Tožnik je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami v polnem delovnem času. Ker ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.
Pravno relevanten pogoj za priznanje pravice do invalidnine, to je obstoj telesne okvare zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pri tožniku ni izpolnjen. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine zato ni utemeljen.
telesna okvara - invalidnina - invalid III. kategorije invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pokojninska doba
Pri tožnici je še podana preostala delovna zmožnost, saj lahko dela s polnim delovnim časom ob upoštevanju stvarnih razbremenitev. Tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor so določeni v 41. členu ZPIZ-2, saj pri njej ni nastala invalidnost I. kategorije, niti invalidnost II. kategorije, temveč gre za zavarovanko, pri kateri je še naprej podana invalidnost III. kategorije invalidnosti, ni pa še dopolnila 65 let.
Okvare, ki jih ima tožnica na levi roki niso tiste vrste telesnih okvar, ki bi jih Samoupravni Sporazum o Seznamu telesnih okvar določal kot telesno okvaro niti ne gre za telesno okvaro, ki bi bila posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Zato tožnica ni upravičena do invalidnine.
Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali tožnica za pridobitev novih pravic, na podlagi invalidnosti III. kategorije, izpolnjuje pogoj zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določen za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor to določa 2. alineja prvega odstavka 69. člena ZPIZ-2. Tožnica bi po določbi 2. alineje prvega odstavka 42. člena ZPIZ-2 morala ob nastanku sprememb dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti, do nastanka nove invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Sodba se v tem delu ne more preizkusiti, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, koliko pokojninske dobe ima tožnica in ali izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določeno za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.
predčasna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa - trajno znižanje pokojnine - malus
Tožnik je do dneva uveljavitve pravice dopolnil 59 let starosti in 40 let ter 24 dni pokojninske dobe, od tega 36 let, 9 mesecev in 20 dni pokojninske dobe brez dokupa. Toženec mu je pravilno priznal pravico do predčasne pokojnine zaradi krajše pokojninske dobe brez dokupa od predpisanih 40 let in pokojnino, odmerjeno v višini 57,25 % dejanske pokojninske osnove, zakonito trajno znižal za 18 % zaradi manjkajočih let do dopolnitve 65 let starosti. Tožbeni zahtevek na priznanje višje pokojnine ni utemeljen.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0017345
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
predčasna pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva - zavrženje zahteve
Za zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe je odločilno zgolj dejstvo, da ima tožnica s posamičnim upravnim aktom že pravnomočno priznano predčasno pokojnino v letu 1991, ponovno odmerjeno po uradni dolžnosti v letu 1996 zaradi odpada zmanjšanja v zvezi s predčasnim odhodom v pokoj. Vsebinsko reševanje zahteve, vložene v predsodnem postopku, v rednem upravnem postopku ni dopustno, saj institut pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Tožena stranka je lahko tožničino zahtevo na temelju 129. člena ZUP le zavrgla, sodišče prve stopnje pa iz istih procesno pravnih razlogov zavrnilo tožbeni zahtevek.
ZUTD člen 65, 65/1, 65/1-1, 140, 140, 140/1, 140/1-1, 140/1-2. OZ člen 190, 190/3. ZUP člen 87.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - vrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev - fiktivna vročitev
Tožeča stranka je tožencu priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas treh mesecev od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012. Ker je ugotovila, da se je toženec zaposlil, je izdala odločbo, da mu z dnem 27. 11. 2012 ta pravica preneha. Drugostopenjska odločba je bila tožencu fiktivno vročena. Na podlagi pravilne vročitve te odločbe je bilo pravnomočno ugotovljeno, da toženec po 27. 11. 2012 ni bil več upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti in je s tem odpadla pravna podlaga za njegovo izplačevanje. Tožena stranka je po 27. 11. 2012 neupravičeno prejela denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in ga je dolžna vrniti tožeči stranki.
Tožniku je bila s sodbo pravnomočno priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2010 dalje, vendar je bilo hkrati izrečeno, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine izdana posebna upravna odločba. Ker je bilo v predsodnem upravnem postopku ugotovljeno, da ima tožnik poravnane prispevke iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja le do 30. 6. 1990, je bilo pravilno odločeno, da nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Zaradi neplačevanja prispevkov ni bilo mogoče šteti, da je dejavnost sploh opravljal, niti da jo je od 1. 10. 2010 opravljal v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Po 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1 se je delna invalidska pokojnina izplačevala od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler je zavarovanec opravljal delo z delovnim časom, ki je ustrezalo njegovi delovni zmožnosti.
ZPIZVZ člen 2, 4, 15, 15/2. ZPIZVZ-A člen 1. ZUP člen 129, 129/1. ZPIZ-2 člen 11.
starostna pokojnina - vojaški zavarovanec - zavrženje - Sporazum o vprašanjih nasledstva
O tožnikovem zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine za sporno obdobje je bilo že pravnomočno odločeno. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se dejansko stanje glede odločitve, ali tožniku gre pravica do starostne pokojnine za sporno obdobje v vmesnem času, od vloge tožnika z dne 23. 3. 2007 do nove vloge z dne 10. 9. 2012, ni spremenilo. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločbe tožene stranke.
Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj ne gre za določbe, na katere bi se lahko posameznik pri uveljavljenju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno skliceval. MSVN tako tudi v tem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.
spremenjena invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja telesna okvara - invalidnina
Tožnica je še nadalje invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg in dvigovanja rok nad višino ramen s polovico polnega delovnega časa. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
Ker pri tožnici ni mogoče ugotoviti za ugotovljeno stanje nobene telesne okvare, da gre za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu ali zaradi poklicne bolezni, pa tožnica niti ne zatrjuje, niso izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidnine na podlagi 144. člena ZPIZ-1.
zavrženje vloge - podaljšanje roka - rok za pritožbo
Odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je tožničino vlogo za podaljšanje roka pritožbe zoper sodbo zavrglo, je v skladu z določbo 110. člena ZPP, kjer je določeno, da so zakonske določbe o rokih kogentne narave in se ne morejo podaljšati. Podaljšajo se lahko le roki, ki jih določa sodišče glede na okoliščine primera.
Ker tožnik v letu 2016 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine po splošnem predpisu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), nima pravice do izplačila 20 % pokojnine po prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2.
ZPIZ-1 člen 16, 16/1, 18, 81, 81/3. ZMEPIZ-1 člen 75, 75/1, 80. OZ člen 336, 336/1, 352.
lastnost zavarovanca - sprememba lastnosti za nazaj - opravljanje kmetijske dejavnosti - kmet - plačilo odškodnine
Tožnik je bil najprej zavarovan kot kmet kooperant, nato pa od 1. 1. 1984 dalje kot združeni kmet. S 1. 4. 1992 je začel veljati ZPIZ/92, po katerem bi se moral tožnik odjaviti iz zavarovanja kot združeni kmet z 31. 3. 1992 in se s 1. 4. 1992 prijaviti kot kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ker tožnik prijave v zavarovanje ni uredil po določbah ZPIZ/92, je tožena stranka tožnika po uradni dolžnosti vključila v zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. Na tej podlagi je bil zavarovan do 3. 10. 2012, ko se je tožnik upokojil. Tožnik je 13. 2. 2014 pri toženi stranki vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določbe ZMEPIZ-1 ne dajejo podlage za odpravo (stornacijo) lastnosti zavarovanca iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-1 za obdobje od 1. 1. 2000 do 3. 10. 2012. Status zavarovanca je bil namreč v spornem obdobju pravnomočno urejen. Tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. V takšno pravno razmerje pa bi tožena stranka lahko posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.
Očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zaradi višje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju zavrnilo.
Tožnica je invalid III. kategorije in je uveljavljala nove pravice iz invalidskega zavarovanja. V sodnem postopku kljub izvedbi dokaza s sodnim izvedenstvom ni bilo razčiščeno, ali je
pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in ali so dodatne omejitve pri delu posledica poslabšanja zdravstvenega stanja ali ne. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 91, 91/1, 91/1-3, 91/2, 94, 94/1, 102, 103, 104, 104/1, 158, 160, 161.
nadomestilo za invalidnost - nezakonito prenehanje delovnega razmerja
Tožnici, invalidu III. kategorije, je bila redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odpoved je bila nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila reintegrirana v delovno razmerje, toženec ji je priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, delodajalec ji je bil dolžan izplačati nadomestilo plače v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo prejemala, če bi dejansko delala. Gre za stanje iz 158. člena ZPIZ-1, po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti, zato ima pravico do nadomestila za invalidnost od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.
Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi ostale dokazne predloge zavrnilo (torej tudi dokazni predlog po postavitvi sodnega izvedenca), ne da bi pojasnilo razloge za takšen sklep. Tudi v izpodbijani sodbi glede zavrnitve dokaznih predlogov sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče načeloma mora izvesti predlagane dokaze, saj pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku. Presoja, kateri dokaz naj se izvede in kateri ne, je ob tem, da je pridržana sodišču, vendarle omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in interesih (člen 22 Ustave RS). V danem primeru, ob izostanka obrazložitve sodišča, zakaj predlaganega dokaza, s katerim bi se ugotavljalo pravno pomembno dejstvo, ni sprejelo in je dokazni predlog zavrnilo, pomeni citirano kršitev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3, 429, 429/9. ZPIZ-1 člen 145.
invalidnina - telesna okvara - sprememba predpisa
Zmotno je stališče toženke, da je v okoliščinah konkretnega primera potrebno uporabiti definicijo poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje ZPIZ-2 in ne ZPIZ-1. Za pravno kvalifikacijo vzroka telesne okvare je odločilen predpis, veljaven v času, ko je prišlo do poškodbe. V okoliščinah konkretnega primera torej ZPIZ-1. ZPIZ-2 za poškodbe, nastale v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. Prehodne določbe ZPIZ-2 vzroka telesne okvare ne urejajo retroaktivno drugače kot ZPIZ-1. Torej da bi poškodbo, za katero je ugotovljeno, da je nastala pri delu, bilo mogoče od uveljavitve ZPIZ-2 dalje s 1. 1. 2013 šteti, da gre za poškodbo izven dela.
ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ92 člen 133, 134, 134/1.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - ustrezno delo - invalid III. kategorije invalidnosti
Za odločitev o tem, od kdaj naprej ima tožnik pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bistveno, od kdaj dalje tožnik opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo, torej od kdaj dalje je bil s pogodbo o zaposlitvi razporejen na drugo ustrezno delo. Tožnik je bil na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi razporejen s 13. 8. 2007 dalje in od tega datuma dalje mu je tožena stranka pravilno priznala pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.
ZPIZ-2 člen 27, 108, 108/2, 391, 394, 394/1, 394/3.
starostna pokojnina - upokojitev po prejšnjih predpisih
Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 na zavodu za zaposlovanje prijavljen v evidenco brezposelnih oseb. Po 394. členu ZPIZ-2 bi se lahko upokojil po ZPIZ-1, če bi bil na ta dan uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela, če bi mu na ta dan pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela, ali pa v primeru, če bi bil na ta dan vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za to zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki jih plačuje zavod za zaposlovanje. Ker je ta pogoj izpolnjen, je potrebno v ponovljenem upravnem odločanju ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine.