ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 94/1-2, 94/1-4, 94/2, 94/2-1, 94/3, 94/3-3, 161, 446. ZPIZ92 člen 133, 134.
invalid III. kategorije invalidnosti - ponovna odmera invalidske pokojnine - nadomestilo za invalidnost
Tožniku je bila že odmerjena invalidska pokojnina od 7. 4. 2012 dalje. Dne 15. 7. 2014 je tožnik vložil zahtevo za ponovni izračun invalidske pokojnine na podlagi priznanega in izplačanega nadomestila za invalidnost. Z upoštevanjem izplačanega nadomestila za invalidnost za obdobje od leta 2003 do leta 2011 je izračun pokojninske osnove pokazal, da je za tožnika še vedno najugodnejše 18-letno povprečje plač od leta 1980 do 1997 in da v tem obdobju pokojninska osnova znaša 675,77 EUR ter da prejeto nadomestilo za invalidnost v spornih obdobjih v ničemer ni vplivalo na višino že odmerjene invalidske pokojnine. Ker po novem izračun invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov nadomestila za invalidnost v relevantnem obdobju ni bil ugodnejši za tožnika oziroma ni vplival na višino invalidske pokojnine, je toženec tožnikovo zahtevo z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrnil. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje invalidske pokojnine v višjem znesku ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
ZPIZ-1 člen 203, 222, 222/1, 223, 223-1, 223-2. ZPIZ92 člen 218, 240, 240-2. ZPIZ72 člen 44, 44/1, 44/1-2, 79, 79-1.
zavarovalna doba - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožnik je v tem socialnem sporu uveljavljal vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo. Tožnik je bil v spornem obdobju zdravstveno zavarovan na podlagi 77, to je po družinskem članu in ne na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Navedeno in to, da se je tožnik ponovno prijavil v zavarovanja s 1. 1. 1995, kaže, da tožnik za sporno obdobje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačeval in ga davčni organ, glede na nevključenost v sistem socialna zavarovanja, za kaj takega tudi ni mogel bremeniti. V kolikor bi bil tožnik v spornem obdobju dejansko vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bi bila tudi vsakršna ponovna prijava v zavarovanje z dne 1. 1. 1995 nesmiselna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 63/2, 75, 75/2. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 37, 394, 394/5, 394/7. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/2, 27/5, 28, 28/1, 28/1-1, 28/1-2, 28/2, 28/4. Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 45, 46.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Tožnik je do dneva vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine dopolnil 62 let, 10 mesecev in 22 dni starosti. Ob dokončnosti izpodbijane odločbe je bil star 63 let, 8 mesecev in 2 dni. Skupno je dopolnil 33 let, 11 mesecev in 11 dni zavarovalne dobe. Od tega je 25 let, 1 mesec in 20 dni dobe dopolnil pri slovenskem, 8 let, 9 mesecev in 21 dni pa pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. Glede na dopolnjeno starost in zavarovalno dobo niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine niti do sorazmernega dela starostne pokojnine po ZPIZ-2, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje oziroma pred njim že toženec. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
Sodba predložena pritožbenemu sodišču v predložitvenem poročilu in sodba v spisu se razlikujeta tako glede izreka, kakor tudi glede obrazložitve. Posledično preizkus izpodbijane sodbe ni mogoč. Poleg tega sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku v delu, v katerem se zahteva odprava odločb ugodilo in je zato odločbi odpravilo, iz izreka pa izhaja, da je tožbo v delu, v katerem tožeči stranki zahtevata odpravo odločb, zavrglo. Tako je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožnici, ki boluje za izrazito somatomorfno bolečinsko motnjo, še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in za stanje iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - prenehanje pravice - delo na črno - pravnomočnost odločbe
Po 10. alineji 1. odstavka 65. člena ZUTD zavarovancu oz. uživalcu preneha pravica do nadomestila za brezposelnost z dnem ugotovitve organa prve stopnje, da obstaja razlog iz 8. alineje 1. odstavka 129. člena ZUTD, ki določa, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb, če ugotovi, da dela oziroma je delala, ali je oziroma je bila zaposlena na črno. Tožnik je bil iz evidence brezposelnih oseb brisan zaradi dela na črno, ugotovljenega s pravnomočno upravno odločbo, kar ima za posledico tudi prenehanje pravice do nadomestila za brezposelnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost za sporno obdobje.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnost
Pri tožniku ni bilo ugotovljenih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta vodje gradbenih del, oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njem invalidnost ni podana. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
lastnost zavarovanca - opravljanje samostojne dejavnosti - uživalka pokojnine
ZPIZ-2 v četrtem odstavku 406. člena določa, da uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi ZPIZ-2 opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena ZPIZ-2, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve ZPIZ-2 uskladi svoj status z določbami 116. člena ZPIZ-2. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedena določba ne velja za tožnico, ki ob uveljavitvi ZPIZ-2, tj. 1. 1. 2013, še ni bila uživalka pokojnine. Tožnica se je upokojila šele 22. 5. 2013, torej po uveljavitvi ZPIZ-2. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ZPIZ-2 za razliko od ZPIZ-1 ne omogoča več t. i. sočasnega dvojnega statusa upokojenca in zavarovanca, kar je omogočala določba 18. člena ZPIZ-1, ki je urejala izvzem iz zavarovanja. Po novi ureditvi v skladu z ZPIZ-2 se morajo vse osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot samostojni podjetniki posamezniki, obvezno vključiti v zavarovanje.
