ZUTD člen 11, 129, 130. 10. Pravilnik o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah člen 20, 20/1, 42.
brezposelnost – prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb oziroma evidenci oseb, vključenih v ukrepe APZ - razlogi za prenehanje vodenja v evidenci – aktivno iskanje zaposlitve
Tožnik je bil vabljen na razgovor k zavodu. V vabilu je bil opozorjen, da se bo v primeru, če se na vabilo iz neopravičenih razlogov ne bo odzval, štelo, da ni aktivni iskalec zaposlitve in bo izbrisan iz evidence brezposelnih oseb. Tožnik se na vabilo ni odzval, razgovora se ni udeležil, svojega izostanka ni opravičil, prav tako opravičljivih razlogov ni navajal tekom sodnega postopka, njegova obveznost aktivnega iskanja zaposlitve z zaposlitvenim načrtom pa ni bila izključena, zato ga je toženec utemeljeno izbrisal iz evidence brezposelnih oseb.
invalid III. kategorije invalidnosti – poklicna rehabilitacija
Tožnikova delazmožnost je zmanjšana za več kot 50 %, zato je tožnik pravilno razvrščen v II. kategorijo invalidnosti.
Pri tožniku je zaradi bolezni prišlo do invalidnosti II. kategorije. Glede na preostalo delovno zmožnost se lahko usposobi za drugo delo. V skladu z določbo 77. člena ZPIZ-2 se oblika oziroma način rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije ter natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, določijo v pogodbi, ki jo bodo sklenile stranka tega spora. Toženec bo o ostalih pravicah tožnika, ki izhajajo iz pravice do poklicne rehabilitacije, odločil s posebno odločbo.
denarno nadomestilo - brezposelnost - izbris iz evidence brezposelnih
Tožena stranka v določbi 65. člena ZUTD ni imela pravne podlage za odločitev, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V 7. alineji 65. člena ZUTD je kot razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila naveden primer, ko je zavarovanec zavodu posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila. Tožnik je toženi stranki na tipskem obrazcu označil odgovore v zvezi z njegovim statusom, tožena stranka pa bi morala preveriti, ali so ti podatki pravilni.
brezposelnost – pravica do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – upokojitev
Tožniku je na podlagi 68. člena ZUTD ob izteku pravice do denarnega nadomestila pripadala pravica do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v kolikor mu je do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev manjkalo največ eno leto ter je brezposelna oseba. V 69. členu ZUTD je v prvem odstavku določeno načelo izkoriščenosti zavarovalne dobe in sicer tako, da se v zavarovalno dobo za odmero pravice do denarnega nadomestila pri ponovnem uveljavljanju pravice ne vštevata zavarovalna doba, od katere je bila zavarovancu pravica do denarnega nadomestila že odmerjena in zavarovalna doba, dosežena na podlagi prejemanja denarnega nadomestila. Načelo o izkoriščenosti zavarovalne dobe po drugem odstavku 69. člena ZUTD ne velja za zavarovance, ki so ob ponovnem uveljavljanju pravice dopolnili starost 57 let ali 35 let zavarovalne dobe. Za te zavarovance je zakonodajalec z ZUTD-A v 38. členu določil, da ne glede na določbo 68. člena ZUTD zavarovancem, ki po prenehanju pravice do denarnega nadomestila ne izpolnijo pogojev za starostno upokojitev v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, gre pravica do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka največ 2 leti ter imajo status brezposelne osebe.
Z jezikovno in namensko razlago drugega odstavka 69. člena ZUTD se pride do zaključka, da je v zakonu določeno izpolnjevanje pogojev vezano na obdobje uveljavljanja pravice in ne na dan vložitve vloge. Dikcija „ob ponovnem uveljavljanju pravice“ iz drugega odstavka 69. člena ZUTD se nanaša na celotni čas ponovnega uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost in ne na točno določen presečni datum. Zavarovanec mora ob ponovnem uveljavljanju pravice dopolniti starost 57 let ali 35 let zavarovalne dobe, navedeni pogoj pa je tožnik v času ponovnega uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti izpolnil.
