ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
odmera starostne pokojnine - sorazmerni del - ponovna odmera - enako dejansko stanje - enaka pravna podlaga
O tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po 22. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bila zahteva zavrnjena v skladu z določbo 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. V 3. odstavku 36. člena Sporazuma je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega zakona. To velja tudi za samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Ker je nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do pokojnine na podlagi mednarodnega sporazuma med Bosno in Hercegovino in Republiko Avstrijo, glede na določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma, tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni bil upravičen do odmere starostne pokojnine na podlagi tega Sporazuma. Tožnik je namreč pri Bosansko - Hercegovskem nosilcu zavarovanja ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po Sporazumu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za isto dejansko stanje in isto pravno podlago, zato je drugostopenjski organ tožene stranke tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrgel na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.
ZUTD člen 63, 63/2, 65, 65/4, 140, 140/1, 140/1-1, 140/2, 140/2-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-4, 116, 116/3.
denarno nadomestilo za brezposelne - vračilo - sodna poravnava
V danem primeru je toženka zahtevala vračilo denarnega nadomestila na podlagi odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZUTD. V četrtem odstavku 65. člena ZUTD je določeno, da določba tretjega odstavka tega člena o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila velja tudi v primeru, ko zavarovanec v delovnem sporu, v katerem zahteva varstvo svojih pravic, skladno s 7. in 8. alinejo drugega odstavka 63. člena tega zakona, umakne tožbo in sklene sodno poravnavo oziroma sporazum, ki ne obsega ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji razlog prenehanja pravice do denarnega nadomestila po četrtem odstavku 65. člena ZUTD. Tožnica je zahtevala sodno varstvo zaradi tega, ker ji je delodajalec zaključil delovno razmerje s potekom odpovednega roka, pri tem pa ni upošteval določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR, da je bila ob poteku odpovednega roka začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Ravno ta del varstva pravic delavcev zaradi bolezni je bil s sodno poravnavo v celoti saniran in tako tožnici ni mogoče očitati, da je sklenila sodno poravnavo, iz katere ni razvidno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito. Ker razlog iz četrtega odstavka 65. člena ZUTD v konkretnem primeru ne obstoji, je prvostopenjsko sodišče pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odločitev tožene stranke, da se pokojnina, odmerjena z odločbo v postopku obnove, izplačuje od 1. 10. 2012, pravilna in zakonita. Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje, da bi se mu morala odmerjena pokojnina izplačevati že od 3. 5. 2009, saj za to ni pravne podlage. Tako 263. člen ZPIZ-1 kot tudi 183.člen ZPIZ-2 določata, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
V zvezi s tožnikovim zahtevkom za vrnitev prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni pravne podlage za zahtevek tožnika po vrnitvi prispevkov za prostovoljno pokojninsko zavarovanje za obdobje 6 mesecev in je zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je zmotna, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Tožena stranka namreč o tožnikovem zahtevku za vrnitev prispevkov še ni odločala, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih. V skladu s 63. členom ZDSS-1 je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja v tujini - izpolnjevanje pogojev
ZPIZ-1 v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnik je bil v času vložitve zahteve in tudi v času odločanja tožene stranke vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Bosni in Hercegovini, in sicer kot direktor družbe A. d.o.o.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tudi v Bosni in Hercegovini je status aktivnega zavarovanca ovira za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ali v Bosni in Hercegovini, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016436
ZPIZ-1 člen 53, 53/3. ZPP člen 327, 327/3.
predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o tožbenem zahtevku v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev, da se starostna pokojnina do starosti 65 let in 5 mesecev poveča tudi po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1. V predmetni zadevi je torej podan dejanski stan iz 3. odstavka 327. člena ZPP, ki izrecno določa, da je potrebno pritožbo, ki je vložena samo zato, ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da se pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
ZPP v 2. odstavku 252. člena določa, da se lahko na zahtevo izvedenca v skladu s 7. členom ZPP izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Izvedenec je v konkretnem primeru sodišču sporočil, da izvedenskega mnenja ne more podati brez predhodno opravljene CT preiskave vratne hrbtenice tožnika. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnik navedeno preiskavo opravil za potrebe izdelave izvedenskega mnenja ter jo sam plačal in zanjo zahteval povrnitev stroškov, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom toženi stranki pravilno naložilo v plačilo povrnitev nastalih stroškov.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22, 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum o socialni varnosti
Ker je bila pokojninska doba, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji, že upoštevana pri priznanju pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, tožnik na podlagi iste dobe pri tožencu ne more pridobiti drugačne pokojnine.
invalid III. kategorije invalidnosti - omejitve pri delu - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in je pri njem zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „upravljalec procesnih strojev in naprav za predelavo lesa“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je tožnik zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mest s stvarnimi omejitvami. Ker pri tožniku ne gre za stanje, ko ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica, pri njem ni podana I. kategorija invalidnosti. Prav tako pri tožniku niso podani razlogi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine iz 2., 3. in 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2, saj pri njem ni podana II. kategorija invalidnosti niti ni dopolnil 65 let starosti.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 183, 183/1.
sorazmerni del invalidske pokojnine - pravnomočnost odločbe - neprava obnova
V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo in prvostopenjski upravni akt o zavrnitvi pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V predsodnem postopku je ugotovljeno, da za priznanje pravice ni izpolnjen predpisan pogoj pokojninske dobe. Kljub temu sodišče prve stopnje upravnih odločb vsebinsko ni presojalo. Ob uporabi 4. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je zmotno zaključilo, da naj bi bila posamična upravna akta nična, ker da sta bila izdana brez zahteve stranke. Odločba, izdana brez zahteve stranke, je po citirani določbi ZUP sicer lahko nična, vendar le v primeru, če stranka kasneje v njeno izdajo ni izrecno ali molče privolila. Zaradi uveljavljanja rednega pravnega sredstva na priznanje pravice do invalidske pokojnine zoper prvostopenjski upravni akt ter vložene izpodbojne tožbe zoper drugostopenjsko dokončno odločbo je namreč potrebno šteti, da je tožnik v izdajo teh odločb privolil. Ničnostni razlog v okoliščinah konkretnega primera ni podan.
Prvostopenjsko sodišče je preuranjeno zaključilo, da je bilo v obravnavanem predsodnem postopku v nasprotju s 158. členom Ustave RS poseženo v pravnomočno priznano pravico do invalidske pokojnine. Z odločbo je bilo sicer izrečeno, da se zavarovanec (v predmetni zadevi tožnik) razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 dalje in ima pravico do invalidske pokojnine. Ta odločba pa je bila s posamičnim upravnim aktom spremenjena tako, da je tožnik z njo razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 in hkrati izrečeno, da bo o pravici in odmeri invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Slednja odločba je bila ob uporabi t.i. neprave obnove postopka po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 sicer res izdana po datumu izdaje v tem sodnem postopku izpodbijane dokončne odločbe. Vendar pa ni razčiščeno, ali je bilo zoper njo sploh uveljavljano redno pravno sredstvo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3. ZPIZ-1 člen 34. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22.
starostna pokojnina - pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev
Pogoji za pravico do starostne pokojnine so določeni v 27. členu ZPIZ-2. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65. let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek 27. člena) oziroma v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. 12. 2019 tudi v primeru, da je dopolnil 20 let pokojninske dobe (tretji odstavek 27. člena) oziroma pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe. Tožnik sicer izpolnjuje pogoj starosti, vendar ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe (nima najmanj 15 let zavarovalne dobe), prav tako nima najmanj 20 let pokojninske dobe. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan upravičen razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica je imela na razpolago 15 dnevni rok za sestavo oziroma oddajo pritožbe. Nezmožnost koncentracije za sestavo pritožbe ni opravičljiv razlog. Bolezen mora biti taka, da nastopi nenadoma in da stranki onemogoči opravo procesnega dejanja. Tega pa tožnica ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.
družinska pokojnina - pogoj preživljanja - otrok - nezmožnost za delo - avtorski honorar
V okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji iz ZPIZ-2, da bi bila tožnica upravičena do prejemanja družinske pokojnine po pokojni materi. Ni namreč podan dejanski stan iz 57. v zvezi s 56. členom ZPIZ-2. Po citiranih določbah ZPIZ-2 je mogoče otroku pravico do družinske pokojnine priznati do 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Isto pravico mu je v skladu s 5. odstavkom 57. člena ZPIZ-2 mogoče priznati tudi če preseže prej navedeno starost, vendar le pod pogojem,
da ga je zavarovanec oz. uživalec pokojnine preživljal do svoje smrti.
Po 1. odstavku 56. člena ZPIZ-2 se šteje, da je uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je imel z njim skupno stalno prebivališče in če povprečni mesečni dohodki družinskega člana v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. Če družinski član iz 1. odstavka tega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, se po 5. odstavku 56. člena ZPIZ-2 šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu.
V konkretni zadevi ni dokazan pogoj preživljanja, saj tožničini povprečni mesečni dohodki leta 2012 presegajo znesek, ki predstavlja 29 % najnižje pokojninske osnove. Med tožničine dohodke so poleg delne invalidske pokojnine pravilno všteti tudi prejeti avtorski honorarji in nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - priznanje pravice - realizacija
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delu na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami), saj je na podlagi pravice do dela z določenimi omejitvami tožnica šele od tedaj dalje lahko pričela opravljati svojo dejavnost v skladu s formalno pravno priznano preostalo delovno zmožnostjo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, s katero se je tožnici priznala pravica do nadomestila za invalidnost od 30. 6. 2010 dalje, zavrnilo.
Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, čeprav je tožnik uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Tožniku je bila namreč III. kategorija invalidnosti že pravnomočno priznana. Izrek sodbe v tem delu nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi peta točka odločbe z dne 3. 5. 2013, pri čemer ni opredelilo odločbe z dne 3. 5. 2013.
Na katero odločbo se nanaša odločitev in kaj izhaja iz odpravljene pete točke navedene odločbe, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 81, 81/1, 81/1-3, 82, 86. ZDSS-1 člen 82, 82/2.
invalid III. kategorije invalidnosti - zmotna uporaba materialnega prava - pravica do dela s skrajšanim delovnim časom
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe izven dela. Pri delu so potrebne določene omejitve, pa tudi časovna razbremenitev, tako da tožnik lahko drugo delo opravlja le s polovico polnega delovnega časa 4 ure dnevno. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve. Kot je to določeno v 3. alineji prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2, pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % , ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. V sporni zadevi tožnik ne more več opravljati dela s polnim delovnim časom, temveč je potrebna tudi časovna razbremenitev. V takem primeru zavarovanec pridobi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko, kot je to določeno v 82. členu ZPIZ-2. Tak zavarovanec skladno s 86. členom ZPIZ-2 pridobi pravico do delnega nadomestila. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki ga bo opravljal z omejitvami.
Sodišče prve stopnje je zmotno naložilo toženi stranki, da o višini in izplačevanju delnega nadomestila odloči s posebno odločbo v 30 dneh. Ta rok začne teči od pravnomočnosti sodbe dalje. V drugem odstavku 82. člena ZDSS-1 je namreč določeno, da mora v primerih iz prvega odstavka navedenega člena tožena stranka izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da rok, ki je bil naložen toženi stranki za izdajo nove odločbe, teče od pravnomočnosti sodbe dalje.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti z nadaljnjim obstojem preostale delovne zmožnosti na drugem ustreznem delu z omejitvami v polnem delovnem času. Ob takšnem dejanskem stanju, ko torej ni zdravstvenih indikacij za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in sočasnem dejstvu, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost v polnem delovnem času, ni izpolnjen nobeden od dejanskih stanov iz 67. člena ZPIZ-1 in s tem nobeden od predpisanih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.
