OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VSM00004247
OZ-UPB1 člen 336, 352, 353, 353/1, 357, 357/5, 965, 965/1. ZOZP člen 18, 18/1.
invalidsko in pokojninsko zavarovanje - škoda povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje
Glede na zakonsko določene kriterije sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da izračunu škode, ki ga je pripravila tožeča stranka, nedvomno strokovnjak na področju obračuna prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (škodo po prvem odstavku 18. člena ZOZP predstavlja prav izpad teh prispevkov), ne bi sledilo. Še toliko bolj zato, ker tožena stranka svojih (nasprotnih) trditev ni z ničemer dokazno podprla (npr. predložila drugačnega izračuna ali vztrajala pri tem, da izračun napravi ustrezen izvedenec). Dokazno breme glede višine zatrjevane škode je res na tožeči stranki in sodišče druge stopnje ocenjuje, da mu je s predloženim izračunom, ki ga je strokovno utemeljila, tudi zadostila. V tem kontekstu ni odveč omeniti, da so vsi ugovori tožene stranke usmerjeni predvsem v izbiro metode izračuna, kar je vprašanje strokovne narave, z znanjem iz tega področja pa sodišče ne razpolaga.
Izmerjena fleksija 30/80 stopinj ne zadošča kriterijem za telesno okvaro po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar in tako ni izpolnjen funkcionalni kriterij za priznanje telesne okvare. Tudi ponovne meritve na invalidski komisiji, ko je ta izmerila gibljivost tožnikovega kolena od 15 do 70 stopinj, ne ustreza kriterijem za priznanje telesne okvare. Seznam telesnih okvar namreč zahteva omejeno gibljivost kolenskega sklepa z večjo stopnjo anatomske ali funkcije okvare, ta pa je omejena, če je ekstenzija manjša od 150 stopinj (30 stopinj po novem), kar pa ni bilo razvidno pri nobenem testiranju gibljivosti ne s strani fizioterapevtke, ne pri pregledu ortopeda pred izdajo dopolnilnega mnenja z dne 9. 3. 2017. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnjen.
V obravnavanem primeru pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega.
Na podlagi ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku za kronični potek in trajno zdravljenje in da ni pričakovati absolutne restitucije, ampak zgolj parcialno in da je bil po hospitalni obravnavi pri tožniku dejansko dosežen le delni uspeh, je potrebno izpostaviti vprašanje pravilne uporabo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti je namreč potrebno, da je zdravljenje zaključeno, in sicer v tem smislu, da gre za takšno dokončno stanje, pri katerem ni več mogoče pričakovati izboljšanja. V tožnikovem primeru pa ravno popolnega izboljšanja že sedaj ni mogoče pričakovati, ampak kljub zdravljenju, le delno remisijo z možnostjo delnih delovnih zmožnosti, kar je konkretno tudi hospitalna obravnava dejansko pokazala. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca, pa sodišče s tem ali z drugim izvedencem ni razčistilo, ali je na podlagi takšne ugotovitve in trenutnega zdravstvenega stanja, predvsem pa zaradi narave bolezni in kroničnega poteka zdravljenja ter pričakovanega uspeha (hospitalnega zdravljenja zaradi tožnikove nekritičnosti do terapij), pri tožniku že mogoče ugotoviti omejeno ali zmanjšano zmožnost za delo ali celo izgubo delovne zmožnosti.
Nedvomno so pri tožnici podane dolgoletne zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar pa tudi upoštevaje svoj poklic, kot je opredeljen v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2, pri tožnici zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti in s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
Brez navedbe sklepa, s katerim se tožnik ne strinja oziroma vlaga pritožbo, je takšna pritožba nepopolna in nesposobna za vsebinsko obravnavo in bi jo lahko zavrglo že sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo, jo je v skladu s 1. točko 365. člena ZPP zavrglo pritožbeno sodišče.
III. kategorija invalidnosti - datum - nove pravice na podlagi invalidnosti
Ob dejstvu, ki je med strankama nesporno, in sicer da je pri tožniku prišlo do spremembe v stanju invalidnosti z 21. 12. 2015 dalje, je v zadevi odprto vprašanje, od kdaj naprej gredo tožniku nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti 126. člen ZPIZ-2. V prvem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. V sporni zadevi je prišlo do spremembe same pravice. V takem primeru pa nova pravica ne pripada že vse od 21. 12. 2015 dalje, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje, temveč upoštevaje drugi odstavek 126. člena ZPIZ-2, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2016 dalje.
I. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.
Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8. ZDR-1 člen 115, 115/1, 115/3.
denarno nadomestilo za brezposelnost - posebno pravno varstvo pred odpovedjo
Tožnici, ki je kot noseča uživala posebno varstvo po ZDR-1 pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z določbami ZDR-1. Vendar pa tožnica sodnega varstva zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljala, zaradi česar je podan dejanski stan, določen v 8. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD in s tem izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. ZUTD namreč kot pogoj za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti ne določa zgolj nekrivdnega ravnanja delavca pri prenehanju delovnega razmerja, ampak v primerih zavarovanih kategorij delavcev, zahteva tudi njihovo posebno aktivnost, torej, da uveljavljajo varstvo pravic, če jim je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kršeno z zakonom zagotovljeno varstvo.
ZPIZ-2 člen 42.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 1, 20, 20/1.
sorazmerni del invalidske pokojnine - zavarovalna doba - sporazum z bosno in hercegovino
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da posebna doba, priznana iz naslova udeležbe v oboroženih silah BiH ob pravilni razlagi in ob uporabi Mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ni upoštevna.
Tožnik s sešteto pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem in bosanskem nosilcu zavarovanja brez posebne dobe, ki glede na Mednarodni sporazum in po nacionalni zakonodaji nosilca zavarovanja v BiH ni izenačena z zavarovalno dobo, ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 in zato ni pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
nadomestilo za invalidnost - skrajšan delovni čas - pogoji za pridobitev pravice do nadomestila
ZPIZ-2 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oziroma časovni element (opravljanje dela v polnem ali v krajšem delovnem času od polnega) ni odločilno za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja - III. kategorija invalidnosti
Pridobljeni izvedenski mnenji tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivi, strokovni in skladni z medicinsko dokumentacijo predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je še zmožna za delo s časovno in fizičnimi razbremenitvami. Sodišče prve stopnje ju je utemeljeno sprejelo kot podlago za odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev tožnice v III. kategorijo in priznanje dodatnih fizičnih omejitev pri delu ob upoštevanju pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe ter za zavrnitev postavljenega tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati.
V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.
ZPP člen 212, 254, 254/3.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 126, 126/2.
I. kategorija invalidnosti - datum
S sodnim izvedenstvom je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ocenjeno, da je tožničina delazmožnost od 12. 11. 2014 dalje popolnoma izgubljena, ker pri njej več ni preostale delovne zmožnosti. To hkrati pomeni, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz prve alineje 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti.
Tožnici pravice do invalidske pokojnine ni mogoče zakonito priznati od datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Potrebno je upoštevati 2. odst. 126. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da v primeru, ko v stanju invalidnosti nastopijo spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker je bila tožnica že uživalka pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, ji je v skladu s cit. določbo ZPIZ-2 mogoče novo pravico iz invalidskega zavarovanja priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe z dnem 28. 10. 2014. Torej od 1. 11. 2014 dalje.
III. kategorija invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa imelo dovolj strokovno prepričljive podlage in utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato so pritožbene navedbe, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in prav tako ne svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti, neutemeljene.
Ob takšnem sodno izvedenskem mnenju, ko se torej na podlagi konkretne medicinske dokumentacije v relevantnem obdobju poudarja poslabševanje tožničinega psihofizičnega stanja in že invalidska komisija II. stopnje v mnenju z dne 10. 10. 2013 ugotavlja, da je zadnjem letu prišlo do poglabljanja depresije in negativnega vpliva na telesno stanje, ob tem je tudi funkcija gibal tako zmanjšana, da je za pridobitno delo nezmožna, hkrati pa tožnici ob ambulantnem zdravljenju ni mogoče očitati pomanjkanja diagnostike in hospitalne obravnave, ni mogoče povsem izključiti, da do popolne izgube delovne zmožnosti, torej I. kategorije invalidnosti ni prišlo pred 10. 10. 2013 oziroma že v letu 2012, niti da pred nastankom I. kategorije invalidnosti ni nastopila II. kategorija invalidnosti, tako da ni bila zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije.
Oceno invalidnosti, kot jo je podala sodna izvedenka medicine dela, je sodišče prve stopnje sprejelo za prepričljivo, kljub temu da je tožnik vztrajal pri zaslišanju izvedenca kardiovaskularne kirurgije, da bi se opredelil tako do toženčevih pripomb na njegovo mnenje, kot do mnenja sodne izvedenke. Po zavrnitvi tega dokaznega predloga je tožnik grajal procesne kršitve. Ker sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera, ko je naprej pridobilo mnenje enega sodnega izvedenca, nato pa na pripombe toženca, ne da bi pridobilo dopolnilno mnenje že postavljenega sodnega izvedenca, postavilo novega sodnega izvedenca in kljub izrecnemu dokaznemu predlogu tožnika, naj se zasliši prvega sodnega izvedenca, namenjenemu razčiščevanju nasprotij med obema pridobljenima mnenjema, zaslišalo le novo postavljenega izvedenca, ne pa primarno postavljenega izvedenca, storilo kršitev iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 254. členom ZPP.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - I. kategorija invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi fizičnimi razbremenitvami, kar je po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije pa tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti iz 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2 za priznanje uveljavljane pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.
brezposelnost - lastnost zavarovanca - poslovodna oseba - gospodarska družba
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je zavarovanje za primer pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter status zavarovanca v tem zavarovanju odločilen tudi za zavarovanje za primer brezposelnosti. Odločitev tožene stranke v izpodbijanih odločbah ni pogojevana z odločitvijo drugega organa - Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter tako tudi rešitev v predmetni zadevi ni vezana na odločitev v zvezi z izdanima odločbama Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 25. 7. 2014 oziroma 5. 6. 2014.