Tožnica je do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnila 36 let in 9 mesecev pokojninske dobe ter z znižanjem starostne meje za enega otroka izpolnila pogoje iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pokojnina je bila odmerjena v višini 83,75 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 18-letnega povprečja plač od leta 1972 do leta 1989. Ker je bila z izpodbijanima upravnima odločbama pokojninska osnova izračunana pravilno in zakonito, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za odmero starostne pokojnine v višjem znesku.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da kljub kasnejši sodni odpravi izpodbijanih odločb, s katerima je bila tožnici zavrnjena zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine, protipravno ravnanje toženca, kot ena izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, ni podano. N
apake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožniku, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da odpad odločitve o ustavitvi izplačevanja pokojninske dajatve za nazaj predstavlja razlog iz 4. točke 260. člena ZUP za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo o ugotovljenem preplačilu te pokojninske dajatve.
Po 4. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva, obnovi, če se odločba organa, ki je postopek vodil, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače. Sodba o ustavitvi izplačevanja pokojnine, ki je bistveno drugačna od odločbe, na kateri sta temeljili pravnomočni odločbi o preplačilu, predstavlja pravnomočno pravno celoto, ki je odločilna za rešitev vprašanja preplačila. Ker ustavitev izplačevanja pokojninske dajatve za nazaj ni bila zakonita, je bilo s pravnomočno sodbo vzpostavljeno stanje za zakonito izplačilo pokojnine od 22. 9. 2007 oziroma od 23. 2. 2008 do 29. 5. 2010.
Zato je s
odišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijano dokončno zavrnilno odločbo toženca z dne 30. 9. 2014, dovolilo obnovo postopka, končanega s pravnomočno in dokončno odločbo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
starostna pokojnina - neprava obnova postopka - nadurno delo - naknadno pridobljeni podatki
Tožena stranka je ob upokojevanju tožnika upoštevala razpoložljive podatke, vendar pa v matični evidenci oziroma v podatkih, kot jih je toženi stranki sporočil delodajalec, niso bili zaobseženi vsi potrebni podatki (podatki o dohodkih za delo preko polnega delovnega časa). Tožnik je šele naknadno pridobil podatke o nadurnem delu. Le v primeru, če bi bili ti podatki upoštevani v postopku upokojitve, bi bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Zaradi neupoštevanja teh podatkov pa gre za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje. 183. člen ZPIZ-2 omogoča, da so na novo pridobljeni podatki, ki so sicer obstajali že v času odločanja o sami pravici, za katere pa niti tožena stranka ni vedela, niti tožnik ni bil opozorjen, da jih lahko uveljavlja, upoštevajo v novem postopku, v okviru katerega se lahko poseže v pravnomočno odločbo (se jo razveljavi ali spremeni po določbi 183. člena ZPIZ-2). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter toženi stranki naložilo, da z novo odločbo, s katero bo spremenila prej izdano dokončno odločbo, tožniku ponovno odmeri pokojnino z upoštevanjem dohodkov, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju.
nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev - pravica do nadomestila plače - izplačilo dajatve
V konkretnem primeru ni jasno, ali gre za spor o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ali za spor o izplačilu navedene denarne dajatve. Izrek prvostopenjskega posamičnega upravnega akta ni konkretiziran, saj iz njega ne izhaja, za katero časovno obdobje je zavrnjena uveljavljana denarna dajatev. Že iz teh razlogov in ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP o pomoči neuki stranki, sta z izpodbijano sodbo oba upravna akta pravilno odpravljena.
V konkretnem primeru je ostalo pravno odločilno dejstvo za izplačevanje sporne denarne dajatve (nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu) pomanjkljivo razčiščeno in zato posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje prijavljen po 28. zavarovalni podlagi, glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo, še zlasti odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, še ne dokazuje, da je bil tudi dejansko prejemnik nadomestila plače za čas brezposelnosti. Ker je tožnik v sodnem in predsodnem postopku zatrjeval nasprotno, bi morala tožena stranka to okoliščino razčistiti, saj bi šele potem lahko pravilno in zakonito odločila o upravičenosti ali neupravičenosti do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
Pri tožbenih zahtevkih v obravnavani zadevi gre za navidezno eventualno kumulacijo, saj je s primarnim vtoževana razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, s podrednim pa odprava istih posamičnih upravnih aktov. Ker je v okoliščinah predmetne zadeve, ko je predsodni postopek uveden po uradni dolžnosti in v njem s prvostopenjsko odločbo ugotovljeno, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, pravne posledice mogoče odpraviti z odpravo obeh upravnih odločb, bi sodišče takšna zahtevka moralo obravnavati kot enoten zahtevek. Sicer pa je primarni zahtevek vsebovan v pravilnem podrednem zahtevku. Zaradi zavrnitve primarnega in podrednega zahtevka je izrek prvostopenjske sodbe nejasen, pa tudi sicer iz njegove vsebine ni razvidna vsebina enega ali drugega. Nejasnost izreka izpodbijane sodbe pomeni bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni takšna, da je v pritožbenem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima tožnik iz naslova družbeništva v B. d. o. o., v kateri je bil poslovodna oseba, v spornem obdobju lastnost zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Zavarovalno razmerje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 nastane z dnem vpisa gospodarske družbe in poslovodenja v sodni register in preneha z dnem izbrisa iz registra. Zato je bistveno le, da tožnik, ki je bil sam dolžan vložiti prijavo v zavarovanje, tega ni storil. Glede na 50. člen ZMEPIZ je bila po uradni dolžnosti to dolžna storiti tožena stranka. Za pridobitev lastnosti zavarovanca je namreč potrebna prijava v zavarovanje, oziroma ob izostanku prijave v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje izdaja ustreznega posamičnega upravnega akta po uradni dolžnosti, s katerim se nadomesti opustitvena dolžnost z zakonom zavezane osebe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovljeni lastnosti zavarovanca v spornem obdobju na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 pravilna in zakonita.
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30 - dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo.
Tožnik ne glede na to, da je izpodbijana prvostopna odločba o plačilu razlike pokojnin že realizirana, ni izgubil pravice, da bi se odločba o negativni uskladitvi pokojnine, ki je bila izdana na podlagi neustavnih zakonskih določb ZUJF, bodisi odpravila ali razveljavila. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje zaradi odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je
lahko
ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.
ZUJF člen 143, 143/2, 143/3, 143/4. URS člen 14. ZUstS člen 44. ZPIZ-2 člen 197.
negativna uskladitev pokojnin - zmotna uporaba materialnega prava - zamudne obresti
Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUstS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke, ker so ti zavarovanci v različnih pravnih položajih glede na določbo 44. člena ZUstS in se lahko zato drugače obravnavajo. Pravica do plačila razlike pokojnine zavarovancu je bila sicer že realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa zavarovanec z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja pa je odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti.
Na podlagi ponovne odločitve o tožnikovi pravici oz. višini starostne pokojnine in ob predhodno že odpravljenih odločb toženca o zmanjšani pokojnini na podlagi ZUJF, je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od posamičnih obračunanih zapadlih razlik mesečnih zneskov pokojnin v plačilo do plačila. Ne glede na to, da je bila razlika v pokojnini zaradi negativne uskladitve že realizirana in razlika izplačana, je v obravnavani zadevi ključnega pomena za odločitev o zamudnih obrestih prav dejstvo, da sta bili odločbi o zmanjšanju pokojnine na podlagi neustavnih določb zakona odpravljeni.
starostna pokojnina - odmera - dohodek, za delo preko polnega delovnega časa - poseben delovni pogoj
Ker je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljeno v skladu s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi, se tožniku pri odmeri starostne pokojnine upošteva tudi dohodek, ki ga je tožnik prejel v spornem obdobju za delo preko polnega delovnega časa.
Sodišče prve stopnje je sporno zadevo pravilno presojalo po določbah ZPIZ-2. Bistveno je, da je bila tožnici pravica do premestitve priznana z odločbo z dne 3. 6. 2013, in sicer od 1. 1. 2013 dalje. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo. Navedena odločba je postala pravnomočna. Tožnici je bila torej pravica iz invalidskega zavarovanja priznana že po določbah novega zakona, torej po določbah ZPIZ-2, saj je le-ta 1. 1. 2013 že veljal. Na pravico do premestitve pa je vezana tudi pravica do nadomestila za invalidnost. V prvem odstavku 85. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev. Ker je bila tožnici pravica do premestitve priznana po določbah ZPIZ-2 s 1. 1. 2013, ni nobene pravne podlage, da bi se uporabile določbe ZPIZ-1, oziroma da bi se upošteval datum nastanka invalidnosti. Za odločitev ni odločilno mnenje invalidske komisije, temveč je odločilna pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višjem znesku.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
negativna uskladitev pokojnin - zamudne obresti - ustavna odločba - odmera starostne pokojnine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na to, ali je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino. V kolikor je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino in navedena odločitev ni postala pravnomočna, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zamude izplačanih zneskov pokojnin ob pogoju, da v socialnem sporu doseže odpravo odločb tožene stranke, s katerima mu je negativno uskladila pokojnino na podlagi neustavnih določb ZUJF. Navedeno stališče izhaja iz sodbe VSRS VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. V kolikor tožnik ni izpodbijal odločb, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino, pa gre za drugačno pravno situacijo. Ustavno sodišče RS je v zadevi opr. št. U-I-186/12-34 toženi stranki v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe učinkujejo le za naprej. Ta del ustavne odločbe je namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o znižanju pokojnine po ZUJF in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, so imeli možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi. Zato so bili v drugačnem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj, v dveh obrokih tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - stvarne razbremenitve - časovne razbremenitve
Pri tožnici je podana III. kategorija invalidnosti, saj tožnica za delo, ki ga je nazadnje opravljala, to je delo čistilke, ni zmožna, zmožna pa je za drugo delo v okviru svojega poklica s stvarnimi omejitvami pri delu. Pri delu pa ni potrebna časovna razbremenitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za časovno razbremenitev, tako da bi tožnica poleg priznanih omejitev delo opravljala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67, 67-1, 67-2, 67-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - mednarodni sporazum - invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti. Kljub dejstvu, da ima tožnik v Sloveniji dopolnjenih 5 let 9 mesecev in 1 dan pokojninske dobe, sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 1. alineje 67. člena ZPIZ-1, po kateri je pravico do invalidske pokojnine oz. Sorazmernega dela invalidske pokojnine mogoče priznati le, kadar je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Glede na to, da je tožnik v času predsodnega upravnega postopka dopolnil šele 43 let starosti, tudi ni podan dejanski stan iz 2. alineje 67. člena, niti iz 3. alineje istega člena ZPIZ-1. Zavarovancem III. kategorije invalidnosti je pravico do invalidske pokojnine po določbah ZPIZ-1 mogoče priznati le po dopolnjenem 50. letu starosti, ko ni več zagotovljena poklicna rehabilitacija, seveda če je ta sploh potrebna, oz. 63. letu starosti, ko ni več zagotovljena pravica do ustrezne zaposlitve oziroma prerazporeditve. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če je bilo v isti
upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z njo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V predmetni zadevi je bilo v isti upravni stvari že pravnomočno odločeno. Z odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2012 je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ker v Republiki Sloveniji nima zavarovalne dobe. Dejansko stanje glede pravice tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine se po pravnomočnosti odločbe z dne 29. 3. 2012 ni spremenilo, saj se ni spremenilo dejansko stanje glede obstoja zavarovalne dobe v Sloveniji, prav tako se ni spremenila pravna podlaga, na katero se zahtevek opira. Zato je tožena stranka v predsodnem postopku tožnikovo vlogo pravilno zavrgla. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.