invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku, ki je bil že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in bolezni, je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, tako da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne dodatne omejitve in tudi časovna razbremenitev. Pri tožniku pa ni prišlo do izgube delovne zmožnosti niti pri tožniku ni podana poklicna invalidnost v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški razporejen v I. kategorijo invalidnosti. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da gre pri vprašanju, ali je pri nekomu nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti je podana, za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretni zadevi je torej potrebno vprašanje invalidnosti presojati po določbah ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev (67. člen ZPIZ-1) za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
invalid III. kategorije invalidnosti - omejitve pri delu - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in je pri njem zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „upravljalec procesnih strojev in naprav za predelavo lesa“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je tožnik zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mest s stvarnimi omejitvami. Ker pri tožniku ne gre za stanje, ko ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica, pri njem ni podana I. kategorija invalidnosti. Prav tako pri tožniku niso podani razlogi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine iz 2., 3. in 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2, saj pri njem ni podana II. kategorija invalidnosti niti ni dopolnil 65 let starosti.
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3. ZPIZ-1 člen 34. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22.
starostna pokojnina - pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev
Pogoji za pravico do starostne pokojnine so določeni v 27. členu ZPIZ-2. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65. let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek 27. člena) oziroma v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. 12. 2019 tudi v primeru, da je dopolnil 20 let pokojninske dobe (tretji odstavek 27. člena) oziroma pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe. Tožnik sicer izpolnjuje pogoj starosti, vendar ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe (nima najmanj 15 let zavarovalne dobe), prav tako nima najmanj 20 let pokojninske dobe. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. ZUP člen 260, 260-3.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Ker je odločba toženca z dne 9. 4. 2013 o odmeri in izplačevanju pokojnine temeljila na sodbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, tožbeni zahtevek pa v reviziji zavrnjen, je toženec postopal po 3. alineji 260. člena ZUP in po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 9. 1. 2014, s katero je odpravil odločbo z dne 9. 4. 2013 o odmeri starostne pokojnine in s katero je bilo odločeno, da se bo pokojnina začela izplačevati po predložitvi odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, da se pokojnina na podlagi slovenske pokojninske dobe v BIH ne izplačuje več od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. Tožnik zoper odločbo z dne 9. 1. 2014 ni vložil pritožbe, zato je ta postala dokončna in pravnomočna, odločba z dne 9. 4. 2013, na podlagi katere tožnik vtožuje svojo terjatev (sorazmerni dela starostne pokojnine), pa ni več veljaven pravni akt. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnin. S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je odpadla pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine, z odločbo z dne 9. 1. 2014 pa je odpadla tudi podlaga za odmero in izplačevanje te pokojnine. Veljavni sta torej odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 1. 2011, s katerima je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22, 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum o socialni varnosti
Ker je bila pokojninska doba, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji, že upoštevana pri priznanju pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, tožnik na podlagi iste dobe pri tožencu ne more pridobiti drugačne pokojnine.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan upravičen razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica je imela na razpolago 15 dnevni rok za sestavo oziroma oddajo pritožbe. Nezmožnost koncentracije za sestavo pritožbe ni opravičljiv razlog. Bolezen mora biti taka, da nastopi nenadoma in da stranki onemogoči opravo procesnega dejanja. Tega pa tožnica ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016493
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/2.
izvedenina - stroški izvedenca - zmotna uporaba materialnega prava
Pravna podlaga za priznanje nagrade za opravljeno izvedensko delo je podana v 249. členu ZPP ter v Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Ta v 2. odstavku 52. člena določa, da za ustno podajanje izvida in mnenja oziroma cenitve pripada izvedencu oziroma cenilcu za vsake začete pol ure 35,00 EUR. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenko še zaslišalo. Iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da se je zaslišanje pričelo ob 9.22 uri in da se je glavna obravnava zaključila ob 10. 22 uri. Ustno podajanje izvedenskega mnenja je trajalo v teh časovnih okvirih in se zaslišanje lahko nanaša le na dvakrat začete pol ure. Glede na takšen obseg ustnega podajanja izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje sodni izvedenki na podlagi 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih zmotno priznalo 105,00 EUR, namesto 70,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je ustrezno znižalo prisojeni znesek.
invalidnost - poklic - invalid III. kategorije invalidnosti - nastanek invalidnosti
Sodišče prve stopnje zaključuje, da je pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, prišlo z zaključkom rehabilitacije po poškodbi v prometni nesreči leta 1995. Ker so bile pravice iz invalidskega zavarovanja v predsodnem postopku že večkrat zavrnjene, je tožnika v III. kategorijo invalidnosti razvrstilo z 8. 7. 2009, t. j. od prvega dne po pravnomočnosti zadnje zavrnilne odločbe in mu od istega dne dalje tudi priznalo pravice na podlagi preostale delazmožnosti. Takšna odločitev bi bila lahko celo skladna s sodno prakso, če bi bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno. Čeprav je obdobje od leta 1995 dalje obseženo v zadnji pravnomočni zavrnilni upravni odločbi z dne 28. 5. 2009 (in tudi prejšnjih zavrnilnih odločbah), so te odločbe le formalno, ne pa tudi materialno pravnomočne. Določena pravno relevantna dejstva je v tem sodnem postopku zato mogoče ugotoviti tudi drugače. Toženkino stališče, da je podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja lahko zgolj sprememba v zdravstvenem stanju, ki je nastala od zaključka prejšnjega pravnomočnega postopka pa do izdaje izpodbijanih odločb, je napačno. V konkretnem primeru ne gre za spor o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, saj tožniku pred obravnavanim predsodnim postopkom še sploh niso bile priznane.
V obravnavani zadevi je zaradi delno zmotne uporabe 60. člena
ZPIZ-1, ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.
Sodišče prve stopnje je, ne da bi utemeljilo pravne in dejanske razloge, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 8. 7. 2009 dalje. Odločitev sodišča je najmanj preuranjena in temelji na oceni specialista medicine dela, da tožnik že ob nastopu del, na katerih je bila ocenjevana invalidnost, zanje ni bil zmožen, ne da bi mu bilo sploh predočeno, da je takšna ocena v nasprotju z dejanskim življenjskim primerom vsaj glede dela „vzdrževalca“, ki ga je tožnik dejansko opravljal daljše časovno obdobje. Poleg tega sodno izvedenski mnenji nista popolni niti skladni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v ugoditvenem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 81, 81/1, 81/1-3, 82, 86. ZDSS-1 člen 82, 82/2.
invalid III. kategorije invalidnosti - zmotna uporaba materialnega prava - pravica do dela s skrajšanim delovnim časom
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe izven dela. Pri delu so potrebne določene omejitve, pa tudi časovna razbremenitev, tako da tožnik lahko drugo delo opravlja le s polovico polnega delovnega časa 4 ure dnevno. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve. Kot je to določeno v 3. alineji prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2, pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % , ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. V sporni zadevi tožnik ne more več opravljati dela s polnim delovnim časom, temveč je potrebna tudi časovna razbremenitev. V takem primeru zavarovanec pridobi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko, kot je to določeno v 82. členu ZPIZ-2. Tak zavarovanec skladno s 86. členom ZPIZ-2 pridobi pravico do delnega nadomestila. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki ga bo opravljal z omejitvami.
Sodišče prve stopnje je zmotno naložilo toženi stranki, da o višini in izplačevanju delnega nadomestila odloči s posebno odločbo v 30 dneh. Ta rok začne teči od pravnomočnosti sodbe dalje. V drugem odstavku 82. člena ZDSS-1 je namreč določeno, da mora v primerih iz prvega odstavka navedenega člena tožena stranka izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da rok, ki je bil naložen toženi stranki za izdajo nove odločbe, teče od pravnomočnosti sodbe dalje.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje
Pri tožniku je mogoče ugotoviti neogibno potrebo po dodatku za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil od 25. 7. 2011 in še nadalje, ker ne zmore samostojno opravljati večine osnovnih življenjskih opravil. Tožnik se z zgornjima okončinama še primerno giblje in se sam hrani, pri vseh ostalih aktivnostih pa potrebuje pomoč. Za samostojno hranjenje in uživanje hrane je potrebno takšno zdravstveno stanje, da upravičenec to potrebo lahko zadovoljuje sam. Samostojno hranjenje ne pomeni nabave hrane, niti priprave hrane in pospravljanja po obedu, ampak da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano, kar pa je pri tožniku, ki z zgornjimi okončinami še primerno giblje, podano. Pri tožniku tako ne gre za stanje po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in za nezmožnost opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v citirani določbi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.
ZPIZ-2 člen 129, 129-5, 169. ZPIZVZ člen 2. URS člen 8.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - izpolnjevanje pogojev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih odločb tožene stranke, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu. V predmetni zadevi ni podan dejanski stan iz 169. člena ZPIZ-2, po katerem lahko pravice iz obveznega zavarovanja pri zavodu uveljavi le tista oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Ni namreč dejanske niti pravne podlage, da bi se čas aktivne vojaške službe v bivši JLA v spornem obdobju pokojnemu štel kot slovenska zavarovalna doba. Po nacionalni zakonodaji Republike Slovenije je med drugim priznavanje pokojninske dobe iz naslova aktivne službe v bivši JLA zagotovljeno le slovenskim državljanom. Opravljanje vojaške službe na območju Republike Slovenije, ne da bi bila hkrati izpolnjena še nadaljnja navezna okoliščina, in sicer državljanstvo Republike Slovenije, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Tudi ZPIZVZ v 2. členu med drugim pravice in s tem tudi zavarovalno dobo zagotavlja državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Tožničin pokojni mož pa ni bil državljan RS niti uživalec pravic iz 2. člena ZPIZVZ. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani upravni odločbi tožene stranke o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu zakoniti in pravilni.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0015393
URS člen 2, 50, 125, 158. ZUP člen 263, 263/1, 263/4, 267, 267/2.
obnova upravnega postopka - invalidska pokojnina - ponovna odmera pokojnine - objektivni rok - zamuda roka
Tožnik je predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka, v katerem mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, vložil po preteku 3 letnega objektivnega roka, določenega v 4. odstavku 263. ZUP, zato je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka pravilno zavrglo (2. odstavek 267. člena ZUP). Poleg tega ni bil zatrjevan nobeden od taksativno določenih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP. Zatrjevanje pritožnika, da bi morala biti invalidska pokojnina odmerjena ob upoštevanju plač za delovno mesto in naziv, ki ga je imel pred nastopom zaporne kazni (delovno mesto tehnologa) in da je imel večje število prometnih nesreč, samo po sebi ne predstavlja novega dejstva, niti novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ne gre za t.i. stara nova dejstva, ki ne bi bila znana ali uporabljena že v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, oziroma ki bi v zvezi s takrat izvedenimi in uporabljenimi dokazi lahko pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dovolitvijo obnove upravnega postopka ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z omejitvami v polnem delovnem času. Ob takšnem dejanskem stanju, ko torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost v polnem delovnem času, ni izpolnjen nobeden od dejanskih stanov iz 67. člena ZPIZ-1 in s tem nobeden od predpisanih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.
ZUP člen 113, 113/1, 113/2, 126, 126/2. ZPIZ-1 člen 259, 259/1, 259/2.
stroški postopka - začetek postopka - predlog osebnega zdravnika
V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek). Predsodni postopek se je nanašal na uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Torej se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne začne po uradni dolžnosti, niti se po uradni dolžnosti ne odloča o priznanju ali zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali zavarovanec za to izpolnjuje pogoje ali ne. Za takšen začetek postopka je šlo v obravnavanem primeru. Skladno z določbo 2. odstavka 259. člena ZPIZ-1 je predlog za ponovno oceno delazmožnosti podan s strani tožnikovega izbranega osebnega zdravnika in postopka ni začel toženec po uradni dolžnosti. Glede na navedeno zato ni odločilno, da je v prvostopni odločbi, pa čeprav je bila izdana na podlagi sodbe v socialnem sporu, toženec navedel, da jo izdaja po uradni dolžnosti. Sodba se namreč nanaša na postopek, ki se je začel na predlog tožnikovega izbranega osebnega zdravnika. Zato je odločitev toženca v upravni odločbi, da nosi stroške postopka tožnik sam, pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavlja, da se odpravi odločba toženca v v delu, v katerem je bilo odločeno, da nosi stroške postopka in da se tožencu naloži povrnitev stroškov.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - priznanje pravice - realizacija
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delu na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami), saj je na podlagi pravice do dela z določenimi omejitvami tožnica šele od tedaj dalje lahko pričela opravljati svojo dejavnost v skladu s formalno pravno priznano preostalo delovno zmožnostjo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, s katero se je tožnici priznala pravica do nadomestila za invalidnost od 30. 6. 2010 dalje, zavrnilo.
