I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - akontacija
Po 1. odstavku 180. člena ZPIZ-2 se zavarovancu začasno izplačuje akontacija, določena po zbranih podatkih, kadar se v postopku ugotovi, da ima zavarovanec pravico do pokojnine ali nadomestila iz invalidskega zavarovanja, njegove višine pa ni mogoče določiti ali ni mogoče dokončati postopka zaradi kakšnega predhodnega vprašanja. Namen izplačevanja akontacije je v zagotovitvi materialne eksistence upravičencem, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja, vendar še ni mogoče izdati končne odločbe.
ZUTD člen 3, 3/3, 58, 59, 59/1, 63, 63/1.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4.
brezposelnost - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Glede na jasno stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča zavzeto v sklepu opr. št. Psp 216/2016 z dne 22. 9. 2016, v socialnem sporu ni mogoče izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi v smislu reintegracijskega in reparacijskega zahtevka do delodajalca, torej niti zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V tem sporu je bistvena ugotovitev, zakaj tožnik najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in ali po lastni volji in krivdi ter neupravičeno in zakaj o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca oziroma ali je bil to dolžan v konkretnem primeru storiti. Ob teh dejstvih sodba nima razlogov, so pa odločilna za samo odločitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00014953
ZUP člen 7, 7/1.. ZPIZ-2 člen 403.
zavržena tožba - invalidnina - telesna okvara
Pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice, ki jih ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca in tudi te pravice lahko praviloma uveljavlja le zavarovanec sam. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanje se začne na zahtevo zavarovanca, postopek pa je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavitev pravice. Šele, ko je uveden postopek, na strani toženca nastopijo določene obveznosti, med drugim tudi postopanje skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUP. V konkretnem primeru tožencu ni mogoče očitati, da ni postopal skladno z določbo 7. člena ZUP, ker tožnika ni opozoril, da mora zahtevo za priznanje pravice do invalidnine vložiti do 1. 1. 2013. Toženec (in njegov izvedenski organ) je pri tožniku ugotavljal obstoj telesne okvare na podlagi zahteve, ki jo je tožnik vložil dne 13. 4. 2015, ker za to pred tem ni imel nobene podlage. Dejstva, da toženec ni že 18. 11. 2011 ugotovil obstoja telesne okvare, ni mogoče pripisati tožencu.
odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - dodatek za nego otroka - izključitev protipravnosti
Ravnanje drugotožene stranke ni bilo protipravno. Tožnica drugotoženi stranki neutemeljeno očita nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse. V času izdaje odločbe z dne 5. 1. 2009 ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1. Drugotožena stranka je materialno pravo razlaga na način, da se pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in pravica do dodatka za nego otroka med seboj izključujeta in da lahko upravičenec uživa le eno od teh pravic. Taka je bila tudi tedanja upravna praksa. Tožnica je imela možnost, da zoper negativno odločbo, s katero je bilo odločeno, da nima več pravice do omenjenega dodatka, izpodbija pred drugostopenjskim organom ter kasneje tudi možnost sodnega varstva, kar pa ni izkoristila. Odločba je tako postala dokončna in pravnomočna.
Drugotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v času po izdaji sodbe Psp 92/2012 z dne 23. 3. 2012. Prvostopenjski organ (CSD) z omenjeno sodbo ni bil seznanjen in ni imel nobene pravne podlage, da bi tožnici izdal novo odločbo o pravici do dodatka za nego otroka. O tej pravici se namreč odloča na podlagi zahteve stranke, kar izhaja iz 96. člena ZSDP oziroma ZSDP-1. Ne gre torej za odločanje po uradni dolžnosti.
Iz podanega mnenja izhaja, da zaenkrat pri tožniku še ni podane popolne izgube delazmožnosti, temveč da je pri tožniku še vedno podana III. kategorija invalidnosti, in da so pri delu potrebne določene fizične razbremenitve. Zato pri tožniku niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se ga razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti, in da bi se mu na tej podlagi priznala pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 16.. ZPIZ-2B člen 37, 37/1, 37/4.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 1.
