V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naknadna ugotovitev lastnosti zavarovanca za sporno obdobje ne more vplivati na izplačevanje nadomestila za invalidnost. V nasprotju z določbo 125. člena ZPIZ-2 je štelo, da je bil tožnik v tem obdobju upravičen do nadomestila za invalidnost ter izpodbijani odločbi neutemeljeno kot nezakoniti odpravilo. Zmotno je posledično štelo, da ni prišlo do preplačila in s tem tudi ne obveznosti do vračila.
Po stališču novejše sodne prakse, zavarovanec v primeru, da se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, toženec odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - materialna resnica
Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi moralo sodišče pri določitvi invalidnosti slediti specialistom, ki so zdravili tožečo stranko in jo upokojili že s 6. 11. 2017. Vloga lečečih specialistov je slediti interesu pacienta, saj specialist klinik ugotavlja le klinično sliko zavarovanca z njegovega področja. Pri tem običajno nima vpogleda v celotno zdravstveno dokumentacijo zavarovanca, ki izkazuje vse njegove zdravstvene težave, niti ne pozna zahtev in tveganj delovnega mesta, ki ga zavarovanec opravlja. To pa je v predmetni zadevi bistveno, saj tožena stranka ugotavlja, ali je bila pri tožnici podana invalidnost I. kategorije.
ZDSS-1 res v 61. in 62. členu določa načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, vendar postopanje po slednjih načelih pride v poštev le, kadar po izvedbi dokazov, ki so jih predložile stranke, sodišče ne more ugotoviti pravotvornih dejstev. Načela materialne resnice ne gre jemati kot načela, ki ga je potrebno uveljaviti brez kakršnihkoli izjem, sicer postopek ne bi bil nikoli končan. Nobena stranka ne more zahtevati od sodišča, da bo namesto nje do onemoglosti iskalo materialno resnico, ker to načelo ni samo sebi namen, temveč je sredstvo za dosego cilja nudenja pravnega varstva in vzpostavitve pravnega reda.
ZUTD člen 3, 3/3, 63, 63/1, 63/2, 63/3.. ZDR-1 člen 104, 115.. ZFPPIPP člen 245.
stečajni postopek - posebno varstvo - nezakonitost odpovedi - denarno nadomestilo za brezposelnost - krivda za brezposelnost
Napake pri postopanju stečajne upraviteljice, so dejansko rezultirale v posledici, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno z navajano sodno prakso nezakonita, zato negativnih pravnih posledic ne moremo prevaliti na tožečo stranko. V konkretnem primeru je namreč izkazano, da je tožeča stranka storila vse, kar je bilo v njeni pravni sferi mogoče, da bi zaščitila svoj pravni položaj, pa tega glede na zgoraj obrazloženo, ni zmogla. Zaradi izkazanih dejstev, ki niso v tožničini pravni sferi, so pa dejansko odločilna, ne moremo kaznovati tožeče stranke z odrekanjem pravice do denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti in se pri tem sklicevati še na posebno zaščito, ki jo je imela tožeča stranka zaradi svojega statusa. Posebno varstvo bi moralo tožečo stranko zaščititi, ne pa ji onemogočiti oziroma otežiti pridobivanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, ki ima skladno z določili ZUTD, brezposelnim osebam določeno obdobje po izgubi zaposlitve, olajšati oziroma nadomestiti izgubo službe.
ZUTD člen 54, 54/1, 57, 59, 59/4.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5, 6, 65.
denarno nadomestilo za brezposelnost
Ssodišče je pravilno odločilo, da ker obrazec U1 za relevantno obdobje ni potrdil dobe, za katero so bili plačani prispevki za zavarovanje za brezposelnost, je ZRSZ ne more upoštevati pri priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Slednje je potrdila tudi izpoved predstavnice Zavoda za socialno varstvo Italije, ki je izrecno pojasnila, da za tožečo stranko v relevantnem obdobju prispevki za brezposelnost niso bili plačani. Na podlagi kolektivne odpovedi je tožeča stranka v spornem obdobju v Republiki Italiji že prejemala nadomestilo za presežne delavce, ne pa plače, kot je to zatrjevala. Pri tem ne gre za neplačilo prispevkov iz razloga, na katerega implicira tožeča stranka v pritožbi, ko opozarja na četrti odstavek 59. člena ZUTD. V predmetni zadevi gre za neplačilo prispevkov s strani delodajalca, kar pogojuje drugačna pravna ureditev oziroma narava obdobja, ki jo v Republiki Italiji ne priznajo kot zavarovalno dobo, ker se ne plačujejo prispevki za brezposelnost. Nenazadnje zatrjevana sprememba 4. odstavka 59. člena ZUTD velja šele od 11. 7. 2020.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85.
obvezno zdravstveno zavarovanje - prometna nezgoda - povzročitelj škode - regresni zahtevek zavarovalnice (subrogacija) - odgovornostna zavarovalnica - prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje - obseg pravic - pravo, ki ga je treba uporabiti - nemško pravo - supremacija prava EU - nacionalno pravo - zahtevek za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev
Uredba 883/2004 glede temelja priznanih pravic ne razlikuje med odgovornostnimi zavarovalnicami in povzročitelji škode.
Uredba 883/2004 ne velja za le za nosilce pravic socialnega zavarovanja, pač pa za tudi za tretje osebe, niti ne ločuje med posrednimi (... prevzame pravice, ki jih ima prejemnik proti tretji osebi...) in neposrednimi zahtevki (...kadar ima nosilec, odgovoren za dodelitev dajatev, neposredno pravico proti tretji osebi ...), ki jih ima nosilec zavarovanja proti tretjim osebam, ki morajo plačati odškodnino (in ne zgolj odgovornim tretjim osebam).
Obseg pravic (boleznina, prispevki, stroški zdravljenja itd.) se presoja po pravu nosilke socialnega zavarovanja, posamezna pravica pa je lahko omejena z višino po pravu države, kjer ima sedež povzročitelj škode.
Nacionalna ureditev ne more pretehtati nad Evropskim pravom in odločbo Sodišča EU in se ne morejo upoštevati omejitve glede temelja pravic po slovenskem pravu, lahko pa se glede obsega (višine).
DELOVNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00043016
ZZRZI člen 40.. ZDSS-1 člen 73.
delovni invalid - stranski intervenient - krajši delovni čas
Po oceni pritožbenega sodišča s tem, ko je sodišče v IV. točki izreka izpodbijane sodbe stranskemu intervenientu kot tožnikovemu delodajalcu naložilo obveznost zagotovitve pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami, ni prisodilo nekaj drugega (aliud) ali več (plus), kot je zahtevala tožeča stranka. Tožeča stranka je delovni invalid. Zakon delodajalcu nalaga obveznost delovnemu invalidu zagotoviti delo, kar pomeni, da gre za zakonsko dolžnost. Delodajalec mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, na katerem morajo biti upoštevane vse omejitve, ki so bile delavcu zaradi zdravstvenih razlogov v invalidskem postopku priznane.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, ki izrecno določa, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj iz socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. Pomeni, da v sporih o pravicah iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, med katere sodi tudi pravica do zdravljenja v tujini in z njim povezani stroški, ni taksne zavezanosti. Stranke v takšnih sporih takse niso dolžne plačevati.
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča glede na medicinsko dokumentacijo in podano mnenje ni prišlo pri tožniku do takšnega poslabšanja, da bi bil popolnoma nezmožen za delo.
Uredba o samozaposlenih v kulturi (2010) člen 12, 12/3, 12/3-1.
samozaposleni v kulturi - plačilo prispevkov za socialno varnost - dohodkovni cenzus
Po naravi predstavlja plačilo prispevkov za socialno varnost samozaposlenim v kulturi, obliko državne pomoči de minimis. Bistveno je, da se subjekt kot prejemnik ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, ne glede na njegov pravni status, pravno organizacijsko obliko ali način financiranja, kamor so po mnenju Ministrstva za finance skladno s pojasnilom Ministrstva za kulturo uvrščeni tudi samozaposleni v kulturi.
Materialnopravno stališče sodišča, da je zaradi neupoštevanja odhodkov, zaposlenim z visokimi odhodki onemogočeno uveljavljanje pravice do plačila socialnih prispevkov iz državnega proračuna in da način ugotavljanja dohodkovnega položaja upravičenca onemogoča spoštovanje namena ZUJIK, zaradi česar krši ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti, je zmotno.
Primarno se socialna varnost samozaposlenih v kulturi res zagotavlja z instituti, ki jih predvideva splošna zakonodaja s področja socialne varnosti, kar je nenazadnje tudi razvidno iz opredelitve instituta plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, ko kot upravičence opredeli zaposlene v kulturi in izvzame kot upravičence zaposlene določenih sektorjev. Že slednje potrjuje dejstvo, da gre za subvencije, ki so primarno namenjene kot spodbuda za gospodarski razvoj, vendar pa vsekakor posegajo na področje socialne varnosti samozaposlenih v kulturi. Za priznanje te pravice je bistveno ugotavljanje ali upravičenec presega cenzus, ki je določen specifično za to področje, zato je potrebno upoštevati tudi določila posebnega zakona, ki v delu načina ugotavljanja dohodkovnega položaja upravičenca odkazuje na Uredbo o samozaposlenih v kulturi.
invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic
Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom ZPIZ-2 pravilno štelo, da se v tem primeru kot svoj poklic štejejo vsa dela, ki jih je tožnik opravljal kot nekvalificirani delavec in ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim. Tožnik je namreč na naroku izpovedal, da ima končano osnovno šolo in da je nazadnje delal kot voznik kombija na razvozu tiskovin, pred tem pa je bil 21 let zaposlen v lesni industriji kot delavec v proizvodnji. Kot je to določeno v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2 se namreč kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.
V zvezi z odmero nadomestila za invalidnost je pravna podlaga podana v 85. členu ZPIZ-2. ZPIZ-1 za rešitev sporne zadeve ni relevanten, saj je bila tožnica šele s sodbo z dne 5. 7. 2017 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja za čas od 22. 4. 2015 dalje. Tožnici so bile tako pravice priznane po določbah ZPIZ-2, ne pa po določbah ZPIZ-1. Torej tudi o sami pravici do nadomestila za invalidnost je potrebno odločati po določbah ZPIZ‑2.
Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti narekuje ne samo potrebna časovna temveč tudi stvarna razbremenitev pri delu. Ocena fakultetne komisije, da tožnik več ni zmožen za delo „strokovni sodelavec za področje vzdrževanja in razvoja“ v polnem delovnem času, na katero je bila ocenjevana invalidnost v predsodnem postopku, temveč le še za „svoje sedanje delo“, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo pred zadnjo oceno na IK, v skrajšanem delovnem času 6 ur, implicitno vključuje tudi potrebo po stvarni razbremenitvi na manj zahtevno in stresno dela. Sodišče prve stopnje je zato tožnika zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s časovno in stvarnima razbremenitvama, indiciranima iz zdravstvenih razlogov.
Bistveno pri presoji sporne zadeve je dejstvo, da je bilo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe še v teku zdravljenje.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, saj je invalidnost po določbah ZPIZ-2 podana šele potem, ko je končano zdravljenje oziroma ko so izvedeni ukrepi medicinske rehabilitacije. V predmetni zadevi pa je bila operacija palca na levi nogi opravljena tik pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, operacija palca na desni nogi pa že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe. V času zdravljenja oziroma rehabilitacije pa ni mogoče predvideti, ali bodo po končanem zdravljenju potrebne omejitve pri delu. Izvedenka je tudi prepričljivo pojasnila, da glede drugih zdravstvenih težav ne gre za taka stanja, zaradi katerih bi bila pri tožnici podana invalidnost. Ključne so zdravstvene težave, ki so bile povezane z operacijo obeh palcev na nogah, kajti ravno te težave bistveno vplivajo na tožničino zdravstveno stanje, predvsem na težave s hrbtenico.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Ob pravilno ugotovljenem dejanskem je sodišče zaradi poslabšane III. kategorije invalidnosti, zavrnilni upravni odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravilo. Tožnici, še naprej invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni s časovno omejitvijo 4 ure dnevno in dodatnimi stvarnimi razbremenitvami za psihofizično nezahtevno delo, brez večje odgovornosti in vsiljenega tempa in ritma dela je v skladu z 81. členom ZPIZ-2 od 1. 5. 2018 dalje zakonito priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami.
nadomestilo za invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja
Pravice po določbah ZPIZ-2, torej tudi pravica do nadomestila za invalidnost, se lahko pridobi le v primeru, če je prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti (tretji odstavek 396. člena ZPIZ-2). Ker pri tožnici omenjeno ni bilo izkazano, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
Ne drži pritožbena trditev, da že dve leti opravlja prilagojeno delo v okviru preostale delovne zmožnosti, pa kljub temu potrebuje bolniški stalež za krajši delovni čas 4 ur. V sodnem postopku je s pomočjo izvedenskega organa ugotovljeno, da za tožečo stranko niso dovolj vsebinske razbremenitve, ki jih je priznala tožena stranka v predsodnem postopku, temveč potrebuje še dodatne razbremenitve. Torej šele, ko bo tožeči stranki zagotovljeno takšno delovno mesto, ki je bilo v sodnem postopku s pomočjo izvedenskega organa prepoznano kot ustrezno, se tožeči stranki ob opravljanju tega dela, zdravstveno stanje ne bo več poslabševalo in bo delo zmogla upoštevajoč stvarne razbremenitve opravljati v polnem delovnem času.
Pri opredelitvi kriterijev stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti gre vedno za oceno (in ne natančen matematični izračun), ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto. Podrobnejše razčlenjevanje katera bolezen na kakšen način v kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k pravilnejši oceni tožničine preostale delazmožnosti.
Le zato, ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je ob upoštevanju mehanografske obdelave podatkov, ki je sestavni del izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe lahko samo preizkusilo pravilnost izračuna pokojninske osnove in višine odmerjene pokojnine, ni kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem.
Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove poleg plač iz 39. člena ZPIZ-1 štejejo tudi nadomestila za bolniški stalež. ZPIZ-1 je v 41. členu izrecno določal, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.
Glede na dejstvo, da sodni postopek ugotavljanja invalidnosti ni namenjen odkrivanju oziroma diagnostiki tožničinih kliničnih težav, temveč oceni njene delovne zmožnosti, izvedovanje s pritegnitvijo sodnega izvedenca nevrologa, tožnici ne bi povečalo možnosti njenega uspeha, saj bi bile morebitne ugotovitve glede obstoja zatrjevanih vrtoglavic, lahko le podlaga za podajo nove predloga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki.
invalidnost - zdravstveno stanje - kontrolni pregled
Četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz 3. ali 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnosti. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnosti ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo da je potrebno invalidnost ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opustitve trajne spremembe zdravstvenega stanja iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja v 94. členu ZPIZ-2 uzakonjen kontrolni pregled.