno zaradi starševstva) v primerjavi z drugimi delavci ni bila neposredno manj ugodno obravnavana. Kljub temu pa jo je ta okoliščina zaradi odločitve tožene stranke, da bo pri kriteriju doseganja delovnih rezultatov upoštevala oceno delovne uspešnosti v obdobju treh let pred odpovedjo, tako da se pri določitvi ocene upošteva tudi čas tožničine odsotnosti zaradi izrabe starševskega dopusta, postavila v manj ugoden položaj v primerjavi z ostalimi delavci, ki takega dopusta niso vzeli. To pa predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi sicer navidez nevtralnega merila delovne uspešnosti. Dodelitev nevtralne ocene (količnika 1 in 0 točk) v času, ko tožnica zaradi izrabe starševskega dopusta ni delala, ji ne omogoča enakih možnosti oziroma enakega obravnavanja pri uporabi navedenega kriterija. Tožničina odsotnost je zajemala več kot tretjino ocenjevalnega obdobja in je glede na prehod iz polletnega na četrtletno ocenjevanje v letu 2012 lahko bistveno vplivala na končni seštevek točk po prvem kriteriju (kar pet od skupno desetih ocen, ki so bile dodeljene tožnici). Upoštevanje kriterija delovne uspešnosti na opisan način je treba obravnavati kot primer prepovedane diskriminacije na podlagi starševstva, saj je pripeljalo do izničenja oziroma omejitve enakih možnosti in obravnavanja pri določitvi presežnih delavcev. Ker je na podlagi četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu ZDR-1 neveljavna, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
zastaranje terjatev - pretrganje zastaranja - ustna pripoznava dolga - nezastarana terjatev - pisna pripoznava dolga - zastarana terjatev - pisna oblika - brezpogojna izjava, da obveznost obstoji
Pripoznava dolga po 364. členu OZ je mogoča le, dokler terjatev ni zastarana. Po tem lahko nastopijo enaki učinki le, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo po 341. členu OZ. Pogoji za takšno pripoznavo so strožji - podana mora biti v pisni obliki, dolžnik pa mora v njej upniku pisno (jasno in brezpogojno) izjaviti, da obveznost obstoji.
Okoliščina, kdaj naj bi bila ustna pripoznava dana, je ključna za presojo, ali je ta sploh lahko veljavna (po poteku zastaralnega roka je namreč pripoznava lahko zgolj pisna).
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083792
OZ člen 70, 190, 619. ZPP člen 7, 286, 286/1, 337, 337/1.
podjemna pogodba – zastopanje – neposredno zastopanje – posredno zastopanje – zgrešena pasivna legitimacija – eventualna maksima – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – ius novorum
Dejstvo, da je bil naročnik storitve toženec, ker je toženčev sin nastopal le kot njegov pooblaščenec, predstavlja tožnikovo trditveno breme, ki ga tožnik ni zmogel. Sodišče kljub toženčevemu priznanju ne more odločati izven okvira (pravočasnih) trditev, s katerimi je tožnik utemeljil svoj zahtevek.
stečajni postopek - ločitvena pravica - prerekanje ločitvene pravice - dajatveni zahtevek za uveljavitev prednostnega poplačila
Kakšen mora biti zahtevek, kadar je v stečajnem postopku prerekan obstoj ločitvene pravice, izrecno določa prvi odstavek 305. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Upnik mora z dajatvenim zahtevkom uveljavljati prednostno poplačilo iz premoženja, na katerem ima zatrjevano ločitveno pravico. Šele s sodbo, v kateri je stečajnemu dolžniku naloženo prednostno poplačilo, lahko upnik doseže svoj cilj.
ZUJF člen 246, 246/1, 246/2, 246/3. ZJU člen 147, 149.
premestitev - policist - javni uslužbenec - delovne potrebe - smotrnejše delo organa
V izpodbijanih sklepih o premestitvi tožnika ni navedeno, da je do premestitve tožnika prišlo, ker njegovo delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal pred premestitvijo, to je komandir določene policijske postaje, ni več potrebno, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta sklepa nezakonita tudi zato, ker je bilo delo tožnika na navedenem delovnem mestu še vedno potrebno. Dejstvo, da je bil tožnik premeščen zato, da je lahko ohranil delovno razmerje pri toženi stranki (ker bi mu drugače zaradi izpolnitve pogojev do starostne pokojnine na podlagi ZUJF pogodba o zaposlitvi prenehala veljati), ob ugotovitvi, da je bilo njegovo delo na delovnem mestu policijski inšpektor določene policijske postaje potrebno, še ne kaže na nezakonitost premestitve. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama pri sklepanju dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja obstajal kakšen dogovor o tem, na katerem delovnem mestu bo tožnik nadaljeval delovno razmerje, in kakšna je bila vsebina takega dogovora. Iz dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja niti izrecno niti smiselno ne izhaja, da bi tožnik delovno razmerje nadaljeval na istem delovnem mestu. Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.