Pri presoji izpodbijanih upravnih odločb v stroškovnem delu obeh izrekov ter vtoževanem povračilu stroškov za zastopanje po pooblaščenem odvetniku je potrebno uporabiti 113. člen ZUP. V 1. odstavku 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V citiranem členu ZUP so sicer stroški postopka navedeni primeroma in med njimi kot takšni določeni tudi stroški za pravno zastopanje. S to določbo niso urejeni le stroški organa, med katere naj stroški za zastopanje stranke ne bi sodili, kot zmotno razloguje prvostopenjsko sodišče. Določba 1. odstavka 113. člena ZUP eksplicitno ureja tako stroške organa kot tudi stranke, ki nastanejo med ali zaradi postopka, in sicer na način, da gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Gre za načelno stroškovno zakonsko ureditev, za katero ni bistven uspeh stranke o rešitvi njene zahteve, niti potrebnost stroškov za zastopanje. Le stroški postopka, ki se začnejo po uradni dolžnosti, so urejeni drugače. Če se postopek, uveden po uradni dolžnosti, za stranko konča ugodno, gredo stroški, med katere sodijo tudi stroški pravnega zastopanja stranke, v breme organa (2. odst. 113. člena).
Sporni stroški za zastopanje po pooblaščenem odvetniku so nastali v predsodnem upravnem postopku, ki se je začel na zahtevo tožnika. To pomeni, da sta upravni odločbi, po katerih nosi sam svoje stroške, pravilni in zakoniti. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo stroškovnih izrekov v odločbah tožene stranke zavrnilo.
ZPIZ-2 člen 396. ZPIZ-1 člen 94. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 22/1, 22/2, 25, 25/1.
nadomestilo za invalidnost - odmera - višina - seštevanje dob
Določba 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ureja določitev sorazmernega dela dajatve. V prvem odstavku je določeno, da se v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 22. člena tega Sporazuma (torej s seštevanjem zavarovalnih dob, kar je podano tudi v predmetni zadevi), pravica do dajatve ugotavlja tako, da nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotovi, ali določena oseba s seštetjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo po pravnih predpisih držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek. Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po njegovih pravnih predpisih in skupno zavarovalno dobo. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 76 mesecev pokojninske dobe ter da skupna pokojninska doba znaša 249 mesecev. Pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji predstavlja 30,5 % skupne pokojninske dobe. Upoštevaje navedeni odstotek bi bil tožnik upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ob upoštevanju uskladitve, v znesku 95,05 EUR. Skladno z določbo 94. člena ZPIZ-1 tožniku pripada denarno nadomestilo v višini 40 % izračunanega zneska sorazmernega dela invalidske pokojnine, torej znesek 38,02 EUR. Seštevanje dob je torej odločilno pri priznanju same pravice, medtem ko je za odmero pravice odločilna pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke s priznanje nadomestila za invalidnost v višini 180,00 EUR mesečno.
Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe. Ker je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca.
lastnost zavarovanca - delovno razmerje - zmotna uporaba materialnega prava
Delovno razmerje, ki je pravno razmerje, na podlagi katerega nastane zavarovalno razmerje, je bilo pri tožničinem delodajalcu A. prekinjeno s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar ne pravnomočno, saj je tožnica vložila tožbo in v delovnem sporu uspela. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izhaja, da pravno razmerje ni bilo prekinjeno in da je tožnica pri delodajalcu v delovnem razmerju ves čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bil tako tožnici priznan obstoj delovnega razmerja in vse pravice, ki iz tega izhajajo, brez prekinitve, kar pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (2. odstavek 7. člena ZPIZ-1). Zato ima tožnica v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da ima v spornem obdobju lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 13. člena ZPIZ-1 iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A..
ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-2, 94/1-4, 94/2, 94/2-1, 94/3, 94/3-3, 161, 446. ZPIZ92 člen 133, 134.
invalid III. kategorije invalidnosti - ponovna odmera invalidske pokojnine - nadomestilo za invalidnost
Tožniku je bila že odmerjena invalidska pokojnina od 7. 4. 2012 dalje. Dne 15. 7. 2014 je tožnik vložil zahtevo za ponovni izračun invalidske pokojnine na podlagi priznanega in izplačanega nadomestila za invalidnost. Z upoštevanjem izplačanega nadomestila za invalidnost za obdobje od leta 2003 do leta 2011 je izračun pokojninske osnove pokazal, da je za tožnika še vedno najugodnejše 18-letno povprečje plač od leta 1980 do 1997 in da v tem obdobju pokojninska osnova znaša 675,77 EUR ter da prejeto nadomestilo za invalidnost v spornih obdobjih v ničemer ni vplivalo na višino že odmerjene invalidske pokojnine. Ker po novem izračun invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov nadomestila za invalidnost v relevantnem obdobju ni bil ugodnejši za tožnika oziroma ni vplival na višino invalidske pokojnine, je toženec tožnikovo zahtevo z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrnil. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje invalidske pokojnine v višjem znesku ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
ZPIZ-1 člen 203, 222, 222/1, 223, 223-1, 223-2. ZPIZ92 člen 218, 240, 240-2. ZPIZ72 člen 44, 44/1, 44/1-2, 79, 79-1.
zavarovalna doba - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožnik je v tem socialnem sporu uveljavljal vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo. Tožnik je bil v spornem obdobju zdravstveno zavarovan na podlagi 77, to je po družinskem članu in ne na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Navedeno in to, da se je tožnik ponovno prijavil v zavarovanja s 1. 1. 1995, kaže, da tožnik za sporno obdobje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačeval in ga davčni organ, glede na nevključenost v sistem socialna zavarovanja, za kaj takega tudi ni mogel bremeniti. V kolikor bi bil tožnik v spornem obdobju dejansko vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bi bila tudi vsakršna ponovna prijava v zavarovanje z dne 1. 1. 1995 nesmiselna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.
Sodba predložena pritožbenemu sodišču v predložitvenem poročilu in sodba v spisu se razlikujeta tako glede izreka, kakor tudi glede obrazložitve. Posledično preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč. Poleg tega sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku v delu, v katerem se zahteva odprava odločb ugodilo in je zato odločbi odpravilo, iz izreka pa izhaja, da je tožbo v delu, v katerem tožeči stranki zahtevata odpravo odločb, zavrglo. Tako je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 63/2, 75, 75/2. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 37, 394, 394/5, 394/7. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/2, 27/5, 28, 28/1, 28/1-1, 28/1-2, 28/2, 28/4. Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 45, 46.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Tožnik je do dneva vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine dopolnil 62 let, 10 mesecev in 22 dni starosti. Ob dokončnosti izpodbijane odločbe je bil star 63 let, 8 mesecev in 2 dni. Skupno je dopolnil 33 let, 11 mesecev in 11 dni zavarovalne dobe. Od tega je 25 let, 1 mesec in 20 dni dobe dopolnil pri slovenskem, 8 let, 9 mesecev in 21 dni pa pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. Glede na dopolnjeno starost in zavarovalno dobo niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine niti do sorazmernega dela starostne pokojnine po ZPIZ-2, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje oziroma pred njim že toženec. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
invalid III. kategorije invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožnici, ki boluje za izrazito somatomorfno bolečinsko motnjo, še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in za stanje iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - prenehanje pravice - delo na črno - pravnomočnost odločbe
Po 10. alineji 1. odstavka 65. člena ZUTD zavarovancu oz. uživalcu preneha pravica do nadomestila za brezposelnost z dnem ugotovitve organa prve stopnje, da obstaja razlog iz 8. alineje 1. odstavka 129. člena ZUTD, ki določa, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb, če ugotovi, da dela oziroma je delala, ali je oziroma je bila zaposlena na črno. Tožnik je bil iz evidence brezposelnih oseb brisan zaradi dela na črno, ugotovljenega s pravnomočno upravno odločbo, kar ima za posledico tudi prenehanje pravice do nadomestila za brezposelnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost za sporno obdobje.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnost
Pri tožniku ni bilo ugotovljenih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta vodje gradbenih del, oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njem invalidnost ni podana. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
lastnost zavarovanca - opravljanje samostojne dejavnosti - uživalka pokojnine
ZPIZ-2 v četrtem odstavku 406. člena določa, da uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi ZPIZ-2 opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena ZPIZ-2, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve ZPIZ-2 uskladi svoj status z določbami 116. člena ZPIZ-2. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedena določba ne velja za tožnico, ki ob uveljavitvi ZPIZ-2, tj. 1. 1. 2013, še ni bila uživalka pokojnine. Tožnica se je upokojila šele 22. 5. 2013, torej po uveljavitvi ZPIZ-2. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ZPIZ-2 za razliko od ZPIZ-1 ne omogoča več t. i. sočasnega dvojnega statusa upokojenca in zavarovanca, kar je omogočala določba 18. člena ZPIZ-1, ki je urejala izvzem iz zavarovanja. Po novi ureditvi v skladu z ZPIZ-2 se morajo vse osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot samostojni podjetniki posamezniki, obvezno vključiti v zavarovanje.
Z vzpostavitvijo stanja na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZOPRZUJF, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno priznano pokojnino, pravica do izpodbijanja in odprave upravne odločbe o negativni uskladitvi pokojnine, ni izgubljena. Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da bi v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavljala uživalce pravic, ki so bili aktivni in vložili pravno sredstvo zoper posamične upravne akte o negativni uskladitvi pokojnine.
Izrek izpodbijane sodbe je pavšalen, saj iz njega ne izhaja, iz naslova katere glavnične terjatve so zavrnjene vtoževane zakonske zamudne obresti. Navedena pomanjkljivost izreka sodbe je posledica nezadostno opredeljenega tožbenega zahtevka in nepostopanja sodišča po 285. členu ZPP. Kadar tožbeni zahtevek v sporih o pravicah iz socialnih zavarovanj ni zadostno opredeljen, ga je v skladu z 2. odstavkom 73. člena ZDSS-1 potrebno opredeliti najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Še zlasti v zadevah, v katerih ni kvalificiranega pooblaščenca, je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva stranke na takšno pomanjkljivost dolžno opozoriti ter na ta način pridobiti potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, pomembno za sodno odločbo. Ker je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ker je bilo o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno in se v času, ko je tožnik vložil novo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, niti dejansko stanje niti pravna podlaga nista spremenila, je toženec tožnikovo zahtevo pravilno zavrgel. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
Zavarovanec na podlagi iste zavarovalne dobe ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. To pomeni, da zavarovanec ne more namesto invalidske pokojnine kasneje, na podlagi iste dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, v Republiki Sloveniji uveljavljati drugo vrsto pravice, torej pravico do starostne pokojnine.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 143, 144, 145.
invalidnina - sprememba predpisa - telesna okvara - vzrok
V času vložitve zahteve za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zahteve je že veljal ZPIZ-2 . Kot to izhaja iz tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. V primeru, ko gre za zdravstvene težave, ki so posledica bolezni, pa zakon ne omogoča pridobitve pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tožnik je uveljavljal invalidnino za telesno okvaro kot posledico bolezni, zato je je bila v predsodnem postopku njegova zahteva pravilno zavrnjena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-186/12-34 izhaja, da je Ustavno sodišče RS v III. točki izreka toženi stranki naložilo izdajo novih odločb, s katerim bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe lahko učinkujejo le za naprej (44. člen ZUSTS), zato je ta del ustavne odločbe namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin niso vložili, kot izhaja iz 36. in 37. točke obrazložitve. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, imajo možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostavitvi stanja, ki je veljalo pred njimi.
Odločbo Ustavnega sodišča RS je treba torej razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUSTS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke. Pravica tožnika do plačila razlike pokojnine je bila realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa tožnik z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja je namreč odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obrestih. Ker prvostopenjsko sodišče ni po vsebini odločalo o pravilnosti in zakonitosti odločb tožene stranke, temveč je v tem delu tožbo zavrglo, ker je napačno štelo, da ni podan pravni interes tožnika, mora prvostopenjsko sodišče najprej odločiti o tožbenem zahtevku glede odprave odločb tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid i. kategorije invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali da ne bi bil zmožen opravljati svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti. S krajšim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Tožnik je še nadalje invalid III. kategorije s pravicami, priznanimi po ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorije invalidnosti.
invalidnina - telesna okvara - Seznam telesnih okvar
Pri tožniku je zaradi nevroloških motenj, in sicer vidno prostorskih funkcij, neprepoznave obrazov, motnje pozornosti in spomina, telesna okvara v višini 50 % po Samoupravnem Sporazumu o Seznamu telesnih okvar izkazana od 13. 5. 2013 dalje in ni podana do 31. 12. 2012. To pa pomeni, da ni izpolnjen dejanski stan iz 144. člena v zvezi s 143. členom ZPIZ-1. Pri tožniku bi morala telesna okvara obstajati oz. nastati najpozneje do 31. 12. 2012, da bi bilo v skladu s 390. členom ZPIZ-2 zaradi uvedbe predsodnega postopka že 14. 8. 2012 mogoče pravico do invalidnine priznati ob uporabi ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine utemeljeno zavrnilo.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPIZ-2 za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, tožnik pa tudi ni dopolnil 65 let starosti ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti.
Tožena stranka je tožniku napačno priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, saj pravico do premestitve v skladu z 81. členom pridobi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji po prvem odstavku 72. tega člena zakona; zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Pri tožniku gre za zavarovanca s III. kategorijo invalidnosti, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Ob upoštevanju, da tožnik ni sposoben dela opravljati v polnem delovnem času, gre tožniku pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega v skladu z 82. členom ZPIZ-2.
Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožniku obstoji invalidnost III. kategorije, odločalo tudi o njegovih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V zahtevku za ugotavljanje invalidnosti I. kategorije so vsebovani tudi zahtevki za ugotovitev nižje (manj) kategorije in s tem tudi zahtevki za uveljavitev ostalih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja.
V konkretnem primeru ocena invalidnosti ni mogoča, ker pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno. Ni namreč objektivizirane medicinske dokumentacije, da bi v skladu s splošnim delom definicije iz 1. odstavka 63. členom ZPIZ-2 sploh bilo mogoče ugotavljati, ali gre pri tožnici dejansko za takšne spremembe v njenem zdravstvenem stanju, da jih z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije več ni mogoče odpraviti. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.