ZPIZ-2 člen 11, 170. ZUP člen 235, 240, 260, 260-1, 263, 265.
obnova postopka - pritožba v upravnem postopku - rok za pritožbo - zavrženje
Tožnik je vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke v upravnem postopku po preteku 15 - dnevnega roka za vložitev pritožbe, določenega v 235. členu ZUP, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla kot prepozno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odpravo upravnih odločb tožene stranke, ni utemeljen.
Tožnik je predlog za obnovo postopka podal po preteku subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka, določenega v 263. členu ZUP, zato je pravilen zaključek sodišča, da je odločitev tožene stranke, ki je predlog zaradi zamude tega roka zavrgla, pravilna in zakonita. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
starostna pokojnina - pokojninska doba - pogoji za starostno pokojnino - samozaposleni zavarovanci
Z znižanjem starostne meje za enega rojenega otroka za 6 mesecev je tožnica izpolnila predpisano minimalno starost 60 let in 6 mesecev ter ob dopolnjenih 28 letih, 6 mesecih in 13 dneh pokojninske dobe tudi pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji priznana tudi pokojninska doba za čas, ko je bila v zavarovanje vključena kot samozaposlena. Prispevki za to obdobje niso bili plačani. Zavarovalna in s tem pokojninska doba pa se samozaposlenim zavarovancem upošteva le, če so bili plačani prispevki. Tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine z upoštevanjem daljše pokojninske dobe je zato neutemeljen.
V skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti, zato ju je odpravilo, tožnico pa razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je v bistvenem delu svojega zahtevka uspela, tako glede odprave odločb in razvrstitve v ustrezno kategorijo invalidnosti kot glede priznanja pravic. Le glede datuma, od kdaj naprej je pri njej podana invalidnost, sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Vendar pa gre v tem primeru za sorazmerno majhen del zahtevka, ki tudi ni povzročil dodatnih stroškov strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
Sodišče prve stopnje je na eni strani očitalo tožencu, da ni izkazal, da bi tožnika pozval, ali je njegovo vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka in da je kršil načela upravnega postopka, po drugi strani pa je ugotavljalo, da je tožnik po pozivu toženca, naj opredeli, kot kaj je šteti njegovo vlogo z dne 7. 12. 2013, opredelil svojo vlogo kot zahtevo za novo odmero pokojnine, ne pa kot predlog za obnovo postopka ter nato samo tožnikovo vlogo z dne 7. 12. 2013 štelo kot predlog za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2. Iz navedenega izhaja, da so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zavarovalna doba - samozaposleni zavarovanci - plačilo prispevkov
Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe. Ker ni dokazano plačilo prispevkov, mu tega obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Zavarovancem, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, se namreč v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja le, če so bili plačani prispevki.
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22. ZPIZ-2 člen 42.
invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti - skupna pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev - seštevanje dob
Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, v 22. členu določa, da se v primeru, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec v zavarovalno dobo dopolnil. V 25. členu Sporazuma pa je določeno, da mora nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob po teh pravnih predpisih izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. V skladu z 42. členom ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik, invalid I. kategorije invalidnosti, ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe niti s seštevanjem pokojninskih dob. Tožnik je namreč v Republiki Sloveniji dopolnil 1 leto, 5 mesecev in 28 dni ter v Republiki Hrvaški 8 let, 5 mesecev in 5 dni zavarovalne dobe, to je skupaj 9 let, 11 mesecev in 3 dni in ne 10 let in 8 mesecev, kolikor bi tožnik moral dopolniti skupne zavarovalne dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPIZ-2 člen 183., 183/1, 183/2, 183/3. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 260, 260-1, 261, 263, 263/4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38. URS člen 33, 50.
Ob ugotovitvi, da je tožnik s podatki o plačah iz obdobja od 1974 do 1985 razpolagal že v letu 2010 in je na podlagi teh podatkov pri tožencu že dne 1. 4. 2010 poskušal uveljavljati ponovno odmero pokojnine, tožnikova vloga z dne 21. 1. 2014, tudi v primeru, če bi jo toženec štel kot predlog za obnovo postopka, ni pravočasna. Tožnik je namreč zamudil enomesečni subjektivni rok za obnovo postopka iz 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP. Toženec je tožnikovo vlogo za ponovno odmero pokojnine pravilno zavrgel, saj je bila odločitev o priznani in odmerjeni pravici do starostne pokojnine pravnomočna že od leta 1996 dalje. Za uporabo 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe) so določeni pogoji, in sicer mora biti podana kršitev materialne določbe zakona ali podzakonskega akta zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca, ta pa se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Od izdaje in vročitve dokončne odločbe pa je minilo že več kot 10 let (odločba iz leta 1996). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - izpolnjevanje pogojev - poškodba pri delu - poklicna bolezen
Pri tožniku ni prišlo do poškodbe pri delu v smislu 66. člena ZPIZ-2 in posledično tudi ne do takšne poškodbe pri delu, zaradi katere bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, torej da bi bila v vzročni zvezi z ugotovljeno popolno nezmožnostjo za delo oziroma I. kategorijo invalidnosti. Prav tako pri tožniku prišlo do I. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni. To pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje 42. člena ZPIZ-2, po kateri pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicna bolezen, ne glede na pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
invalidnost - vzrok invalidnosti - poškodba izven dela
Če vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico ni mogoče z gotovostjo potrditi, poškodbe izven dela ni mogoče ugotoviti kot vzroka za nastanek invalidnosti. Ob izvedenskem mnenju, da je možganska anevrizma lokalna bolezen veziva, da se pri običajnih anevrizmah ne ugotavlja bolezen vezivnega tkiva, da je takih bolnikov veliko, da so različnih starosti, da do anevrizme prihaja pri popolnoma zdravih ljudeh in da se zgodijo spontano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen in ne posledica škodnega dogodka. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da je vzrok invalidnosti posledica poškodbe izven dela.
