vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - starost
Tožnica je ob smrti moža 27. 8. 1992 dopolnila le 27 let starosti, zato na strani zavarovanega družinskega člana do moževe smrti ni izpolnjen pogoj 53 let in 6 mesecev starosti iz 1., 3. in 4. odstavka 53. člena ZPIZ-1, niti pogoj 48 let in 6 mesecev starosti za čakalno dobo po 3. in 4. odstavku istega člena ZPIZ-2. Prav tako ni dokazano, da bi bila tožnica ob moževi smrti trajno nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti (2. alinea 1. odstavka 53. člena). Izpolnjen ni niti dejanski stan za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 3. alinei 1. odstavka 53. člena ZPIZ-2 po odpadu otroka leta 2004, saj do takrat tožnica ni bila uživalka družinske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do vdovske pokojnine ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - potni stroški priče
Čeprav sodišče prve stopnje potnih stroškov priče še pred zaključkom postopka ni naložilo v plačilo tožniku, ki je predlagal njeno zaslišanje, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je po izdaji sicer še nepravnomočne sodbe, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo, in ob upoštevanju toženčevega neuspeha v sporu, plačilo teh stroškov naložilo tožencu.
Ker je bila tožnica, sicer invalid III. kategorije, na dan 31. 12. 2012 uživalka vdovske pokojnine in ni bila obvezno ali prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, določba 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 zanjo ni uporabljiva in ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 še v času, ko ZPIZ-1 ni več veljal.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0015610
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
vdovska pokojnina - nova zahteva - pravnomočna odločba
Z odločbo je že pravnomočno odločeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev niti za priznanje družinske niti vdovske pokojnine po pokojnem možu. Razlog za zavrnilno odločbo je bil neizpolnjen pogoj starosti ob nastanku zavarovalnega primera, to je ob smrti moža, kakor tudi neizpolnjen pogoj starosti ob prenehanju izplačevanja družinske pokojnine otroku. Toženec je novo zahtevo za priznanje vdovske pokojnine utemeljeno zavrgel, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila kljub temu, da je tožnica dopolnila starost 55 let. Za odločitev namreč ni pomembna starost ob vložiti zahteve, pač pa starost ob smrti moža oz. starost ob prenehanju izplačevanja družinske pokojnine otroku.
definicija invalidnosti - invalidnost III. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju - delovna zmožnost ob nastopu dela
Invalidnosti ni mogoče ocenjevati zgolj za zadnje delovno mesto, na katero je zavarovanec razporejen, ampak v povezavi s splošnim delom definicije, ki zmanjšanje delovne zmožnosti navezuje na možnost zagotovitve, ohranitve delovnega mesta oziroma poklicnega napredovanja. Pri tožniku zato invalidnost ne more biti ocenjevana niti pogojevana zgolj z dejstvom, da kljub pozitivnemu zdravniškemu spričevalu, ki ga ni izdal pooblaščeni specialist medicine dela, za delo pomožnega gradbenega delavca ob zaposlitvi v letu 2011 ni bil zmožen. Bistveno je, da je istovrstno delo, na podlagi katerega je bil tudi pokojninsko in invalidsko zavarovan, opravljal že od leta 2001 in da je v času zavarovanja dejansko prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, da zaradi skoliotične deformacije hrbtenice in telesa za delo pomožnega gradbenega delavca več ni zmožen, zmožen pa je za lahko fizično delo s stvarnimi omejitvami v polovičnem delovnem času, tožnika pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami v krajšem delovnem času in toženi stranki naložilo odločitev o delni invalidski pokojnini.
invalidska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva - prepozen predlog za obnovo postopka
Ker je bilo o pravici do invalidske pokojnine odločeno s pravnomočno odločbo, s katero je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine, od njene vročitve pa je preteklo več kot 3 leta, se zahteva tako v primeru, da gre za zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zaradi poklicne bolezni oziroma za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot v primeru, da gre za predlog za obnovo postopka, edino lahko zavrže. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Skladno z 2. odstavkom 267. člena ZUP enako (razen v določenih primerih) ravna organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka in predlog zavrže, če ugotovi, da je od dokončnosti odločb, ki jih želi obnoviti, preteklo več kot 3 leta. Zato je sodišče prve stopnje, ki je sicer drugače kot toženec, ki je štel, da gre za novo zahtevo, štelo, da je tožnik predlagal obnovo postopka, utemeljeno zaključilo, da je bila zahteva pravilno zavržena, in da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti.
