Za odmero delnega nadomestila ni odločilna starostna, temveč invalidska pokojnina. Najprej je potrebno odmeriti invalidsko pokojnino, delno nadomestilo pa se nato v primeru dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, odmeri v višini 50 % od odmerjene invalidske pokojnine.
Tožnik ni zmožen za delo transportnega delavca, kakor tudi ne za delo ključavničarja in delo hišnika. Pri njem je še nadalje podana preostala delovna zmožnost in je zmožen opravljati določena dela z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Kot invalid II. kategorije je zmožen za drugo delo z omejitvami, za to delo pa ni potrebna poklicna rehabilitacija. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.
Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare v predsodnem upravnem postopku je bila vložena v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2, ki več ne zagotavlja pravice do invalidnine, če je telesna okvara posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Ker so tožnikove zdravstvene spremembe posledica bolezni, nima pravice do invalidnine.
Ker tožnica pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2 ni izpolnjevala, bila pa je na dan 31. 12. 2012 brezposelna in uživalka nadomestila za primer brezposelnosti ter je v času uživanja nadomestila izpolnila pogoje starosti in pokojninske dobe po 36. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, se je lahko upokojila po ZPIZ-1. Toženec je pri odmeri pokojnine pravilno upošteval določbe ZPIZ-1 in tudi izjemo, ki je izrecno določena v 8. odstavku 394. člena ZPIZ-2, da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni v ZPIZ-2, in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - delo s krajšim delovnim časom
Tožnik je zmožen za delo,
pri katerem ročno premešča in prenaša bremena do največ 10 kg, kjer ni izpostavljen mrazu in ima med delom možnost pogostejših odmorov za toaleto, s polnim delovnim časom. Kot invalid III. kategorije ima pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami neutemeljen.
invalidnost - vzrok invalidnosti - poškodba izven dela - poškodba pri delu - poškodba na poti v službo
Tožnica, pri kateri je invalidnost III. kategorije nastala 11. 7. 2013, se je hudo poškodovala v prometni nesreči na redni poti od stanovanja do delovnega mesta v letu 2011. Predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen 1. 8. 2013, postopek pa uveden 1. 10. 2013 in je v času odločanja toženca že veljal ZPIZ-2. Glede vzroka invalidnosti je zato treba uporabiti 66. člen ZPIZ-2, ki vzroka invalidnosti, do katere je prišlo zaradi posledice poškodbe na redni poti od stanovanja do delovnega mesta, prevoza pa ni organiziral delodajalec, ne opredeljuje za poškodbo pri delu. Vzrok tožničine invalidnosti je zato poškodba izven dela.
ZPIZ-1 člen 178. ZPIZ-2 člen 116. ZUP člen 126, 126/1, 127, 127/1. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. OZ člen 190.
Odločbi o ustavitvi izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine za nazaj sta bili izdani na podlagi 178. člena ZPIZ-1, čeprav se je postopek po uradni dolžnosti začel že v času veljavnosti ZPIZ-2. Ker pravno podlago predstavljajo določbe ZPIZ-2, ne pa ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ustavitev izplačevanja starostne oziroma predčasne pokojnine, je v ponovljenem upravnem odločanju potrebno presojati po 116. členu ZPIZ-2.
Ker je ustno podajanje izvedenskega mnenja in izvida trajalo 26 minut, bi sodišče prve stopnje izvedencu lahko priznalo le 35,00 EUR nagrade, to je za začete pol ure ustnega podajanja izvida in mnenja.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - gostota dobe
Tožnica, pri kateri je sicer podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, bi morala za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Do nastanka invalidnosti je namreč dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece. Ker ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2, ji pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.
Pri odmeri starostne pokojnine ni bil upoštevan del plače iz naslova nadurnega dela. Podatki so obstajali že v času upokojevanja tožnika, vendar pa jih tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala (ker zanje ni vedela). Če bi ti podatki vplivali na odmero pokojnine, bo moral toženec v ponovljenem upravnem odločanju postopati po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 in odločbo, s katero je bila tožniku že pravnomočno priznana in odmerjena pokojnina, razveljaviti ali spremeniti in mu priznati višjo pokojnino. 183. člen ZPIZ-2 omogoča, da se v primerih, ko stranka naknadno predloži podatke o plači, pokojnina lahko (za naprej) ponovno odmeri.
starostna pokojnina - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Pri odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti gre za posebno vrsto odškodninske odgovornosti zavoda, ki se uporabi v primerih, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V teh primerih se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.
Čeprav je tožnica šele tekom postopka pred sodiščem prve stopnje odvetnico pooblastila za zastopanje, je pooblaščenka upravičena tudi do nagrade za postopek.
Pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja (tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje) ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni invalidski odločbi prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma so dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in so mu bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
Glede na to, da se je postopek (ponovna odmera starostne pokojnine z upoštevanjem dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup) začel po uradni dolžnosti, je tožena stranka pravilno upoštevala 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je Ustavno sodišče RS izrecno določilo, od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Ustavno sodišče RS je v 4. točki izreka odločilo, da zavod (tožena stranka) izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Ker je bil torej postopek začet po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, torej od 1. 7. 2015 dalje.
Pravico do dodatka k pokojnini je mogoče priznati le tistim slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim pokojninska dajatev, priznana v kateri od republik bivše SFRJ ali novonastalih držav na območju bivše SFRJ, predstavlja edini pokojninski prejemek, pa je ta nižji od tistega, ki v Republiki Sloveniji še zagotavlja socialno varnost, ali če denarna dajatev v Republiki Sloveniji sploh ne bi bila izplačevana. Ker je tožnica, slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, sočasno uživalka slovenske in hrvaške samostojne starostne pokojnine, ji pravice do dodatka k hrvaški pokojnini ni mogoče priznati.
URS člen 14, 21, 34, 50, 156. UZITUL člen 17, 17/2. ZPIZ-1 člen 187, 187/1. ZPIZ-2 člen 161, 161/1. ZPFOPIZ-1 člen 7. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 22.
starostna pokojnina - pokojninska doba
1. odstavek 187. člena ZPIZ-1 določa pokojninska obdobja, upoštevna kot pogoj za pridobitev in odmero pravic pri slovenskem nosilcu zavarovanja. V to obdobje ni všteven čas, dopolnjen pri pravnem predhodniku tujega nosilca zavarovanja, ki je sporno obdobje v celoti potrdil. Za upoštevanje obdobja od 1979 do 1983 v pokojninsko osnovo iz naslova zaposlitve pri sekretariatu bivše SFRJ, kar neutemeljeno uveljavlja tožnik, ni podlage, saj je bil v spornem obdobju prijavljen pri nosilcu zavarovanja v Srbiji in so bili njemu tudi plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
ZUTD člen 65, 65/3, 140. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 247, 247/2.
vrnitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - preizkus upravne odločbe
Izpodbijane odločbe, da je delodajalec (tožnik) dolžan vrniti denarno nadomestilo, ki ga je prejemal zavarovanec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, se ne da preizkusiti, saj ni razvidno, kakšen znesek neto denarnega nadomestila je bil tožniku izplačan v spornem obdobju, ko ga je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodbe dolžan vključiti v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odpravilo dokončno odločbo in v tem delu prvostopenjsko odločbo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Pri tožniku poleg fizičnih razbremenitev (delno sedeče delo, brez pogostega pripogibanja, izpostavljenosti prekomernemu hrupu in normiranega dela) časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, saj je z omejitvami zmožen za delo v polnem delovnem času. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno in delnega nadomestila neutemeljen.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0017017
ZUP člen 103, 104, 205, 106, 240.
starostna pokojnina - vrnitev v prejšnje stanje - opravičeni razlogi
Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli stranki, ki je iz opravičenih razlogov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti. Razloge, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja mora verjetno izkazati. Tožnik ni z verjetnostjo izkazal, da zaradi zdravstvenih razlogov (bil naj bi nezmožen premikanja) ni mogel pravočasno vložiti pritožbe zoper odločbo o odmeri starostne pokojnine, zato je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnjen, zamujena pritožba pa zavržena.
Odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi.