ZPP člen 86, 86/2, 154, 154/3, 155. ZOdvT člen 25, 25/2.
stroški postopka - priznanje stroškov
Stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme v skladu z 2. odstavkom 86. člena ZPP vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca. V danem primeru je bilo smotrno in potrebno, da je bil tožnik prisoten na narokih za glavno obravnavo, da se je lahko tudi sam izjavil o dejstvih, ki jih je bilo potrebno v pravdi ugotoviti (člen 86/1 ZPP). Zato je potrebno tožniku priznati sedem prihodov na narok. Do ostalih priglašenih stroškov tožnik kot stranka v postopku, ki ni odvetnik, ni upravičen.
invalid III. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost - pravica do premestitve
Pri prvotožnici je podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, saj prvotožnica za svoje delo oziroma poklic kuharice pod splošnimi pogoji ni več zmožna, temveč je isto delo ali drugo delo brez neposredne nevarnosti za poslabšanje invalidnosti zmožna v polnem delovnem času z omejitvami. Sodišče prve stopnje je zato odločbi tožene stranke pravilno odpravilo in prvotožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti za polni delovni čas in ji priznalo pravico do premestitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo z določenimi omejitvami v polnem delovnem času. Toženi stranki pa je tudi pravilno naložilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo.
denarno nadomestilo med brezposelnostjo - delo po delovršni pogodbi - dolžnost obveščanja - prenehanje
Tožniku je bila priznana pravica do nadomestila med brezposelnostjo. S 1. 10. 2012 je pričel z delom po delovršni pogodbi. Iz tega naslova pa ni prejel dohodka, ki bi presegal 200,00 EUR mesečno. Tožnik nosilca zavarovanja o opravljanju dela ni osebno obvestil, temveč ga je po elektronski pošti. Med razloge, zaradi katerih preneha pravica do denarnega nadomestila, je v 9. alineji 1. odstavka 65. člena ZUTD uvrščena tudi opustitev obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo. Obveznost sprotnega obveščanja v navedenem zakonskem določilu ni konkretizirana. Ni opredeljeno, da je uživalec denarnega nadomestila dolžan to storiti v točno določenem roku. Gre torej za neopredeljen pravni pojem, ki ga je potrebno napolnjevati z ustrezno razlago glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera. Po vsebini gre torej za pravni standard, ki sam po sebi ne more predstavljati izključitvenega razloga, niti ni prekluzivne narave. Torej takšne, ki bi avtomatično pogojeval izgubo pravice.
V 1. odstavku 67. člena ZUTD je določeno, da se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti zniža le v primeru, če zavarovanec v času uživanja nadomestila prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, ki po plačilu davkov in obveznih prispevkov mesečno presega 200,00 EUR. To pomeni, da dohodek, ki mesečno ne presega 200,00 EUR, ni razlog za znižanje nadomestila. Zato je določilo o sprotnem obveščanju, oziroma v roku 3 dni od nastanka podlage za izplačilo dohodka iz dela (5. odstavek 67. člena) mogoče pravilno razlagati le v povezavi z institutom znižanja nadomestila za primer brezposelnosti. Torej izključno v zvezi s preseganjem predpisanih 200,00 EUR dodatnega dohodka. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani upravni odločbi o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost pravilno odpravilo in toženi stranki naložilo, da tožnika za sporno obdobje prijavi v obvezno zavarovanje.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 51.
izvedensko mnenje - nagrada
Zmotno je stališče pritožnika, da se lahko materialni stroški v višini 10 % od odmerjene nagrade priznajo le pri izdelavi zelo zahtevnega ali izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja. Pri materialnih stroških gre za stroške, ki jih ima izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja (stroški pisarniškega materiala, papirja, kopij, telefonskih in poštnih storitev zaradi komunikacije s sodiščem, število izdelanih izvodov, stroški za tipkanje poročila, itd.). V danem primeru pritožnik prezre obseg mnenja, dejstvo da je bilo izvedensko delo izdelano v treh izvodih (za sodišče in stranke) in ob upoštevanju drugih stroškov izvedenca s pripravo mnenja (poštne storitve zaradi komuniciranja s sodiščem, itd.) so materialni stroški odmerjeni skladno s tretjim odstavkom 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v višini 10 % od odmerjene nagrade. Pritožbeno zavzemanje za znižanje na 5 % od odmerjene nagrade je neutemeljeno.