ZPIZ-2 člen 68, 403, 403/3, 428. ZPIZ-1 člen 143, 143/1, 149. Pravilnik v postopku ugotavljanja in priznavanja poklicne bolezni člen 4.
telesna okvara - invalidnina
Veljavni ZPIZ-2 ne zagotavlja več pravice do invalidnine na temelju telesnih okvar, ki so posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Tožničine zdravstvene težave, ki sicer predstavljajo 30 % telesno okvaro, so posledica degenerativnih sprememb zaradi patoloških procesov na hrbtenici, ki so postopoma prispevali k nastanku zdravstvenih težav in se tudi klinično manifestirali. So posledica bolezni in ne poklicne bolezni, zato nima pravice do invalidnine.
invalidnost - končano zdravljenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V sodnem postopku je invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju menila, da so pri tožniku potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da zato pri njem invalidnosti še ne ugotavlja. Do tožnikovih pripomb na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in do izpostavljenih vprašanj pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti dejanskega stanja v tej smeri ni razčiščeval toženec v predsodnem postopku. To so vprašanja, kakšna je tožnikova delovna zmožnost na podlagi obstoječega zdravstvenega stanja in ali je pri tožniku prišlo do invalidnosti in zmanjšanja delovne zmožnosti. Še zlasti glede na obstoječe zdravstveno stanje, ko tožnik za hipertenzijo boluje že 25 let oziroma vse od osnovne šole dalje in je vprašanje ozdravljenja ter zaradi stanja roke, v zvezi s katero se tožnik še ni in se ne bo odločil za operativni poseg, je pa invalidska komisija obstoječe stanje roke že ugotavljala. Ob upoštevanju določbe 34. člena ZZVZZ in glede na to, da je v obravnavanem primeru osebna zdravnica začela postopek za oceno tožnikove delazmožnosti, je ostalo odprto tudi vprašanje, ali je pri tožniku še mogoče pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v smislu povrnitve delovne zmožnosti. Po citirani določbi ZZVZZ osebni zdravnik oziroma zdravniška komisija napoti zavarovanca na invalidsko komisijo, če oceni, da ni pričakovati povrnitve delovne zmožnosti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
sorazmerni del pokojnine - nepopolna tožba - zavrženje tožbe
K tožbi ni bila priložena dokončna odločba, ki jo je v tožbi omenjal tožnik. Zato ga je sodišče pozvalo, da to odločbo posreduje. Ker v postavljenem roku sodišču te dokončne odločbe ni posredoval, je bila tožba utemeljeno zavržena kot nepopolna.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38, 38/1, 38/5. ZPIZ-2 člen 60, 60/1, 60/1-2, 109, 109/3, 111.
vdovska pokojnina - odmera - Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo - nova odmera pokojnine
Pokojnemu tožničinemu možu je bila pokojnina po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo na podlagi dobe, prebite v Sloveniji, že odmerjena. Do te pokojnine je bil upravičen tudi na dan smrti, vendar se mu zaradi varstva pridobljenih pravic tako odmerjena pokojnina ni izplačevala. Izplačevala se mu je prvotno priznana pokojnina, odmerjena od skupne slovenske in srbske dobe. Do izplačevanja te pokojnine je bil upravičen le pokojni. Zato je bila tožnici vdovska pokojnina pravilno odmerjena od pokojnine, ki je bila pokojnemu možu odmerjena na podlagi slovenske dobe po Sporazumu, in je tožbeni zahtevek na odmero vdovske pokojnine od višjem znesku, to je od pokojnine, ki se je pokojnemu možu izplačevala, neutemeljen.
ZPIZ-2 člen 394. ZPIZ-1 člen 26, 41, 41/2, 55, 193, 193/1.
starostna pokojnina - ponovna odmera - služenje vojaškega roka - dodana doba
Tožena stranka je obdobje služenja vojaškega roka upoštevala pri izračunu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Gre za dodatno dobo, ki pa na samo odmero pokojnine nima nobenega vpliva. V zvezi z upoštevanjem nadomestil za čas začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež) ni bistven znesek nadomestila, ki ga je prejemal tožnik, temveč je odločilna osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, ki jih je tožena stranka pravilno upoštevala pri odmeri starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se starostna pokojnina odmerila v višjem znesku, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPIZ-2 člen 129, 129/1, 129/1-5. ZPIZ92 člen 202. ZTPPIZ člen 48, 50.
zavarovalna doba - pokojninska doba - čas dela na kmetijskem posestvu
V skladu z določbami ZTPPIZ se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in v zavarovanju. To pomeni, da se določeno obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba lahko všteje samo pod tema pogojema, torej, če je dokazano, da je bil zavarovanec na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in na tej podlagi tudi zavarovan. Ker je sodišče prve stopnje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo tožniku priznalo vtoževano obdobje zgolj na podlagi zaključka, da je delo na družinski kmetiji imelo elemente delovnega razmerja, hkrati pa ugotovilo, da ni izkazano, da bi bil tožnik za navedeno obdobje zavarovan, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z vštetjem v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo čas dela na kmetijskem posestvu.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-2, 60/2-3, 60/3.
