invalid III. kategorije invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožnici, ki boluje za izrazito somatomorfno bolečinsko motnjo, še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in za stanje iz 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnost
Pri tožniku ni bilo ugotovljenih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta vodje gradbenih del, oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njem invalidnost ni podana. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-186/12-34 izhaja, da je Ustavno sodišče RS v III. točki izreka toženi stranki naložilo izdajo novih odločb, s katerim bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe lahko učinkujejo le za naprej (44. člen ZUSTS), zato je ta del ustavne odločbe namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin niso vložili, kot izhaja iz 36. in 37. točke obrazložitve. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, imajo možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostavitvi stanja, ki je veljalo pred njimi.
Odločbo Ustavnega sodišča RS je treba torej razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUSTS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke. Pravica tožnika do plačila razlike pokojnine je bila realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa tožnik z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja je namreč odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obrestih. Ker prvostopenjsko sodišče ni po vsebini odločalo o pravilnosti in zakonitosti odločb tožene stranke, temveč je v tem delu tožbo zavrglo, ker je napačno štelo, da ni podan pravni interes tožnika, mora prvostopenjsko sodišče najprej odločiti o tožbenem zahtevku glede odprave odločb tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje.
Z vzpostavitvijo stanja na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena ZOPRZUJF, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno priznano pokojnino, pravica do izpodbijanja in odprave upravne odločbe o negativni uskladitvi pokojnine, ni izgubljena. Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da bi v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavljala uživalce pravic, ki so bili aktivni in vložili pravno sredstvo zoper posamične upravne akte o negativni uskladitvi pokojnine.
Izrek izpodbijane sodbe je pavšalen, saj iz njega ne izhaja, iz naslova katere glavnične terjatve so zavrnjene vtoževane zakonske zamudne obresti. Navedena pomanjkljivost izreka sodbe je posledica nezadostno opredeljenega tožbenega zahtevka in nepostopanja sodišča po 285. členu ZPP. Kadar tožbeni zahtevek v sporih o pravicah iz socialnih zavarovanj ni zadostno opredeljen, ga je v skladu z 2. odstavkom 73. člena ZDSS-1 potrebno opredeliti najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Še zlasti v zadevah, v katerih ni kvalificiranega pooblaščenca, je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva stranke na takšno pomanjkljivost dolžno opozoriti ter na ta način pridobiti potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, pomembno za sodno odločbo. Ker je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 63/2, 75, 75/2. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 37, 394, 394/5, 394/7. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/2, 27/5, 28, 28/1, 28/1-1, 28/1-2, 28/2, 28/4. Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 45, 46.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Tožnik je do dneva vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine dopolnil 62 let, 10 mesecev in 22 dni starosti. Ob dokončnosti izpodbijane odločbe je bil star 63 let, 8 mesecev in 2 dni. Skupno je dopolnil 33 let, 11 mesecev in 11 dni zavarovalne dobe. Od tega je 25 let, 1 mesec in 20 dni dobe dopolnil pri slovenskem, 8 let, 9 mesecev in 21 dni pa pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. Glede na dopolnjeno starost in zavarovalno dobo niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine niti do sorazmernega dela starostne pokojnine po ZPIZ-2, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje oziroma pred njim že toženec. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - prenehanje pravice - delo na črno - pravnomočnost odločbe
Po 10. alineji 1. odstavka 65. člena ZUTD zavarovancu oz. uživalcu preneha pravica do nadomestila za brezposelnost z dnem ugotovitve organa prve stopnje, da obstaja razlog iz 8. alineje 1. odstavka 129. člena ZUTD, ki določa, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb, če ugotovi, da dela oziroma je delala, ali je oziroma je bila zaposlena na črno. Tožnik je bil iz evidence brezposelnih oseb brisan zaradi dela na črno, ugotovljenega s pravnomočno upravno odločbo, kar ima za posledico tudi prenehanje pravice do nadomestila za brezposelnost. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost za sporno obdobje.
lastnost zavarovanca - opravljanje samostojne dejavnosti - uživalka pokojnine
ZPIZ-2 v četrtem odstavku 406. člena določa, da uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi ZPIZ-2 opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena ZPIZ-2, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve ZPIZ-2 uskladi svoj status z določbami 116. člena ZPIZ-2. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedena določba ne velja za tožnico, ki ob uveljavitvi ZPIZ-2, tj. 1. 1. 2013, še ni bila uživalka pokojnine. Tožnica se je upokojila šele 22. 5. 2013, torej po uveljavitvi ZPIZ-2. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ZPIZ-2 za razliko od ZPIZ-1 ne omogoča več t. i. sočasnega dvojnega statusa upokojenca in zavarovanca, kar je omogočala določba 18. člena ZPIZ-1, ki je urejala izvzem iz zavarovanja. Po novi ureditvi v skladu z ZPIZ-2 se morajo vse osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot samostojni podjetniki posamezniki, obvezno vključiti v zavarovanje.
V konkretnem primeru ocena invalidnosti ni mogoča, ker pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno. Ni namreč objektivizirane medicinske dokumentacije, da bi v skladu s splošnim delom definicije iz 1. odstavka 63. členom ZPIZ-2 sploh bilo mogoče ugotavljati, ali gre pri tožnici dejansko za takšne spremembe v njenem zdravstvenem stanju, da jih z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije več ni mogoče odpraviti. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 63 let in 1 mesec starosti in 30 let in 15 dni pokojninske dobe in mu je bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na ustrezno delo priznana pravica do starostne pokojnine, upoštevaje 36. člen ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2. V 394 členu ZPIZ-2 je določeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Kljub vložitvi zahteve v času veljavnosti ZPIZ-2 je za delovne invalide ob izpolnjevanju pogojev, določenih v četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, določeno, da se lahko upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Ker gre v konkretnem primeru za upokojitev po določbah prej veljavnega zakona, to je ZPIZ-1, je toženec tožniku pravilno odmeril pokojnino v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne pokojninske osnove, pri čemer je bila pokojninska osnova v skladu s 3. odstavkom 391. člena ZPIZ-2 pravilno preračunana s faktorjem 0,732. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
evidenca brezposelnih oseb - prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb, v katerih je bilo odločeno, da se tožnik izbriše iz evidence brezposelnih oseb, ker se določenega dne ni javil na vabilo delodajalca. Presodilo je, da je odločitev tožene stranke pravilna, ker naj bi tožnik zavrnil primerno oziroma ustrezno zaposlitev. Takšna odločitev sodišča je zmotna. Razlogi za izbris iz evidence brezposelnih oseb so določeni v 129. členu ZUTD. Po 6. alineji 129. člena ZUTD zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih, če brezposelna oseba odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev ali si pri razgovoru za zaposlitev ne prizadeva za pridobitev zaposlitve. Vendar iz izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe, potrjene z dokončno odločbo, izhaja, da naj bi bil razlog za izbris neudeležba na razgovoru pri delodajalcu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je navedeno, da je tožnik določenega dne odklonil ustrezno zaposlitev. Ker pa se je tožnik javil na razgovor, razlog za prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ni podan. Odločba mora po 210. členu ZUP vsebovati tudi izrek in obrazložitev. Iz izreka posamičnega upravnega akta mora izhajati jasna odločitev upravnega organ, ki mora biti tudi utemeljena v obrazložitvi, torej mora biti izrek v skladu z obrazložitvijo odločbe. Vendar pa sodišče nima pravne podlage, da bi v škodo stranke, ki je vložila tožbo, odločitev v izreku popravilo tako, da bi določilo drug razlog za izbris iz evidence, kot ga je določila tožena stranka. Izpodbijana prvostopenjska odločba je nejasna, izrek pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik javil na vabilo delodajalca. Po 11. členu ZUTD pa se šteje, da brezposelna oseba aktivno išče zaposlitev, če se udeležuje zaposlitvenih razgovorov na vabilo delodajalca, zavoda ali drugih izvajalcev ukrepov. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo.
invalidnina - telesna okvara - Seznam telesnih okvar
Pri tožniku je zaradi nevroloških motenj, in sicer vidno prostorskih funkcij, neprepoznave obrazov, motnje pozornosti in spomina, telesna okvara v višini 50 % po Samoupravnem Sporazumu o Seznamu telesnih okvar izkazana od 13. 5. 2013 dalje in ni podana do 31. 12. 2012. To pa pomeni, da ni izpolnjen dejanski stan iz 144. člena v zvezi s 143. členom ZPIZ-1. Pri tožniku bi morala telesna okvara obstajati oz. nastati najpozneje do 31. 12. 2012, da bi bilo v skladu s 390. členom ZPIZ-2 zaradi uvedbe predsodnega postopka že 14. 8. 2012 mogoče pravico do invalidnine priznati ob uporabi ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine utemeljeno zavrnilo.
Toženec je pravilno opravil končno odmero starostne pokojnine na podlagi 391. člena ZPIZ-1 in 294. člena ZPIZ/92 in skladno z določbami ZTPPIZ ter Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji. Pokojninska osnova je bila pravilno oblikovana na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač od 1982 do 1991 (24. in 25. člen ZTPPIZ). Pokojnina glede na dopolnjenih 35 let pokojninske dobe pa je bila pravilno odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove (25. člen Statuta). Toženec je pri končni odmeri opravil tudi revizijo podatkov o plači, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je podatek o plači za leto 1984 pravilno upoštevan, kot izhaja iz matične evidence, podatka za leto 1976 ni bilo mogoče pridobiti, in da je bil pri odmeri akontacije starostne pokojnine napačno upoštevan podatek o plači za leto 1978. Prav ob upoštevanju pravilnih podatkov o plači za to leto je bila končna odmera starostne pokojnine nižja, kot pa je bila na podlagi napačnih podatkov o plači za to leto prej odmerjena akontacija. Ker niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo odločbe, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za priznanje višje pokojnine utemeljeno zavrnjen.
invalid III. kategorije invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPIZ-2 za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, tožnik pa tudi ni dopolnil 65 let starosti ob ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti.
Tožena stranka je tožniku napačno priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, saj pravico do premestitve v skladu z 81. členom pridobi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji po prvem odstavku 72. tega člena zakona; zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Pri tožniku gre za zavarovanca s III. kategorijo invalidnosti, katerega delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %. Ob upoštevanju, da tožnik ni sposoben dela opravljati v polnem delovnem času, gre tožniku pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega v skladu z 82. členom ZPIZ-2.
Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da pri tožniku obstoji invalidnost III. kategorije, odločalo tudi o njegovih pravicah iz naslova invalidnosti in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter s tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka. V zahtevku za ugotavljanje invalidnosti I. kategorije so vsebovani tudi zahtevki za ugotovitev nižje (manj) kategorije in s tem tudi zahtevki za uveljavitev ostalih pravic iz naslova invalidskega zavarovanja.
Tožnik je dne 29. 5. 2012 v roku, določenem v odločbah za vštetje obdobja zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka v zavarovalno dobo, v celoti poravnal prispevke pokojninske dobe za čas zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka, zato se mu je s tem dnem dokupljena doba lahko štela v pokojninsko dobo in upoštevala pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dokupljena doba se vrednoti po določbah tistega zakona, ki je veljal v času zahteve za dokup oziroma plačila prispevkov in ni odločilno, na katero obdobje se nanaša dokupljena doba. Dokupljena doba je vzpostavljena z izdajo odločbe in izpolnitvijo pogojev določenih v odločbi, to je s plačilom prispevka. Brez plačanega prispevka pokojninska doba ne more obstajati. Toženec je dokupljeno pokojninsko dobo vrednotil tako kot določa ZPIZ-1 v določbi 409. člena in pri odmeri pravice do starostne pokojnine odstotkovno vrednotil po zakonu, veljavnem v času vložitve zahteve oziroma plačila prispevka. Ker je toženec dokupljeno pokojninsko dobo pravilno vrednotil glede na datum vložene zahteve in plačanih prispevkov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in odmero starostne pokojnine v višjem znesku.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku, ki je bil že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in bolezni, je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, tako da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne dodatne omejitve in tudi časovna razbremenitev. Pri tožniku pa ni prišlo do izgube delovne zmožnosti niti pri tožniku ni podana poklicna invalidnost v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški razporejen v I. kategorijo invalidnosti. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da gre pri vprašanju, ali je pri nekomu nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti je podana, za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretni zadevi je torej potrebno vprašanje invalidnosti presojati po določbah ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev (67. člen ZPIZ-1) za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. ZUP člen 260, 260-3.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Ker je odločba toženca z dne 9. 4. 2013 o odmeri in izplačevanju pokojnine temeljila na sodbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, tožbeni zahtevek pa v reviziji zavrnjen, je toženec postopal po 3. alineji 260. člena ZUP in po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 9. 1. 2014, s katero je odpravil odločbo z dne 9. 4. 2013 o odmeri starostne pokojnine in s katero je bilo odločeno, da se bo pokojnina začela izplačevati po predložitvi odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, da se pokojnina na podlagi slovenske pokojninske dobe v BIH ne izplačuje več od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. Tožnik zoper odločbo z dne 9. 1. 2014 ni vložil pritožbe, zato je ta postala dokončna in pravnomočna, odločba z dne 9. 4. 2013, na podlagi katere tožnik vtožuje svojo terjatev (sorazmerni dela starostne pokojnine), pa ni več veljaven pravni akt. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnin. S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je odpadla pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine, z odločbo z dne 9. 1. 2014 pa je odpadla tudi podlaga za odmero in izplačevanje te pokojnine. Veljavni sta torej odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 1. 2011, s katerima je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.
ZUTD člen 63, 63/2, 65, 65/4, 140, 140/1, 140/1-1, 140/2, 140/2-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-4, 116, 116/3.
denarno nadomestilo za brezposelne - vračilo - sodna poravnava
V danem primeru je toženka zahtevala vračilo denarnega nadomestila na podlagi odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZUTD. V četrtem odstavku 65. člena ZUTD je določeno, da določba tretjega odstavka tega člena o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila velja tudi v primeru, ko zavarovanec v delovnem sporu, v katerem zahteva varstvo svojih pravic, skladno s 7. in 8. alinejo drugega odstavka 63. člena tega zakona, umakne tožbo in sklene sodno poravnavo oziroma sporazum, ki ne obsega ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji razlog prenehanja pravice do denarnega nadomestila po četrtem odstavku 65. člena ZUTD. Tožnica je zahtevala sodno varstvo zaradi tega, ker ji je delodajalec zaključil delovno razmerje s potekom odpovednega roka, pri tem pa ni upošteval določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR, da je bila ob poteku odpovednega roka začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Ravno ta del varstva pravic delavcev zaradi bolezni je bil s sodno poravnavo v celoti saniran in tako tožnici ni mogoče očitati, da je sklenila sodno poravnavo, iz katere ni razvidno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito. Ker razlog iz četrtega odstavka 65. člena ZUTD v konkretnem primeru ne obstoji, je prvostopenjsko sodišče pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
odmera starostne pokojnine - sorazmerni del - ponovna odmera - enako dejansko stanje - enaka pravna podlaga
O tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po 22. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bila zahteva zavrnjena v skladu z določbo 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. V 3. odstavku 36. člena Sporazuma je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega zakona. To velja tudi za samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Ker je nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do pokojnine na podlagi mednarodnega sporazuma med Bosno in Hercegovino in Republiko Avstrijo, glede na določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma, tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni bil upravičen do odmere starostne pokojnine na podlagi tega Sporazuma. Tožnik je namreč pri Bosansko - Hercegovskem nosilcu zavarovanja ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po Sporazumu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za isto dejansko stanje in isto pravno podlago, zato je drugostopenjski organ tožene stranke tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrgel na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odločitev tožene stranke, da se pokojnina, odmerjena z odločbo v postopku obnove, izplačuje od 1. 10. 2012, pravilna in zakonita. Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje, da bi se mu morala odmerjena pokojnina izplačevati že od 3. 5. 2009, saj za to ni pravne podlage. Tako 263. člen ZPIZ-1 kot tudi 183.člen ZPIZ-2 določata, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
V zvezi s tožnikovim zahtevkom za vrnitev prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni pravne podlage za zahtevek tožnika po vrnitvi prispevkov za prostovoljno pokojninsko zavarovanje za obdobje 6 mesecev in je zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je zmotna, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Tožena stranka namreč o tožnikovem zahtevku za vrnitev prispevkov še ni odločala, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih. V skladu s 63. členom ZDSS-1 je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja v tujini - izpolnjevanje pogojev
ZPIZ-1 v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnik je bil v času vložitve zahteve in tudi v času odločanja tožene stranke vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Bosni in Hercegovini, in sicer kot direktor družbe A. d.o.o.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tudi v Bosni in Hercegovini je status aktivnega zavarovanca ovira za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ali v Bosni in Hercegovini, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do starostne pokojnine.