starostna pokojnina - odmera - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožniku je bila v predsodnem postopku priznana pravica do starostne pokojnine. Pokojnina je za 34 let, 9 mesecev in 5 dni pokojninske dobe zakonito odmerjena od pokojninske osnove v višini 76,5 %. Pri odmeri pokojninske dajatve pravilno ni bilo upoštevano sporno obdobje, saj v matični evidenci ni podatkov o zavarovalnih osnovah, ki bi morali biti predloženi na predpisanih obrazcih M-4, M-8. Torej ni podatkov o plačanih prispevkih, kar je pogoj za upoštevanje zatrjevane zavarovalne dobe pri vključenosti v zavarovanje na temelju poslovodenja in družbeništva. Zavarovancem se zavarovalna doba, za katero so bili dolžni sami plačevati prispevke, upošteva le, če so bili prispevki dejansko plačani. Takšna ureditev je med drugim veljala tudi za osebe, vključene v zavarovanje na temelju lastništva in poslovodenja zasebnih gospodarskih družb. V predsodnem postopku niti pred sodiščem prve stopnje ni bil predložen noben takšen relevanten dokaz, da bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili v tožnikovem primeru za za sporno obdobje plačani prispevki. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in odmero višje starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
družinska pokojnina - pogoj preživljanja - otrok - nezmožnost za delo - avtorski honorar
V okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji iz ZPIZ-2, da bi bila tožnica upravičena do prejemanja družinske pokojnine po pokojni materi. Ni namreč podan dejanski stan iz 57. v zvezi s 56. členom ZPIZ-2. Po citiranih določbah ZPIZ-2 je mogoče otroku pravico do družinske pokojnine priznati do 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Isto pravico mu je v skladu s 5. odstavkom 57. člena ZPIZ-2 mogoče priznati tudi če preseže prej navedeno starost, vendar le pod pogojem,
da ga je zavarovanec oz. uživalec pokojnine preživljal do svoje smrti.
Po 1. odstavku 56. člena ZPIZ-2 se šteje, da je uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je imel z njim skupno stalno prebivališče in če povprečni mesečni dohodki družinskega člana v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. Če družinski član iz 1. odstavka tega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, se po 5. odstavku 56. člena ZPIZ-2 šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu.
V konkretni zadevi ni dokazan pogoj preživljanja, saj tožničini povprečni mesečni dohodki leta 2012 presegajo znesek, ki predstavlja 29 % najnižje pokojninske osnove. Med tožničine dohodke so poleg delne invalidske pokojnine pravilno všteti tudi prejeti avtorski honorarji in nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine.
invalidnina - telesna okvara - vzrok - bolezen - sprememba predpisa
Pri tožniku je podana 50 % telesna okvara po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, nastala zaradi bolezni. Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil po uveljavitvi ZPIZ-2, ki pravice do invalidnine za telesno okvaro iz razloga bolezni ali poškodbe izven dela ne zagotavlja več. V 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 je določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Sporazuma pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Ker je tožnikova telesna okvara posledica bolezni, niso izpolnjeni pogoji za priznanje invalidnine za telesno okvaro. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, čeprav je tožnik uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Tožniku je bila namreč III. kategorija invalidnosti že pravnomočno priznana. Izrek sodbe v tem delu nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi peta točka odločbe z dne 3. 5. 2013, pri čemer ni opredelilo odločbe z dne 3. 5. 2013.
Na katero odločbo se nanaša odločitev in kaj izhaja iz odpravljene pete točke navedene odločbe, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo izplačil iz naslova zadolžnic za sporno obdobje. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča da se ne vštevajo v pokojninsko osnovo drugi osebni prejemki, med katere je delodajalec in stečajni dolžnik uvrstil terjatve iz naslova zadolžnic. Ker je zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.