ustavitev izplačevanja - nadomestilo za invalidnost
Ker se je lahko tožnici delno nadomestilo izplačevalo za čas, ko je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je izpolnjevala obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, je pri izplačanem znesku za mesec junij 2017 glede na to, da se je 1. 6. 2017 v skladu s preostalo delovno zmožnostjo zaposlila prišlo do preplačila. Zaradi obstoja dejanskega stanu iz 194. člena ZPIZ-2 je prejeti znese dolžna vrniti toženi stranki.
V zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka za čas od 12. 12. 2006 do 31. 8. 2012. Gre za čas pred vložitvijo zahteve za priznanje navedenega dodatka. V tem primeru pa je za presojo odločilen 96. člen ZSDP-1, kjer je določeno, da se pravica do dodatka za nego otroka uveljavlja po rojstvu otroka in se prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Vloga je bila pri CSD vložena 7. 7. 2016, kar pomeni, da ni pravne podlage za priznanje pravice do dodatka za nego otroka za sporno obdobje.
Za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je potrebno najprej ugotoviti, ali je prišlo do spremembe v stanju invalidnosti zaradi katere bi bilo potrebno priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja.
Po stališču sodne prakse gre za isto upravno zadevo, če se oba zahtevka, ki lahko merita na isti učinek, opirata na isto pravno in dejansko podlago.
Ker se je že vodil drug postopek in je šlo za isto upravno zadevo, do podaje nove vloge pa se niti dejanska niti pravna podlaga nista spremenili, je pravilen zaključek, da je tožena stranka postopala skladno z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in sporno zahtevo pravilno zavrgla.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, in tudi za zaključek, da je vzrok III. kategorije invalidnosti kombinacija bolezni in poškodbe izven dela.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma - izključitveni razlog
Pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji (prvi odstavek 63. člena ZUTD), in če je podan kakšen izključitveni razlog, določen v drugem odstavku 63. člena zakona. Med drugim gre za takšen izključitveni razlog, če zavarovancu delovno razmerje preneha na podlagi pisnega sporazuma.
Zavarovanec se v primeru, da je trajanje neizkoriščene pravice daljše od nove pravice, lahko odloči, da uveljavi neizkoriščeni del denarnega nadomestila namesto nove pravice. To pa pomeni, da ne glede na neizkoriščeni del ne more hkrati uveljavljati obe pravici in sicer poleg nove pravice, še neizkoriščeni del denarnega nadomestila. V konkretnem primeru tako tožnik v nobenem primeru glede na jasno določbo 70. člena ZUTD, ne more uveljavljati pravice do denarnega nadomestila v trajanju 8 mesecev in 18 dni, to je poleg nove pravice v trajanju 3 mesecev, še preostali neizkoriščeni del denarnega nadomestila v trajanju 5 mesecev in 18 dni.
Tožnik je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2009, sklenjene s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko, obvezno zavarovan iz naslova delovnega razmerja za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden. Sočasno je vse od 19. 10. 2009 dalje vpisan v register kot družbenik in poslovodja družbe, vendar za razliko do polnega zavarovalnega časa ni vključen v obvezno zavarovanje. Zato je bila z izpodbijanima odločbama za tožnika zakonito ugotovljena lastnost zavarovanca iz naslova dužbeništva in poslovodenja zasebne družbe od 1. 4. 2016 dalje za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden.
priznanje novih pravic - sprememba v zdravstvenem stanju - III. kategorija invalidnosti - pravnomočna odločba
Po sodni praksi pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, ob nespremenjenem dejanskem stanju, preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so namreč lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.
Pritožbeno sodišče je v praksi že zavzelo stališče, da zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja lahko postane le formalno, ne pa materialno pravnomočna. Z njo namreč zavarovanec ne pridobi nobenih pravic, temveč zgolj obdrži predhodno pravnomočno priznane pravice. To pa pomeni, da se s priznanjem novih pravic od pravnomočnosti zavrnilne odločbe o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja odločbe v primeru, ko do spremenjene invalidnosti pride pred pravnomočnostjo te zavrnilne odločbe, izdane ob zmotno ali pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, ne posega v pravnomočnost niti v zakonski pogoj sprememb v zdravstvenem stanju oziroma invalidnosti za priznavanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Iz strokovno prepričljivega mnenja sodne izvedenke ne izhaja, da bi pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti, temveč je še vedno pri njem podana zmanjšana delovna zmožnost za njegov poklic za manj kot 50 %. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo kot podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Glede na ugotovljeno dejansko zdravstveno stanje o obstoju preostale delovne zmožnosti za polovični delovni čas se tožnici na temelju 69. člena v zvezi z 82. členom ZPIZ-2 zakonito prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, z vsemi stvarnimi omejitvami, ugotovljenimi v predsodnem in sodnem postopku. Pravica je zakonito priznana od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, t.j. od 1. 9. 2015 dalje.
brezposelnost - vračilo neupravičeno izplačanih sredstev - verzija
V predmetni zadevi je podan dejanski stan iz 140. člena ZUTD. V skladu s 1. odst. 140. člena ZUTD je namreč zavod za zaposlovanje upravičen zahtevati vračilo denarnega nadomestila za brezposelnost tudi v primeru odprave odločbe o priznani pravici do denarnega nadomestila, izdani v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku. Enako posledico določa tudi OZ pri t.i. verzijski terjatvi. Po 190. členu OZ je namreč tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, kot v toženčevem primeru, in je na ta način obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - samostojni podjetnik posameznik - plačevanje prispevkov
Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je pritožnikovo vztrajanje, da bi ga bilo potrebno kljub temu, da je bil v zavarovanje vključen kot nosilec s. p. dejavnosti, obravnavati po 3. odstavku 59. člena ZUTD. Z nobeno razlagalno metodo 3. odstavka 59. člena ZUTD ni mogoče interpretirati niti uporabiti drugače, kot je v njej izrecno zapisano. Da je torej mogoče pravico iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti kljub neplačanim prispevkom priznati le delavcem v odvisnem delovnem razmerju, ne pa tudi osebam, ki so bile zavarovane kot samostojni podjetniki in s tem zavezanci, da sami zase obračunajo in plačajo prispevke za vsa obvezna socialna zavarovanja, vključno z zavarovanjem za primer brezposelnosti.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - akontacija
Po 1. odstavku 180. člena ZPIZ-2 se zavarovancu začasno izplačuje akontacija, določena po zbranih podatkih, kadar se v postopku ugotovi, da ima zavarovanec pravico do pokojnine ali nadomestila iz invalidskega zavarovanja, njegove višine pa ni mogoče določiti ali ni mogoče dokončati postopka zaradi kakšnega predhodnega vprašanja. Namen izplačevanja akontacije je v zagotovitvi materialne eksistence upravičencem, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja, vendar še ni mogoče izdati končne odločbe.
ZUTD člen 3, 3/3, 58, 59, 59/1, 63, 63/1.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4.
brezposelnost - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Glede na jasno stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča zavzeto v sklepu opr. št. Psp 216/2016 z dne 22. 9. 2016, v socialnem sporu ni mogoče izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi v smislu reintegracijskega in reparacijskega zahtevka do delodajalca, torej niti zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V tem sporu je bistvena ugotovitev, zakaj tožnik najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in ali po lastni volji in krivdi ter neupravičeno in zakaj o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca oziroma ali je bil to dolžan v konkretnem primeru storiti. Ob teh dejstvih sodba nima razlogov, so pa odločilna za samo odločitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00014953
ZUP člen 7, 7/1.. ZPIZ-2 člen 403.
zavržena tožba - invalidnina - telesna okvara
Pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice, ki jih ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca in tudi te pravice lahko praviloma uveljavlja le zavarovanec sam. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanje se začne na zahtevo zavarovanca, postopek pa je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavitev pravice. Šele, ko je uveden postopek, na strani toženca nastopijo določene obveznosti, med drugim tudi postopanje skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUP. V konkretnem primeru tožencu ni mogoče očitati, da ni postopal skladno z določbo 7. člena ZUP, ker tožnika ni opozoril, da mora zahtevo za priznanje pravice do invalidnine vložiti do 1. 1. 2013. Toženec (in njegov izvedenski organ) je pri tožniku ugotavljal obstoj telesne okvare na podlagi zahteve, ki jo je tožnik vložil dne 13. 4. 2015, ker za to pred tem ni imel nobene podlage. Dejstva, da toženec ni že 18. 11. 2011 ugotovil obstoja telesne okvare, ni mogoče pripisati tožencu.
odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - dodatek za nego otroka - izključitev protipravnosti
Ravnanje drugotožene stranke ni bilo protipravno. Tožnica drugotoženi stranki neutemeljeno očita nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse. V času izdaje odločbe z dne 5. 1. 2009 ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1. Drugotožena stranka je materialno pravo razlaga na način, da se pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in pravica do dodatka za nego otroka med seboj izključujeta in da lahko upravičenec uživa le eno od teh pravic. Taka je bila tudi tedanja upravna praksa. Tožnica je imela možnost, da zoper negativno odločbo, s katero je bilo odločeno, da nima več pravice do omenjenega dodatka, izpodbija pred drugostopenjskim organom ter kasneje tudi možnost sodnega varstva, kar pa ni izkoristila. Odločba je tako postala dokončna in pravnomočna.
Drugotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v času po izdaji sodbe Psp 92/2012 z dne 23. 3. 2012. Prvostopenjski organ (CSD) z omenjeno sodbo ni bil seznanjen in ni imel nobene pravne podlage, da bi tožnici izdal novo odločbo o pravici do dodatka za nego otroka. O tej pravici se namreč odloča na podlagi zahteve stranke, kar izhaja iz 96. člena ZSDP oziroma ZSDP-1. Ne gre torej za odločanje po uradni dolžnosti.
Iz podanega mnenja izhaja, da zaenkrat pri tožniku še ni podane popolne izgube delazmožnosti, temveč da je pri tožniku še vedno podana III. kategorija invalidnosti, in da so pri delu potrebne določene fizične razbremenitve. Zato pri tožniku niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se ga razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti, in da bi se mu na tej podlagi priznala pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 16.. ZPIZ-2B člen 37, 37/1, 37/4.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 1.
lastnost zavarovanca - I. kategorija invalidnosti
Po 16. členu ZPIZ-2 so obvezno zavarovani družbeniki ali delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi Republike Slovenije, ki so hkrati poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Ni mogoče šteti, da pritožnik ni zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 16. členu ZPIZ-2 kljub družbeništvu in poslovodstvu samo zato, ker je uživalec invalidske pokojnine v Republiki Avstriji, in ker naj bi zato imel lastnost zavarovanca pri tamkajšnjem nosilcu zavarovanja. Upokojitev v Avstriji ni dejstvo, ki bi bilo podlaga za lastnost zavarovanca. Z delom besedila 16. člena ZPIZ-2 ni mišljena pasivna lastnost zavarovanca zaradi uživanja pravic pri tujem nosilcu zavarovanja, temveč aktivna lastnost zavarovanca na pravnih temeljih iz I. poglavja ZPIZ-2, ki ureja krog zavarovancev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. delavcev v delovnem razmerju (14. člen), samozaposlenih oseb (15. člen), kmetov (17. člen) itd.
dodatek za pomoč in postrežbo - smrt upravičenca - prehod terjatve - dedič - aktivna legitimacija
Dodatek za pomoč in postrežbo, opredeljen v 99. členu ZPIZ-2 je nedvomno osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati in tudi ni v pravnem prometu (enako je strogo osebne narave tudi nepremoženjska škoda). Prvotno oziroma pred spremenjenim stališčem, je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011 in v drugih, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v sklepu opr. št. II Ps 406/2017 z dne 21. 7. 2017 zavzelo drugačno stališče, pa ga je potem spremenilo v sodbi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 28. 9. 2016.
V konkretnem primeru je dedič pokojne A.A., B.B. v tem sporu aktivno legitimiran. Z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, je vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališča pritožbenega sodišča, da bo zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo prešla na dediča, to je na tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ker gre za osebno pravico, je sodišče prve stopnje pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ugotavljalo za pokojno A.A. in ji priznalo to pravico ter tožencu naložilo, da dajatev iz tega naslova izplača tožniku.