invalid II. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - samozaposleni - začetek izplačevanja
Ne glede na to, da je bila tožniku od 6. 1. 2010 dalje priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in tudi pravica do delne invalidske pokojnine, mu od 6. 1. 2010 dalje ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Preden je zavarovanec s posamičnim upravnim aktom ali s sodbo, razvrščen v II. ali III. kategorijo invalidnosti in mu je priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, to je pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, ne more realizirati. Ta se lahko realizira in torej izvrši šele z dokončnostjo odločbe oziroma s pravnomočnostjo sodbe. Realizirana pravica pomeni, da je delovni invalid pričel delati s skrajšanim delovnim časom. Od dneva, ko je pričel delati s skrajšanim delovnim časom, pa je zavarovanec skladno z določbo 159. člena ZPIZ-1 upravičen tudi do izplačevanja delne invalidske pokojnine. V konkretnem primeru je postala sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 6. 2013, s katero je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, pravnomočna in s tem izvršljiva 20. 8. 2013. S tem dnem je tožnik pravno formalno lahko začel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnost s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oziroma že od 6. 1. 2010 dalje, pa čeprav je bila tožniku pravica do dela s skrajšanim delovnim časom priznana od 6. 1. 2010 dalje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožnik z 20. 8. 2013, ko je uskladil obseg zavarovanja z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo, pričel opravljati svojo dejavnost s skrajšanim delovnim časom in je zato odločilo, da je od tega dne dalje na podlagi drugega odstavka 159. člena ZPIZ-1 upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine od 6. 1. 2010 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 274. ZPIZ-1 člen 8, 193, 194, 194/4.
pokojninska doba - dodana doba - čas študija - posebna doba
Dodana doba se upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine in nima nobenega vpliva na določitev odstotka za odmero pokojninske dajatve od pokojninske osnove. Dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uspešno uveljavljati kot pokojninsko dobo v posebnem ugotovitvenem postopku, saj za to ni nobene zakonske podlage. Tožnica zato neutemeljeno uveljavlja, da se ji čas študija všteje v pokojninsko dobo.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22. ZPIZ-1 člen 67, 68, 68-2.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - gostota zavarovanja
V skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine treba izpolniti zakonske pogoje za pridobitev pravice po pravu države pogodbenice, to je pogoje po ZPIZ-1. V skladu z 2. alinejo 68. člena ZPIZ-1 je pravico do invalidske pokojnine mogoče priznati le pod pogojem, če zavarovanec ob nastanku invalidnosti, kadar je njen vzrok poškodba izven dela ali bolezen, dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnica tudi ob upoštevanju skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, na Hrvaškem in v BIH, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe, zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine neutemeljen.
ZFPPIPP člen 104, 104/9. ZPIZ-2 člen 143, 143/1, 143/4. ZZVZZ člen 17, 17-5, 55, 55/2.
legitimacija za pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka v delu, ki se nanaša na sredstva, izplačana iz proračuna – upravitelj – odmera in plačilo nagrade upravitelja – obvezne dajatve – DDV – prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni – obvezni socialni prispevki – določitev in obračun prispevkov
Upravitelj ima pravico do pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče odloči o višini izplačila sredstev iz proračuna za kritje začetnih stroškov postopka.
Upravitelj ni zavezanec za davek na dodano vrednost, zato bi moralo sodišče pri plačilo najnižjega nadomestila nagrade upravitelja za sestavo otvoritvenega poročila upoštevati tudi, da je od tega nadomestila treba plačati še prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Od iste osnove je treba plačati še prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni.
invalidska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva - prepozen predlog za obnovo postopka
Ker je bilo o pravici do invalidske pokojnine odločeno s pravnomočno odločbo, s katero je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine, od njene vročitve pa je preteklo več kot 3 leta, se zahteva tako v primeru, da gre za zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zaradi poklicne bolezni oziroma za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot v primeru, da gre za predlog za obnovo postopka, edino lahko zavrže. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Skladno z 2. odstavkom 267. člena ZUP enako (razen v določenih primerih) ravna organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka in predlog zavrže, če ugotovi, da je od dokončnosti odločb, ki jih želi obnoviti, preteklo več kot 3 leta. Zato je sodišče prve stopnje, ki je sicer drugače kot toženec, ki je štel, da gre za novo zahtevo, štelo, da je tožnik predlagal obnovo postopka, utemeljeno zaključilo, da je bila zahteva pravilno zavržena, in da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti.
