ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7.. ZPIZ-2 člen 3, 25, 148, 148/1.. ZPIZ-2A člen 3, 6.
lastnost zavarovanca - brezposlena oseba
Tožnica, ki je bila na dan 31. 12. 2012 obvezno zavarovana na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1, se je iz zavarovanja odjavila dne 18. 6. 2013, to je že po uveljavitvi ZPIZ-2A. Dne 27. 6. 2013 je pri tožencu vložila zgolj zahtevo za spremembo podlage zavarovanja, in sicer je uveljavljala priznanje statusa zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in ni podatkov, da bi se ponovno prijavila v zavarovanje, tako, da ni več zavarovanka niti po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1. Sprememba zavarovanja tako, da bi imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, namesto po tretjem odstavku 34. člena zakona, že iz tega razloga ni mogoča, tudi če bi za to obstajala pravna podlaga, in če bi sledili načelu enakega obravnavanja vseh oseb, ki so bile na dan 31. 12. 2012 brezposelne, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so bile vključene v prostovoljno zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Ob predpostavki, da tožnica izpolnjuje pogoje za zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in bi se jo posledično štelo med zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena ZPIZ-2 A. Namreč, če bi tožnica imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, bi morala izpolnjevati pogoje iz 6. člena ZPIZ-2. Tako je v zvezi z rokom 30 dni in ponovno prijavo v zavarovanje, to pa potrjuje tudi pritožba, odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Izrecno se je postavilo na stališče, da rok 30 dni velja le za zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A.
ZPIZ-2 člen 41, 390, 391, 394, 394/4, 396, 396/1, 397, 397/1.. ZPIZ-1 člen 163, 163/1.. ZPIZ člen 186.
invalidska pokojnina - prišteta doba - III. kategorija invalidnosti - nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev
Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pod pogoji iz 42. člena ZPIZ-2 po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine. V 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 je določeno, pod kakšnimi pogoji je mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine invalidu III. (pa tudi II.) kategorije, in sicer v primeru, če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Ker je pri tožniku prišlo do nove invalidnosti, torej I. kategorije invalidnosti, določbe 4. alineje 41. člena ZPIZ-2 ni mogoče uporabiti. Tudi sicer določa pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne pa način njene odmere. Tako v primeru priznanja pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji, kot tudi po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2, se invalidska pokojnina odmeri po določbah ZPIZ-2.
ZPP člen 2.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-3, 82, 82/1, 86, 86/1, 88.
odločanje preko postavljenega zahtevka - III. kategorija invalidnosti - gostota dobe - delovni invalid
Kljub temu, da je tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom, poleg odprave izpodbijanih odločb, na temelju I., podredno II. kategorije invalidnosti, uveljavljal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, sodišče pa ga je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno z omejitvami ter do delnega nadomestila, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, niti odločalo mimo njega.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo invalidnost razčiščevalo s Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Ocenila je, da pri tožniku do 13. 8. 2013 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Zaradi posledic bolezni je podana III. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in glede na to, da je tožnik dopolnil skupno 22 let in 22 dni pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje tožnika uemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno oziroma 20 ur tedensko z določenimi omejitvami ter tudi pravico do delnega nadomestila.
Delnega nadomestila se ne more zagotavljati osebi, ki živi v tujini, saj ni aktivna v iskanju zaposlitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Vendar je potrebno ločiti med priznanjem pravice in njeno realizacijo oziroma izplačevanjem.
Pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do nove invalidnosti ter potrebe po dodatnih omejitvah oziroma do omejitve dela le v dopoldanski izmeni. Na podlagi 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter na priznanje dodatnih omejitev pri delu.
ZUTD člen 54.. ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20.. ZUP člen 273.
brezposelnost - poslovodna oseba - ugotavljanje lastnosti zavarovanca
Tožena stranka je imela v določbi 54. člena ZUTD pravno podlago za ugotovitev, da ima tožnica lastnost obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti kot poslovodna oseba enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo za polni delovni čas 40 ur tedensko. Glede pritožbenih navedb, da je bila tožnica že vključena v zavarovanja na podlagi 20. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in si sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tem primeru za lastnost zavarovanke v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Za to zavarovanje si je tudi plačevala ustrezen prispevek. Ni pa bila tožnica vključena v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato je tožena stranka na podlagi 54. in 55. člena ZUTD utemeljeno ugotovila lastnost zavarovanke za nazaj, torej za obdobje, ko tožnica ni bila vključena v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti.
delovni invalid III. kategorije invalidnosti - denarno nadomestilo - delo s krajšim delovnim časom
Ker je bil šele z dnem pravnomočnosti sodbe opr. št. XI Ps 265/2014 z dne 20. 1. 2016 vzpostavljen temelj, po katerem je tožnik v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričel z delom v svoji dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je podan temelj za izplačevanje delnega nadomestila šele od pravnomočnosti že citirane sodbe dalje, to je od 9. 3. 2016 dalje.
IZVRŠILNO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00003791
ZDSS-1 člen 70, 70/1, 10/1-1, 70/2.. ZPP člen 5.
začasna odredba - brezposelnost - izbris iz evidence brezposelnih
Predlagana odložitev izvršitve posamičnih upravnih aktov iz spora o glavni stvari je brezpredmetna, saj je bila odločba o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ob nastopu njene dokončnosti z dnem 2. 3. 2016, že izvršena. S predlaganim ukrepom zavarovanja iz prve alineje 1. odstavka 70. člen ZDSS-1 tako ni mogoče doseči namena zavarovanja nedenarne terjatve. Ni mogoče zavarovati stanja, kakršno je bilo pred izbrisom iz evidence brezposelnih. Logično je, da ni mogoče odložiti izvršitve posamičnega upravnega akta, ki je že izvršen pred vložitvijo predlaganega ukrepa zavarovanja.
Posledično je utemeljeno zavrnjen predlog o ponovni prijavi in vpisu v evidenco brezposelnih oseb ter izdaji potrdila o vodenju v evidenci. Ta del predloga predstavlja t. i. regulacijski del začasne odredbe, ki je enak delu tožbenega zahtevka iz spora o glavni stvari. Z začasnim ukrepom zavarovanja praviloma ni mogoče odločati na način, kot v sporu o glavni stvari. V sodni in ustavnosodni praksi je glede tega izoblikovano stališče, da je potrebno k presoji, ali sme biti vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku, pristopati restriktivno.
invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje - kontrolni pregled - I. kategorija invalidnosti
Tudi v primeru, če bi bila z vidika medicinske doktrine indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je potrebno pri ocenjevanju invalidnosti upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera, še zlasti, če se po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ne izkazuje izboljšanje, ali je prisotno celo poslabšanje zdravstvenega stanja. Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Na to je pritožbeno sodišče opozorilo že v večih zadevah. Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti kontrolni pregled.
V tožnikovem primeru delovna leta od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka I. kategorije invalidnosti, to je 1. 4. 2015, znašajo 45 let. Minimalna pokojninska doba pokriva 1/3 omenjenega obdobja. Tožnik bi tako za priznanje invalidske pokojnine moral dopolniti 15 let pokojninske dobe. Tožnikova skupna slovenska zavarovalna doba je znašala 4 leta 6 mesecev in 6 dni. Skupaj z nemško zavarovalno dobo je tožnik dopolnil 9 let 3 mesece in 6 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, kar ne zadostuje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ-1 člen 75, 76, 122, 122/1, 122/1-3, 123, 409.. BMKSZ člen 21.
vdovska pokojnina - invalidska pokojnina
Tožnici je bila z odločbo z dne 16. 2. 2011 vdovska pokojnina pravilno odmerjena na podlagi določbe 122. člena ZPIZ-1 od invalidske pokojnine, ki bi uživalcu pripadala na dan smrti, in ne od tiste, katere je uživalec dejansko prejemal. Pravica je bila priznana na podlagi moževe slovenske in srbske pokojninske dobe (32 let, 10 mesecev in 17 dni), ki je zadostovala za priznanje samostojne pravice skladno z 21. členom Sporazuma z Makedonijo. Pokojnina je bila odmerjena po 75. in 76. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1, ki je takrat veljal, in sicer v višini 70 % pokojninske osnove izračunane na podlagi 18-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. Upoštevaje 123. člen ZPIZ-1 je bila vdovska pokojnina odmerjena v višini 70 % zneska pokojnine, ki bi ob smrti šla njenemu možu.
OZ člen 299, 378.. ZPIZ-2 člen 182, 182/1, 197.. ZPIZ-1 člen 276, 276/2.. ZUJF člen 143.. ZUP člen 224, 224/2.
nadomestilo za invalidnost - zakonske zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo - pravna praznina - III. kategorija invalidnosti
V 197. členu ZPIZ-2 je urejen le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo ustrezno, torej v dejanskem, materialnem in procesnem smislu pravilno ter zakonito odločbo. V določbi 197. člena niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 pa ni urejen primer, ko je zavod denarno dajatev (ali dajatev v višjem znesku) dolžan izplačati za nazaj na podlagi upravne odločbe o priznanju pravice ali po odločbi sodišča.
Po uveljavitvi ZPIZ-2 je nastalo pravno praznino potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer podobna v bistvenih lastnostih. Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite, torej tudi pravočasne upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko je dajatev s prepozno prvostopenjsko upravno odločbo priznana za nazaj, tako da od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne oziroma pravočasne odločbe zapadle pred potekom 60-dnevnega roka, zakonske zamudne obresti tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, od dajatev, ki bi v primeru izdaje ustrezne odločbe zapadle po poteku tega roka, pa od zapadlosti vsakomesečne dajatve v plačilo do plačila. Bistveno je torej, kdaj bi morala biti izdana ustrezna oziroma pravočasna odločba, oziroma kdaj bi morala postati izvršljiva, in kdaj bi v tem primeru zapadli mesečni zneski priznanih dajatev.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, saj je zmožna za delo konfekcijskega modelarja s polnim delovnim časom, brez normiranega dela in psihično manj zahtevna dela. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
Tožnik je bil že v letu 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje je, kljub temu, da je bil tožnik s pravnomočnimi odločbami z 8. 5. 2008 dalje že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, tožnika ponovno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od navedenega datuma dalje. Bistveno pri tem je, da je bila predmet presoje odločitev tožene stranke, iz katere izhaja, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti od 8. 5. 2008 dalje ter da nima pravice do invalidske pokojnine. Ker je bila taka odločitev po stališču sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, to pomeni, da ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnika ponovno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti ter toženi stranki naložilo, da odloči o ostalih pravicah iz invalidskega zavarovanja.
brezposelna oseba - zavarovanje za primer brezposelnosti - zavarovalna doba - davki in prispevki
ZUTD-A v 38. členu izrecno določa, da je ne glede na 68. člen (pravica do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) zavarovanec iz 2. odstavka 69. člena ZUTD-A (načelo izkoriščenosti zavarovalne dobe), ki po prenehanju pravice do denarnega nadomestila ne izpolnjuje pogojev za starostno upokojitev po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, upravičen do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka največ dve leti ter je brezposelna oseba. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi bilo potrebno pogoj starosti ali zavarovalne dobe izpolnjevati že ob priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost.To iz relevantnih določb o pravici do podaljšanega plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne izhaja. Potrebno je upoštevati, da 38. člen novele ZUTD-A samostojno določa pogoje za pravico do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Bistveno je, da je zavarovanec brezposelna oseba in da mu ob prenehanju pravice do nadomestila za brezposelnost do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka največ dve leti. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.
Izvedenski organ pri tožniku ni mogel ugotoviti zmanjšane delovne zmožnosti za 50 % in več in tudi ne potrebe za poklicno rehabilitacijo. Ta bi bila pri tožniku ugotovljena le, če za drugo delo, to je za delo z omejitvami, ne bi bil zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Ker je tožnik zmožen za delo z omejitvami s polnim delovnim časom, za ugotavljanje potrebe po poklicni rehabilitaciji ni podlage, zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije in do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje se do navedb ter predloženih dokazov zaradi procesnega zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe ni opredelilo. Ni uporabilo določbe 267. člena ZIZ-a, po kateri je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in celo po končanem postopku, vse dokler ni opravljena izvršba. Ta določba zagotavlja, da je mogoče tekom sodnega postopka v neki zadevi predlagati celo več začasnih odredb, o katerih je potrebno odločati po vsebini. Sodišče prve stopnje bi se bilo tudi v obravnavanem primeru dolžno opredeliti do relevantnih navedb tožnika in predloženih dokazil. Torej do tistih, ki se nanašajo na verjetno izkazanost terjatve za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih, do zatrjevane nevarnosti nenadomestljive škode, ki bi nastala pri preživljanju tožnika in njegove družine zaradi ustavitve izplačevanja nadomestila za čas brezposelnosti kot posledica izbrisa iz evidence brezposelnih in drugih.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 65, 66, 68.. ZDSS-1 člen 58, 58/1.
invalidska pokojnina - kategorija invalidnosti - vzrok invalidnosti
Razvrstitev v posamezno kategorijo invalidnosti ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vendar je pomembno dejstvo, na podlagi katerega se določene pravice zavarovancu priznajo ali ne priznajo. Po mnenju pritožbenega sodišča obstoja, v takšnih primerih, ko se sama pravica prizna ali ne prizna, pravna korist in pravni interes za to, da se ugotovi tudi določeno pravno dejstvo. Pri ugotovitvi kategorije invalidnosti gre za ugotovitev posameznega materialno-pravnega upravičenja. Invalidnost je pogoj za pridobitev določenih zakonskih pravic, ne le s področja invalidskega zavarovanja, temveč tudi pravic na drugih področjih. Enako velja tudi za vzrok invalidnosti, saj je ta pomemben za odmero same dajatve.