starostna pokojnina - odmera - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožniku je bila v predsodnem postopku priznana pravica do starostne pokojnine. Pokojnina je za 34 let, 9 mesecev in 5 dni pokojninske dobe zakonito odmerjena od pokojninske osnove v višini 76,5 %. Pri odmeri pokojninske dajatve pravilno ni bilo upoštevano sporno obdobje, saj v matični evidenci ni podatkov o zavarovalnih osnovah, ki bi morali biti predloženi na predpisanih obrazcih M-4, M-8. Torej ni podatkov o plačanih prispevkih, kar je pogoj za upoštevanje zatrjevane zavarovalne dobe pri vključenosti v zavarovanje na temelju poslovodenja in družbeništva. Zavarovancem se zavarovalna doba, za katero so bili dolžni sami plačevati prispevke, upošteva le, če so bili prispevki dejansko plačani. Takšna ureditev je med drugim veljala tudi za osebe, vključene v zavarovanje na temelju lastništva in poslovodenja zasebnih gospodarskih družb. V predsodnem postopku niti pred sodiščem prve stopnje ni bil predložen noben takšen relevanten dokaz, da bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili v tožnikovem primeru za za sporno obdobje plačani prispevki. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in odmero višje starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje
Pri tožniku je mogoče ugotoviti neogibno potrebo po dodatku za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil od 25. 7. 2011 in še nadalje, ker ne zmore samostojno opravljati večine osnovnih življenjskih opravil. Tožnik se z zgornjima okončinama še primerno giblje in se sam hrani, pri vseh ostalih aktivnostih pa potrebuje pomoč. Za samostojno hranjenje in uživanje hrane je potrebno takšno zdravstveno stanje, da upravičenec to potrebo lahko zadovoljuje sam. Samostojno hranjenje ne pomeni nabave hrane, niti priprave hrane in pospravljanja po obedu, ampak da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano, kar pa je pri tožniku, ki z zgornjimi okončinami še primerno giblje, podano. Pri tožniku tako ne gre za stanje po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in za nezmožnost opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v citirani določbi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016493
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/2.
izvedenina - stroški izvedenca - zmotna uporaba materialnega prava
Pravna podlaga za priznanje nagrade za opravljeno izvedensko delo je podana v 249. členu ZPP ter v Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Ta v 2. odstavku 52. člena določa, da za ustno podajanje izvida in mnenja oziroma cenitve pripada izvedencu oziroma cenilcu za vsake začete pol ure 35,00 EUR. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenko še zaslišalo. Iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da se je zaslišanje pričelo ob 9.22 uri in da se je glavna obravnava zaključila ob 10. 22 uri. Ustno podajanje izvedenskega mnenja je trajalo v teh časovnih okvirih in se zaslišanje lahko nanaša le na dvakrat začete pol ure. Glede na takšen obseg ustnega podajanja izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje sodni izvedenki na podlagi 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih zmotno priznalo 105,00 EUR, namesto 70,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je ustrezno znižalo prisojeni znesek.
ZPIZ-2 člen 129, 129-5, 169. ZPIZVZ člen 2. URS člen 8.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - izpolnjevanje pogojev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih odločb tožene stranke, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu. V predmetni zadevi ni podan dejanski stan iz 169. člena ZPIZ-2, po katerem lahko pravice iz obveznega zavarovanja pri zavodu uveljavi le tista oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Ni namreč dejanske niti pravne podlage, da bi se čas aktivne vojaške službe v bivši JLA v spornem obdobju pokojnemu štel kot slovenska zavarovalna doba. Po nacionalni zakonodaji Republike Slovenije je med drugim priznavanje pokojninske dobe iz naslova aktivne službe v bivši JLA zagotovljeno le slovenskim državljanom. Opravljanje vojaške službe na območju Republike Slovenije, ne da bi bila hkrati izpolnjena še nadaljnja navezna okoliščina, in sicer državljanstvo Republike Slovenije, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Tudi ZPIZVZ v 2. členu med drugim pravice in s tem tudi zavarovalno dobo zagotavlja državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Tožničin pokojni mož pa ni bil državljan RS niti uživalec pravic iz 2. člena ZPIZVZ. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani upravni odločbi tožene stranke o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu zakoniti in pravilni.