invalid II. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. Tožnik dosedanjega dela ni zmožen opravljati, zmožen pa je opravljati delo na drugem delovnem mestu s polovico delovnega časa s stvarnimi omejitvami. Sodišče prve stopnje je tožnika pravilno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti upoštevajoč tožnikove telesne in duševne zmožnosti, njegovo dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pravilno je štelo, da poklicna rehabilitacija pri tožniku ni potrebna. V skladu s 67. členom ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 67. členu ZPIZ-1, saj ni popolnoma nezmožen za delo (I. kategorija invalidnosti ), kot invalid II. kategorije invalidnosti pa ne potrebuje poklicne rehabilitacije za usposobitev za drugo delo z omejitvami.
invalidnost - končano zdravljenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V sodnem postopku je invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju menila, da so pri tožniku potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da zato pri njem invalidnosti še ne ugotavlja. Do tožnikovih pripomb na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in do izpostavljenih vprašanj pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti dejanskega stanja v tej smeri ni razčiščeval toženec v predsodnem postopku. To so vprašanja, kakšna je tožnikova delovna zmožnost na podlagi obstoječega zdravstvenega stanja in ali je pri tožniku prišlo do invalidnosti in zmanjšanja delovne zmožnosti. Še zlasti glede na obstoječe zdravstveno stanje, ko tožnik za hipertenzijo boluje že 25 let oziroma vse od osnovne šole dalje in je vprašanje ozdravljenja ter zaradi stanja roke, v zvezi s katero se tožnik še ni in se ne bo odločil za operativni poseg, je pa invalidska komisija obstoječe stanje roke že ugotavljala. Ob upoštevanju določbe 34. člena ZZVZZ in glede na to, da je v obravnavanem primeru osebna zdravnica začela postopek za oceno tožnikove delazmožnosti, je ostalo odprto tudi vprašanje, ali je pri tožniku še mogoče pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v smislu povrnitve delovne zmožnosti. Po citirani določbi ZZVZZ osebni zdravnik oziroma zdravniška komisija napoti zavarovanca na invalidsko komisijo, če oceni, da ni pričakovati povrnitve delovne zmožnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
Ker je bila tožnica, sicer invalid III. kategorije, na dan 31. 12. 2012 uživalka vdovske pokojnine in ni bila obvezno ali prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, določba 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 zanjo ni uporabljiva in ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 še v času, ko ZPIZ-1 ni več veljal.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - starost
Tožnica je ob smrti moža 27. 8. 1992 dopolnila le 27 let starosti, zato na strani zavarovanega družinskega člana do moževe smrti ni izpolnjen pogoj 53 let in 6 mesecev starosti iz 1., 3. in 4. odstavka 53. člena ZPIZ-1, niti pogoj 48 let in 6 mesecev starosti za čakalno dobo po 3. in 4. odstavku istega člena ZPIZ-2. Prav tako ni dokazano, da bi bila tožnica ob moževi smrti trajno nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti (2. alinea 1. odstavka 53. člena). Izpolnjen ni niti dejanski stan za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 3. alinei 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 po odpadu otroka leta 2004, saj do takrat tožnica ni bila uživalka družinske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - potni stroški priče
Čeprav sodišče prve stopnje potnih stroškov priče še pred zaključkom postopka ni naložilo v plačilo tožniku, ki je predlagal njeno zaslišanje, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je po izdaji sicer še nepravnomočne sodbe, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo, in ob upoštevanju toženčevega neuspeha v sporu, plačilo teh stroškov naložilo tožencu.
definicija invalidnosti - invalidnost III. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju - delovna zmožnost ob nastopu dela
Invalidnosti ni mogoče ocenjevati zgolj za zadnje delovno mesto, na katero je zavarovanec razporejen, ampak v povezavi s splošnim delom definicije, ki zmanjšanje delovne zmožnosti navezuje na možnost zagotovitve, ohranitve delovnega mesta oziroma poklicnega napredovanja. Pri tožniku zato invalidnost ne more biti ocenjevana niti pogojevana zgolj z dejstvom, da kljub pozitivnemu zdravniškemu spričevalu, ki ga ni izdal pooblaščeni specialist medicine dela, za delo pomožnega gradbenega delavca ob zaposlitvi v letu 2011 ni bil zmožen. Bistveno je, da je istovrstno delo, na podlagi katerega je bil tudi pokojninsko in invalidsko zavarovan, opravljal že od leta 2001 in da je v času zavarovanja dejansko prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, da zaradi skoliotične deformacije hrbtenice in telesa za delo pomožnega gradbenega delavca več ni zmožen, zmožen pa je za lahko fizično delo s stvarnimi omejitvami v polovičnem delovnem času, tožnika pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami v krajšem delovnem času in toženi stranki naložilo odločitev o delni invalidski pokojnini.