Pri opredelitvi kriterijev stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti gre vedno za oceno (in ne natančen matematični izračun), ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto. Podrobnejše razčlenjevanje katera bolezen na kakšen način v kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k pravilnejši oceni tožničine preostale delazmožnosti.
Le zato, ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je ob upoštevanju mehanografske obdelave podatkov, ki je sestavni del izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe lahko samo preizkusilo pravilnost izračuna pokojninske osnove in višine odmerjene pokojnine, ni kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem.
Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove poleg plač iz 39. člena ZPIZ-1 štejejo tudi nadomestila za bolniški stalež. ZPIZ-1 je v 41. členu izrecno določal, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.
Glede na dejstvo, da sodni postopek ugotavljanja invalidnosti ni namenjen odkrivanju oziroma diagnostiki tožničinih kliničnih težav, temveč oceni njene delovne zmožnosti, izvedovanje s pritegnitvijo sodnega izvedenca nevrologa, tožnici ne bi povečalo možnosti njenega uspeha, saj bi bile morebitne ugotovitve glede obstoja zatrjevanih vrtoglavic, lahko le podlaga za podajo nove predloga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki.
invalidnost - zdravstveno stanje - kontrolni pregled
Četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz 3. ali 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnosti. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnosti ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo da je potrebno invalidnost ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opustitve trajne spremembe zdravstvenega stanja iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja v 94. členu ZPIZ-2 uzakonjen kontrolni pregled.
Tožnica ima sistemski lupus eritematozus, pogosto febrilna stanja, da se pojavlja Sjogrenov sindrom in Raynaudov fenomen. Ima kronično neozdravljivo bolezen, terapevtsko obravnavano z različno medikamentozno terapijo, vključno z biološkimi zdravili, injiciranimi hospitalno v določenih časovnih obdobjih. Vendar pa objektivizirana medicinska dokumentacija po prepričljivem sodno izvedenskem mnenju izkazuje, da se je bolezen po medikamentozni terapiji umirila, da je v remisiji, da ni multiple skleroze ali nevrolupusa, da ni prizadetega centralnega živčnega sistema, ledvične prizadetosti v sklopu lupusa, niti napredujoče pljučne prizadetosti v sklopu avtoimunske bolezni. Ob takšnih ugotovitvah izvedencev medicinske stroke je mogoče zaključiti le, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo delavne zmožnosti za organizirano pridobitno delo, temveč zmanjšano delavno zmožnost ob nadaljnjem obstoja preostale delovne zmožnosti z omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov.
invalidnost - vzrok invalidnosti - bolezen - izvedensko mnenje
Pri porazdelitvi vzroka invalidnosti gre za oceno, ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto, ne pa za natančen matematični izračun. Za slednjega ni niti podanih kriterijev, ki bi omogočali eksaktno preverljiv matematičen preračun. Zato nadaljnje podrobnejše razčlenjevanje v smeri katera posamična bolezen v točno kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja. Vsak posameznik je svoja celota in ravno iz tega razloga je sodišče imenovalo izvedenski organ, kjer sta kot člana sodelovala izvedenca s področja tožnikovih težav.
Ker niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi ne pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Iz prvega odstavka 61. člena ZUTD jasno izhaja, kaj predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila. Ta osnova je povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Namen odmerjenega nadomestila je ravno v tem, da se zavarovancu ta pravica primarno zagotavlja na podlagi povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v določenem obdobju (osem mesecev pred nastankom brezposelnosti). Le v primerih, ki so kot izjeme določene v nadaljnjih določbah tega člena, se v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, in sicer v primeru določenem v drugem odstavku, če je zavarovanec v obdobju osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti prejemal nadomestilo plače, med drugim tudi nadomestilo v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ali, če zavarovanec v tem obdobju ni prejemal plače niti nadomestila.
telesna okvara - invalidnina - poškodba pri delu in poklicna bolezen
Glede na 19. 4. 2018 vloženega predloga za oceno telesne okvare, pravno podlago za rešitev sporne zadeve predstavlja ZPIZ-2. Ta v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/82 in št. 66/89, v nadaljevanju Seznam) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. ter 149. člena ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.
Glede na takšno materialnopravno ureditev pomeni, da je pravico do invalidnine do uveljavitve predpisov, ki bodo urejali postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, mogoče uveljavljati samo še za telesne okvare, ki so posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Nova sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč ne ureja več pravice do invalidnine. Telesne okvare so izločene iz tega sistema in ne predstavljajo varovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Glede na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 63/2018, lahko zavod za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje denarne dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja dajatve, odloča o preplačilu in vračilu sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje. Po stališču revizijskega sodišča je pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le, če so še naprej izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pravni in dejanski pogoji za priznanje in izplačevanje, torej uživanje že priznane pokojninske dajatve. Če nastane novo dejstvo med izplačevanjem denarne dajatve, je to lahko podlaga za novo upravno odločbo o neobstoju pravice do izplačevanja. Navedeno pravno posledico je nosilec zavarovanja dolžan ugotoviti ob spremembi dejanskih okoliščin priznane pravice in na temelju 194. člena ZPIZ-2 izdati odločbo o preplačilu. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.
ZUTD člen 65, 140, 140/1, 140/1-1, 140/2, 140/2-2, 140/3.. OZ člen 190.
denarno nadomestilo med brezposelnostjo - neupravičena pridobitev
V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je na podlagi odločbe tožnika z dne 25. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena toženčeva zahteva za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in odločba o priznani pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z dne 16. 1. 2018 odpravljena, toženec za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018 oziroma do 28. 2. 2018 do zneska izplačanega denarnega nadomestila ni bil upravičen, ker je odpadla pravna podlaga za izplačilo tega nadomestila. Pomeni, da je toženec v obdobju od 1. 1. 2018 do 28. 2. 2018 prejel nekaj, do česar ni bil upravičen in je to dolžan vrniti.
invalidnost - premestitev na drugo ustrezno delovno mesto
Ob dejstvu, da je v okoliščinah konkretnega primera izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja v okviru II. kategorije invalidnosti, je na temelju 81. člena ZPIZ-2 mogoče tožniku prisoditi le novo pravico do premestitve na drugo ustrezno delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo za poln delovni čas zaradi dodatne stvarne razbremenitve pri delu, ne pa tudi nove pravice do poklicne rehabilitacije. V skladu z mnenjem izvedenke medicine dela, prometa in športa bo odločanje o poklicni rehabilitaciji predmet novega predsodnega upravnega postopka na podlagi nove medicinske dokumentacije po predhodni kompleksni obravnavi.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično v celoti sledilo mnenju izvedenskega organa ter da naj bi zanemarilo ostale dokazne predloge. Sodišče je tožnico zaslišalo in v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi podrobno povzelo njeno izpovedbo. Gre za enega od dokazov, ki vpliva na odločitev v zadevi, nikakor pa ne za odločilnega. Tožnica je namreč izpovedala o svojem subjektivnem doživljanju zdravstvenega stanja, dolžnost izvedenskega organa pa je bila, da ugotovi tožničine zdravstvene težave ter da poda mnenje, kako te težave vplivajo na njeno delovno zmožnost. Tožnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in v nasprotju z izvedenskim mnenjem tožnici poleg časovne razbremenitve pri delu priznalo še stvarne razbremenitve. V takem primeru ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti te kršitve. Pooblastilo za odpravo takšne kršitve ima pritožbeno sodišče v drugi alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje.
V obravnavani zadevi, ko je bil zavarovanec že vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju delovnega razmerja, gre za uskladitev zavarovalnega časa in delodajalca na podlagi pravnomočne sodbe iz individualnega delovnega spora. Zavarovanec je bil po podatkih matične evidence v obravnavnem obdobju sicer za poln delovni čas 40 ur tedensko zavarovan iz naslova delovnega razmerja pri drugotožniku - C.. Vendar ima, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, po pravnomočni sodbi zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s prvotožnikom - B., vzpostavljeno stanje, kot če nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Torej pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim delovnim časom 24 ur tedensko z B., razliko 16 ur do polnih 40 ur tedensko pa je v delovnem razmerju pri C.. Prav slednja dejstva pa so edino odločilna za pritožbeno rešitev zadeve.
Z vzpostavitvijo delovnega razmerja pri prvotožniku za krajši delovni čas 24 ur tedensko, je bila namreč na podlagi 14. člena ZPIZ-2 vzpostavljena pravna podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju delovnega razmerja pri prvotožniku za krajši delovni čas 24 ur tedensko. Za preostanek do polnega zavarovalnega časa 40 ur tedensko, torej 16 ur tedensko, je zavarovanec v obvezno zavarovanje vključen na temelju delovnega razmerja pri drugotožniku. Lastnost zavarovanca je zato na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 potrebno za nazaj uskladiti s pravnomočno sodbo delovnega sodišča.
Ne glede na zatrjevanje tožnice in njenega delodajalca, da tožnici zaradi zdravstvenih težav dosedanji delodajalec ne more ponuditi ustreznega dela, to v predmetni zadevi ne more biti pravno relevantno. V postopku ugotavljanja preostale delovne zmožnosti, je bistveno le zdravstveno stanje tožnice in v povezavi s tem njena preostala delovna zmožnost.
Iz podanih ugotovitev izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi prišlo pri tožniku do popolne izgube delazmožnosti oziroma da bi bilo podano stanje, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Dejstvo, da tožnik iz zdravstvenih razlogov več ni zmožen za delo zidarja, ki ga je nazadnje opravljal in glede na strokovno usposobljenost šteje za njegov poklic, samo po sebi ne zadošča za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Za svoj poklic v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V ta krog je zagotovo mogoče uvrstiti tudi pomožna dela v gradbeništvu, ki jih je zavarovanec opravljal v obravnavanem primeru, si na ta način pridobil delovne izkušnje in jih glede na preostalo delovno zmožnost ob stvarnih razbremenitvah, lahko še vedno opravlja poln delovni čas.
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - datum začetka izplačevanja
ZPIZ-2 v 122. členu določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zavarovancu se torej nadomestilo izplačuje od dneva, ko realizira priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in prične opravljati delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
Zato je potrebno ločiti med priznanjem pravice do delnega nadomestila in pričetkom njegovega izplačevanja. Pravica do delnega nadomestila je vezana na izpolnitev pogojev za pridobitev te pravice, medtem ko je pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, zaključek izplačevanja pa na zaključek opravljanja dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Priznanje pravice do delnega nadomestila še ne pomeni avtomatično tudi pričetek njenega izplačevanja, pač pa je pomembno od kdaj dalje je tožnik realiziral priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, bodisi s pričetkom dela ali s pričetkom zavarovanja in plačevanja prispevkov za delo s krajšim delovnim časom od polnega.
Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 111. členu ZPIZ-2, umeščenem v II. poglavje zakona, ki med drugim ureja tudi izplačevanje pokojnin. Po splošni določbi 3. odstavka 108. člena ZPIZ-2 se pravice iz invalidskega zavarovanja sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar pa izplačevanje denarne dajatve ni vezano na dan nastanka invalidnosti.
Po 1. odstavku 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Cit. določba ZPIZ-2 je kogentne narave, je povsem jasna in jo z nobeno od v teorij znanih razlagalnih metod ni dopustno interpretirati drugače. Sicer je sodna praksa že večkrat eksplicitno poudarila, da je potrebno ločiti med pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in pogoji za njeno izplačevanje. Pravico do izplačevanja invalidske pokojnine je mogoče realizirati šele po prenehanju zavarovanja. To velja tudi v primerih, ko so stranke v kategorijo invalidnosti razvrščene v sodno socialnih sporih, lahko celo za več let nazaj, če so imele lastnost zavarovanca, kot v tožnikovem primeru.