Ker je bila tožničina zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 17. 10. 2016, torej po 96. členu ZSDP-1 ni podlage za uveljavitev pravice ali izplačilo denarne dajatve za nazaj, torej pred 1. 11. 2016.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00023643
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8.. OZ člen 131, 131/1, 148.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - izključitveni razlog - premoženjska škoda - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - odgovornost države za protipravno ravnanje državnega organa
Že sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti ravnanja toženih strank pravilno upoštevalo sodno prakso, da toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledice namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bila tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožniku, bi moralo ravnanje njunih zaposlenih biti takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava, ali kršitev določb postopka, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.
Tako sodni izvedenec kot v predsodnem postopku obe invalidski komisiji so ugotavljali, ali je pri tožnici prišlo do invalidnosti oziroma zmanjšanje delovne zmožnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. Le v primeru ugotovljenega enega od stanj določenega v citirani določbi 63. člena ZPIZ-2, bi bila tožnica upravičena do pravic iz invalidskega zavarovanja.
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju specialistke medicine dela, prometa in športa, ki jo je sodišče še zaslišalo, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je tožnica zmožna opravljati delo z omejitvami.
ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00023511
OZ člen 131, 148.
zamudna sodba - dodatek za nego otroka - premoženjska škoda - denarna odškodnina - odgovornost države za protipravno ravnanje državnega organa - dodatek za pomoč in postrežbo
V konkretnem primeru ni sporno, da tožnica zoper sporno odločbo ni vložila pritožbe, čeprav je vsebovala ustrezen pravni pouk. To pomeni, da tožnica ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku in niti sodnega varstva pravic. Že zaradi tega dejstva, torej zaradi tožničine opustitve primerne skrbnosti varovanja svojih pravic, ni mogoče toženima strankama očitati protipravnega ravnanja kljub temu, da je pri odločanju v letu 2005 veljalo stališče, da se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo izključujeta, kasneje pa je bila praksa pri uporabi materialnega prava spremenjena. Stranka, ki s posamičnim upravnim aktom ni zadovoljna, lahko skladno s pravnim poukom in ob primerni skrbnosti vloži redno pravno sredstvo in na to zoper drugostopenjsko odločbo v upravnem postopku še izpodbojno tožbo pred pristojnim sodiščem. V kolikor bi tožnica postopala na naveden način, bi lahko v takem sporu dosegla presojo, enako zadevi Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, in sicer, da se dodatek za pomoč in postrežbo in dodatek za nego otroka ne izključujeta.
Pri tožniku do izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je pri njem še vedno podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo ob že omenjenih stvarnih razbremenitvah. Ker ni izkazanega poslabšanja zdravstvenega stanja ni dejanske podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na temelju 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 in posledično niti pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
invalidnost - invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti
Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izvedenskim mnenjem in dodatnim zaslišanjem člana izvedenskega organa razčistilo bistveno vprašanje, kdaj je bilo glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2 pri tožniku podano takšno dokončno zdravstveno stanje, ki ga ni bilo mogoče odpraviti niti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in ugotovljen funkcionalni status, ki je za oceno invalidnosti in torej tudi datum njenega nastanka predvsem pomemben, ta pa pri tožniku pred podano oceno na invalidski komisiji I. stopnje, ko je bil tožnik tudi pregledan, ni bil ugotovljen, je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje utemeljeno v celoti sprejelo.
Zavarovancu je na podlagi sklenjene pogodbe bilo delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga je določilo delovno sodišče, to je trajalo do 24. 2. 2017, razen v obdobju od 23. 3. 2016 do 22. 4. 2016. Navedeno dejansko stanje predstavlja to kar določa ZUTD v tretjem odstavku 65. člena. Ob takem dejanskem stanju je imela tožena stranka pravico, na podlagi prve alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD zahtevati vračilo denarnega nadomestila od delodajalca zavarovanca.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca.
brezposelna oseba - vračilo neupravičeno prejetih sredstev
Upravna odločba, po kateri je toženki z določenim dnem prenehala pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost je pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljeno redno pravno sredstvo, niti sodno varstvo pravic. S priznanjem nadomestila za delo družinske pomočnice je odpadla pravna podlaga za denarno nadomestilo iz naslova brezposelnosti. Vtoževani znesek, ki po temelju niti po višini ni bil prerekan, je toženka na podlagi 190. člena OZ v zvezi s 140. členom ZUTD vključno z dosojenimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, dolžna vrniti tožeči stranki, kot je razsojeno z izpodbijano sodbo.
ZPP člen 254, 254/2.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-3, 126.
III. kategorija invalidnosti - izvedensko mnenje - nove pravice na podlagi invalidnosti
V sodno socialnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov na podlagi dejanskega zdravstvenega stanja, izkazanega z medicinsko dokumentacijo, razpoložljivo do izdaje drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe.
Če stranki ni bila dana možnost udeležbe bodisi, da v postopek sploh ni bila vključena, bodisi, da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave. Sicer pa nespoštovanje načela zaslišanja stranke šteje za absolutno bistveno kršitev upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). To pa pomeni, da upravni akt s takšno napako, ni zakonit.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00019722
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 85, 85a, 85b. ZOZP člen 18. ASVG paragraf 332, 332/1. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 93, 93/1. OZ člen 174.
prometna nesreča - spor z mednarodnim elementom - pravo, ki se uporabi za prehod zahtevkov avstrijskega nosilca zavarovanja - odgovornostna zavarovalnica - zakonita cesija - omejitev višine odškodnine - pravica do tuje nege in pomoči - dodatek za pomoč in postrežbo
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v skladu s 85. členom Uredbe (ES) št. 883/2004 z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, pravo države, ki ji pripada nosilec (tožeča stranka), merodajno tako glede vprašanja zakonske cesije, kot glede vprašanj vrste in obsega zahtevkov nosilca.
Po avstrijskem pravu terjatev, ki je obstajala v korist subroganta (zavarovanke), preide na subrogiranca (nosilca zavarovanja oziroma tožečo stranko) po samem zakonu. ASVG namreč v prvem odstavku paragrafa 332 (Odškodnina in odgovornost, Prehod odškodninskih zahtevkov na nosilce zavarovanja) takšen prehod zahtevkov (brez kakršnihkoli omejitev) izrecno predpisuje, saj določa, da zahtevek za nadomestilo škode preide na nosilca zavarovanja, v kolikor je le-ta plačila dolžan izvesti.
Izvedenska mnenja o invalidnosti, pri kateri gre v bistvu za ocenjevanje preostale delovne zmožnosti, morajo biti podana v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, ob upoštevanju tudi zakonsko predpisane definicije invalidnosti. Iz teh razlogov priporočila lečečih specialistov ne morejo biti odločilna, v kolikor niso podkrepljena tudi s funkcijskim statusom, kot je v obravnavani zadevi. Ob ugotovljenem funkcijskem statusu tožnice, upoštevajoč prepričljivo dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, tudi po oceni pritožbenega sodišča v tej zadevi ni prišlo do spremembe v stanju invalidnosti oziroma je pri tožnici še vedno podana preostala delovna zmožnost v okviru dosedaj ugotovljene invalidnosti.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik tudi, če bi bilo pri njem ugotovljeno stanje določeno v prvem odstavku ali stanje določeno v drugem odstavku 43. člena ZPIZ-2, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pred dopolnjenim 21 letom tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje in tudi ni dopolnil najmanj tri mesece pokojninske dobe. Tožnik pa tudi v obdobju od dopolnjenega 21 leta starosti do dopolnjenega 30 leta starosti, ne izpolnjuje pogoja gostote 1/4 delovnih let. Tožnik, ki se je prvič vključil v obvezno zavarovanje ko je bil star 26 let, je delo opravljal s prekinitvami do 31. 12. 2015 in skupaj dopolnil 1 leto, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, kar nedvomno ne predstavlja pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/2-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - sprememba v zdravstvenem stanju - nasprotje v izvedenskih mnenjih
Sicer se v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 v I. kategorijo invalidnosti razvršča zavarovance, ki niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti, v II. ali III. kategorijo pa zavarovance, pri katerih je še podana preostala delovna zmožnost v smislu definicij iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Čeprav invalidnost po cit. definiciji ni izključno medicinska kategorija, temveč tudi pravna, ne pomeni, da bi v primeru, kot je obravnavani, ko sta sodnomedicinska izvedenca prišla do diametralno nasprotnih zaključkov o obstoju oz. neobstoju preostale delovne zmožnosti in s tem invalidnosti, lahko sodišče, ki ne razpolaga z medicinskim strokovnim znanjem, samo kvalificirano odpravljalo nasprotja v mnenjih zdravnikov različne specialnosti.
Na podlagi tako nasprotujočih si medicinskih ocen, ko sta IK1 in IK2 v predsodnem postopke ocenili, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, sodna izvedenka medicine dela, prometa in športa, da pri njej ni zdravstvenih sprememb, ki bi jo invalidizirale, specialist psihiater pa, da je delazmožnost tožnice za opravljanje s. p. dejavnosti izgubljena, oziroma bi bila kvečjemu zmožna za kakšna druga, manj zahtevna dela od računovodskih, zadeve ni bilo mogoče pravilno presoditi. Nasprotje v sodno izvedenskih mnenjih bi sodišče moralo odpraviti s pridobitvijo skupne, strokovno usklajene ocene obeh medicinskih strokovnjakov.
ZUTD člen 54, 54/1, 54/1-5, 54/1-6, 55, 55/1, 124.
zavarovanje za primer brezposelnosti - lastnost zavarovanca - poslovodna oseba
ZUTD samostojno ureja varnost zavarovanca za primer brezposelnosti, določa kdo se obvezno zavaruje, čas trajanja obveznega zavarovanja ter določa same pravice iz obveznega zavarovanja.
ZUTD v 5. in 6. alineji prvega odstavka 54. člena določa, da se za primer brezposelnosti obvezno zavarovaje samozaposlene osebe ter poslovodne osebe v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter zavodom. V skladu s prvim odstavkom 55. člena ZUTD, veljavnem v spornem obdobju, zavarovanje za primer brezposelnosti traja od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, do prenehanja takšnega zavarovanja. Obvezno zavarovanje oseb iz 5. in 6. alineje prvega odstavka 54. člena tega zakona traja od dneva vpisa v register kot poslovodna oseba do dneva izbrisa iz takšnega registra za družbenike osebnih in kapitalskih družb in zavodov (prva alineja 2. točke 55. člena ZUTD).
ZPP v drugem odstavku 254. člena določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci.
V konkretnem primeru sta podani mnenji s strani specialista ortopeda in specialistke medicine dela, prometa in športa, na podlagi iste dokumentacije povsem različni, saj je specialist ortoped ocenil, da je tožnica popolnoma nezmožna za vsako delo, specialistka medicine dela, prometa in športa pa je menila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da je zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
Glede na citirani 254. člen ZPP, je v konkretnem primeru zaradi različnih mnenj, potrebno najprej vsakega od izvedencev zaslišati in sicer vsakega enako o vseh pomembnih vprašanjih, tj. za vsako obolenje posebej, o teži obolenja, posledicah in predvsem kaj je tožnica s takšnim obolenjem zmožna oziroma ni zmožna opravljati in zakaj ne, ter kaj glede na posamezne zahteve, pomeni to za opravljanje konkretnega dela.