Sodišče ni niti pristojno niti dolžno presojati upoštevajoč novelo ZPIZ-2M, saj o tem še ni bilo odločano v predsodnem postopku pri tožencu. Sodišče v tej zadevi ni imelo podlage, da bi presojalo konkretno dejansko stanje, ki je zaobseženo z dokončno odločbo, upoštevajoč kasnejše predpise. Toženec pri svojem odločanju še ni uporabil kasnejših predpisov, posledično zaradi česar ne obstoji podlaga, da bi te predpise uporabilo sodišče, ki je izdalo sodbo dan pred začetkom uporabe novele ZPIZ-2M.
invalidnina za telesno okvaro - dodatek za pomoč in postrežbo - I. kategorija invalidnosti - poklicna bolezen
Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju tožnika, da so bile operacije iz leta 2008, 2010 in 2011 posledica poklicne bolezni. Do pravnomočnih odločb o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznane telesne okvare pri tožniku nikoli ni bilo ugotovljenih telesnih okvar oziroma zdravstvenih težav, ki bi imele poklicni vzrok.
Sodišče je utemeljeno izpostavilo, da so pri priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo upoštevne le primarne potrebe za fiziološko eksistenco zavarovanca. Zaradi navedenega v tem sporu ne morejo biti pravno relevantne navedbe tožnika, da ne more sam čistiti in pospravljati stanovanja, prati umazanega perila in druge podobne aktivnosti. Te aktivnosti sicer pomembno vplivajo na samo življenje, vendar glede na zakonsko dikcijo pri oceni sposobnosti za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo niso ključne.
ZPIZ-2 člen 42, 137.. ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-8.
invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - gostota zavarovanja - minimalna pokojninska doba - prišteta doba - invalidska komisija
Določilo 42. člena ZPIZ-2 določa minimalno pokojninsko dobo in pri tem uporabi besedno zvezo "polna delovna leta", ki pa je ni mogoče razlagati kot to zatrjuje tožnik. Besedna zveza "da se delovna leta štejejo kot polna leta", uporabljena v 42. členu ZPIZ-2, se nanaša na opredelitev obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. V to obdobje se opravljanje dela oziroma delovna leta štejejo kot polna leta.
Pri datumu nastanka invalidnosti gre za strokovno medicinsko vprašanje, vendar se datum nastanka invalidnosti določi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, ki odraža zdravstveno stanje zavarovanca. Če tega ni mogoče določiti na tej podlagi, se v praksi toženca kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-3.. ZPP člen 254.
III. kategorija invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - predlog za postavitev novega izvedenca
Člana izvedenskega organa sta prepričljivo ocenila, da tožnik za delo kmetovalca pod splošnimi pogoji ni zmožen niti v skrajšanem 4 urnem delovnem času. S predlaganimi razbremenitvami je zmožen za prilagojeno delo kmetovalca oziroma za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času. Pri podaji mnenja je upoštevan opis in trajanje obremenitev na delovnem mestu kmetovalca.
Ker je tožnik vključen v obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, si bo delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo moral organizirati sam.
ZPP člen 196, 201, 201/4, 202, 202/1, 339, 339/1, 356, 362, 362/1.. ZPIZ-2 člen 68.. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (2003) člen 4, 4/4.. ZDSS-1 člen 61, 62.
Dokaz s specialistom dermatološke stroke je bilo sodišče dolžno izvesti že na podlagi napotil pritožbenega sodišča iz predhodnega razveljavitvenega sklepa, kot pravilno poudarja pritožnica. Čeprav je toženec dokaz z izvedencem dermatologom v tujini iz razlogov „ekonomičnosti“ umaknil, sodišče temu glede na načelo materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalno načelo (62. člen ZDSS-1) ne bi smelo slediti. Ne glede na umaknjen dokazni predlog z izvedencem iz tujine bi tudi zaradi pravnomočne razsoje, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poklicna bolezen, dokaz s specialistom dermatološke stroke moralo izvesti celo po uradni dolžnosti.
ZPIZ-2H člen 2.. ZPIZ-2 člen 401, 401/1, 401a, 401a/1, 401a/2.. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 10, 10/2, 11.. ZPIZ-2M člen 4.. ZDSS-1 člen 63.
Ob upoštevanju ne samo gramatikalne, pač pa še drugih razlagalnih metod, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se pojem "uživalec pokojnine" iz drugega odstavka 401.a člena ZPIZ-2 ne nanaša na vse uživalce pokojnin, pač pa le na uživalce pokojnine, zavarovance iz 11. člena ZPIZ/83, ki so vplačevali prispevke v enaki višini kot zavarovanci iz drugega odstavka 10. člena ZPIZ/83 oziroma so bili pretežni del zavarovanja zavarovani za širši obseg pravic.
Za odločanje o (eventuelno vloženi) zahtevi za novo odmero vdovske pokojnine na podlagi ZPIZ-2M je pristojen toženec, sodišče pa v skladu s 63. členom ZDSS-1 šele po predhodno izvedenem predsodnem postopku.
invalidska pokojnina - gostota pokojninske dobe - zavarovalna doba
Morebitna naknadna plačila prispevkov ne omogočajo tolmačenja, da je bila pokojninska doba dopolnjena do nastopa invalidnosti. Pri naknadnem plačilu prispevkov za nazaj ni mogoče upoštevati priznane manjkajoče pokojninske dobe. Pogoji za upravičenje do invalidske pokojnine se upoštevajo v trenutku ugotovljene invalidnosti, ne pa kasneje.
ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8.. ZPIZ-2 člen 63.
III. kategorija invalidnosti - poškodba pri delu - preostala delovna zmožnost - nepostavitev izvedenca
Opustitev izvedbe dokaza z imenovanjem izvedenca ortopedske stroke ne vpliva na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kot to zatrjuje pritožnik. Pri presoji delovne zmožnosti je odločilnega pomena poznavanje različnih poklicev in delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest, kar sodi ravno v specialnost medicine dela, prometa in športa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča za imenovanje drugega izvedenca ortopeda niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPP.
Ker je izkazano, da priznane stvarne razbremenitve zagotavljajo, da se tožniku kljub opravljanju ustreznega dela invalidnost ne poslabša, je pravilen zaključek sodišča, da tožnik do 12. 1. 2021 ni popolnoma izgubil delovne zmožnosti.
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje na stališču, da z dnem 19. 11. 2018 niso nastopili pogoji za prenehanje plačevanja prispevkov za tožnikovo poklicno zavarovanje. Iz odgovora Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. z dne 27. 9. 2021 izhaja, da je tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, in sicer po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2, in ne po prvem odstavku tega člena, na katerega se sklicuje pritožba, zato niso odločilne pritožbene navedbe, da naj tožnikova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, ne bi znašala 42 let in šest mesecev. S tem, ko iz obvestila Kapitalske družbe d. d. izhaja, da tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, izhaja tudi ugotovitev, da sredstva na njegovem osebnem računu zadoščajo za izplačevanje pokojnine.
ZPP člen 212, 254, 287, 287/2.. ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 41-2, 63, 63/2, 63/2-1, 63/2-2.
ugotavljanje invalidnosti - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - II. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovo trditvijo, da pri njem zdravljenje ni končano, pravilno poudarilo, da je treba stanje invalidnosti ugotavljati tudi, če je predvideno še nadaljnje zdravljenje ali diagnostika. Bistveno je, da gre za dokončno stanje in da kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6, 52, 52/1, 52/1-a, 52/2, 52/2-b, 52/3.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Besedilo velja za EGP in Švico) (2009) člen 12.. ZPIZ-1 člen 5, 36, 39, 50, 406, 409.. ZPIZ-2 člen 4.
pravica do starostne pokojnine - pokojninska doba - zavarovalna doba - vajeništvo - zavrnitev dokaznih predlogov
Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letih od 1961 do 1963 urejal ZPZ/57 in ne TZPZ/64. Po ZPZ/57 so za starostno pokojnino bile obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju (12. člen) ali osebe, ki so opravljale samostojni poklic (13. člen). V 49. členu ZPZ/57 je bilo izrecno določeno, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec, ki se je redno šolal, ne glede na starost, izvzemši primere iz 27. člena zakona. Čas vajeniške dobe, sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela v letih 1961 do 1963 ni bil nikoli všteven v zavarovalno dobo, saj vajenci po takratnih izobraževalnih programih niso bili pokojninsko in invalidsko zavarovani po določbah 12. do 16. člena ZPZ/57, kot zmotno in brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage zatrjuje pritožba. V dosedanji sodni praksi je bilo dosledno poudarjeno, da so bili vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom sicer zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere, ne pa pokojninsko invalidsko po takratnih predpisih. Torej niti po ZPZ/57.
pravica do delne pokojnine - pokojninska osnova - plačilo za delo preko polnega delovnega časa - posebni delovni pogoj
Skupno delovnopravnim predpisom v spornem obdobju je, da se je za delo preko polnega delovnega časa, ki se je lahko štelo kot poseben delovni pogoj, upoštevalo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo in nujno. Takšno delo je moralo biti opredeljeno v splošnem aktu delodajalca, ta pa je moral biti v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo.
Delo preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu v letih od 1977 do 1985 je bilo vsakdanja, utečena praksa in okoliščine, v katerih se je delo opravljalo, niso bile izjemne in nepričakovane. Tožnik je delo preko polnega delovnega časa opravljal v precejšnjem številu ur, nepričakovanost in izjemnost takšnega dela pa ni dokazana.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo utemeljiti zgolj na izvedenskem mnenju. Ravno zaradi dejstva, da sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je postavilo izvedenski organ, ki je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu. Ni sodišče tisto, ki bi tolmačilo medicinske izvide, temveč je to stvar izvedenca, ki ima zato tudi ustrezno znanje. Pritožbene navedbe, da bi torej moralo sodišče večjo težo pokloniti posameznim izvidom, so zato neutemeljene.
Ker je izkazano, da je tožnik v priznanem obdobju še večino osnovnih življenjskih potreb, čeprav s težavo, še vedno opravljal sam, so bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.
ZPIZ-2 člen 69, 69/1, 126, 126/7, 127.. ZUTD člen 8, 9, 9/1.
nadomestilo plače za čas čakanja na drugem ustreznem delu - III. kategorija invalidnosti - pravica do starostne pokojnine
Tožnik od 9. 2. 2010 dalje ni več v delovnem razmerju. Tožnik tudi ni obvezno zavarovan na podlagi ZPIZ-2 niti ni na poklicni rehabilitaciji. Tožnik je s 25. 5. 2021 izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in ta pravica mu je bila tudi že priznana. V tem primeru so torej izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka, in sicer da tožniku preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.
pravica do vdovske pokojnine - razveza zakonske zveze - kumulativna izpolnitev pogojev - neprava obnova postopka
Priznanje pravice do preživnine s sodno odločbo in uživanje preživnine do smrti zavarovanca sta pogoja, ki sta v 54. členu ZPIZ-2 določena kumulativno. Ko eden izmed pogojev ni izpolnjen, pravica do vdovske pokojnine ne more biti priznana. Ker tožnica do smrti zavarovanca nikoli ni bila uživalka preživnine, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. To velja ne glede na to, da je zavarovanec pred izdajo sodne odločbe o upravičenosti do preživnine po nepreskrbljenem zakoncu umrl.
invalidnina za telesno okvaro - strokovno znanje izvedenca
Na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati pritožnikovo razlogovanje, da je bil invalidsko upokojen že pred 40. leti in da se mu zdravstveno stanje s potekom let ni izboljšalo, kvečjemu poslabšalo. Za obstoj telesne okvare so pravnorelevantni drugi kriteriji, ki se ugotavljajo pri invalidnosti. Cilj in narava instituta invalidnosti je popolnoma drugačna kot pri telesni okvari, zaradi česar ni mogoče enačiti invalidnosti in telesne okvare. Invalidnost je lahko podana, ne glede na obstoj telesne okvare in obratno.
Sodišče prve stopnje je po modifikaciji tožbenega zahtevka ugodilo zahtevku tožeče stranke in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke, zavarovanko razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji dodatno priznalo stvarno in časovno omejitev, ki ju tožena stranka ni priznala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka po modifikaciji tožbenega zahtevka v postopku uspela v celoti (154. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je upoštevaje navedeno uspeh stranke v sodnem postopku pravilno presodilo glede na modificiran tožbeni zahtevek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00057210
ZPIZ-2 člen 133, 133/1, 140.. ZPP člen 224, 224/4, 236a, 236a/6, 236a/7, 287, 291, 302, 356.. ZPIZ člen 202, 202/1.. ZZOD člen 5.
zmotna uporaba materialnega prava - delna starostna pokojnina - zavarovalna doba - plačilo prispevkov - zavrnitev dokaznih predlogov - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena
Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje podlage zavarovanja ni ustrezno razčistilo (ni se opredelilo do listin, ki bi lahko potrdile navedbe tožnika) in je sprejelo zaključek, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 40 ter kot tak dolžan sam obračunavati in plačati prispevke. Ugotovitev pravilne podlage zavarovanja je ključna, saj bi se moralo v primeru, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 1, tj. kot oseba v delovnem razmerju, tudi obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 šteti v pokojninsko dobo.
Razlog zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo neposredno zaslišanje priče v tem primeru ni sprejemljiv in predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožniku zaradi zavrnitve dokaznega predloga v postopku ni bilo omogočeno dokazovanje svojih trditev, da so bili plačani vsi prispevki kot edinemu zaposlenemu v družbi. Sodišče prve stopnje pa se niti ni opredelilo do že podane pisne izjave priče, da je bilo v tem času izplačevanje plač urejeno na način, da se pred plačilom prispevkov za pretekli mesec, plača v tekočem mesecu ni mogla izplačati.
Od vročitve dokončne in pravnomočne odločbe o odmeri predčasne pokojnine brez zmanjšanja do vložene zahteve je preteklo skoraj 24 let. Slednje nedvomno predstavlja prekoračitev 10-letnega roka iz 183. člena ZPIZ-2. Rok iz 183. člena ZPIZ-2 je ne glede na tožnikove opisane razloge pretekel in je zahteva prepozna, zato jo je toženec pravilno zavrgel.