Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so pri tožniku potrebne stvarne razbremenitve, kot so mu bile priznane že v predsodnem postopku, pa tudi časovna razbremenitev, ki mu jo je priznalo sodišče prve stopnje. Ni pa potrebe za dodatne stvarne razbremenitve.
Po 1. odstavku 126. člena ZPIZ-2 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Priznanje novih pravic je torej mogoče samo v primeru takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo spremenjeno ali novo invalidnost, torej v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Po sodni praksi pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.
vrnitev izplačanih sredstev - neupravičena obogatitev - verzija
S pravnomočnostjo odločbe, da je toženi stranki pravica do denarnega nadomestila prenehala z dnem 12. 3. 2013, je odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila od tedaj dalje. Zato je sodišče prve stopnje zakonito odločilo, da je neupravičeno izplačane zneske denarnega nadomestila tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti.
III. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik potrebuje določene fizične in tudi časovno razbremenitev, vendar pa ni podana popolna izguba delovne zmožnosti oziroma nezmožnost opravljanja pridobitnega dela. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim 6‑urnim delovnim časom ter zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje višje oziroma I. kategorije invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne temelju te kategorije
I. kategorija invalidnosti - svoj poklic - popolna izguba delovne zmožnosti - izvedensko mnenje
Mnenje sodne izvedenke predstavlja dovolj prepričljivo in z medicinskega vidika objektivizirano podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri oceni tožnikove delazmožnosti je bil upoštevan tožnikov svoj poklic v smislu četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in upoštevane tako tožnikove izkušnje kot njegova izobrazba. Tožnikova delovna neaktivnost v obravnavanem primeru na oceno invalidnosti ne more vplivati. Tožniku zgolj zaradi neaktivnosti na področju, na katerem ima pridobljeno strokovno izobrazbo, ob neizpolnjenih nadaljnjih pogojih za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati. Pri tožniku namreč tudi izvedenka popolne izgube delovne zmožnosti ni ugotovila.
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od spornega dne dalje.
brezposelnost - denarno nadomestilo za brezposelnost
Glede na drugi odstavek 59. člena ZUTD pravico iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezen primer ne določa drugače. Glede na izrecno določbo prvega odstavka 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji in glede na četrti odstavek citirane določbe 63. člena ZUTD zavarovanci, ki niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov. Med objektivne razloge za odjavo iz zavarovanja se štejejo zlasti dalj časa trajajoča bolezen zavarovanca, insolventnost, stečaj, elementarna nesreča, večja materialna škoda na premoženju zavarovanca, izguba poslovnega prostora ali izguba poslovnega partnerja, na katerega je bilo v pretežni meri vezano poslovanje in drugi primerljivi objektivni razlogi.
ZUTD člen 129, 155, 156, 157.. Pravilnik o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah (2010) člen 42, 42/4.
izbris iz evidence brezposelnih - procesne kršitve
Pri nadzoru aktivnega iskanja zaposlitve je uradna oseba pooblaščena zahtevati predložitev dokazil, primeroma določenih v 4. odstavku 42. člena Pravilnika o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznosti pri iskanju zaposlitev ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidenci (Pravilnik). Gre za potrdila delodajalcev o odzivu na napotnice in vabila, fotokopije prijav na prosta delovna mesta s potrdilom pošte, izpise e-sporočil, zapisov v zaposlitvenem dnevniku iskalca zaposlitve, podatke o izbiri kandidata na prosto delovno mesto in druga dokazila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti aktivno iskanje zaposlitve.
Vendar nepredložitev navedenih listinskih dokazil ne zadošča za zakonitost upravnega akta, da oseba ni aktivni iskalec zaposlitve. Za zakonito odločitev morajo biti stranki zagotovljene temeljne procesne garancije, katerih opustitev same po sebi pomenijo bistveno kršitev postopka in nezakonitost upravne odločbe.
ZPIZ-1 člen 142.. OZ člen 131, 131/1, 148.. ZDSS-1 člen 68, 68/1.
dodatek za nego otroka - premoženjska škoda - denarna odškodnina - dodatek za pomoč in postrežbo - protipravno ravnanje
V konkretnem primeru že zaradi dejstva, da tožnica ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku in niti sodnega varstva pravic, in torej zaradi tožničine opustitve primerne skrbnosti varovanja svojih pravic, ni mogoče toženima strankama očitati protipravnega ravnanja kljub temu, da je pri odločanju v letu 2003 veljajo stališče, da se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo izključujeta, kasneje pa je bila praksa pri uporabi materialnega prava spremenjena. Sicer pa je pritožbeno sodišče v zvezi z zadevo opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, da za razsojo predmetne zadeve pravno ni relevantna, v zadevah kot na primer Psp 160/2018, Psp 316/2018, zavzelo tudi stališče, da ukinitvena odločba sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita drugotoženi stranki nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljane sodne prakse že zgolj z eno sodbo pritožbenega sodišča.
