ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 102, 102/6.. ZUTD člen 8, 9.
izgubljeni dohodek - brezposlena oseba
ZSDP-1 v 83. členu določa, da je delno plačilo za izgubljeni dohodek osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev ali druga oseba, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena zakona. Gre za otroke s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali za otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, ki ga določi minister na predlog pediatrične klinike in ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega ter nadalje, da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v tretjem odstavku 79. člena tega zakona.
Na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tožniku ni anatomskih ali funkcionalnih okvar, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot telesno okvaro po kriterijih Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar.
ZOdv člen 4, 55.. ZPP člen 115, 199, 199/1.. ZPIZ-2 člen 68, 170, 170/2, 171, 171/2, 190, 191, 428.. ZDSS-1 člen 69.. ZDR-1 člen 7, 7/4.. - člen 4.
I. kategorija invalidnosti - invalidnina - stranska intervencija - vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - mobing
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga.
Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.
Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana v primeru, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot pa to izhaja tudi iz že zavzetega stališča pritožbenega sodišča v drugih zadevah po definiciji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljajo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje.
Toženec je bil po odločbi z dne 1. 3. 2013 upravičen do prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013. Kasneje je tožeča stranka ugotovila, da toženec ob prijavi v evidenco brezposelnih ni izpolnjeval pogojev za vpis v evidenco, zato je obnovila postopek o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Z odločbo z dne 20. 5. 2013 je odpravila prej citirano odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. S tem je odpadla pravna podlaga za že izplačani znesek denarnega nadomestila v višini 1.433,97 EUR. Z odpadom pravne podlage je izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja možnost direktnega zahtevka za vračilo izplačanih denarnih nadomestil.
ZUTD člen 11, 129, 154, 156, 157.. - člen 42, 42/4, 54, 54/2.. ZUP člen 9.. URS člen 22.
evidenca brezposelnih oseb - načelo zaslišanja strank
V postopku nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb zgolj predložitev ali nepredložitev določenih listinskih dokazil v odrejenem roku ne zadošča za izdajo zakonitega upravnega akta o ugotovitvi, da oseba ni aktivni iskalec zaposlitve, temveč morajo biti stranki zagotovljene temeljne procesne garancije, katerih opustitev sama po sebi pomeni bistveno kršitev postopka in nezakonitost posamičnega upravnega akta. Takšna temeljna procesna garancija je tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Gre za procesno pravico stranke, ki je lahko omejena samo z zakonom, pa še to le, če ni v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Pomen načela zaslišanja stranke v upravnem postopku, posebej pa še v postopku uveljavljanja socialnih pravic, je poudarjen tudi v sodni praksi revizijskega sodišča. Pomeni, da z izdajo izpodbijanih upravnih aktov ni bil kršen le 2. odstavek 54. člena Pravilnika, temveč tudi 9. člen ZUP, zaradi česar izpodbijani odločbi ne moreta biti zakoniti.
izvedenec - predlog za izločitev izvedenca - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Samo dejstvo, da je sodni izvedenec zdravnik, družbenik in prokurist družbe in da dela v isti zdravstveni ustanovi, kjer se tožnik že več let zdravi, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi vzbudila dvom v pristranskost sodnega izvedenca. Ne gre namreč za takšne okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi ali celo pristranski odnos do stranke. Tožnik to tudi ne zatrjuje in tudi pripomb na mnenje, da ne bi bilo pravilno izdelano, ni podal. Ob neizkazanih in neutemeljenih razlogih za izločitev sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje imelo podlago za zavrnitev tožnikovega predloga.
Glede na povsem drugačni mnenji izvedencev bo sodišče prve stopnje glede na definicijo poškodbe pri delu (63. člen ZPIZ-1) in definicijo invalidnosti (63. člen ZPIZ-2) moralo razčistiti, ali je sporna poškodba v neposredni vzročni zvezi z invalidnostjo. Torej ali je šlo za takšno poškodbo, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega ali fizikalnega učinka oziroma za poškodbo, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma.
dodatek za pomoč in postrežbo - izvedensko mnenje - strokovno vprašanje
Pri ugotavljanju zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb gre za medicinsko vprašanje, saj tožena stranka o priznanju te pravice odloči na podlagi izvedenskega mnenja zdravnika posameznika ali komisije in sodišče samo ne razpolaga z ustreznim medicinskim mnenjem, tako da mora v takih primerih (praviloma) na predlog stranke izvesti dokaz z izvedencem ustrezne medicinske stroke.
V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni izvedlo in tožniku tako z zavrnitvijo predloga s postavitvijo neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov nasprotne stranke, ki so bile ključne za odločitev v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.
III. kategorija invalidnosti - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe
Pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja bi bili izpolnjeni le, če bi pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju. Ker pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo pomeni, da je pri njem še vedno podano stanje, kakršno je obstajalo v pravnomočno zaključenem postopku. Gre za bistveno vprašanje, ali je toženec v pravnomočno zaključenem postopku pravilno ocenil tožnikovo sposobnost uveljavljanja izbirne pravice do poklicne rehabilitacije in ali je glede na stanje po neopredeljeni psihotični epizodi F23.2 kot bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost, njegovo zmožnost za izobraževanje oziroma poklicno rehabilitacijo pravilno ocenil ter posledično priznal pravice iz invalidskega zavarovanja. S tem v zvezi se izpostavlja predvsem vprašanje, ali so podani pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.
Tožnica s tožbo uveljavlja, da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja (dodatno časovno razbremenitev s 6 na 4 ure dnevno). Po mnenju sodne izvedenke bi bilo vsako odločanje o skrajševanju sedanjega delovnika izrecno subjektivno in strokovno neutemeljeno. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
Za odločitev v zadevi je odločilno, da pri tožniku ni prišlo do takega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen svoj poklic opravljati brez vsakršnih razbremenitev. V tem primeru ne gre za stanje, da pri tožniku invalidnost ni podana, temveč je bila invalidnost že ugotovljena. Na podlagi te invalidnosti oziroma, ob ugotovitvi morebitnega še dodatnega poslabšanja te invalidnosti, pa je potrebno tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Poklicna rehabilitacija namreč ni bila uspešna (iz mnenja izvedenke izhaja, da to od tožnika tudi ni bilo realno pričakovati). Posledično je bilo z odločbo z dne 4. 9. 2014 odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe z dne 28. 8. 2012, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire, da mu na podlagi že ugotovljene invalidnosti ter ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev ne bi bile priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer za obdobje po pravnomočnosti odločbe z dne 4. 9. 2014. Niti 95. člen ZPIZ-1 niti 126. člen ZPIZ-2 ne določata, da v primeru "izbire" pravice do poklicne rehabilitacije (za katero se je izkazalo, da ni bila uspešna, ker tožnik zanjo niti ni bil zmožen), tožnik na podlagi že ugotovljene invalidnosti, ne bi mogel pridobiti druge pravice iz invalidskega zavarovanja.
Ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti tudi kontrolni pregled.
V konkretni zadevi ni pogojev iz ZPIZ-2 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožniku ni dokazane invalidnosti, ki je bistveni pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
S pravnomočnostjo odločbe, da je tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu prenehala z dnem 30. 3. 2009, je odpadla pravna podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila od tedaj dalje, zato je tožena stranka z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zakonito odločila, da je nezastarane zneske od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015 dolžan vrniti.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti
Datum nastanka invalidnosti oziroma spremenjene ali nove invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumetacije, v praksi toženca pa se datum invalidnosti praviloma opredeli administrativno, z datumom pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje. Torej takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca. Za ugotovitev strokovnih medicinskih dejstev, potrebnih za pravno kvalifikacijo določenega stanja kot invalidnost sodišče samo seveda nima strokovnega znanja. Ta pravno relevantna dejstva se v sodno socialnem sporu, če so za to izpolnjeni pogoji, lahko ugotavlja s sodno medicinskim izvedenstvom po 243. členu ZPP.
invalidska pokojnina - invalidnost - I. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožnici do dne 4. 11. 2015 invalidnost ni bila podana, in da delovna zmožnost tudi ni bila v celoti izgubljena, zato je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo.
Tožnica je zmožna samostojnega oblačenja, slačenja, obuvanja in sezuvanja. Ne potrebuje pomoči pri opravljanju fizioloških potreb, roke in obraz si lahko umije sama (ključno je, da se oseba lahko sama umiva pri umivalniku), sama se lahko tudi hrani. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 99. člena ZPIZ-2 v skladu, s katerim imajo pravico do dodatka za postrežbo in pomoč uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.
denarno nadomestilo za brezposelnost - povrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je z odpravo odločbe po določbah ZUP z dne 22. 2. 2013 glede denarnega nadomestila med brezposelnostjo izplačanega tožencu za obdobje od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013 odpadla pravna podlaga za njegovo izplačilo. S tem je bil izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja možnost direktnega vračila izplačanih denarnih nadomestil.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starost 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost in da bi kot invalid III. kategorije invalidnosti pri starosti 65 let pridobil pravico do invalidske pokojnine.
Vendar pa tožnik tudi, če bi pogoje, določene v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 izpolnjeval in tudi če bi bila pri njem ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, da bi šlo za stanje iz 1. alineje 41. člena ZPIZ-2, pravice do invalidske pokojnine ne more pridobiti. Ker je pri tožniku invalidnost nedvomno podana zaradi posledic bolezni, mora tožnik v skladu z določbo 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravic iz naslova invalidnosti ob nastanku invalidnosti izpolnjevati tudi pogoje pokojninske dobe (gostota pokojninske dobe) in sicer mora pokojninska doba znašati najmanj eno tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 41, 42, 396, 396/1, 396/3.
I. kategorija invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot strokovno prepričljivo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice od invalidske pokojnine.