invalid III. kategorije invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru je ostalo odprto vprašanje, ali gre pri tožniku za shizofrenijo, psihozo ali za drugo psihično bolezen oziroma stanje, za kar bi bila po mnenju sodne izvedenke potrebna natančnejša diagnostična obravnava. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dolžnost sodišča je, da dejansko stanje razčisti in odloči o zadevi. Zaslišana izvedenka je pojasnila, da je potrebna poglobljena psihiatrična obravnava, pri čemer ni bilo pojasnjeno, zakaj taka obravnava ni bila opravljena. Napotitev na resno hospitalno zdravljenje zaradi izvedbe diagnostičnega postopka ne more biti razlog, da ni mogoče podati mnenja o preostali delazmožnosti. V spisu je obsežna medicinska dokumentacija, ki izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje. Bistveno je, da se ugotovi tožnikova preostala delovna zmožnost, torej ali je glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje zmožen opravljati pridobitno delo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da morata biti po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2, v katerem je urejeno varstvo pričakovanih pravic za delovne invalide, izpolnjena dva kumulativno določena pogoja, da je delovnemu invalidu zagotovljeno uveljavljanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Torej pogoj statusa delovnega invalida na dan 31. 12. 2012 in pogoj prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje istega dne. Pogoj lastnosti zavarovanca v 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni določen. Invalid II. ali III. kategorije, ki je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, razen za čas eventualnega prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, namreč sploh ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako lastnosti zavarovanca niti ne more imeti. Tolmačenje toženca, da tožnici varstvo pričakovanih pravic po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni zagotovljeno, ker kot uživalka vdovske pokojnine po odločbi od 27. 3. 2009 dalje ni imela lastnosti zavarovanke, je zmotno. Pri tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami in je bila hkrati od 5. 8. 2005 do 2. 9. 2013 tudi prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, sta oba navedena pogoja iz 2. stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 izpolnjena. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo, izdano v reviziji prvostopenjske odločbe, utemeljeno odpravilo in s tem pustilo v veljavi odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine.
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji.
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je upravljalec stiskalnic. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Invalidska komisija je pri oceni delazmožnosti upoštevala mnenja avstrijskih izvedencev ortopedov, nevrologa in psihiatrov, ki so ocenili, da so tožniku potrebne določene razbremenitve pri delu. To pa je za odločitev v tej zadevi tudi bistvenega pomena. Niti avstrijski izvedenci, ki so ocenjevali tožnikovo delazmožnost, niso ugotovili, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nasprotno, iz njihovih ocen izhaja, da je bil tožnik zmožen za delo z razbremenitvami, prav takšno mnenje pa je podala tudi invalidska komisija. Mnenje invalidske komisije je tako skladno z mnenji avstrijskih izvedencev. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je pri njem podana III. kategorija invalidnosti. Le-ta je podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Tožnik kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2, zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti pa mu te pravice ni mogoče priznati niti po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ponovna odmera pokojnine - starostna pokojnina - hrvaška pokojninska doba
