Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njimi kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je odredilo način izvršitve svoje odločitve, in sicer je toženi stranki, ki je nosilka in izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Res je sicer, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Z ZOPRZUJF je povračilo uredil enako za tiste, za katere odločitev o znižanju pokojnine ni postala pravnomočna, kot tudi za tiste, za katere je odločba postala pravnomočna že pred razveljavitvijo drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF.
Odločbo ustavnega sodišča je v konkretni zadevi mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja tudi uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Četudi je bila izpodbijana prvostopenjska odločba o plačilu razlike pokojnine že realizirana v dveh obrokih, pritožnik z realizacijo tega dela obveznosti ni izgubil pravice do odprave odločbe o negativni uskladitvi pokojnine, izdane na protiustavni zakonski podlagi, saj je zoper navedeno odločitev v predsodnem postopku uveljavljal redno pravno sredstvo. O pritožbi pa še ni bilo odločeno. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
ZPIZ-2 člen 129, 129/5, 135, 135/4. ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3. ZPIZ92 člen 202. ZTPPIZ člen 62, 62-1. ZPIZ83 člen 104. ZUP člen 169, 169/1, 171, 171/1.
pokojninska doba - zavarovalna doba - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo prispevkov
Sodišče prve stopnje je konkretno zadevo, ki se nanaša na priznanje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo v spornem obdobju, presojalo po določbah ZPIZ-2, ne pa po predpisih, ki so veljali v spornem obdobju. Kljub temu, da za sporno obdobje ni podatkov v matični evidenci, to še ne pomeni, da zavarovalne dobe ni mogoče dokazovati z drugimi dokazi. Dolžnost sporočanja podatkov je na delodajalcu, medtem ko je tožnik predložil listine, iz katerih izhaja, da je bil tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, kar je nenazadnje potrjeno tudi z vpisom v delovno knjižico, torej z vpisom v javno listino. Na odločitev ne vpliva, da delodajalec tožnika ni vključil v zavarovanje, saj je prijavo dolžan vložiti delodajalec, pri katerem je zavarovanec sklenil oziroma je v delovnem razmerju. Enako je delodajalec tudi dolžan javljati podatke o plačah in plačanih prispevkih. Ker iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo štelo tudi čas spornega obdobja, ko je bil tožnik v delovnem razmerju.
Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja. Za priznanje zavarovalne dobe zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo, razen če ni izrecno posebej predpisano, za priznanje tega delovnega razmerja ni bistveno.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/2, 49, 51, 51/1, 51/1-2.
izvedenina - zmotna uporaba materialnega prava - zahtevno izvedensko mnenje
Ker priglašena nagrada sodne izvedenke ni specificirana, v sporni zadevi ne gre za izdelavo zelo zahtevnega izvedenskega mnenja, temveč zahtevnega mnenja, za katerega se po 2. točki 1. odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih lahko prizna 276,00 EUR. V 51. členu Pravilnika so določeni štirje razponi nagrad za pisni izvid in mnenje, in sicer za manj zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno in izjemno zahtevno izvedensko delo. Iz razvrstitve nagrad je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevna mnenja takrat, ko odrejena naloga zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, študij strokovne literature, posvetovanje z drugimi strokovnjaki in podobno. Glede na 4. odstavek 47. člena Pravilnika je zahtevnost izvida in mnenja odvisna tudi od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvidenstva ter drugih dejavnikov, ki vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja. V obravnavani zadevi gre dejansko za zahtevno izvedensko mnenje. Četudi je izdelano na 32 straneh, obsega izvid in mnenje le tri strani, vse ostalo pa predstavlja povzemanje medicinskih izvidov in mnenj invalidskih komisij tožene stranke ter sodnoizvedenskega mnenja. Gre torej za običajno izvedensko mnenje, iz katerega ne izhaja, da bi terjalo nadpovprečno angažiranost v smislu posebnih analiz in preiskav, posvetovanja z drugimi strokovnjaki iste vrste, uporabo domače in tuje literature itd. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ustrezno znižalo dosojeni znesek izvedenine.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 61, 61/1, 61/1-3, 80, 81.
invalid II. kategorije invalidnosti - sorazmerni del invalidske pokojnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V vsakem konkretnem primeru je v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZPIZ-1 potrebno pri invalidnosti II. in III. kategorije razčistiti preostalo delovno zmožnost. Torej bodisi v primeru zmanjšane zmožnosti za delo, pri kateri gre za preostalo delovno zmožnost za vsaj polovico polnega delovnega časa ali omejeni zmožnosti za delo, ko še obstaja preostala delovna zmožnost za polni delovni čas. Ker je edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti, torej tudi v II. kategorijo iz 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kamor je bil razvrščen tudi tožnik, ugotovljena preostala delovna zmožnost, je potrebno nadalje vedno razčistiti še, ali je določena dela z omejitvami, bodisi v okviru poklica ali drugega dela, zavarovanec zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije. Delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na dan nastanka invalidnosti že dopolnil starost 50 let, se glede na 2. alinejo 67. člena ZPIZ-1 lahko invalidsko upokoji, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je že dopolnil 50 let starosti. Prav vprašanje, ali je tožnik za drugo delo z določenimi omejitvami v polovičnem delovnem času zmožen z ali brez poklicne rehabilitacije, pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje ostalo pomanjkljivo razčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/4, 63/5, 81, 81-3, 85. ZPIZ-1 člen 66, 66/3.
invalid III. kategorija invalidnosti - samozaposleni - stvarne omejitve
Pri tožniku je podana omejena delovna zmožnost. Tožnik dejavnosti, za katero je zavarovan, ni več zmožen opravljati pod splošnimi pogoji kot pred nastankom invalidnosti, zmožen pa jo je opravljati v omejenem obsegu oziroma z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu. Takšno stanje predstavlja podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve. Za priznanje druge pravice, to je pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan z omejitvami, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom, pa v ZPIZ-2 ni podlage. Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, sicer zagotovi delodajalec (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2). V tožnikovi domeni je, da si kot samozaposlen zavarovanec delo oziroma opravljanje dejavnosti organizira na način, da bo skladen z priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal spremembo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu z določenimi stvarnimi omejitvami s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.
del vdovske pokojnine - vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost
V 3. alineji 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2 je določeno, da ob izpolnjenih pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, pravico do vdovske pokojnine pridobi tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Z 12. členom ZZZDR je zunajzakonska skupnost opredeljena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej, skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje in čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Občasno ločeno bivanje partnerjev ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Ne pomeni niti manjše intenzitete odnosov med tožnico in njenim partnerjem. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zakonito priznana pravica do vdovske pokojnine.
obnova postopka - neprava obnova - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ponovna odmera starostne pokojnine - naknadno predložene plačilne liste
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pravilno zaključilo, da pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Naknadno predložene plačilne liste ne predstavljajo nobenega novega dejstva in dokaza, ki ga ne bi bilo mogoče predložiti že v prejšnjem pravnomočno zaključenem postopku.
Z vidika obnove postopka po 260. členu ZUP in izpolnjevanja pogojev po tej določbi bi se lahko izpodbijani odločbi, kljub temu, da bi moral biti predlog za obnovo postopka na podlagi 267. člena ZUP zavržen, šteli za pravilni in zakoniti, v kolikor bi bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in razčiščeno tudi vprašanje utemeljenosti tožničine zahteve po novi odmeri starostne pokojnine in v postopku presojeno tudi, ali so izpolnjeni pogoji iz t.i. neprave obnove iz 183. člena ZPIZ-2. Tožnica v laični vlogi res ni navedla, da uveljavlja nepravo obnovo, ampak tudi ni navedla izrecno, da uveljavlja obnovo v smislu 260. člena ZUP. V vlogi, imenovani „prošnja za obnovo novega izračuna pokojnine“, je tožnica navajala, da je na podlagi podatkov o njenih osebnih dohodkih od leta 1992 do 2004 ugotovila, da je prišlo pri izračunu starostne pokojnine do napake, saj so zneski plač na plačilnih listah višji, kot so upoštevani pri izračunu pokojnine. Ker toženec o zahtevi za ponovno odmero starostne pokojnine in spremembo odločbe o odmeri starostne pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 zaradi smiselnega uveljavljanja nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to je po tožničinih navedbah zaradi nepravilnih podatkov, vnesenih za izračun starostne pokojnine, ni odločil, bo to storil v novem upravnem postopku. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi toženca odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila pokojninska osnova za izračun starostne pokojnine izračunana pravilno in zakonito. Toženec je namreč v pokojninsko osnovo utemeljeno upošteval
plače, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, in ustrezno upošteval tudi valorizacijske količnike ter količnik 0,732, ki predstavlja valorizacijski količnik za preračun plač in zavarovalnih osnov iz prejšnjih let na raven plač in pokojnin iz leta 2011 za izračun pokojninske osnove za odmero pokojnine, uveljavljene v letu 2012, za leto 2011. Starostna pokojnina je bila odmerjena v pravilni višini, to je v višini 88,8 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 18-letnega povprečja plač od leta 1996 do leta 2013. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb toženca in priznanje pravice do starostne pokojnine v višjem znesku.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb, saj je bila v predsodnem postopku tožniku predčasna pokojnina odmerjena v zakoniti višini. Tožniku je bila priznana pravica do predčasne pokojnine, ker je tožnik dopolnil 58 let in 8 mesecev starosti ter 40 let pokojninske dobe, od tega 28 let, 1 mesec in 29 dni brez dokupa pokojninske dobe. Denarna dajatev je odmerjena v višini 57,25 % od z zakonom zajamčene najnižje pokojninske osnove. Zaradi predčasnega odhoda v pokoj je pokojnina za vsak mesec manjkajoče starosti do dopolnitve 65 let starosti pravilno zmanjšana za 0,3 % oz. skupno 18 %.
Pri presoji izpodbijanih upravnih odločb v stroškovnem delu obeh izrekov ter vtoževanem povračilu stroškov za zastopanje po pooblaščenem odvetniku je potrebno uporabiti 113. člen ZUP. V 1. odstavku 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V citiranem členu ZUP so sicer stroški postopka navedeni primeroma in med njimi kot takšni določeni tudi stroški za pravno zastopanje. S to določbo niso urejeni le stroški organa, med katere naj stroški za zastopanje stranke ne bi sodili, kot zmotno razloguje prvostopenjsko sodišče. Določba 1. odstavka 113. člena ZUP eksplicitno ureja tako stroške organa kot tudi stranke, ki nastanejo med ali zaradi postopka, in sicer na način, da gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Gre za načelno stroškovno zakonsko ureditev, za katero ni bistven uspeh stranke o rešitvi njene zahteve, niti potrebnost stroškov za zastopanje. Le stroški postopka, ki se začnejo po uradni dolžnosti, so urejeni drugače. Če se postopek, uveden po uradni dolžnosti, za stranko konča ugodno, gredo stroški, med katere sodijo tudi stroški pravnega zastopanja stranke, v breme organa (2. odst. 113. člena).
Sporni stroški za zastopanje po pooblaščenem odvetniku so nastali v predsodnem upravnem postopku, ki se je začel na zahtevo tožnika. To pomeni, da sta upravni odločbi, po katerih nosi sam svoje stroške, pravilni in zakoniti. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo stroškovnih izrekov v odločbah tožene stranke zavrnilo.
ZPIZ-2 člen 396. ZPIZ-1 člen 94. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 22/1, 22/2, 25, 25/1.
nadomestilo za invalidnost - odmera - višina - seštevanje dob
Določba 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ureja določitev sorazmernega dela dajatve. V prvem odstavku je določeno, da se v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 22. člena tega Sporazuma (torej s seštevanjem zavarovalnih dob, kar je podano tudi v predmetni zadevi), pravica do dajatve ugotavlja tako, da nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotovi, ali določena oseba s seštetjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo po pravnih predpisih držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek. Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po njegovih pravnih predpisih in skupno zavarovalno dobo. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 76 mesecev pokojninske dobe ter da skupna pokojninska doba znaša 249 mesecev. Pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji predstavlja 30,5 % skupne pokojninske dobe. Upoštevaje navedeni odstotek bi bil tožnik upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ob upoštevanju uskladitve, v znesku 95,05 EUR. Skladno z določbo 94. člena ZPIZ-1 tožniku pripada denarno nadomestilo v višini 40 % izračunanega zneska sorazmernega dela invalidske pokojnine, torej znesek 38,02 EUR. Seštevanje dob je torej odločilno pri priznanju same pravice, medtem ko je za odmero pravice odločilna pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke s priznanje nadomestila za invalidnost v višini 180,00 EUR mesečno.
Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe. Ker je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca.
lastnost zavarovanca - delovno razmerje - zmotna uporaba materialnega prava
Delovno razmerje, ki je pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje, je bilo pri tožničinem delodajalcu A. prekinjeno s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne pravnomočno, saj je tožnica vložila tožbo in v delovnem sporu uspela. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izhaja, da pravno razmerje ni bilo prekinjeno in da je tožnica pri delodajalcu v delovnem razmerju ves čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bil tako tožnici priznan obstoj delovnega razmerja in vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (2. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Zato ima tožnica v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da ima v spornem obdobju lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 13. člena ZPIZ-1 iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A..
ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-2, 94/1-4, 94/2, 94/2-1, 94/3, 94/3-3, 161, 446. ZPIZ92 člen 133, 134.
invalid III. kategorije invalidnosti - ponovna odmera invalidske pokojnine - nadomestilo za invalidnost
Tožniku je bila že odmerjena invalidska pokojnina od 7. 4. 2012 dalje. Dne 15. 7. 2014 je tožnik vložil zahtevo za ponovni izračun invalidske pokojnine na podlagi priznanega in izplačanega nadomestila za invalidnost. Z upoštevanjem izplačanega nadomestila za invalidnost za obdobje od leta 2003 do leta 2011 je izračun pokojninske osnove pokazal, da je za tožnika še vedno najugodnejše 18-letno povprečje plač od leta 1980 do 1997 in da v tem obdobju pokojninska osnova znaša 675,77 EUR ter da prejeto nadomestilo za invalidnost v spornih obdobjih v ničemer ni vplivalo na višino že odmerjene invalidske pokojnine. Ker po novem izračun invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov nadomestila za invalidnost v relevantnem obdobju ni bil ugodnejši za tožnika oziroma ni vplival na višino invalidske pokojnine, je toženec tožnikovo zahtevo z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrnil. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje invalidske pokojnine v višjem znesku ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
ZPIZ-1 člen 203, 222, 222/1, 223, 223-1, 223-2. ZPIZ92 člen 218, 240, 240-2. ZPIZ72 člen 44, 44/1, 44/1-2, 79, 79-1.
zavarovalna doba - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožnik je v tem socialnem sporu uveljavljal vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo. Tožnik je bil v spornem obdobju zdravstveno zavarovan na podlagi 77, to je po družinskem članu in ne na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Navedeno in to, da se je tožnik ponovno prijavil v zavarovanja s 1. 1. 1995, kaže, da tožnik za sporno obdobje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačeval in ga davčni organ, glede na nevključenost v sistem socialna zavarovanja, za kaj takega tudi ni mogel bremeniti. V kolikor bi bil tožnik v spornem obdobju dejansko vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bi bila tudi vsakršna ponovna prijava v zavarovanje z dne 1. 1. 1995 nesmiselna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 63/2, 75, 75/2. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 37, 394, 394/5, 394/7. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/2, 27/5, 28, 28/1, 28/1-1, 28/1-2, 28/2, 28/4. Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 45, 46.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Tožnik je do dneva vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine dopolnil 62 let, 10 mesecev in 22 dni starosti. Ob dokončnosti izpodbijane odločbe je bil star 63 let, 8 mesecev in 2 dni. Skupno je dopolnil 33 let, 11 mesecev in 11 dni zavarovalne dobe. Od tega je 25 let, 1 mesec in 20 dni dobe dopolnil pri slovenskem, 8 let, 9 mesecev in 21 dni pa pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. Glede na dopolnjeno starost in zavarovalno dobo niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine niti do sorazmernega dela starostne pokojnine po ZPIZ-2, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje oziroma pred njim že toženec. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
Sodba predložena pritožbenemu sodišču v predložitvenem poročilu in sodba v spisu se razlikujeta tako glede izreka, kakor tudi glede obrazložitve. Posledično preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč. Poleg tega sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku v delu, v katerem se zahteva odprava odločb ugodilo in je zato odločbi odpravilo, iz izreka pa izhaja, da je tožbo v delu, v katerem tožeči stranki zahtevata odpravo odločb, zavrglo. Tako je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožnici, ki boluje za izrazito somatomorfno bolečinsko motnjo, še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in za stanje iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - prenehanje pravice - delo na črno - pravnomočnost odločbe
Po 10. alineji 1. odstavka 65. člena ZUTD zavarovancu oz. uživalcu preneha pravica do nadomestila za brezposelnost z dnem ugotovitve organa prve stopnje, da obstaja razlog iz 8. alineje 1. odstavka 129. člena ZUTD, ki določa, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb, če ugotovi, da dela oziroma je delala, ali je oziroma je bila zaposlena na črno. Tožnik je bil iz evidence brezposelnih oseb brisan zaradi dela na črno, ugotovljenega s pravnomočno upravno odločbo, kar ima za posledico tudi prenehanje pravice do nadomestila za brezposelnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost za sporno obdobje.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnost
Pri tožniku ni bilo ugotovljenih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta vodje gradbenih del, oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njem invalidnost ni podana. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.