Ker je ustno podajanje izvedenskega mnenja in izvida trajalo 26 minut, bi sodišče prve stopnje izvedencu lahko priznalo le 35,00 EUR nagrade, to je za začete pol ure ustnega podajanja izvida in mnenja.
Tožnik ni zmožen za delo transportnega delavca, kakor tudi ne za delo ključavničarja in delo hišnika. Pri njem je še nadalje podana preostala delovna zmožnost in je zmožen opravljati določena dela z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Kot invalid II. kategorije je zmožen za drugo delo z omejitvami, za to delo pa ni potrebna poklicna rehabilitacija. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.
Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare v predsodnem upravnem postopku je bila vložena v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2, ki več ne zagotavlja pravice do invalidnine, če je telesna okvara posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Ker so tožnikove zdravstvene spremembe posledica bolezni, nima pravice do invalidnine.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1, 403, 403/3. ZPP člen 339, 339/15. ZDSS-1 člen 62.
telesna okvara - invalidnina - bolezen
Za telesno okvaro, nastalo v času veljavnosti ZPIZ-2, ki je posledica bolezni, v predsodnem upravnem postopku, uvedenem v času veljavnosti ZPIZ-2, ni več zakonske podlage za priznanje pravice do invalidnine.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - gostota dobe
Tožnica, pri kateri je sicer podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, bi morala za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Do nastanka invalidnosti je namreč dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece. Ker ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2, ji pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.
Pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja (tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje) ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni invalidski odločbi prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma so dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in so mu bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
Glede na to, da se je postopek (ponovna odmera starostne pokojnine z upoštevanjem dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup) začel po uradni dolžnosti, je tožena stranka pravilno upoštevala 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je Ustavno sodišče RS izrecno določilo, od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Ustavno sodišče RS je v 4. točki izreka odločilo, da zavod (tožena stranka) izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Ker je bil torej postopek začet po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, torej od 1. 7. 2015 dalje.
Pri odmeri starostne pokojnine ni bil upoštevan del plače iz naslova nadurnega dela. Podatki so obstajali že v času upokojevanja tožnika, vendar pa jih tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala (ker zanje ni vedela). Če bi ti podatki vplivali na odmero pokojnine, bo moral toženec v ponovljenem upravnem odločanju postopati po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 in odločbo, s katero je bila tožniku že pravnomočno priznana in odmerjena pokojnina, razveljaviti ali spremeniti in mu priznati višjo pokojnino. 183. člen ZPIZ-2 omogoča, da se v primerih, ko stranka naknadno predloži podatke o plači, pokojnina lahko (za naprej) ponovno odmeri.
Čeprav je tožnica šele tekom postopka pred sodiščem prve stopnje odvetnico pooblastila za zastopanje, je pooblaščenka upravičena tudi do nagrade za postopek.
starostna pokojnina - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Pri odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti gre za posebno vrsto odškodninske odgovornosti zavoda, ki se uporabi v primerih, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V teh primerih se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.
Pri tožniku poleg fizičnih razbremenitev (delno sedeče delo, brez pogostega pripogibanja, izpostavljenosti prekomernemu hrupu in normiranega dela) časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, saj je z omejitvami zmožen za delo v polnem delovnem času. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno in delnega nadomestila neutemeljen.
URS člen 14, 21, 34, 50, 156. UZITUL člen 17, 17/2. ZPIZ-1 člen 187, 187/1. ZPIZ-2 člen 161, 161/1. ZPFOPIZ-1 člen 7. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 22.
starostna pokojnina - pokojninska doba
1. odstavek 187. člena ZPIZ-1 določa pokojninska obdobja, upoštevna kot pogoj za pridobitev in odmero pravic pri slovenskem nosilcu zavarovanja. V to obdobje ni všteven čas, dopolnjen pri pravnem predhodniku tujega nosilca zavarovanja, ki je sporno obdobje v celoti potrdil. Za upoštevanje obdobja od 1979 do 1983 v pokojninsko osnovo iz naslova zaposlitve pri sekretariatu bivše SFRJ, kar neutemeljeno uveljavlja tožnik, ni podlage, saj je bil v spornem obdobju prijavljen pri nosilcu zavarovanja v Srbiji in so bili njemu tudi plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
ZUTD člen 65, 65/3, 140. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 247, 247/2.
vrnitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - preizkus upravne odločbe
Izpodbijane odločbe, da je delodajalec (tožnik) dolžan vrniti denarno nadomestilo, ki ga je prejemal zavarovanec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, se ne da preizkusiti, saj ni razvidno, kakšen znesek neto denarnega nadomestila je bil tožniku izplačan v spornem obdobju, ko ga je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodbe dolžan vključiti v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odpravilo dokončno odločbo in v tem delu prvostopenjsko odločbo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0017017
ZUP člen 103, 104, 205, 106, 240.
starostna pokojnina - vrnitev v prejšnje stanje - opravičeni razlogi
Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli stranki, ki je iz opravičenih razlogov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti. Razloge, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja mora verjetno izkazati. Tožnik ni z verjetnostjo izkazal, da zaradi zdravstvenih razlogov (bil naj bi nezmožen premikanja) ni mogel pravočasno vložiti pritožbe zoper odločbo o odmeri starostne pokojnine, zato je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnjen, zamujena pritožba pa zavržena.
Pravico do dodatka k pokojnini je mogoče priznati le tistim slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim pokojninska dajatev, priznana v kateri od republik bivše SFRJ ali novonastalih držav na območju bivše SFRJ, predstavlja edini pokojninski prejemek, pa je ta nižji od tistega, ki v Republiki Sloveniji še zagotavlja socialno varnost, ali če denarna dajatev v Republiki Sloveniji sploh ne bi bila izplačevana. Ker je tožnica, slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, sočasno uživalka slovenske in hrvaške samostojne starostne pokojnine, ji pravice do dodatka k hrvaški pokojnini ni mogoče priznati.
Tožnica gibalno ni ovirana, v znanem okolju se giblje brez težav, samostojno se umiva, oblači, slači, obuva in sezuva, se hrani in opravlja fiziološke potrebe. Rabi sicer nekaj več časa, vendar jih zmore brez pomoči drugih, zato ni podana potreba po pomoči pri opravljanju niti večine življenjskih potreb. Potrebuje laični nadzor le pri rednem jemanju zdravil, ki jih mora jemati večkrat dnevno, ne pa neprekinjen 24-urni nadzor. Tožnica tako ne potrebuje niti 24-urne laične pomoči ali obvezne strokovne pomoči za izvajanje zdravstvene nege. Tožbeni zahtevek na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo ni utemeljen.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije - telesna okvara - invalidnina
Tožnik je zmožen za delo na fizično in psihično lahkem delu, kjer ni potrebna izrazita ročna spretnost in spretnost prstov, pretežno sede, brez hoje po stopnicah, lestvah in neravnem terenu, v zaprtem in toplem prostoru, s čimmanj socialnimi stiki, v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno. Ker do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
Ker pri tožniku niso izkazane izgube ali takšne funkcijske motnje posameznih organov ali delov telesa, kot so taksativno določene s Seznamom TO, ni mogoče ugotoviti telesne okvare. Zato je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51, 51/2, 51/2-3.
izvedensko mnenje - nagrada - zahtevno izvedensko mnenje
Sodna izvedenka je za podajo izvedenskega mnenja preučila pisno medicinsko dokumentacijo v spisu, zbrala in proučila je tudi dodatno dokumentacijo in pa opravila poglobljeni klinični pregled ter nato podala izvedensko mnenje glede tožnikove delovne zmožnosti. Izvedenka je sicer obrazložila, da naj bi bilo izvedensko mnenje zelo zahtevno zaradi kompleksnosti problematike, ter da je bilo potrebno upoštevati ugotovitve obsežnega sodnega spisa, obsežne medicinske delovne dokumentacije ter osebni pregled tožnika. Vendar pa to še ne izkazuje, da gre za zelo zahteven primer, tako da bi bilo potrebno izdelavo pisnega izvedenskega mnenja ovrednotiti po 3. točki drugega odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Nenazadnje je tudi sama sodna izvedenka mnenje označila kot zahtevno in s tem v zvezi zahtevala ustrezno nagrado. To pomeni, da se izvedenka ni pripravila za ustno podajanje zelo zahtevnega mnenja, temveč za podajanje zahtevnega mnenja. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je nagrado za pisni izvid in mnenje ustrezno znižalo.
Pri razvrstitvi nagrad za izvedensko mnenje je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevno mnenje takrat, ko je zadana naloga izvedencev tako zahtevna, da zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, študij strokovne literature, posvetovanje z drugimi strokovnjaki itd. Takšnim kriterijem pa obravnavano mnenje ne zadosti. Izvedenka je odgovarjala na najbolj osnovna vprašanja svoje stroke, ni potrebovala dodatne literature, samo mnenje pa je tudi po obsegu relativno kratko in brez poglobljenih zaključkov.
ZPIZ-2 člen 36, 390, 390/1, 390/2. ZPIZ-1 člen 203.
invalidska pokojnina – invalid I. kategorije
V skladu z določbo 203. člena ZPIZ-1 se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja upoštevajo podatki iz matične evidence tako glede pokojninske dobe kot plače in plačila prispevkov ter drugih dejstev, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic. Podatek iz matične evidence, ki je enak podatkom na obrazcih, posredovanih s strani delodajalca, je verodostojen podatek in ga je potrebno upoštevati.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec sta ugotovila, da najugodnejša 18 letna pokojninska osnova izračunana v višini 691,01 EUR ter preračunana s faktorjem 0,732 znaša 505,81 EUR. Tožničina pokojnina bi glede na odmerni odstotek v višini 58,25 % z uskladitvijo s 1. 1. 2013 znašala 294,92 EUR na mesec. Ker pa je takšna pokojnina odmerjena od dejanske pokojninske osnove nižja od invalidske pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, ki jo zagotavlja 36. oziroma 390. člen ZPIZ-2, je zato bila tožnici pravilno odmerjena invalidska pokojnina v višini 58,25 % od najnižje pokojninske osnove 555,16 EUR, kar znaša 323,38 EUR na mesec. Pokojnina v tem znesku pa se tožnici izplačuje od 1. 8. 2014 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po izdaji drugostopne odločbe.