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku spornega obdobja ni mogoče priznati kot slovensko pokojninsko dobo, saj tožnik v tem obdobju ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Delovno razmerje mu je resda prenehalo v poslovalnici v Ljubljani, pri delodajalcu A., vendar je bila ta poslovalnica s 15. 10. 1990 ukinjena. Tožniku delovno razmerje tega dne po sodbi Sodišča združenega dela v Ljubljani ni prenehalo in je bila obveznost pravnih naslednikov tožnikovega delodajalca, da mu zagotovijo delovno razmerje ter pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom prispevkov za socialno varnost. Vsi zavezanci, pri katerih bi tožnik lahko sklenil delovno razmerje, pa so imeli sedež v Republiki Hrvaški. V 3. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2 je določeno, da se v pokojninsko dobo všteva tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona. Ker tožnik v spornem obdobju ni bil v obveznem zavarovanju na območju Republike Slovenije, spornega obdobja ni mogoče šteti kot slovensko pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem sporne pokojninske dobe ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 66, 66/3.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - poklic
Pri tožnici je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu veterinarskega tehnika, prav tako pa ni bila zmožna ob nastopu dela za delo frizer s. p.. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je toženec v predsodnem postopku, je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb utemeljeno zavrnilo.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje
Pri tožnici je podana popolna izguba delovne zmožnosti, saj tožnica ni zmožna za opravljanje svojega dela in za opravljanje podobnih del, poleg tega pa ni zmožna opravljati nobenega poklicnega dela. Pri tožnici so izčrpane vse terapevtske možnosti. S predpisano antidepresivno terapijo se njene psihične težave le blažijo, nobena izmed predpisanih terapij pa ni pripeljala do tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi lahko ponovno začela opravljati svoje ali drugo delo. Zaključki sodišča prve stopnje, da je pri tožnici stanje dokončno in zdravljenje zaključeno, pri čemer ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, s čimer je podano stanje iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, so pravilni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv tako, da njen preizkus sploh ni mogoč. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zgolj zavrnilo podredni in primarni tožbeni zahtevek, ne da bi v izreku sodbe povzelo vsebino postavljenega primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.
Ob takšnem izreku ni jasno, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo, oziroma kaj je zavrnilo, niti kaj je tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljala, oziroma katere odločbe toženca je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja, sploh presojalo. O čem je bilo odločeno, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - sprememba v invalidnosti
Pri tožniku, ki je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni v višini 50 % in poškodbe pri delu v višini 50 %, in mu je bila že priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje časovne razbremenitve po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu.
V konkretnem primeru je ostalo dejansko stanje zaradi zavrnitve predloga s sodno medicinskim izvedenstvom pomanjkljivo razčiščeno. Ker je sodba utemeljena le z dopolnilnim mnenjem izvedenskega organa tožene stranke, je kršena pravica do enakega varstva, ki zagotavlja enakost „orožij“ obeh strank v sodnem postopku. Načeloma mnenje invalidske komisije ni brez vrednosti samo zato, ker deluje v sestavi toženca, v kolikor niso navedeni konkretni argumenti in izvidi, ki dajejo dvomu podlago. Ob presojanju upravnih aktov zgolj zato, ker sta izdana na temelju mnenj izvedenskega organa tožene stranke, dokaz s sodnim izvedenstvom ni vedno potreben. Vendar pa morajo biti mnenja invalidskih komisij iz predsodnega postopka popolna in strokovno medicinsko tako prepričljivo obrazložena, da dajejo podlago najvišji stopnji prepričanja o pravilnosti ocenjenega zdravstvenega stanja oz. invalidnosti.
Ob ugotovljeni časovni razbremenitvi 4 ure dnevno in množici stvarnih razbremenitev, priznanih od leta 2008 dalje, se poraja dvom v obstoj pritožnikove preostale delovne zmožnosti in v obstoj delovnega mesta ali vrste del, na katerih bi bilo mogoče realizirati že priznano pravico na temelju preostale delovne zmožnosti s tako številnimi razbremenitvami. Brez kritične strokovno medicinske sinteze vseh mikro omejitev in razbremenitev v povezavi z definicijo preostale delovne zmožnosti iz 64. člena ZPIZ-2 in s tem ocene obstoja ali neobstoja omejene, zmanjšane ali celo izgubljene delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (2. odstavek 63. člena), v zadevi ni mogoče zakonito razsoditi. Ni namreč razjasnjen pomen ocene osebnega zdravnika, po kateri tožnik za delo več ni sposoben, niti tožnikovo zatrjevanje o bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja in popolni nezmožnosti za vsako delo. Brez sodno medicinskega izvedenstva, pri katerem bi sodeloval specialist medicine dela, prometa in športa ter glede na prevladujoče zdravstvene težave tožnika tudi ortopedske stroke, ostaja dejansko stanje nerazčiščeno. Sodišče namreč nima strokovno medicinskega znanja, da bi lahko samo ocenjevalo pomen ugotovitev in priporočil bodisi lečečega zdravnika ali lečečih specialistov ortopedske ter nevrološke stroke. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec - kršitev načela kontradiktornosti
Z zavrnitvijo dokaznega predloga o postavitvi sodnega izvedenca medicinske stroke je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Le s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, ki je izvedenski organ tožene stranke, je bila tožniku odvzeta možnost dokazovanja zatrjevane popolne nezmožnosti za organizirano pridobitno delo in s tem kršena pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS v smislu enakosti orožij. Nasprotje med tožnikovim zatrjevanjem, da za organizirano pridobitno delo več ni zmožen in oceno toženčevega izvedenskega organa, da pri njem zdravljenje še sploh ni zaključeno, bi bilo mogoče odpraviti le s sodnomedicinskim izvedenstvom. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 35, 394. ZPIZ-1 člen 36, 39, 39/4, 50, 55, 187, 402, 406, 409. Uredba ES o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6, 52.
starostna pokojnina - odmera - hrvaška doba - Sporazum o socialnem zavarovanju
Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta sklenili sporazum o socialnem zavarovanju, ki je pričel veljati s 1. 2. 1998. S tem Sporazumom je določeno, da je Hrvaška pokojninska doba tuja doba in zato ni več vštevna po slovenskih predpisih. Ker gre za zavarovalni primer, ki je nastopil po 30. 6. 2013 (vstop Republike Hrvaške v ES) pa se v obravnavani zadevi pri upokojitvi ne upošteva Sporazum, temveč Uredba. V predmetni zadevi je namreč datum upokojitve kot zavarovalni primer nastopil od 18. 7. 2013 dalje. Zato je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno uporabilo Uredbo in določbo 6. člena, ki omogoča seštevanje obdobij, pridobljenih v različnih državah članicah, če se ta ne prekrivajo. V citirani določbi 6. člena Uredbe je tudi izrecno določeno, da velja seštevanje obdobij zgolj za presojo pridobitve, trajanje ali ponovne pridobitve pravice do dajatve. Medtem ko samo dodelitev dajatve oziroma odmero pokojnine, ureja 52. člen Uredbe in sicer tako, da se pri odmeri upošteva le zavarovalna doba, ki jo je zavarovanec prebil pri domačem nosilcu zavarovanja.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri odmeri sorazmernega dela pokojnine pravilno upoštevalo pokojninsko dobo, prebito v zavarovanju v Sloveniji. Za pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil na Hrvaškem, pa mu bo hrvaški nosilec zavarovanja ob predpostavki, da izpolnjuje za to tudi pogoje, priznal pravico do starostne pokojnine po hrvaški nacionalni zakonodaji.
nadomestilo za invalidnost - ničnost - odprava odločbe po nadzorstveni pravici
Tožnik uveljavlja ničnost odločbe, s katero je tožena stranka tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, priznala pravico do nadomestila za invalidnost in odločila, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja za čas, ko je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne obstajajo zakonsko določeni pogoji, da bi se odločba izrekla za nično. Skladno z 279. členom ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja ter odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Iz odločbe jasno izhaja, da je tožena stranka odločala o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost, kot ga je sodišče priznalo s sodbo, izdano v socialnem sporu. V tem primeru torej ni podan noben od razlogov, določen v že citiranem 279. členu ZUP, da bi se odločba izrekla za nično.
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se navedena odločba odpravila po nadzorstveni pravici. V katerih primerih se odločba odpravi in razveljavi po nadzorstveni pravici, je določeno v 274. členu ZUP. Med drugim lahko organ to stori v primeru, če je bil z odločbo očitno prekršen materialni predpis. V sporni zadevi je tožena stranka odločila, da se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost od dneva, ko se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. ZPIZ-1 loči med datumom, ko nekdo pridobi pravico iz invalidskega zavarovanja in pa dnevom, ko se mu ta pravica, v sporni zadevi nadomestilo za invalidnost, začne izplačevati. Glede izplačila je bistveno, kdaj zavarovanec začne delati v skladu s priznanimi omejitvami pri delu. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da zavarovanec pravnoformalno lahko začne delati z omejitvami šele od pravnomočnosti sodbe, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanje, dalje. To pa pomeni, da tožena stranka s svojo odločitvijo ni kršila materialnih določb v škodo tožnika, s tem pa niso izpolnjeni pogoji določeni v 274. člena ZUP, da bi se odločba odpravila oziroma razveljavila po nadzorstveni pravici.
starostna pokojnina - ponovna zahteva pridobitev pravice - zavrženje zahteve - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je bila odločitev tožene stranke o zavrženju vloge, s katero je tožnica ponovno uveljavljala pravico do starostne pokojnine, pravilna in zakonita, saj tožnica v letu 2012 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, o zadevi pa je bilo že pravnomočno odločeno na podlagi enakega dejanskega stanja oziroma pravne podlage, ki se ni spremenila. Res je, da se pravna podlaga v predmetni zadevi ni spremenila, saj je v letu 2012 veljal ZPIZ-1, ki je določal pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Treba pa je presoditi, ali se ni spremenilo dejansko stanje, na katerega se opira zahtevek. V predmetni zadevi ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista presojali dejanskega stanja v zvezi s plačilom prispevkov v določenih mesecih, za katere tožnica trdi, da so bili plačani, tožena stranka pa, da niso bili plačani v ustrezni višini in se zato ne upoštevajo pri priznanju pravic. Ker tožena stranka o zadevi po vsebini še ni odločala, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v novo upravno odločanje.
Tožena stranka je zavrnila zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker tožnica ni predložila dokaza o plačilu prispevka za zaposlovanje za najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih pred nastankom brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožnici omogočiti, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Uradna oseba mora stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, da je rezultat postopka za stranko neugoden. V kolikor bi tožena stranka ravnala tako, bi ji tožnica glede odločilnega dejstva, ki se nanaša na plačilo prispevkov, lahko posredovala dokaze o tem, da je prispevke za brezposelnost plačala pred izdajo prvostopenjske odločbe. Zato sta odločbi tožene stranke nezakoniti in je odločitev sodišča, ki je nezakoniti odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, pravilna.
invalidnost - nezaključeno zdravljenje - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno in posledično pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti oziroma popolne izgube delovne zmožnosti ter I. kategorije invalidnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja odpravo izpodbijanih upravnih odločb toženca in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina
V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče, da se glede samega temelja, torej podlage tožbenega zahtevka in same pravice odloči, toženi stranki pa naloži izdajo odločbe o odmeri, višini in izplačevanju te pravice.
Druga alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 določa, da lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, lahko, ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Tudi v danem primeru gre za takšno dejansko stanje, ko je prvostopenjsko sodišče v okviru ponovnega odločanja odpravilo odločbi tožene stranke in tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine. Toženi stranki pa je pravilno naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo, s katero bo odločilo o odmeri višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega izplačila do plačila. Tožena stranka mora torej po odločitvi sodišča izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri tem pa je vezano na pravno mnenje sodišča tako glede uporabe materialnega prava kot tudi glede vodenja postopka. Pri tem sodišče toženi stranki ni naložilo, kako mora odločiti, temveč kaj mora pri svoji odločitvi upoštevati. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prejudiciralo odločitev o izplačevanju delne invalidske pokojnine s tem, ko je toženi stranki že naložilo, kako mora odločiti, neutemeljene.