ZPP člen 253, 254, 254/2.. ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/3, 69.
ugotavljanje stopnje invalidnosti - dokaz z zaslišanjem izvedenca - status zavarovanca - poslabšanje zdravstvenega stanja - razveljavitev sodbe
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnica objektivne zdravstvene težave, ki omejujejo delazmožnost pod splošnimi pogoji že od operacije skolioze v nivoju TH4 do L4 dalje 24. 6. 2006. Tedaj še ni bila zaposlena, je pa potrebovala poklicno usmeritev, kot je napisal ortoped v izvidu 21. 2. 2021.
Zato je potrebno, da sodišče ugotovi, kakšne omejitve pri delu je tožnica potrebovala pred nastopom zaposlitve, poleg tega pa je potrebno ugotoviti, kakšne omejitve pri delu potrebuje od nastopa dela dalje, ali je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in torej do poslabšanja ter če spremembe vplivajo na tožničino zmožnost opravljanja svojega poklica definiranega v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2.
V tem sporu je ključno, da je mogoče obdobje prostovoljne vključitve v zavarovanje po 1. 1. 2013 kot pokojninske dobe brez dokupa uveljaviti šele po uveljavitvi novele ZPIZ-2K. Ta novela ne vpliva na veljavnost izpodbijanih odločb, ki so bile izdane upoštevajoč veljavno zakonodajo ob priznanju pravice do predčasne pokojnine. Sodišče je podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj ni ugotovilo pogojev iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Opozorilo je, da je bila tožnici pravica do predčasne pokojnine upoštevajoč tedanje predpise pravilno priznana, saj za priznanje obdobja prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje od 1. 1. 2013 do 17. 1. 2016 ob izdaji odločbe z dne 9. 7. 20193 ni bilo nobene podlage.
ZPIZ-2 člen 39a, 133, 159, 159/1, 159/2.. ZDavP-2 člen 93, 93/4.
delna starostna pokojnina - pokojninska doba - plačani prispevki za socialno varnost - izpolnjevanje pogojev
Za rešitev sporne zadeve je ključna ugotovitev, da tožnica nima poravnanih prispevkov za čas od 1. 7. 2010 dalje. Že zaradi tega ne izpolnjuje pogoja dopolnjene pokojninske dobe za priznanje pravice, kot jo uveljavlja s tožbo. Ključno je namreč, da po podatkih, ki jih je uporabila tožena stranka, dopolnjena pokojninska doba znaša 33 let, 3 mesece in 23 dni. V primeru, da se prišteje bolniški stalež in porodniški dopust v trajanju 1 leto 7 mesecev in 12 dni, potem znaša pokojninska doba 34 let, 11 mesecev in 5 dni. Če pa bi upoštevali še ostalo obdobje v trajanju 2 leti, 4 mesece in 18 dni, bi znašala pokojninska doba 37 let, 3 mesece in 23 dni. Ker je bil v letu 2017 pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine in s tem v zvezi tudi pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine dopolnjenih 39 let in 8 mesecev pokojninske dobe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bila upoštevana navedena doba, tožnica ne bi izpolnila zahtevanega pogoja.
Oba izvedenca sta prepričljivo pojasnila vpliv tožničinega zdravstvenega stanja na njeno delazmožnost, pri čemer sta vsak s svojega medicinskega področja enotna v tem, da tožničino zdravstveno stanje ni takšno, ki bi utemeljevalo popolno izgubo delazmožnosti. S pomočjo obeh izvedencev je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnica še vedno sposobna za delo z že priznanimi omejitvami. Drugače kot sta ugotovila izvedenca niti ne izhaja iz tožničinih izvidov. Mnenji izvedencev pa sta skladni tudi z mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje.
Naloga izvedenskega organa je, da vsak član komisije preuči medicinsko dokumentacijo s svojega specialističnega področja, zavarovanca osebno pregleda, poda ločeno mnenje, nato pa ob upoštevanju posameznih mnenj sodelujočih specialistov izvedenski organ poda skupno mnenje o vprašanju, ki mu ga je zastavilo sodišče. Po dosedanji sodni praksi se v teh primerih vsakemu izvedencu posebej priznava nagrada po 40. členu Pravilnika, saj se delo članov izvedenskega organa v ničemer ne razlikuje od dela izvedencev posameznikov. To velja toliko bolj za konkretni primer, ko je bilo z mnenjem Fakultetne komisije razčiščevano in odgovorjeno na eno najbolj zahtevnih strokovno medicinskih vprašanj in sicer, ali je bilo že leta 2008 tožnikovo zdravstveno stanje takšno, da je zaradi shizofrenije bila pri njem podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (tako za šolanje, ki je bilo prekinjeno, kot tudi za krajšo zaposlitev nekaj mesecev, do katere kasneje ni nikoli več prišlo).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00058073
ZPIZ-2 člen 194, 194/1.. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.
