ZUTD člen 11, 129, 155, 156, 157.. ZUP člen 9.. URS člen 22.. - člen 42, 42/4, 54, 54/2.
brezposelnost - prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb
Uradna oseba pri nadzoru aktivnega iskanja zaposlitve zahteva predložitev dokazil. Gre za potrdila delodajalcev o odzivu na napotnice in vabila, fotokopije prijav na prosta delovna mesta s potrdilom pošte, izpise e-sporočil, zapise v zaposlitvenem dnevniku, ki ga vodi iskalec zaposlitve, podatke o izbiri kandidata na prosto delovno mesto in druga dokazila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti aktivno iskanje zaposlitve. Vendar pa zgolj predložitev ali nepredložitev navedenih listinskih dokazil v odrejenem roku ne zadošča za izdajo zakonitega upravnega akta o ugotovitvi, da oseba ni aktivni iskalec zaposlitve. Za zakonito upravno odločitev morajo biti stranki zagotovljene nekatere temeljne procesne garancije, katerih opustitev sama po sebi pomeni bistveno kršitev postopka in nezakonitost posamičnega upravnega akta.
Toženkino pravno naziranje, da v okoliščinah konkretnega primera tožnici ni bilo potrebno dati možnosti izjasnitve z neposrednim zaslišanjem o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, češ da je to možnost imela s predložitvijo ustreznih listinskih dokazil, je zmotno in v nasprotju s temeljno določbo 9. člena ZUP-a in s tem tudi z ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).
priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalidnost
V izvedenskem mnenju, dopolnilnem izvedenskem mnenju in izpovedi sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje imel dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da pri tožniku v spornem obdobju ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma, se v navedenem obdobju tožnikovo zdravstveno stanje ni toliko ali tako poslabšalo, da bi potreboval dodatne omejitve pri delu. Pravilno je zaključilo, da posledično za priznanje novih pravic tožniku ni nobene podlage.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - poškodba pri delu
Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenskem mnenju dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju bolezen in ne poškodba pri delu. Tožnikovo zdravstveno stanje je v celotnem spornem obdobju posledica degenerativnih sprememb v kombinaciji trajne deformacije ploščice in postoperativne brazgotine, to je stanja, ki je bolezenske narave, škodni dogodek pa le povod za poslabšanje zdravstvenega stanja.
INVALIDI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00004635
ZPIZ-2 člen 194, 194/1, 194/2.. OZ člen 190.
nadomestilo za invalidnost - neupravičena obogatitev
ZPIZ-2 v 184. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 194. člena ZPIZ-2). Takšen zakon, ki ureja obligacijska razmerja je OZ. Ta v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma, nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V obravnavanem primeru je pravna podlaga odpadla. Ni več pravne podlage za izplačevanje nadomestila za invalidnost za določena obdobja.
Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da je vzrok nastanka invalidnosti poškodba iz leta 2006. Tožnik je takrat bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tujini, saj je bil v Sloveniji vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje nazadnje v letu 1991. Zato ni mogoče zaključiti, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu, saj se v skladu z 2. točko 169. člena ZPIZ-2 pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu in so izpolnjeni pogoji iz 66. oziroma 67. člena ZPIZ-2. V predmetni zadevi tožnik v času nastanka poškodbe ni bil zavarovan pri zavodu, zato je potrebno vzrok za nastanek invalidnosti v skladu s 65. členom ZPIZ-2 opredeliti kot poškodbo zunaj dela in ne kot posledica poškodbe pri delu.
Tožnik je po mnenju sodnega izvedenca zmožen za lažje fizično delo, brez dvigovanja bremen nad višino ramen, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen ter brez dalj časa trajajoče hoje po neravninah. Da bi se lahko opredelilo, ali je tožnik še naprej zmožen opravljati dela v svojem poklicu, torej delo kmeta na svoji kmetiji, je potrebno natančno opredeliti katera dela v okviru te dejavnosti lahko tožnik še opravlja, in koliko (manj ali več kot 50 %) je zmanjšana njegova delovna zmožnost za svoj poklic. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZPIZ-2 člen 68, 403.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.. - člen 1, 2.
invalidnina - telesna okvara - poklicna bolezen
Kdaj gre za poklicno bolezen je potrebno presojati po določbi 68. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister pristojen za zdravje. Definicijo poklicnih bolezni vsebuje tudi Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni v 2. členu in tudi pogoje za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni. Določen je tudi postopek ugotavljanja in dokazovanja. Pri tožnici ni podana poklicna bolezen. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7.. ZPIZ-2 člen 3, 25, 148, 148/1.. ZPIZ-2A člen 3, 6.
lastnost zavarovanca - brezposlena oseba
Tožnica, ki je bila na dan 31. 12. 2012 obvezno zavarovana na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1, se je iz zavarovanja odjavila dne 18. 6. 2013, to je že po uveljavitvi ZPIZ-2A. Dne 27. 6. 2013 je pri tožencu vložila zgolj zahtevo za spremembo podlage zavarovanja, in sicer je uveljavljala priznanje statusa zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in ni podatkov, da bi se ponovno prijavila v zavarovanje, tako, da ni več zavarovanka niti po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1. Sprememba zavarovanja tako, da bi imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, namesto po tretjem odstavku 34. člena zakona, že iz tega razloga ni mogoča, tudi če bi za to obstajala pravna podlaga, in če bi sledili načelu enakega obravnavanja vseh oseb, ki so bile na dan 31. 12. 2012 brezposelne, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so bile vključene v prostovoljno zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Ob predpostavki, da tožnica izpolnjuje pogoje za zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in bi se jo posledično štelo med zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena ZPIZ-2 A. Namreč, če bi tožnica imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, bi morala izpolnjevati pogoje iz 6. člena ZPIZ-2. Tako je v zvezi z rokom 30 dni in ponovno prijavo v zavarovanje, to pa potrjuje tudi pritožba, odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Izrecno se je postavilo na stališče, da rok 30 dni velja le za zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A.
ZPIZ-2 člen 41, 390, 391, 394, 394/4, 396, 396/1, 397, 397/1.. ZPIZ-1 člen 163, 163/1.. ZPIZ člen 186.
invalidska pokojnina - prišteta doba - III. kategorija invalidnosti - nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev
Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pod pogoji iz 42. člena ZPIZ-2 po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine. V 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 je določeno, pod kakšnimi pogoji je mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine invalidu III. (pa tudi II.) kategorije, in sicer v primeru, če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Ker je pri tožniku prišlo do nove invalidnosti, torej I. kategorije invalidnosti, določbe 4. alineje 41. člena ZPIZ-2 ni mogoče uporabiti. Tudi sicer določa pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne pa način njene odmere. Tako v primeru priznanja pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji, kot tudi po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2, se invalidska pokojnina odmeri po določbah ZPIZ-2.
ZPP člen 2.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-3, 82, 82/1, 86, 86/1, 88.
odločanje preko postavljenega zahtevka - III. kategorija invalidnosti - gostota dobe - delovni invalid
Kljub temu, da je tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom, poleg odprave izpodbijanih odločb, na temelju I., podredno II. kategorije invalidnosti, uveljavljal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, sodišče pa ga je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno z omejitvami ter do delnega nadomestila, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, niti odločalo mimo njega.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo invalidnost razčiščevalo s Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Ocenila je, da pri tožniku do 13. 8. 2013 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Zaradi posledic bolezni je podana III. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in glede na to, da je tožnik dopolnil skupno 22 let in 22 dni pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje tožnika uemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno oziroma 20 ur tedensko z določenimi omejitvami ter tudi pravico do delnega nadomestila.
Delnega nadomestila se ne more zagotavljati osebi, ki živi v tujini, saj ni aktivna v iskanju zaposlitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Vendar je potrebno ločiti med priznanjem pravice in njeno realizacijo oziroma izplačevanjem.
Pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do nove invalidnosti ter potrebe po dodatnih omejitvah oziroma do omejitve dela le v dopoldanski izmeni. Na podlagi 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter na priznanje dodatnih omejitev pri delu.
ZUTD člen 54.. ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20.. ZUP člen 273.
brezposelnost - poslovodna oseba - ugotavljanje lastnosti zavarovanca
Tožena stranka je imela v določbi 54. člena ZUTD pravno podlago za ugotovitev, da ima tožnica lastnost obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti kot poslovodna oseba enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo za polni delovni čas 40 ur tedensko. Glede pritožbenih navedb, da je bila tožnica že vključena v zavarovanja na podlagi 20. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in si sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tem primeru za lastnost zavarovanke v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Za to zavarovanje si je tudi plačevala ustrezen prispevek. Ni pa bila tožnica vključena v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato je tožena stranka na podlagi 54. in 55. člena ZUTD utemeljeno ugotovila lastnost zavarovanke za nazaj, torej za obdobje, ko tožnica ni bila vključena v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti.
delovni invalid III. kategorije invalidnosti - denarno nadomestilo - delo s krajšim delovnim časom
Ker je bil šele z dnem pravnomočnosti sodbe opr. št. XI Ps 265/2014 z dne 20. 1. 2016 vzpostavljen temelj, po katerem je tožnik v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričel z delom v svoji dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je podan temelj za izplačevanje delnega nadomestila šele od pravnomočnosti že citirane sodbe dalje, to je od 9. 3. 2016 dalje.
IZVRŠILNO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00003791
ZDSS-1 člen 70, 70/1, 10/1-1, 70/2.. ZPP člen 5.
začasna odredba - brezposelnost - izbris iz evidence brezposelnih
Predlagana odložitev izvršitve posamičnih upravnih aktov iz spora o glavni stvari je brezpredmetna, saj je bila odločba o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ob nastopu njene dokončnosti z dnem 2. 3. 2016, že izvršena. S predlaganim ukrepom zavarovanja iz prve alineje 1. odstavka 70. člen ZDSS-1 tako ni mogoče doseči namena zavarovanja nedenarne terjatve. Ni mogoče zavarovati stanja, kakršno je bilo pred izbrisom iz evidence brezposelnih. Logično je, da ni mogoče odložiti izvršitve posamičnega upravnega akta, ki je že izvršen pred vložitvijo predlaganega ukrepa zavarovanja.
Posledično je utemeljeno zavrnjen predlog o ponovni prijavi in vpisu v evidenco brezposelnih oseb ter izdaji potrdila o vodenju v evidenci. Ta del predloga predstavlja t. i. regulacijski del začasne odredbe, ki je enak delu tožbenega zahtevka iz spora o glavni stvari. Z začasnim ukrepom zavarovanja praviloma ni mogoče odločati na način, kot v sporu o glavni stvari. V sodni in ustavnosodni praksi je glede tega izoblikovano stališče, da je potrebno k presoji, ali sme biti vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku, pristopati restriktivno.
invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje - kontrolni pregled - I. kategorija invalidnosti
Tudi v primeru, če bi bila z vidika medicinske doktrine indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je potrebno pri ocenjevanju invalidnosti upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera, še zlasti, če se po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ne izkazuje izboljšanje, ali je prisotno celo poslabšanje zdravstvenega stanja. Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Na to je pritožbeno sodišče opozorilo že v večih zadevah. Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti kontrolni pregled.
V tožnikovem primeru delovna leta od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka I. kategorije invalidnosti, to je 1. 4. 2015, znašajo 45 let. Minimalna pokojninska doba pokriva 1/3 omenjenega obdobja. Tožnik bi tako za priznanje invalidske pokojnine moral dopolniti 15 let pokojninske dobe. Tožnikova skupna slovenska zavarovalna doba je znašala 4 leta 6 mesecev in 6 dni. Skupaj z nemško zavarovalno dobo je tožnik dopolnil 9 let 3 mesece in 6 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, kar ne zadostuje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ-1 člen 75, 76, 122, 122/1, 122/1-3, 123, 409.. BMKSZ člen 21.
vdovska pokojnina - invalidska pokojnina
Tožnici je bila z odločbo z dne 16. 2. 2011 vdovska pokojnina pravilno odmerjena na podlagi določbe 122. člena ZPIZ-1 od invalidske pokojnine, ki bi uživalcu pripadala na dan smrti, in ne od tiste, katere je uživalec dejansko prejemal. Pravica je bila priznana na podlagi moževe slovenske in srbske pokojninske dobe (32 let, 10 mesecev in 17 dni), ki je zadostovala za priznanje samostojne pravice skladno z 21. členom Sporazuma z Makedonijo. Pokojnina je bila odmerjena po 75. in 76. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1, ki je takrat veljal, in sicer v višini 70 % pokojninske osnove izračunane na podlagi 18-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. Upoštevaje 123. člen ZPIZ-1 je bila vdovska pokojnina odmerjena v višini 70 % zneska pokojnine, ki bi ob smrti šla njenemu možu.
OZ člen 299, 378.. ZPIZ-2 člen 182, 182/1, 197.. ZPIZ-1 člen 276, 276/2.. ZUJF člen 143.. ZUP člen 224, 224/2.
nadomestilo za invalidnost - zakonske zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo - pravna praznina - III. kategorija invalidnosti
V 197. členu ZPIZ-2 je urejen le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo ustrezno, torej v dejanskem, materialnem in procesnem smislu pravilno ter zakonito odločbo. V določbi 197. člena niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 pa ni urejen primer, ko je zavod denarno dajatev (ali dajatev v višjem znesku) dolžan izplačati za nazaj na podlagi upravne odločbe o priznanju pravice ali po odločbi sodišča.
Po uveljavitvi ZPIZ-2 je nastalo pravno praznino potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite, torej tudi pravočasne upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko je dajatev s prepozno prvostopenjsko upravno odločbo priznana za nazaj, tako da od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne oziroma pravočasne odločbe zapadle pred potekom 60-dnevnega roka, zakonske zamudne obresti tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne odločbe zapadle po poteku tega roka, pa od zapadlosti vsakomesečne dajatve v plačilo do plačila. Bistveno je torej, kdaj bi morala biti izdana ustrezna oziroma pravočasna odločba, oziroma kdaj bi morala postati izvršljiva, in kdaj bi v tem primeru zapadli mesečni zneski priznanih dajatev.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, saj je zmožna za delo konfekcijskega modelarja s polnim delovnim časom, brez normiranega dela in psihično manj zahtevna dela. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.