odmera starostne pokojnine - nadurno delo kot poseben delovni pogoj
V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, da delavec ne more nositi pravnih posledic nezakonitega ravnanja delodajalca niti v primeru, če vnaprej pisno ne odredi nadurnega dela. V okoliščinah konkretnega primera podobno velja za nemožnost predložitve samoupravnih splošnih aktov, ki bi podrobneje določali izjemne, nujne ter nepredvidljive primere za delo preko polnega delovnega časa. Nenazadnje je Vrhovno sodišče RS v istovrstni zadevi zavzelo jasno stališče, da je bistvo pravice do pokojnine pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih obdobjih določali različno omejitev dela preko polnega delovnega časa, plačila pa so se štela v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov je bila vedno na strani delodajalca in ne delavca. Tudi po sodni praksi EU ima delavec na podlagi plačanega prispevka pravico, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev prejme ustrezno dajatev.
Ker je v zadevi sporno, ali je pri tožniku podana najmanj 60 % telesna okvara, je sodišče prve stopnje s tem v zvezi pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 7. 12. 2020. Iz mnenja izhaja, da gre pri tožniku za prisotnost ortopedskih sklepnih vsadkov ter za okvaro ishiadičnega živca. Komisija, v kateri sta sodelovala specialistka medicine dela in specialist ortoped, ugotavlja, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe z dne 9. 7. 2019 ni bilo mogoče ugotoviti telesne okvare po nobeni točki veljavnega seznama TO.
URS člen 2, 50.. ZUPJS člen 7.. ZSVarPre člen 8, 23, 23/1, 38, 72.
materialni položaj - dohodek družine - pravica do varstvenega dodatka - enkratno izplačilo varstvenega dodatka - plačilo za nazaj
Glede na odločitev upravnih organov in sodišča v konkretni zadevi ter predvsem na stališče v Ustavni odločbi z dne 6. 5. 2021 je ugotoviti, da sporni znesek sredstev na transakcijskem računu v višini 1.725,09 EUR na dan 28. 12. 20119 ni mogoče upoštevati niti kot premoženje oziroma prihranke, niti kot občasni periodični dohodek po prvem odstavku 23. člena ZSVarPre v znesku 743,67 EUR. Sporni znesek 2.621,00 EUR11 predstavlja za nazaj izplačan varstveni dodatek. Upoštevajoč ugotovitev Ustavnega sodišča RS, se v dohodek upošteva samo pravica, ki je v vrstnem redu pred uveljavljano pravico. Stališče, po katerem se prejem varstvenega dodatka upošteva med lastne dohodke privede do tega, da posamezniki, za katere je bila v preteklosti ugotovljena dohodkovna ogroženost in so na tej podlagi prejemali varstveni dodatek, do varstvenega dodatka v bodoče ne bodo več upravičeni ali pa bodo do njega upravičeni v manjšem obsegu. Zakonska ureditev s takšno vsebino oziroma razlaga sodišča v konkretnem primeru očitno ne stremi k realni ugotovitvi materialnega in socialnega položaja upravičenca oziroma njegove dohodkovne ogroženosti v bodoče. Posledično to pomeni, da bi bila lahko v nasprotju z ustavnim namenom predmeta urejanja, ki je zagotoviti ogroženemu posamezniku ustrezno pomoč in bi bila kot takšna v neskladju s prvim odstavkom 50. člena URS.
Ob upoštevanju materialnega stališča izraženega v tej sodbi je tožeča stranka v relevantnem obdobju prejela samo 283,84 EUR invalidske pokojnine. Tožnikov lastni dohodek tako predstavlja le znesek 283,84 EUR, zato ne presega minimalnega dohodka za varstveni dodatek in se tožniku prizna pravica do varstvenega dodatka od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2012.
ugotavljanje invalidnosti - vzrok invalidnosti - izvedensko mnenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dvom v pravilnost in popolnost mnenja
Niti iz pisnega niti ustnega sodnega izvedovanja ni določno razvidno, zakaj ob diagnosticirani bipolarno afektivni motnji razpoloženja in ortopedskih težavah, predstavlja po oceni sodnega izvedenca trajna osebnostna spremenjenost po katastrofični izkušnji izključni vzrok za tožnikovo (novo) invalidnost. Sodišču bi se zaradi nezadostne opredelitve sodnega izvedenca na strokovne pripombe tožene stranke,moral poroditi utemeljen dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja glede vzroka nove invalidnosti III. kategorije. Ker je v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V okoliščinah obravnavanega primera ni bilo dejanske podlage za uporabo 3. odstavka 81. člena ZDSS-1, kot pravilno poudarja toženi zavod. Tožnica z dokončno odločbo z dne 1. 8. 2019, zoper katero je dopustno sodno varstvo, v predsodnem postopku sploh ni pridobila pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodno izvedensko mnenje zoper katero ni bilo pripomb, dejansko kaže na nepravilnost in nezakonitost tudi prvostopenjske odločbe, zaradi česar bi bilo potrebno postopati po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1, tožnico razvrstiti v ustrezno kategorijo invalidnosti ter na podlagi relevantnih določb ZPIZ-2 priznati ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja.
dodatek za pomoč in postrežbo - (ne)izpolnjevanje pogojev
Kljub ugotovitvi sodnega izvedenca, da je pri tožnici kasneje prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja (sodni izvedenec ugotavlja, da se je zdravstveno stanje poslabšalo z 10. 9. 2020), sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi samo odločilo o pravici, kot jo uveljavlja tožnica. O vseh novotah, ki nastanejo po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, v konkretnem primeru po 20. 1. 2020, mora najprej odločiti tožena stranka, torej ZPIZ, kajti v nasprotnem primeru bi sodišče prve stopnje brez pravne podlage prevzelo pristojnosti navedenega zavoda.
pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - nezakonita odpoved - vračilo denarnega nadomestila prejetega za čas brezposelnosti
Ko gre za primere odprave odločbe o priznanju nadomestila med brezposelnostjo na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUTD je v 1. alineji drugega odstavka 140. člena ZUTD jasno določeno, da ima zavod pravico zahtevati od delodajalca neto zneske denarnega nadomestila izplačanega zavarovancu do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu oziroma izplačanih do dneva prenehanja delovnega razmerja, ki ga določi sodišče in torej ne od zavarovanca.
ZPIZ-2 člen 111, 111/1, 133, 133/1, 133/2, 140, 140/2.. ZPP člen 224.
začetek izplačevanja pokojnine - invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - poslovodna oseba - direktor
Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi se mu morala invalidska pokojnina izplačevati od 7. 2. 2014, to je od dneva, ko je bil s sodbo z dne 21. 9. 2016 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila od tega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Iz potrdila o odjavi iz obveznega zavarovanja z dne 18. 1. 2017 izhaja, da je tožniku zavarovanje prenehalo 23. 6. 2016 na podlagi dokončne odločbe toženca z dne 25. 11. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 15. 7. 2016. Od dneva, ko je tožniku prenehalo zavarovanje iz naslova družbeništva zasebne družbe B. d. o. o. - v likvidaciji, v kateri je bil hkrati tožnik poslovodna oseba, je tožnik upravičen tudi do izplačevanja invalidske pokojnine (prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2).
pravica do sorazmernega dela pokojnine - pokojninska doba - (ne)izpolnjevanje pogojev
Ob upoštevanju zavarovalnih dob dopolnjenih v Srbiji 7 let 4 mesece in 8 dni, v BIH 6 let, 1 mesec in 7 dni ter v Sloveniji 1 leto in 5 mesecev je tožnik do 30. 6. 2018 dopolnil skupaj 14 let 10 mesecev in 15 dni zavarovalne dobe. Tožnik pogojev določenih v 27. členu ZPIZ-2 na podlagi skupne zavarovalne dobe v trajanju 14 let, 10 mesecev in 15 dni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje, saj skupne zavarovalne dobe v trajanju 15 let ni dopolnil. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje tožnik ni dokazal, da ima dopolnjenih 15 let in 13 dni pokojninske dobe, kot je zatrjeval.
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 82, 82/1, 82/2, 86.. ZPP člen 287.
invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi vplivalo na njegovo invalidnost v smeri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti) oziroma da bi v okviru III. kategorije invalidnosti bilo potrebno priznati še časovno razbremenitev.
Dokazno pravilo o resničnosti tega, kar potrjuje javna listina, ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. V tem primeru mora sodišče ne glede na svoje prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če pa nasprotno stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, mora sodišče prosto oceniti izvedene dokaze, pri čemer mora oponent doseči višji dokazni standard. Slednje v predmetni zadevi ni podano. Izkazano dejansko stanje v predmetni zadevi potrjuje, da upravni organ ni imel osnove presojati pravilnosti izdanega potrdila, saj tožena stranka v predsodnem postopku temu ni ugovarjala.
izpolnjevanje kumulativnih pogojev - dodatek za pomoč in postrežbo - upravičenost
Tožnik, pri katerem je ugotovljeno, da je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 % že vse od 1. 7. 2016, je dne 15. 10. 2018 s tem, ko se je zaposlil skladno z ugotovljeno dela zmožnostjo, izpolnil še nadaljnji pogoj oziroma oba zahtevana pogoja, določena v 100. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Od tedaj dalje, tj. od 15. 10. 2018 je tudi upravičen do tega denarnega prejemka, ne pa že od 1. 7. 2016, kot uveljavlja.
dodatek za pomoč in postrežbo - neizpolnjevanje pogojev - gostota pokojninske dobe
Ker tožnica na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 8 let pokojninske dobe in torej zahtevane gostote pokojninske dobe ni izpolnila, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Posledično tožnica tudi ne izpolnjuje kumulativno zahtevanih pogojev določenih v 99. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.
ZPIZ-1 člen 8, 39, 39/4, 41, 41/2, 41/3, 42, 72, 72/1, 72/2, 75, 76, 203, 407.. Temeljni zakon o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo) (1970) člen 45, 45/2.. ZMEPIZ člen 87.. ZPP člen 224, 224/4, 337.. ZDSS-1 člen 81, 81/3.
invalidska pokojnina - odmera invalidske pokojnine - pokojninska osnova - plačilo za delo preko polnega delovnega časa - posebni delovni pogoj - regres za letni dopust
Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo.
Toženec je invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.
Osebe, ki so izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih veljavnih do uveljavitve zakona, vendar še niso vložile zahteve za pravico po ZPIZ-1, lahko pravico po ZPIZ-1 sicer uveljavijo tudi po 1. 1. 2013, vendar slednje ne velja za pravico do delne pokojnine, na kar je opozorilo že VDSS v sodbi Psp 163/2018. Delna pokojnina, opredeljena v 4. točki 7. člena ZPIZ-2, je definirana kot del starostne ali predčasne pokojnine, ki se izplačuje zavarovancu, ki ostane v zavarovanju v višini sorazmerja s skrajšanjem ur opravljenega dela. Glede na ureditev, pridobitev in uživanje delne pokojnine po 40. členu ZPIZ-2 je povsem pravilno, da se lahko v skladu s četrtim odstavkom 391. člena ZPIZ-2 ta pokojnina odmeri izključno po določbah ZPIZ-2. Četudi so izpolnjeni pogoji za starostno pokojnino po ZPIZ-1, uveljavljeno do 31. 12. 2012, je mogoče delno pokojnino po 1. 1. 2013 odmeriti izključno po določbah ZPIZ-2.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje
Tožnik lahko je tekočo hrano, pije tekočino, ostalo hrano pa mu je potrebno pripraviti na način, da se tekstura hrane približa tekoči hrani. Po oceni pritožbenega sodišča je nedopustno tolmačenje, da je kriterij samostojnega hranjenja izpolnjen, če lahko upravičenci konzumirajo samo "tekočo hrano". Na ta način se jih lahko prikrajša za uživanje raznovrstne hrane, kar je iz zdravstvenega vidika še kako pomembno pri upravičencih takšne starosti oziroma takšnega zdravstvenega stanja. Ohranjanje fiziološke eksistence upravičenca mora ostati neločljivo povezano z ohranjanjem dostojanstva osebnosti.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - zmanjšana zmožnost za delo
Tožničine trenutne zdravstvene težave narekujejo časovno razbremenitev, tako da dela po 6 ur dnevno. Nikakor pa objektivne zdravstvene težave ne narekujejo časovne razbremenitve v smeri, kot se zavzema tožnica, torej da bi delala le po 4 ure dnevno. Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za dodatne razbremenitve v smeri kot se zavzema tožnica in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ZDSS-1 člen 69, 82.. ZPIZ-2 člen 7, 7-23, 27, 27/4, 29, 29/1, 29/2, 109, 109/1, 178.. ZUP člen 220.. URS člen 14, 50.
pravica do starostne pokojnine - predčasna pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Tožnik, rojen 6. 6. 1958 je ob vložitvi zahteve 8. 10. 2018 dopolnil 60 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, od tega 38 let 1 mesec in 29 dni brez dokupa ter 1 let 10 mesecev in 1 dan dokupljene dobe od 30. 9. 2013 do 31. 7. 2015. Ker je bil v evidenci Zavoda RS za zaposlovanje prijavljen do 1. 11. 2018 mu je bila predčasna pokojnina zakonito priznana od 2. 11. 2018 dalje v višini 415,03 EUR mesečno. Izpolnil je zakonski dejanski stan iz 1. odstavka 29. člena ZPIZ-2, po katerem zavarovanec pridobi pravico do predčasne pokojnine pri starosti 60 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe. 2. odstavek 29. člena ZPIZ-2, ki je od leta 2013 zviševal starost za predčasno pokojnino, in sicer v letu 2017 na 59 let in 8 mesecev za moške, v obravnavani zadevi ni uporabljiv, saj je tožnik koncem tega leta dopolnil 59 let 6 mesecev in 25 dni starosti.
Odločb toženca iz predhodnih upravnih postopkov ni mogoče ponovno presojati zaradi pravnomočnosti kot ustavne pravne kategorije. Tožeča stranka bi le z obnovo kot izrednim pravnim sredstvom lahko posegla v pravnomočno urejena upravna razmerja. Skladno z določili 260. člena ZUP pa je sodišče pravilno ugotovilo, da zatrjevani obnovitveni razlog (poslabšanje zdravstvenega stanja) ne predstavlja dejstva, ki bi obstajalo že v času izdaje odločbe z dne 23. 11. 2007, ko je toženec zaradi neizpolnjevanja starostnega pogoja po 72. členu ZPIZ-92 zavrnil tožničino zahtevo z dne 1. 8. 2007 za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine. Iz tožničine trditvene podlage ni razvidna zatrjevana popolna nezmožnost za delo, ki bi nastala pred moževo smrtjo oziroma v enem letu po njej, kar bi imelo lahko določeno pravno težo. Tudi pravna narava novih izvidov, ki izkazujejo poslabšanje zdravstvenega stanja po pravilni oceni prvostopnega sodišča ne ustrezajo novim dokazom, skladno s 1. točko 260. člena ZUP.1
invalidska pokojnina - odmera - meddržavni sporazum
Tožena strankaje pravilno upoštevala tako pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji kot tudi pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Severna Makedonija in tudi prišteto pokojninsko dobo.
Glede upoštevanja dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški pa je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da bi bil v primeru upoštevanja navedene dobe tožniku odmerjen sorazmerni del invalidske pokojnine, ki pa bi bil za tožnika manj ugoden od invalidske pokojnine, kot je odmerjena z izpodbijano odločbo.