lastnost zavarovanca - I. kategorija invalidnosti
Po 16. členu ZPIZ-2 so obvezno zavarovani družbeniki ali delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi Republike Slovenije, ki so hkrati poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Ni mogoče šteti, da pritožnik ni zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 16. členu ZPIZ-2 kljub družbeništvu in poslovodstvu samo zato, ker je uživalec invalidske pokojnine v Republiki Avstriji, in ker naj bi zato imel lastnost zavarovanca pri tamkajšnjem nosilcu zavarovanja. Upokojitev v Avstriji ni dejstvo, ki bi bilo podlaga za lastnost zavarovanca. Z delom besedila 16. člena ZPIZ-2 ni mišljena pasivna lastnost zavarovanca zaradi uživanja pravic pri tujem nosilcu zavarovanja, temveč aktivna lastnost zavarovanca na pravnih temeljih iz I. poglavja ZPIZ-2, ki ureja krog zavarovancev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. delavcev v delovnem razmerju (14. člen), samozaposlenih oseb (15. člen), kmetov (17. člen) itd.
dodatek za pomoč in postrežbo - smrt upravičenca - prehod terjatve - dedič - aktivna legitimacija
Dodatek za pomoč in postrežbo, opredeljen v 99. členu ZPIZ-2 je nedvomno osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati in tudi ni v pravnem prometu (enako je strogo osebne narave tudi nepremoženjska škoda). Prvotno oziroma pred spremenjenim stališčem, je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011 in v drugih, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v sklepu opr. št. II Ps 406/2017 z dne 21. 7. 2017 zavzelo drugačno stališče, pa ga je potem spremenilo v sodbi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 28. 9. 2016.
V konkretnem primeru je dedič pokojne A.A., B.B. v tem sporu aktivno legitimiran. Z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, je vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališča pritožbenega sodišča, da bo zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo prešla na dediča, to je na tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ker gre za osebno pravico, je sodišče prve stopnje pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ugotavljalo za pokojno A.A. in ji priznalo to pravico ter tožencu naložilo, da dajatev iz tega naslova izplača tožniku.
ZUTD člen 129, 129/1, 129/1-9.. Pravilnik o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah (2010) člen 44, 44/3.
prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb - svetovalni razgovor - opravičena odsotnost
Glede na to, da udeležba na pripravljalnem sestanku spornega dne po stališču pritožbenega sodišča v smislu 3. odstavka 44. člena Pravilnika o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah predstavlja opravičljiv razlog za opustitev aktivnega iskanja zaposlitve brez predhodnega dogovora, in je tožnik ta razlog zavodu sporočil s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, je bil razlog za odsotnost izkazan pravočasno. Tožnik je bil nezakonito izbrisan iz evidence brezposelnih oseb. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijana posamična upravna akta utemeljeno odpravilo, odločilo, da se tožnik še nadalje vodi v evidenci brezposelnih oseb in prvostopenjskemu organu toženca odredilo izdajo ustreznega potrdila.
Ob dejanskem stanju, ki ga je popolno in prepričljivo razčistilo in ugotovilo sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 9. alineje 1. odstavka 129. člena ZUTD. Po navedeni določbi ZUTD zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih, vključeno v program aktivne politike zaposlovanja, če ni aktivni iskalec zaposlitve, razen če je te obveznosti oproščena z zaposlitvenim načrtom. V skladu z 11. členom ZUTD se med drugim šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če se javi zavodu v 15 dneh po preteku roka za izvedbo zadnje dogovorjene aktivnosti, določene v zaposlitvenem načrtu iz 113. člena zakona. Ker se tožnik najkasneje do 19. 5. 2016 ni javil na zavodu za zaposlovanje, kot je dogovorjeno v zaposlitvenem načrtu, niti zaslišan 11. 7. 2016 ni pojasnil ali predložil dokazila o opravičljivem razlogu, je tožena stranka dne 8. 12. 2016 njegovo pritožbo zoper prvostopenjski upravni z dne 24. 5. 2016 utemeljeno zavrnila.
ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 177.. ZMEPIZ-1 člen 80, 82.. ZPIZ-2 člen 11.
lastnost zavarovanca - obstoj delovnega razmerja - poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje
Kljub temu, da določba 4. točke 80. člena ZMEPIZ-1 določa, da mora biti zavarovanec v zavarovanje vključen v skladu z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje in čeprav je v skladu s temi določbami kot prednostna zavarovalna podlaga določena zavarovalna podlaga na podlagi delovnega razmerja, pa ZMEPIZ-1 ne daje podlage za odpravo pravnomočno urejenega razmerja priznanja lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodstva družbe za obdobje od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011. V tožničinem primeru je za navedeno obdobje bil status zavarovanca pravnomočno urejen. Poseganja v takšna pravnomočna urejena pravna razmerja pa je z ZUP, ki se uporablja v skladu z 11. členom ZPIZ-2, dopustno le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. Da bi bilo v konkretnem primeru uporabljeno katerokoli izredno pravno sredstvo, iz dokumentacije ni razvidno.