Ker je bila tožničina zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 17. 10. 2016, torej po 96. členu ZSDP-1 ni podlage za uveljavitev pravice ali izplačilo denarne dajatve za nazaj, torej pred 1. 11. 2016.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00023643
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8.. OZ člen 131, 131/1, 148.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - izključitveni razlog - premoženjska škoda - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - odgovornost države za protipravno ravnanje državnega organa
Že sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti ravnanja toženih strank pravilno upoštevalo sodno prakso, da toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledice namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bila tožena stranka odgovorna za nastalo škodo tožniku, bi moralo ravnanje njunih zaposlenih biti takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava, ali kršitev določb postopka, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.
Tako sodni izvedenec kot v predsodnem postopku obe invalidski komisiji so ugotavljali, ali je pri tožnici prišlo do invalidnosti oziroma zmanjšanje delovne zmožnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. Le v primeru ugotovljenega enega od stanj določenega v citirani določbi 63. člena ZPIZ-2, bi bila tožnica upravičena do pravic iz invalidskega zavarovanja.
ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00023511
OZ člen 131, 148.
zamudna sodba - dodatek za nego otroka - premoženjska škoda - denarna odškodnina - odgovornost države za protipravno ravnanje državnega organa - dodatek za pomoč in postrežbo
V konkretnem primeru ni sporno, da tožnica zoper sporno odločbo ni vložila pritožbe, čeprav je vsebovala ustrezen pravni pouk. To pomeni, da tožnica ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku in niti sodnega varstva pravic. Že zaradi tega dejstva, torej zaradi tožničine opustitve primerne skrbnosti varovanja svojih pravic, ni mogoče toženima strankama očitati protipravnega ravnanja kljub temu, da je pri odločanju v letu 2005 veljalo stališče, da se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo izključujeta, kasneje pa je bila praksa pri uporabi materialnega prava spremenjena. Stranka, ki s posamičnim upravnim aktom ni zadovoljna, lahko skladno s pravnim poukom in ob primerni skrbnosti vloži redno pravno sredstvo in na to zoper drugostopenjsko odločbo v upravnem postopku še izpodbojno tožbo pred pristojnim sodiščem. V kolikor bi tožnica postopala na naveden način, bi lahko v takem sporu dosegla presojo, enako zadevi Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, in sicer, da se dodatek za pomoč in postrežbo in dodatek za nego otroka ne izključujeta.
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju specialistke medicine dela, prometa in športa, ki jo je sodišče še zaslišalo, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je tožnica zmožna opravljati delo z omejitvami.
Pri tožniku do izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je pri njem še vedno podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo ob že omenjenih stvarnih razbremenitvah. Ker ni izkazanega poslabšanja zdravstvenega stanja ni dejanske podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na temelju 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 in posledično niti pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
invalidnost - invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti
Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izvedenskim mnenjem in dodatnim zaslišanjem člana izvedenskega organa razčistilo bistveno vprašanje, kdaj je bilo glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2 pri tožniku podano takšno dokončno zdravstveno stanje, ki ga ni bilo mogoče odpraviti niti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in ugotovljen funkcionalni status, ki je za oceno invalidnosti in torej tudi datum njenega nastanka predvsem pomemben, ta pa pri tožniku pred podano oceno na invalidski komisiji I. stopnje, ko je bil tožnik tudi pregledan, ni bil ugotovljen, je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje utemeljeno v celoti sprejelo.
Zavarovancu je na podlagi sklenjene pogodbe bilo delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga je določilo delovno sodišče, to je trajalo do 24. 2. 2017, razen v obdobju od 23. 3. 2016 do 22. 4. 2016. Navedeno dejansko stanje predstavlja to kar določa ZUTD v tretjem odstavku 65. člena. Ob takem dejanskem stanju je imela tožena stranka pravico, na podlagi prve alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD zahtevati vračilo denarnega nadomestila od delodajalca zavarovanca.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca.