I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje
Zdravljenje je zaključeno, če so pri zavarovancu ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, in da gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Če gre pri tožniku za takšno dokončno zdravstveno stanje ali, da je pri njem potrebno še nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, v postopku ni bilo ugotovljeno, zaključek, da zaradi neopravljenih preiskav in posledično neizkazanega zdravstvenega stanja z izvidi, pri tožniku zdravljenje še ni zaključeno, pa je zato preuranjen.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00008760
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 129/4.
ponovna odmera pokojnine - zavrženje zahteve
V sporni zadevi je bila tako o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kot tudi o pravici in odmeri invalidske pokojnine, že izdana pravnomočna odločba tožene stranke. V takem primeru pa ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka znova odločala o ponovni odmeri pokojnine, kot to uveljavlja tožnik.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca s področja psihiatrije. Iz pisno podanega mnenja, ki ga je sodni izvedenec podal na podlagi osebnega pregleda tožnika in na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu izhaja, da psihiatrična preiskava pri tožniku ni odkrila znamenj prave duševne bolezni v smislu katerekoli od različic shizofrenije ali čustvene motnje s psihotičnim obeležjem, prav tako tudi ne duševne manjrazvitosti v ožjem smislu, pač pa še komaj povprečno razumsko opremljenost z nevrotičnimi osebnostnimi elementi. Gre torej za nevrotično nadgradnjo osebnostne insuficientnosti ter poudarjeno željo po upokojitvi. Izvedenec ni našel novih elementov, ki bi dodatno zmanjševali tožnikovo delazmožnost, upoštevaje obdobje do izdaje izpodbijane dokončne odločbe, torej do 1. 3. 2016. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti je glede na težo tožnikovih objektivnih težav ustrezna.
ZUTD člen 54, 57, 57/1, 57/2, 57/3.. ZPP člen 274.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - prostovoljno zavarovanje
Osebe, ki se lahko prostovoljno vključijo v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti, so v 57. členu ZUTD določene taksativno. Pomeni, da je pogoj za prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje in torej sklenitev pogodbe o tovrstem zavarovanju, eden izmed statusov, določen v 1. odstavku 57. člena ZUTD.
ZPP člen 20, 184, 184/1, 184/2, 185, 185/1.. ZDSS-1 člen 73, 81, 82.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 396, 396/1, 396/3.
nedovoljena sprememba tožbe - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
S prvotno postavljenim zahtevkom torej tožnik ob presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb uveljavlja priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti, s spremenjenim oziroma razširjenim zahtevkom pa zaradi dopolnilnega mnenja invalidske komisije plačilo razlike do plače in prispevkov, kot če bi delal. Prvotno postavljen in razširjen tožbeni zahtevek torej nimata prave zveze, zato sprememba tožbe zakonito ni bila dopuščena.
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo niti do spremenjene invalidnosti, kaj šele do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine.
nadomestilo za invalidnost - nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev - prekoračitev tožbenega zahtevka
Tožnik je s tožbenim zahtevkom, ob odpravi nepravilnih in zakonitih zavrnilnih odločb toženca o pravici do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, priznanje nadomestila, izrecno uveljavljal od 1. 6. 2016 dalje. Ker mu je sodišče prve stopnje pravico do nadomestila za invalidnost, ki mu jo je ob pravilni uporabi materialnega prava edino mogoče priznati, priznalo že od 1. 1. 2013 dalje, mu je prisodilo več, kot je uveljavljal, saj mu je nadomestilo priznalo za daljše obdobje od vtoževanega. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Ker je bilo v predhodnem invalidskem postopku relevantno tožničino stanje, kot je obstajalo v času do dokončnosti predhodne invalidske odločbe, torej do 20. 5. 2015, je bilo potrebno v tem postopku ugotoviti, ali je pri tožnici od 20. 5. 2015 do 5. 9. 2016, torej do izdaje v obravnavanem postopku izpodbijane dokončne odločbe, prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zaključilo, da do takšnega poslabšanja ni prišlo.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1.. ZPP člen 247, 247/2.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - predlog za izločitev izvedenca
Tožnik je na naroku za glavno obravnavo navedel, da je bil že pred spornim postopkom pri specialistu ortopedu na pregledu v zasebni ambulanti. Če je torej menil, da je to razlog za izvedenčevo izločitev bi moral že takoj, ko je izvedel za izločitveni razlog, skladno z drugim odstavkom 247. člena ZPP, predlagati izločitev izvedenca. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno predlog kot prepozno vložen zavrglo.