Ker je bila v predsodnem postopku z drugostopenjsko odločbo pritožba zoper prvostopenjsko pravilno zavrnjena zaradi neizpolnjene pokojninske dobe, izpodbijana zavrnilna upravna akta nista nezakonita. V konkretnem primeru zato ni bilo razlogov za postopanje po 2. odst. 81. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi 1. odst. 81. člena ZDSS-1 glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke zavrniti, posledično tudi razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako bi moralo postopati iz načelnih razlogov, saj se v socialnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavarovanca. Za obravnavani primer to predstavljajo pravice iz invalidskega zavarovanja, ne pa razvrščanje v kategorijo invalidnosti, ki sama po sebi ne zadošča za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
Nedvomno gre pri tožnici za številne zdravstvene težave, kot jih ugotavlja sodni izvedenec in kot izhaja tudi iz dokumentacije v spisu. Zaradi teh težav je tožnica že razvrščena v II. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve, s tem da delo opravlja le ob določenih omejitvah in pa v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Pri tožnici se zdravstveno stanje poslabšuje, vendar kot je to prepričljivo izpovedal sodni izvedenec, zaenkrat še ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi narekovale dodatne omejitve oziroma, da bi bila pri tožnici ugotovljena popolna delanezmožnost v smislu 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2.
Zadnji klinični pregled tožnice kaže, da kirurška terapija ni bila uspešna. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnica ne bo sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela. Po mnenju sodnega izvedenca glede na opravljen klinični pregled bolnik s tako hudo težavo načeloma ni sposoben za pridobitno delo. V takem primeru pa so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti.
ZUTD člen 11, 129, 129/1, 129/1-9.. Pravilnik o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah (2010) člen 44, 44/3.
izbris iz evidence brezposelnih - svetovalni razgovor - opravičljiv razlog za izostanek
Tožnica je predložila ustrezne dokaze iz katerih izhaja, da ni opustila aktivnega iskanja zaposlitve. Sporne dni je bila namreč na razgovoru pri delodajalcu, kar pomeni, da se je udeležila zaposlitvenih razgovorov, in da je s tem v zvezi aktivno iskala zaposlitev, kot to izhaja iz 3. alineje 11. člena ZUTD.
Na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja in tožnikove delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I., podredno II. kategorijo invalidnosti zavrnilo. Opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je tožnik zavarovan in hkrati ugotovljeni preostali delovni zmožnosti, še ne pomeni popolne nezmožnosti za organizirano pridobitno delo glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2. Tožnik je namreč po mnenju izvedenskega organa še vedno zmožen opravljati drugo delo z omejitvami.
Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo v zdravstvenem stanju. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je mogoče pričakovati celo izboljšanje.
Izvedenca ugotavljata, da pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), temveč je podana zmanjšana delovna zmožnost, kar pomeni, da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne razbremenitve. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
Pritožbeno sodišče je v zvezi z uporabo oziroma razlago določb ZUTD v primeru, ko je dejansko prejeta nižja plača, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in v stečajnem postopku nad delodajalcem prijavljena oziroma celo priznana terjatev v višini razlik v plači, že zavzelo stališče, da je v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti mogoče upoštevati le dejansko prejete plače. V ZUTD namreč ni podlage, niti ni mogoče citiranih določb pravilno razlagati in uporabljati tako, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih zavarovanec moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, če jih je dejansko prejel v nižjem znesku.
Ker tožnik z vlogo ponovno zahteva izplačilo invalidske pokojnine po ZPIZVZ za sporno obdobje, čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno, je morala tožena stranka postopati po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a. Zahtevo za izplačilo invalidske dajatve za zahtevano obdobje je zakonito zavrgla, saj se v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje in pravna podlaga nista v ničemer spremenila.
Na podlagi ugotovitev in zaključkov, ki so skladni z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami osebnega pregleda, je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tožnico pravilno, skladno z določbo 63. člena ZPIZ-2, razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do premestitve na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom, zavrnilo pa tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnica zahteva priznanje pravice do dela na drugem delu v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno.