nadomestilo za invalidnost - skrajšan delovni čas - pogoji za pridobitev pravice do nadomestila
ZPIZ-2 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oziroma časovni element (opravljanje dela v polnem ali v krajšem delovnem času od polnega) ni odločilno za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
III. kategorija invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa imelo dovolj strokovno prepričljive podlage in utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato so pritožbene navedbe, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in prav tako ne svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti, neutemeljene.
ZPP člen 212, 254, 254/3.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 126, 126/2.
I. kategorija invalidnosti - datum
S sodnim izvedenstvom je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ocenjeno, da je tožničina delazmožnost od 12. 11. 2014 dalje popolnoma izgubljena, ker pri njej več ni preostale delovne zmožnosti. To hkrati pomeni, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz prve alineje 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti.
Tožnici pravice do invalidske pokojnine ni mogoče zakonito priznati od datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Potrebno je upoštevati 2. odst. 126. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da v primeru, ko v stanju invalidnosti nastopijo spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker je bila tožnica že uživalka pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, ji je v skladu s cit. določbo ZPIZ-2 mogoče novo pravico iz invalidskega zavarovanja priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe z dnem 28. 10. 2014. Torej od 1. 11. 2014 dalje.
priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja - III. kategorija invalidnosti
Pridobljeni izvedenski mnenji tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivi, strokovni in skladni z medicinsko dokumentacijo predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je še zmožna za delo s časovno in fizičnimi razbremenitvami. Sodišče prve stopnje ju je utemeljeno sprejelo kot podlago za odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev tožnice v III. kategorijo in priznanje dodatnih fizičnih omejitev pri delu ob upoštevanju pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe ter za zavrnitev postavljenega tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati.
V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.
Oceno invalidnosti, kot jo je podala sodna izvedenka medicine dela, je sodišče prve stopnje sprejelo za prepričljivo, kljub temu da je tožnik vztrajal pri zaslišanju izvedenca kardiovaskularne kirurgije, da bi se opredelil tako do toženčevih pripomb na njegovo mnenje, kot do mnenja sodne izvedenke. Po zavrnitvi tega dokaznega predloga je tožnik grajal procesne kršitve. Ker sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera, ko je naprej pridobilo mnenje enega sodnega izvedenca, nato pa na pripombe toženca, ne da bi pridobilo dopolnilno mnenje že postavljenega sodnega izvedenca, postavilo novega sodnega izvedenca in kljub izrecnemu dokaznemu predlogu tožnika, naj se zasliši prvega sodnega izvedenca, namenjenemu razčiščevanju nasprotij med obema pridobljenima mnenjema, zaslišalo le novo postavljenega izvedenca, ne pa primarno postavljenega izvedenca, storilo kršitev iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 254. členom ZPP.
Ob takšnem sodno izvedenskem mnenju, ko se torej na podlagi konkretne medicinske dokumentacije v relevantnem obdobju poudarja poslabševanje tožničinega psihofizičnega stanja in že invalidska komisija II. stopnje v mnenju z dne 10. 10. 2013 ugotavlja, da je zadnjem letu prišlo do poglabljanja depresije in negativnega vpliva na telesno stanje, ob tem je tudi funkcija gibal tako zmanjšana, da je za pridobitno delo nezmožna, hkrati pa tožnici ob ambulantnem zdravljenju ni mogoče očitati pomanjkanja diagnostike in hospitalne obravnave, ni mogoče povsem izključiti, da do popolne izgube delovne zmožnosti, torej I. kategorije invalidnosti ni prišlo pred 10. 10. 2013 oziroma že v letu 2012, niti da pred nastankom I. kategorije invalidnosti ni nastopila II. kategorija invalidnosti, tako da ni bila zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - I. kategorija invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi fizičnimi razbremenitvami, kar je po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije pa tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti iz 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2 za priznanje uveljavljane pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.
brezposelnost - lastnost zavarovanca - poslovodna oseba - gospodarska družba
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je zavarovanje za primer pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter status zavarovanca v tem zavarovanju odločilen tudi za zavarovanje za primer brezposelnosti. Odločitev tožene stranke v izpodbijanih odločbah ni pogojevana z odločitvijo drugega organa - Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter tako tudi rešitev v predmetni zadevi ni vezana na odločitev v zvezi z izdanima odločbama Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 25. 7. 2014 oziroma 5. 6. 2014.
priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalidnost
V izvedenskem mnenju, dopolnilnem izvedenskem mnenju in izpovedi sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje imel dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da pri tožniku v spornem obdobju ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma, se v navedenem obdobju tožnikovo zdravstveno stanje ni toliko ali tako poslabšalo, da bi potreboval dodatne omejitve pri delu. Pravilno je zaključilo, da posledično za priznanje novih pravic tožniku ni nobene podlage.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - poškodba pri delu
Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenskem mnenju dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju bolezen in ne poškodba pri delu. Tožnikovo zdravstveno stanje je v celotnem spornem obdobju posledica degenerativnih sprememb v kombinaciji trajne deformacije ploščice in postoperativne brazgotine, to je stanja, ki je bolezenske narave, škodni dogodek pa le povod za poslabšanje zdravstvenega stanja.
INVALIDI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00004635
ZPIZ-2 člen 194, 194/1, 194/2.. OZ člen 190.
nadomestilo za invalidnost - neupravičena obogatitev
ZPIZ-2 v 184. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja (prvi odstavek 194. člena ZPIZ-2). Takšen zakon, ki ureja obligacijska razmerja je OZ. Ta v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma, nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V obravnavanem primeru je pravna podlaga odpadla. Ni več pravne podlage za izplačevanje nadomestila za invalidnost za določena obdobja.
ZUTD člen 11, 129, 155, 156, 157.. ZUP člen 9.. URS člen 22.. - člen 42, 42/4, 54, 54/2.
brezposelnost - prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb
Uradna oseba pri nadzoru aktivnega iskanja zaposlitve zahteva predložitev dokazil. Gre za potrdila delodajalcev o odzivu na napotnice in vabila, fotokopije prijav na prosta delovna mesta s potrdilom pošte, izpise e-sporočil, zapise v zaposlitvenem dnevniku, ki ga vodi iskalec zaposlitve, podatke o izbiri kandidata na prosto delovno mesto in druga dokazila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti aktivno iskanje zaposlitve. Vendar pa zgolj predložitev ali nepredložitev navedenih listinskih dokazil v odrejenem roku ne zadošča za izdajo zakonitega upravnega akta o ugotovitvi, da oseba ni aktivni iskalec zaposlitve. Za zakonito upravno odločitev morajo biti stranki zagotovljene nekatere temeljne procesne garancije, katerih opustitev sama po sebi pomeni bistveno kršitev postopka in nezakonitost posamičnega upravnega akta.
Toženkino pravno naziranje, da v okoliščinah konkretnega primera tožnici ni bilo potrebno dati možnosti izjasnitve z neposrednim zaslišanjem o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, češ da je to možnost imela s predložitvijo ustreznih listinskih dokazil, je zmotno in v nasprotju s temeljno določbo 9. člena ZUP-a in s tem tudi z ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).
Tožnik je po mnenju sodnega izvedenca zmožen za lažje fizično delo, brez dvigovanja bremen nad višino ramen, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen ter brez dalj časa trajajoče hoje po neravninah. Da bi se lahko opredelilo, ali je tožnik še naprej zmožen opravljati dela v svojem poklicu, torej delo kmeta na svoji kmetiji, je potrebno natančno opredeliti katera dela v okviru te dejavnosti lahko tožnik še opravlja, in koliko (manj ali več kot 50 %) je zmanjšana njegova delovna zmožnost za svoj poklic. V tem delu je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da je vzrok nastanka invalidnosti poškodba iz leta 2006. Tožnik je takrat bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tujini, saj je bil v Sloveniji vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje nazadnje v letu 1991. Zato ni mogoče zaključiti, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu, saj se v skladu z 2. točko 169. člena ZPIZ-2 pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljajo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu in so izpolnjeni pogoji iz 66. oziroma 67. člena ZPIZ-2. V predmetni zadevi tožnik v času nastanka poškodbe ni bil zavarovan pri zavodu, zato je potrebno vzrok za nastanek invalidnosti v skladu s 65. členom ZPIZ-2 opredeliti kot poškodbo zunaj dela in ne kot posledica poškodbe pri delu.
ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7.. ZPIZ-2 člen 3, 25, 148, 148/1.. ZPIZ-2A člen 3, 6.
lastnost zavarovanca - brezposlena oseba
Tožnica, ki je bila na dan 31. 12. 2012 obvezno zavarovana na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1, se je iz zavarovanja odjavila dne 18. 6. 2013, to je že po uveljavitvi ZPIZ-2A. Dne 27. 6. 2013 je pri tožencu vložila zgolj zahtevo za spremembo podlage zavarovanja, in sicer je uveljavljala priznanje statusa zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in ni podatkov, da bi se ponovno prijavila v zavarovanje, tako, da ni več zavarovanka niti po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1. Sprememba zavarovanja tako, da bi imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, namesto po tretjem odstavku 34. člena zakona, že iz tega razloga ni mogoča, tudi če bi za to obstajala pravna podlaga, in če bi sledili načelu enakega obravnavanja vseh oseb, ki so bile na dan 31. 12. 2012 brezposelne, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so bile vključene v prostovoljno zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Ob predpostavki, da tožnica izpolnjuje pogoje za zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in bi se jo posledično štelo med zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena ZPIZ-2 A. Namreč, če bi tožnica imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, bi morala izpolnjevati pogoje iz 6. člena ZPIZ-2. Tako je v zvezi z rokom 30 dni in ponovno prijavo v zavarovanje, to pa potrjuje tudi pritožba, odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Izrecno se je postavilo na stališče, da rok 30 dni velja le za zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A.
ZPIZ-2 člen 68, 403.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.. - člen 1, 2.
invalidnina - telesna okvara - poklicna bolezen
Kdaj gre za poklicno bolezen je potrebno presojati po določbi 68. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister pristojen za zdravje. Definicijo poklicnih bolezni vsebuje tudi Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni v 2. členu in tudi pogoje za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni. Določen je tudi postopek ugotavljanja in dokazovanja. Pri tožnici ni podana poklicna bolezen. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.
Pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in do nove invalidnosti ter potrebe po dodatnih omejitvah oziroma do omejitve dela le v dopoldanski izmeni. Na podlagi 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter na priznanje dodatnih omejitev pri delu.
ZUTD člen 54.. ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20.. ZUP člen 273.
brezposelnost - poslovodna oseba - ugotavljanje lastnosti zavarovanca
Tožena stranka je imela v določbi 54. člena ZUTD pravno podlago za ugotovitev, da ima tožnica lastnost obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti kot poslovodna oseba enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo za polni delovni čas 40 ur tedensko. Glede pritožbenih navedb, da je bila tožnica že vključena v zavarovanja na podlagi 20. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogojev za zavarovanje po eni izmed točk iz prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in si sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tem primeru za lastnost zavarovanke v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Za to zavarovanje si je tudi plačevala ustrezen prispevek. Ni pa bila tožnica vključena v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato je tožena stranka na podlagi 54. in 55. člena ZUTD utemeljeno ugotovila lastnost zavarovanke za nazaj, torej za obdobje, ko tožnica ni bila vključena v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti.
delovni invalid III. kategorije invalidnosti - denarno nadomestilo - delo s krajšim delovnim časom
Ker je bil šele z dnem pravnomočnosti sodbe opr. št. XI Ps 265/2014 z dne 20. 1. 2016 vzpostavljen temelj, po katerem je tožnik v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričel z delom v svoji dejavnosti s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je podan temelj za izplačevanje delnega nadomestila šele od pravnomočnosti že citirane sodbe dalje, to je od 9. 3. 2016 dalje.