ZPIZ-2 člen 99, 103, 103/3.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
dodatek za pomoč in postrežbo - zavrnitev dokaznega predloga - izvedensko mnenje - strokovno vprašanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-233/15-17 z dne 19. 10. 2017 gre pri tovrstnih vprašanjih za medicinsko in ne za pravno vprašanje, saj gre za ugotavljanje medicinskih dejstev. Sodišče za ugotavljanje takšnih dejstev, ki pa so odločilnega pomena za rešitev zadeve, nima potrebnega medicinskega znanja, da bi samo ugotavljalo obstoj okoliščin, določenih v tretjem odstavku 103. člena ZPIZ-2 (ali uživalec potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege). Tožnik je iz navedenega razloga podal dokazni predlog za postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče brez pomoči oseb z ustreznim medicinskim znanjem ne more odločiti o navedenih vprašanjih ter je tako sodišče tožniku z zavrnitvijo predloga za postavitev neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov tožene stranke.
Ob tako ugotovljenem zdravstvenem stanju se pritožbeno sodišče pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da je pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti s pravico do premestitve, in da pri tožnici delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - starost
Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da to, da je tožnik invalidsko upokojen v Avstriji ni podlaga za upokojitev v Sloveniji. Vprašanje upokojitve in invalidnosti je v Sloveniji drugače urejeno kot v Avstriji in za pridobitev pravice do invalidske pokojnine mora tožnik izpolnjevati pogoje, kakor so določeni v ZPIZ-2.
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo niti do spremenjene invalidnosti, kaj šele do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti.
INVALIDI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00008753
OZ člen 299, 378, 378/1.. ZPIZ-2 člen 197.. ZPIZ-1 člen 94, 161.
nadomestilo za invalidnost - zakonske zamudne obresti
Čeprav je toženec z odločbo z dne 22. 5. 2012 tožnici priznal nadomestilo za invalidnost za nazaj, to je skladno z določbo 161. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-1, vse od 1. 11. 2006, to je od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zamude, ki je nastala pri izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, ni mogoče očitati tožencu in mu posledično v njegovo breme naložiti plačilo zamudnih obresti na podlagi določbe 197. člena ZPIZ-2 v zvezi s 378. členom OZ.
ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 102, 102/6.. ZUTD člen 8, 9.
izgubljeni dohodek - brezposlena oseba
ZSDP-1 v 83. členu določa, da je delno plačilo za izgubljeni dohodek osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev ali druga oseba, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena zakona. Gre za otroke s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali za otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, ki ga določi minister na predlog pediatrične klinike in ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega ter nadalje, da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v tretjem odstavku 79. člena tega zakona.
Na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tožniku ni anatomskih ali funkcionalnih okvar, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot telesno okvaro po kriterijih Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar.
ZOdv člen 4, 55.. ZPP člen 115, 199, 199/1.. ZPIZ-2 člen 68, 170, 170/2, 171, 171/2, 190, 191, 428.. ZDSS-1 člen 69.. ZDR-1 člen 7, 7/4.. - člen 4.
I. kategorija invalidnosti - invalidnina - stranska intervencija - vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - mobing
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga.
Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.
Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana v primeru, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot pa to izhaja tudi iz že zavzetega stališča pritožbenega sodišča v drugih zadevah po definiciji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljajo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje.
Toženec je bil po odločbi z dne 1. 3. 2013 upravičen do prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013. Kasneje je tožeča stranka ugotovila, da toženec ob prijavi v evidenco brezposelnih ni izpolnjeval pogojev za vpis v evidenco, zato je obnovila postopek o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Z odločbo z dne 20. 5. 2013 je odpravila prej citirano odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. S tem je odpadla pravna podlaga za že izplačani znesek denarnega nadomestila v višini 1.433,97 EUR. Z odpadom pravne podlage je izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja možnost direktnega zahtevka za vračilo izplačanih denarnih nadomestil.
ZUTD člen 11, 129, 154, 156, 157.. - člen 42, 42/4, 54, 54/2.. ZUP člen 9.. URS člen 22.
evidenca brezposelnih oseb - načelo zaslišanja strank
V postopku nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb zgolj predložitev ali nepredložitev določenih listinskih dokazil v odrejenem roku ne zadošča za izdajo zakonitega upravnega akta o ugotovitvi, da oseba ni aktivni iskalec zaposlitve, temveč morajo biti stranki zagotovljene temeljne procesne garancije, katerih opustitev sama po sebi pomeni bistveno kršitev postopka in nezakonitost posamičnega upravnega akta. Takšna temeljna procesna garancija je tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Gre za procesno pravico stranke, ki je lahko omejena samo z zakonom, pa še to le, če ni v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Pomen načela zaslišanja stranke v upravnem postopku, posebej pa še v postopku uveljavljanja socialnih pravic, je poudarjen tudi v sodni praksi revizijskega sodišča. Pomeni, da z izdajo izpodbijanih upravnih aktov ni bil kršen le 2. odstavek 54. člena Pravilnika, temveč tudi 9. člen ZUP, zaradi česar izpodbijani odločbi ne moreta biti zakoniti.