Z vzpostavitvijo stanja na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZOPRZUJF, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno priznano pokojnino, pravica do izpodbijanja in odprave upravne odločbe o negativni uskladitvi pokojnine, ni izgubljena. Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da bi v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavljala uživalce pravic, ki so bili aktivni in vložili pravno sredstvo zoper posamične upravne akte o negativni uskladitvi pokojnine.
Izrek izpodbijane sodbe je pavšalen, saj iz njega ne izhaja, iz naslova katere glavnične terjatve so zavrnjene vtoževane zakonske zamudne obresti. Navedena pomanjkljivost izreka sodbe je posledica nezadostno opredeljenega tožbenega zahtevka in nepostopanja sodišča po 285. členu ZPP. Kadar tožbeni zahtevek v sporih o pravicah iz socialnih zavarovanj ni zadostno opredeljen, ga je v skladu z 2. odstavkom 73. člena ZDSS-1 potrebno opredeliti najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Še zlasti v zadevah, v katerih ni kvalificiranega pooblaščenca, je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva stranke na takšno pomanjkljivost dolžno opozoriti ter na ta način pridobiti potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, pomembno za sodno odločbo. Ker je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ker je bilo o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno in se v času, ko je tožnik vložil novo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, niti dejansko stanje niti pravna podlaga nista spremenila, je toženec tožnikovo zahtevo pravilno zavrgel. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
Zavarovanec na podlagi iste zavarovalne dobe ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. To pomeni, da zavarovanec ne more namesto invalidske pokojnine kasneje, na podlagi iste dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, v Republiki Sloveniji uveljavljati drugo vrsto pravice, torej pravico do starostne pokojnine.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 143, 144, 145.
invalidnina - sprememba predpisa - telesna okvara - vzrok
V času vložitve zahteve za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zahteve je že veljal ZPIZ-2 . Kot to izhaja iz tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. V primeru, ko gre za zdravstvene težave, ki so posledica bolezni, pa zakon ne omogoča pridobitve pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tožnik je uveljavljal invalidnino za telesno okvaro kot posledico bolezni, zato je je bila v predsodnem postopku njegova zahteva pravilno zavrnjena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-186/12-34 izhaja, da je Ustavno sodišče RS v III. točki izreka toženi stranki naložilo izdajo novih odločb, s katerim bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe lahko učinkujejo le za naprej (44. člen ZUSTS), zato je ta del ustavne odločbe namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin niso vložili, kot izhaja iz 36. in 37. točke obrazložitve. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, imajo možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostavitvi stanja, ki je veljalo pred njimi.
Odločbo Ustavnega sodišča RS je treba torej razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUSTS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke. Pravica tožnika do plačila razlike pokojnine je bila realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa tožnik z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja je namreč odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obrestih. Ker prvostopenjsko sodišče ni po vsebini odločalo o pravilnosti in zakonitosti odločb tožene stranke, temveč je v tem delu tožbo zavrglo, ker je napačno štelo, da ni podan pravni interes tožnika, mora prvostopenjsko sodišče najprej odločiti o tožbenem zahtevku glede odprave odločb tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid i. kategorije invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali da ne bi bil zmožen opravljati svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti. S krajšim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Tožnik je še nadalje invalid III. kategorije s pravicami, priznanimi po ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorije invalidnosti.
invalidnina - telesna okvara - Seznam telesnih okvar
Pri tožniku je zaradi nevroloških motenj, in sicer vidno prostorskih funkcij, neprepoznave obrazov, motnje pozornosti in spomina, telesna okvara v višini 50 % po Samoupravnem Sporazumu o Seznamu telesnih okvar izkazana od 13. 5. 2013 dalje in ni podana do 31. 12. 2012. To pa pomeni, da ni izpolnjen dejanski stan iz 144. člena v zvezi s 143. členom ZPIZ-1. Pri tožniku bi morala telesna okvara obstajati oz. nastati najpozneje do 31. 12. 2012, da bi bilo v skladu s 390. členom ZPIZ-2 zaradi uvedbe predsodnega postopka že 14. 8. 2012 mogoče pravico do invalidnine priznati ob uporabi ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine utemeljeno zavrnilo.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPIZ-2 za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, tožnik pa tudi ni dopolnil 65 let starosti ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti.
Tožena stranka je tožniku napačno priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, saj pravico do premestitve v skladu z 81. členom pridobi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji po prvem odstavku 72. tega člena zakona; zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Pri tožniku gre za zavarovanca s III. kategorijo invalidnosti, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Ob upoštevanju, da tožnik ni sposoben dela opravljati v polnem delovnem času, gre tožniku pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega v skladu z 82. členom ZPIZ-2.
Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožniku obstoji invalidnost III. kategorije, odločalo tudi o njegovih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V zahtevku za ugotavljanje invalidnosti I. kategorije so vsebovani tudi zahtevki za ugotovitev nižje (manj) kategorije in s tem tudi zahtevki za uveljavitev ostalih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja.
V konkretnem primeru ocena invalidnosti ni mogoča, ker pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno. Ni namreč objektivizirane medicinske dokumentacije, da bi v skladu s splošnim delom definicije iz 1. odstavka 63. členom ZPIZ-2 sploh bilo mogoče ugotavljati, ali gre pri tožnici dejansko za takšne spremembe v njenem zdravstvenem stanju, da jih z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije več ni mogoče odpraviti. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
Toženec je pravilno opravil končno odmero starostne pokojnine na podlagi 391. člena ZPIZ-1 in 294. člena ZPIZ/92 in skladno z določbami ZTPPIZ ter Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji. Pokojninska osnova je bila pravilno oblikovana na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač od 1982 do 1991 (24. in 25. člen ZTPPIZ). Pokojnina glede na dopolnjenih 35 let pokojninske dobe pa je bila pravilno odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove (25. člen Statuta). Toženec je pri končni odmeri opravil tudi revizijo podatkov o plači, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je podatek o plači za leto 1984 pravilno upoštevan, kot izhaja iz matične evidence, podatka za leto 1976 ni bilo mogoče pridobiti, in da je bil pri odmeri akontacije starostne pokojnine napačno upoštevan podatek o plači za leto 1978. Prav ob upoštevanju pravilnih podatkov o plači za to leto je bila končna odmera starostne pokojnine nižja, kot pa je bila na podlagi napačnih podatkov o plači za to leto prej odmerjena akontacija. Ker niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo odločbe, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za priznanje višje pokojnine utemeljeno zavrnjen.
Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 63 let in 1 mesec starosti in 30 let in 15 dni pokojninske dobe in mu je bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na ustrezno delo priznana pravica do starostne pokojnine, upoštevaje 36. člen ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2. V 394 členu ZPIZ-2 je določeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Kljub vložitvi zahteve v času veljavnosti ZPIZ-2 je za delovne invalide ob izpolnjevanju pogojev, določenih v četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, določeno, da se lahko upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Ker gre v konkretnem primeru za upokojitev po določbah prej veljavnega zakona, to je ZPIZ-1, je toženec tožniku pravilno odmeril pokojnino v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne pokojninske osnove, pri čemer je bila pokojninska osnova v skladu s 3. odstavkom 391. člena ZPIZ-2 pravilno preračunana s faktorjem 0,732. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
evidenca brezposelnih oseb - prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb, v katerih je bilo odločeno, da se tožnik izbriše iz evidence brezposelnih oseb, ker se določenega dne ni javil na vabilo delodajalca. Presodilo je, da je odločitev tožene stranke pravilna, ker naj bi tožnik zavrnil primerno oziroma ustrezno zaposlitev. Takšna odločitev sodišča je zmotna. Razlogi za izbris iz evidence brezposelnih oseb so določeni v 129. členu ZUTD. Po 6. alineji 129. člena ZUTD zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih, če brezposelna oseba odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev ali si pri razgovoru za zaposlitev ne prizadeva za pridobitev zaposlitve. Vendar iz izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe, potrjene z dokončno odločbo, izhaja, da naj bi bil razlog za izbris neudeležba na razgovoru pri delodajalcu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je navedeno, da je tožnik določenega dne odklonil ustrezno zaposlitev. Ker pa se je tožnik javil na razgovor, razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ni podan. Odločba mora po 210. členu ZUP vsebovati tudi izrek in obrazložitev. Iz izreka posamičnega upravnega akta mora izhajati jasna odločitev upravnega organ, ki mora biti tudi utemeljena v obrazložitvi, torej mora biti izrek v skladu z obrazložitvijo odločbe. Vendar pa sodišče nima pravne podlage, da bi v škodo stranke, ki je vložila tožbo, odločitev v izreku popravilo tako, da bi določilo drug razlog za izbris iz evidence, kot ga je določila tožena stranka. Izpodbijana prvostopenjska odločba je nejasna, izrek pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik javil na vabilo delodajalca. Po 11. členu ZUTD pa se šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če se udeležuje zaposlitvenih razgovorov na vabilo delodajalca, zavoda ali drugih izvajalcev ukrepov. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo.
ZPP v 2. odstavku 252. člena določa, da se lahko na zahtevo izvedenca v skladu s 7. členom ZPP izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Izvedenec je v konkretnem primeru sodišču sporočil, da izvedenskega mnenja ne more podati brez predhodno opravljene CT preiskave vratne hrbtenice tožnika. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik navedeno preiskavo opravil za potrebe izdelave izvedenskega mnenja ter jo sam plačal in zanjo zahteval povrnitev stroškov, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom toženi stranki pravilno naložilo v plačilo povrnitev nastalih stroškov.