invalidnina za telesno okvaro - vrnitev neupravičeno prejetih sredstev - obogatitveni zahtevek - zmota glede obstoja obveznosti
V obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da je toženec vedoma izplačal nedolg iz naslova invalidnine za teleso okaro, do katere tožnik ni bil upravičen. Izplačila so bila očitno posledica pomanjkljive skrbnosti. Do neupravičenih izplačil je prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami pri nosilcu zavarovanja. Pravila o zmoti, ki jo zakon ureja pri izpodbojnih pravnih poslih, kjer se zahteva njena bistvenost in opravičljivost, pri plačilu nedolga ne pride v poštev, saj je zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga lahko tudi krivdna. Zmota pri izplačilih invalidnine izključuje uporabo 191. člena OZ. Pravna podlaga za razsojo zadeve je zato nedvomno podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je ocena izvedencev, da tožnik ni popolnoma nezmožen za delo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in posledično tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnjen. Tudi sicer glede na naravo stvari sploh ni mogoče, da je posamezni zavarovanec hkrati delovni invalid III. kategorije invalidnosti, kot v obravnavanem primeru, in še invalid I. kategorije invalidnosti.
ZPP člen 254, 286b.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 82, 82/1, 86, 492, 492/3.
pravočasno grajanje postopkovnih kršitev - ugotavljanje stopnje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom
Tožnico bi bilo mogoče v I. kategorijo invalidnosti razvrstiti le, če pri njej ne bi bilo preostale delazmožnosti, ker več ne bi bila zmožna za nobeno organizirano pridobitno delo. Ker takšen zdravstveni dejanski stan ni izkazan, je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen.
Glede na preostalo delazmožnost je na podlagi 1. odst. 82. člena ZPIZ-2 tožnici zakonito priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 19. 11. 2020 dalje.
ZPIZ-2 člen 66, 68, 403, 403/2, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143 do 149.
invalidnina za telesno okvaro
Tožnik je vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil 18. 12. 2019, ko še ni veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 121/2021, v nadaljevanju: ZPIZ-2J), ki skladno s spremenjeno določbo 403. člena ZPIZ-2 omogoča pridobitev invalidnine za zavarovance, katerih ugotovljena telesna okvara je posledica bolezni. Primeri, kakršen je tožnikov, ko je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi do 7. 8. 2021 veljavnega drugega odstavka 403. člena ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi posledic bolezni.
ugotavljanje invalidnosti - preostala delovna zmožnost - dokazovanje z izvedencem
Sodišče je izpostavljen tožničin dvom v pripombah odpravilo z dodatno pridobitvijo dveh pisnih dopolnitev. Na ta način je tožnici omogočilo izjavo in opredelitev do izvedenskega mnenja, ki tvori podlago izpodbijane odločitve. Pri porazdelitvi vzroka invalidnosti gre za oceno, ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe. Le-ta predstavlja celoto, ne pa preciznega matematičnega izračuna. Nadaljnje razlogovanje v smeri odstotkovne opredelitve vpliva posamezne konkretne bolezni oziroma zdravstvenega stanja na invalidnost ne more prispevati k jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja.
Nedvomno so pri tožnici podane zdravstvene težave, vendar pa te težave niso take, da bi pomenile njeno popolno nezmožnost za delo. Na podano izvedensko mnenje je tožnica posredovala pripombe, na katere je sodna izvedenka tudi odgovorila. Pri tem je pojasnila, da nobena medicinska dokumentacija ne izkazuje popolne nezmožnosti za delo do 29. 9. 2017. Novejši izvidi torej ne izkazujejo, da bi pri tožnici do 29. 9. 2017, ko ji je prenehala vdovska pokojnina, prišlo do popolne izgube delazmožnosti. V tem primeru pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi tožnica obdržala pravico do vdovske pokojnine.
OZ člen 139, 190, 190/3.. ZUTD člen 65a, 129, 129/1, 129/1-9, 140, 140/1.
vračilo denarnega nadomestila prejetega za čas brezposelnosti - načelo specialnosti
Napačno je razlogovanje sodišča, da ker 140. člen ZUTD izrecno ne ureja vračila denarnega nadomestila zaradi "znižanja denarnega nadomestila", tožnik ni upravičen od toženke zahtevati vračilo preveč izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Načelo specialnosti se uporabi v primerih, ko in če nek specialni predpis ureja določen pravni položaj drugače od splošnega predpisa, ne pa tudi če nekega pravnega položaja sploh ne ureja. Kot pravilno izpostavlja tožnik bi bilo nesprejemljivo razlogovanje, da zakon ob ugotovitvi obstoja zakonsko opredeljenega krivdnega razloga ureja znižanje denarnega nadomestila, a hkrati ne omogoča vračila sredstev, ki so bila izplačana po pomoti. Pravilno je tolmačenje, da mora sodišče presojati upravičenost do vračila zneska po vseh veljavnih predpisih, ki bi lahko predstavljali pravno podlago za vračilo denarnega nadomestila. Nikjer ni namreč predpisano, da ob splošnih pogojih ne velja uporaba določbe 190. člena OZ. Takšno tolmačenje bi prišlo v poštev le v primeru, če bi določbe ZUTD izključile uporabo določbe 190. člena OZ
ZPIZ-2 člen 11, 27, 27/4, 27/5, 37, 37/6, 39a, 39a/1, 39a/2, 39a/5, 140, 140/6, 178, 391/1, 394.. ZUP člen 7, 147.. ZPP člen 13.
pravica do delne pokojnine - odmera starostne pokojnine - vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo - zmotna uporaba materialnega prava
V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen.
Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 „in ostane vključen v obvezno zavarovanje“. Glede na pomen besede „ostati“ (ne prenehati biti) po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena.
Pritožbeno razlogovanje, da bi le izvedenec ortoped lahko natančno pojasnil zdravstveno stanje tožnice glede SCC, potek zdravljenja, omejitve, ki jih ima v vsakdanjem življenju, možnost vpliva temeljne bolezni na pojav drugih boleznih in funkcionalne sposobnosti tožnice, ne more predstavljati razloga za imenovanje sodnega izvedenca v socialnem sporu, saj je predmet socialnega spora omejena na invalidnost; in sicer kako zdravstveno stanje zavarovanca vpliva na opravljanje dela oziroma poklica v skladu s 63. členom ZPIZ-2.
Glede na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, da je potrebna dodatna diagnostika in da zdravljenje še poteka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Za ugotovitev, ali je pri tožniku podana izguba delazmožnosti, je potrebna diagnostika. Lečeči specialist pa ni tisti organ, ki bi podal mnenje o delazmožnosti. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v več zadevah (kot npr. Psp 429/2014), je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil stroke in znanosti upoštevati tudi definicijo invalidnosti.
V sodno izvedenskem mnenju je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožniku ne gre za dejanski stan iz 3. alineje 2. odst. 63. člena v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2, da bi ga bilo mogoče razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti za delo v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Pri njem tudi ni TO po nobeni točki Seznama telesnih okvar.
Sodišče ni niti pristojno niti dolžno presojati upoštevajoč novelo ZPIZ-2M, saj o tem še ni bilo odločano v predsodnem postopku pri tožencu. Sodišče v tej zadevi ni imelo podlage, da bi presojalo konkretno dejansko stanje, ki je zaobseženo z dokončno odločbo, upoštevajoč kasnejše predpise. Toženec pri svojem odločanju še ni uporabil kasnejših predpisov, posledično zaradi česar ne obstoji podlaga, da bi te predpise uporabilo sodišče, ki je izdalo sodbo dan pred začetkom uporabe novele ZPIZ-2M.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-3.. ZPP člen 254.
III. kategorija invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - predlog za postavitev novega izvedenca
Člana izvedenskega organa sta prepričljivo ocenila, da tožnik za delo kmetovalca pod splošnimi pogoji ni zmožen niti v skrajšanem 4 urnem delovnem času. S predlaganimi razbremenitvami je zmožen za prilagojeno delo kmetovalca oziroma za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času. Pri podaji mnenja je upoštevan opis in trajanje obremenitev na delovnem mestu kmetovalca.
Ker je tožnik vključen v obvezno zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, si bo delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo moral organizirati sam.
ZPP člen 196, 201, 201/4, 202, 202/1, 339, 339/1, 356, 362, 362/1.. ZPIZ-2 člen 68.. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (2003) člen 4, 4/4.. ZDSS-1 člen 61, 62.
Dokaz s specialistom dermatološke stroke je bilo sodišče dolžno izvesti že na podlagi napotil pritožbenega sodišča iz predhodnega razveljavitvenega sklepa, kot pravilno poudarja pritožnica. Čeprav je toženec dokaz z izvedencem dermatologom v tujini iz razlogov „ekonomičnosti“ umaknil, sodišče temu glede na načelo materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalno načelo (62. člen ZDSS-1) ne bi smelo slediti. Ne glede na umaknjen dokazni predlog z izvedencem iz tujine bi tudi zaradi pravnomočne razsoje, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poklicna bolezen, dokaz s specialistom dermatološke stroke moralo izvesti celo po uradni dolžnosti.
ZPIZ-2 člen 42, 137.. ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-8.
invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - gostota zavarovanja - minimalna pokojninska doba - prišteta doba - invalidska komisija
Določilo 42. člena ZPIZ-2 določa minimalno pokojninsko dobo in pri tem uporabi besedno zvezo "polna delovna leta", ki pa je ni mogoče razlagati kot to zatrjuje tožnik. Besedna zveza "da se delovna leta štejejo kot polna leta", uporabljena v 42. členu ZPIZ-2, se nanaša na opredelitev obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. V to obdobje se opravljanje dela oziroma delovna leta štejejo kot polna leta.
Pri datumu nastanka invalidnosti gre za strokovno medicinsko vprašanje, vendar se datum nastanka invalidnosti določi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, ki odraža zdravstveno stanje zavarovanca. Če tega ni mogoče določiti na tej podlagi, se v praksi toženca kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji.