Če torej tudi za obravnavani primer lahko rečemo, da tožnik v bistvu zahteva plačilo prispevkov ter sledimo stališču o čisti denarni terjatvi iz delovnega razmerja, nas to privede do hitre rešitve o upoštevanju 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, kar posledično odpravlja dileme o nezastarljivosti, ki jih uveljavlja pritožba tožnika.
Tudi sodišče prve stopnje je pojasnilo kontrahirno dolžnost - skleniti pogodbo v korist tožnika kot tretjega (126. člen OZ), da toženka s KAD sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta in tožnika prijavi v poklicno zavarovanje oziroma ga vključi v pokojninski načrt. Vendar pa ne gre za problematiko, ki bi bila odločilna za sprejem odločitve v obravnavanem primeru - ne glede temelja, ne glede zastaranja. V obravnavanem primeru plačilo prispevkov temelji na prehodni določbi ZPIZ-2, ne na zahtevi za sklenitev pogodbe, v posledici katere naj bi šele nastala obveznost plačila prispevkov. Zato načeloma pravilno poudarjanje pritožbe, da je pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena, v tem sporu ni odločilno. Prav tako v tovrstnih sporih, predmet katerih je (tudi) plačilo prispevkov, ne more na splošno veljati stališče o čisti denarni terjatvi. V primeru izostanka jasne (zakonske ali pogodbene) podlage namreč ni možno govoriti o čisti denarni terjatvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00044918
ZUP člen 260, 260-1.. ZPIZ-2 člen 16, 183.
obnova postopka - novo dejstvo ali nov dokaz - lastnost zavarovanca
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da dokaz o statusu uživalca starostne pokojnine iz sistema pokojninskega zavarovanja Nemčije ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke 260. člena ZUP. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenega opravičljivega razloga, zakaj spornega potrdila ni mogla predložiti v postopku, katerega obnovitev sedaj zahteva. Tako dejstvo kot dokaz morata namreč objektivno obstajati že v času prvega odločanja. Pri tem je bistveno, da stranka (oziroma organ) zanj ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti.
ZPIZ-2 člen 101, 101/1.. ZPP člen 253.. ZDSS-1 člen 81.
dodatek za pomoč in postrežbo - opravljanje osnovnih življenjskih potreb
Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, da pri tožnici ne gre za stanje po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in za nezmožnost opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v citirani določbi. Sodišče je pravilno izpodbijani odločbi toženca z dne 1. 7. 2019 in z dne 21. 10. 2019 v skladu z 81. členom ZDSS-1 štelo za pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00044927
ZPIZ-2 člen 11, 126, 126/3.. ZUP člen 116, 116/1, 279, 279/1, 279/1-2.. ZDSS-1 člen 81.. KZ-1 člen 202.
delna invalidska pokojnina - preplačilo pokojnine - ničnost - ničnostni razlog - razlogi o odločilnih dejstvih
Kot pravilno poudarja pritožba je ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP podan le, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. To pomeni, da morebitna storitev kaznivega dejanja uradne osebe v postopku izdaje odločbe, ne predstavlja ničnostnega razloga po tej določbi.
Sodišče se pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 27. 11. 2019, ki jo je odpravilo, ni opredelilo do tistih razlogov, ki jih je tožnik navajal in uveljavljal, da je odločba z dne 6. 6. 2019 nična in ni presodilo, ali gre pri razlogih, na katere se sklicuje tožnik, za katerega od ničnostnih razlogov, določenih v 279. členu ZUP. Tako sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov.
nadomestilo za invalidnost - izplačevanje nadomestila - izpolnjevanje pogojev
Sodišče prve stopnje je v 13. točki pravilno pojasnilo, da je za odločitev v sporu bistveno dejstvo, da je bil tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti že na podlagi odločbe z dne 30. 4. 2004 od 25. 3. 2004 dalje. Skladno z navedeno sodno prakso, je povsem ustrezno razlogovanje, da je pri presoji dejanskega stanja in uporabe 88. člena ZPIZ-2 glede roka prijave pri območnem ZRSZ po prenehanju delovnega razmerja pomembno, ali gre za osebo, kateri so bile pravice iz invalidnosti že priznane in je sporno pravico že uveljavljala pri zavodu ali pa za osebo, kateri pred uveljavljanjem pravice iz invalidskega zavarovanja pred tem invalidnost ni bila priznana oziroma ji je bila invalidnost, ki je podlaga za uveljavljano pravico priznana šele takrat.
ZPKri člen 1, 6, 6/1, 6/2.. ZPIZ-2 člen 27, 27/4, 29, 391, 391/1, 394, 394/4.. ZPIZ-1 člen 36, 36/1.
starostna pokojnina - poprava krivic - pokojninska doba - pokojninska doba brez dokupa
Prvi odstavek 6. člena ZPKri je treba razlagati tako, da se priznana pokojninska doba šteje za "pokojninsko dobo brez dokupa" v smislu četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
V predsodnih upravnih postopkih se nastanek invalidnosti praviloma določa z dnem obravnave na IK I. To je logično, saj mnenje izvedenskega organa o obstoju ali neobstoju invalidnosti, vzroku in datumu nastanka temelji na listinski medicinski dokumentaciji in izvidu osebnega pregleda. Seveda je mogoče invalidnosti ugotoviti tudi z dnem, ki ne sovpada z obravnavo na IK I., vendar pa mora biti za to podana objektivizirana podlaga v listinskem medicinskem gradivu.
ZPIZ-1 člen 97, 162.. ZUTD člen 129, 129-1, 129-3, 129-4, 129-5, 129-8, 129-9.. ZUP člen 7.. ZPP člen 8.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačila nadomestila - državljani tretjih držav - izbris iz evidence brezposelnih
Tožnik je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka osebnega delovnega dovoljenja. Za novo delovno dovoljenje oziroma podaljšanje delovnega dovoljenja pa po izteku tega ni zaprosil, čeprav mu je toženec še pred izbrisom iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka delovnega dovoljenja priznal nadomestilo za invalidnost z odločbo z dne 22. 1. 2013, od dneva priznane pravice do nadomestila za invalidnost pa do izdaje odločbe z dne 16. 5. 2013, s katero je toženec tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ker ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje te dajatve, pa je imel tožnik tudi dovolj časa, da bi si ob zagotovljenem nadomestilu za invalidnost lahko uredil svoj status in preprečil ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost.
Na podlagi navedenega se pokaže, da so razlogi, zaradi katerih je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, na strani tožnika in da mu je toženec na podlagi 162. člena ZPIZ-1 utemeljeno z izpodbijanima odločbama, ki sta pravilni in zakoniti, z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je tožnik s tožbo izrecno zahteval, da se pritožba delodajalca zavrne in da ostane v veljavi prvostopenjska odločba. Tožena stranka s tem očitno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je poseglo v prvostopenjsko odločbo tožene stranke, ki jo tožnik ni izpodbijal. Po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje za tak poseg ni imelo pravne podlage, saj tožnik ni uveljavljal več ali manj pravic, kot so mu bile že priznane s prvostopenjsko odločbo tožene stranke, temveč je izrecno zahteval, da navedena odločba ostane v veljavi.
III. kategorija invalidnosti - nadomestilo za invalidnost
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev v zadevi odločilno že nesporno dejstvo, da tožnica vse do 11. 3. 2019 ni imela plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi, zaradi neplačevanja prispevkov ni mogoče šteti, da je tožnica dejavnost sploh opravljala oziroma, da jo je opravljala v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje se namreč obdobje zavarovanja zavarovancu, ki je v obvezno zavarovanje vključen na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti (17. člen ZPIZ-2) in ki je skladno s 1. alinejo prvega odstavka 152. člena ZPIZ-2 sam zavezan za plačilo prispevkov, obdobje zavarovanja v pokojninsko dobo na podlagi 133. člena ZPIZ-2 upošteva le, če so za obdobje zavarovanja tudi plačani predpisani prispevki. Naknadno plačilo prispevkov pa ima učinek le za naprej, torej ex nunc, ne pa za nazaj. Ker je tožnica plačala prispevke za nazaj ji torej v tem primeru pravica do izplačevanja nadomestila pripada od plačila prispevkov dalje, ne pa za nazaj in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ZPIZ-2 člen 28, 28/1, 28/1-1, 28/2.. ZPIZ-1 člen 37, 37/2.. ZDPre člen 3.. ZSDP-1 člen 5.
starostna pokojnina - znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za otroka - čas skrbi za otroka
Zakonska ureditev pravice do nadomestila iz naslova starševstva pokaže, da objektivno ni mogoče, da bi lahko oče uveljavljal nadomestilo iz naslova starševstva na način, kot razloguje sodišče, torej samo v primeru, če bi oče v prvem letu otrokove starosti v celoti prevzel skrb za otroka. Gre za neživljenjsko razlogovanje, ki bi lahko de facto pripeljalo do neenakopravne obravnave očeta in matere.
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naknadna ugotovitev lastnosti zavarovanca za sporno obdobje ne more vplivati na izplačevanje nadomestila za invalidnost. V nasprotju z določbo 125. člena ZPIZ-2 je štelo, da je bil tožnik v tem obdobju upravičen do nadomestila za invalidnost ter izpodbijani odločbi neutemeljeno kot nezakoniti odpravilo. Zmotno je posledično štelo, da ni prišlo do preplačila in s tem tudi ne obveznosti do vračila.
Po stališču novejše sodne prakse, zavarovanec v primeru, da se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, toženec odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - materialna resnica
Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi moralo sodišče pri določitvi invalidnosti slediti specialistom, ki so zdravili tožečo stranko in jo upokojili že s 6. 11. 2017. Vloga lečečih specialistov je slediti interesu pacienta, saj specialist klinik ugotavlja le klinično sliko zavarovanca z njegovega področja. Pri tem običajno nima vpogleda v celotno zdravstveno dokumentacijo zavarovanca, ki izkazuje vse njegove zdravstvene težave, niti ne pozna zahtev in tveganj delovnega mesta, ki ga zavarovanec opravlja. To pa je v predmetni zadevi bistveno, saj tožena stranka ugotavlja, ali je bila pri tožnici podana invalidnost I. kategorije.
ZDSS-1 res v 61. in 62. členu določa načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, vendar postopanje po slednjih načelih pride v poštev le, kadar po izvedbi dokazov, ki so jih predložile stranke, sodišče ne more ugotoviti pravotvornih dejstev. Načela materialne resnice ne gre jemati kot načela, ki ga je potrebno uveljaviti brez kakršnihkoli izjem, sicer postopek ne bi bil nikoli končan. Nobena stranka ne more zahtevati od sodišča, da bo namesto nje do onemoglosti iskalo materialno resnico, ker to načelo ni samo sebi namen, temveč je sredstvo za dosego cilja nudenja pravnega varstva in vzpostavitve pravnega reda.
ZUTD člen 3, 3/3, 63, 63/1, 63/2, 63/3.. ZDR-1 člen 104, 115.. ZFPPIPP člen 245.
stečajni postopek - posebno varstvo - nezakonitost odpovedi - denarno nadomestilo za brezposelnost - krivda za brezposelnost
Napake pri postopanju stečajne upraviteljice, so dejansko rezultirale v posledici, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno z navajano sodno prakso nezakonita, zato negativnih pravnih posledic ne moremo prevaliti na tožečo stranko. V konkretnem primeru je namreč izkazano, da je tožeča stranka storila vse, kar je bilo v njeni pravni sferi mogoče, da bi zaščitila svoj pravni položaj, pa tega glede na zgoraj obrazloženo, ni zmogla. Zaradi izkazanih dejstev, ki niso v tožničini pravni sferi, so pa dejansko odločilna, ne moremo kaznovati tožeče stranke z odrekanjem pravice do denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti in se pri tem sklicevati še na posebno zaščito, ki jo je imela tožeča stranka zaradi svojega statusa. Posebno varstvo bi moralo tožečo stranko zaščititi, ne pa ji onemogočiti oziroma otežiti pridobivanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, ki ima skladno z določili ZUTD, brezposelnim osebam določeno obdobje po izgubi zaposlitve, olajšati oziroma nadomestiti izgubo službe.
DELOVNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00043016
ZZRZI člen 40.. ZDSS-1 člen 73.
delovni invalid - stranski intervenient - krajši delovni čas
Po oceni pritožbenega sodišča s tem, ko je sodišče v IV. točki izreka izpodbijane sodbe stranskemu intervenientu kot tožnikovemu delodajalcu naložilo obveznost zagotovitve pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami, ni prisodilo nekaj drugega (aliud) ali več (plus), kot je zahtevala tožeča stranka. Tožeča stranka je delovni invalid. Zakon delodajalcu nalaga obveznost delovnemu invalidu zagotoviti delo, kar pomeni, da gre za zakonsko dolžnost. Delodajalec mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, na katerem morajo biti upoštevane vse omejitve, ki so bile delavcu zaradi zdravstvenih razlogov v invalidskem postopku priznane.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85.
obvezno zdravstveno zavarovanje - prometna nezgoda - povzročitelj škode - regresni zahtevek zavarovalnice (subrogacija) - odgovornostna zavarovalnica - prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje - obseg pravic - pravo, ki ga je treba uporabiti - nemško pravo - supremacija prava EU - nacionalno pravo - zahtevek za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev
Uredba 883/2004 glede temelja priznanih pravic ne razlikuje med odgovornostnimi zavarovalnicami in povzročitelji škode.
Uredba 883/2004 ne velja za le za nosilce pravic socialnega zavarovanja, pač pa za tudi za tretje osebe, niti ne ločuje med posrednimi (... prevzame pravice, ki jih ima prejemnik proti tretji osebi...) in neposrednimi zahtevki (...kadar ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatev, neposredno pravico proti tretji osebi ...), ki jih ima nosilec zavarovanja proti tretjim osebam, ki morajo plačati odškodnino (in ne zgolj odgovornim tretjim osebam).
Obseg pravic (boleznina, prispevki, stroški zdravljenja itd.) se presoja po pravu nosilke socialnega zavarovanja, posamezna pravica pa je lahko omejena z višino po pravu države, kjer ima sedež povzročitelj škode.
Nacionalna ureditev ne more pretehtati nad Evropskim pravom in odločbo Sodišča EU in se ne morejo upoštevati omejitve glede temelja pravic po slovenskem pravu, lahko pa se glede obsega (višine).
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, ki izrecno določa, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj iz socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. Pomeni, da v sporih o pravicah iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, med katere sodi tudi pravica do zdravljenja v tujini in z njim povezani stroški, ni taksne zavezanosti. Stranke v takšnih sporih takse niso dolžne plačevati.
ZUTD člen 54, 54/1, 57, 59, 59/4.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5, 6, 65.
denarno nadomestilo za brezposelnost
Ssodišče je pravilno odločilo, da ker obrazec U1 za relevantno obdobje ni potrdil dobe, za katero so bili plačani prispevki za zavarovanje za brezposelnost, je ZRSZ ne more upoštevati pri priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Slednje je potrdila tudi izpoved predstavnice Zavoda za socialno varstvo Italije, ki je izrecno pojasnila, da za tožečo stranko v relevantnem obdobju prispevki za brezposelnost niso bili plačani. Na podlagi kolektivne odpovedi je tožeča stranka v spornem obdobju v Republiki Italiji že prejemala nadomestilo za presežne delavce, ne pa plače, kot je to zatrjevala. Pri tem ne gre za neplačilo prispevkov iz razloga, na katerega implicira tožeča stranka v pritožbi, ko opozarja na četrti odstavek 59. člena ZUTD. V predmetni zadevi gre za neplačilo prispevkov s strani delodajalca, kar pogojuje drugačna pravna ureditev oziroma narava obdobja, ki jo v Republiki Italiji ne priznajo kot zavarovalno dobo, ker se ne plačujejo prispevki za brezposelnost. Nenazadnje zatrjevana sprememba 4. odstavka 59. člena ZUTD velja šele od 11. 7. 2020.
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča glede na medicinsko dokumentacijo in podano mnenje ni prišlo pri tožniku do takšnega poslabšanja, da bi bil popolnoma nezmožen za delo.
Uredba o samozaposlenih v kulturi (2010) člen 12, 12/3, 12/3-1.
samozaposleni v kulturi - plačilo prispevkov za socialno varnost - dohodkovni cenzus
Po naravi predstavlja plačilo prispevkov za socialno varnost samozaposlenim v kulturi, obliko državne pomoči de minimis. Bistveno je, da se subjekt kot prejemnik ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, ne glede na njegov pravni status, pravno organizacijsko obliko ali način financiranja, kamor so po mnenju Ministrstva za finance skladno s pojasnilom Ministrstva za kulturo uvrščeni tudi samozaposleni v kulturi.
Materialnopravno stališče sodišča, da je zaradi neupoštevanja odhodkov, zaposlenim z visokimi odhodki onemogočeno uveljavljanje pravice do plačila socialnih prispevkov iz državnega proračuna in da način ugotavljanja dohodkovnega položaja upravičenca onemogoča spoštovanje namena ZUJIK, zaradi česar krši ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti, je zmotno.
Primarno se socialna varnost samozaposlenih v kulturi res zagotavlja z instituti, ki jih predvideva splošna zakonodaja s področja socialne varnosti, kar je nenazadnje tudi razvidno iz opredelitve instituta plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, ko kot upravičence opredeli zaposlene v kulturi in izvzame kot upravičence zaposlene določenih sektorjev. Že slednje potrjuje dejstvo, da gre za subvencije, ki so primarno namenjene kot spodbuda za gospodarski razvoj, vendar pa vsekakor posegajo na področje socialne varnosti samozaposlenih v kulturi. Za priznanje te pravice je bistveno ugotavljanje ali upravičenec presega cenzus, ki je določen specifično za to področje, zato je potrebno upoštevati tudi določila posebnega zakona, ki v delu načina ugotavljanja dohodkovnega položaja upravičenca odkazuje na Uredbo o samozaposlenih v kulturi.