invalidska pokojnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje v izreku - ocena invalidnosti - invalidnost - svoj poklic
V izpodbijani sodbi je prišlo do bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. V I. točki izreka je zavrnjen zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, sočasno pa v II. točki izreka drugostopenjski upravni akt delno odpravljen. Hkrati je podana zatrjevana procesna kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP glede pravno relevantnega dejstva o tem, ali je kot tožnikov svoj poklic potrebno šteti tudi različna mizarska dela, ki bi jih bil v skladu z izobrazbo, dodatno usposobljenostjo in izkušnjami, ob določenih omejitvah še zmožen opravljati v polnem delovnem času. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu toženca namreč izhaja le, da ima tožnik pridobljeno kvalifikacijo parketarja, in da je kot s.p. to dejavnost dejansko tudi opravljal že od leta 1987. Sodišče tega dejstva samo ni razčiščevalo, temveč se je pri razsoji zadeve oprlo izključno na izpoved medicinskega strokovnjaka, čeprav ne gre za okoliščino, ki bi lahko bila predmet medicinskega izvedenstva. Zaradi takšne nepravilnosti in pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje o tem, ali ima tožnik ustrezno strokovno izobrazbo in usposobljenost za lažja mizarska dela, na katero bi se v okoliščinah konkretnega primera ocenjevala invalidnost, nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Tožnik je zaradi istih zdravstvenih težav že uveljavljal priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in sicer po določbah ZPIZ-1. V času, ko je že tekel postopek o isti upravni stvari, pa je tožnik ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ker gre za isto upravno stvar, bi morala tožena stranka zahtevo zavreči, ne pa je obravnavati po vsebini. Istočasno o isti upravni stvari ne moreta potekati dva postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter zaradi pravilne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo ter zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zavrglo.
Ker je tožnik vložil vlogo v tujem jeziku, ga je sodišče s sklepom pozvalo, da jo v roku 15 dni prevede v slovenski jezik in ga hkrati tudi opozorilo na pravne posledice, če ne bo postopal v skladu s sklepom sodišča. Ta sklep je bil poslan tožniku neposredno v tujino z mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR), ki jo je podpisala njegova žena. Za mednarodno povratnico v skladu z mednarodnimi poštnimi standardi velja, da jo lahko podpiše naslovnik ali v skladu s predpisi naslovne države druga pooblaščena oseba ali delavec naslovne pošte. Skladno z mednarodnimi pravnimi predpisi so bili sprejeti Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve, ki v 2. odstavku 20. člena določajo, da se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se vročijo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem pošiljk. Tožnik v postavljenem roku vloge ni prevedel v slovenski jezik, temveč jo je prevedel šele po izteku roka. Zato je sodišče vlogo v tujem jeziku zakonito zavrglo.
ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 41, 41/1, 41/1-1, 41/2, 44, 46, 203/1. ZDR člen 143, 143/3. ZZZPB člen 17b.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - napoteni delavci - nadurno delo - denarno nadomestilo za primer brezposelnosti
Zavarovancu se za čas napotitve na delo v tujino pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila izplačevana, temveč le tista višina, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se mu pri odmeri starostne pokojnine upošteva plača, kot je bila dejansko izplačana.
V pokojninsko osnovo ni mogoče všteti vseh opravljenih nadur, temveč le toliko, kolikor je to dovoljeno po ZDR (največ 8 ur na teden, 20 ur na mesec, 180 oziroma 170 ur na leto). Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za več oziroma vse opravljene nadure.
Pri izračunu pokojninske osnove se za čas prejemanja nadomestila po ZZZPB praviloma upoštevajo prejeta nadomestila. Plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki, iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila se upošteva le v primeru nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, ko zavarovanec skladno s 17.b členom ZZZPB prejema nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. Ker je tožnik v spornih obdobjih prejemal denarno nadomestilo po ZZZPB, ni pa bil nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov, neutemeljeno uveljavlja, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za leto pred prejemanjem tega nadomestila.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS0015592
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
vdovska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva
O pravici do vdovske pokojnine je bila že izdana zavrnilna odločba, saj je bilo ugotovljeno, da med tožnico in pokojnim ni obstajala takšna življenjska skupnost, ki bi bila po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Nova zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila utemeljeno zavržena, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve.
Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.
Tožnica in pokojni (bivši mož) sta imela dva skupna otroka. Med njima ni šlo le za gospodinjsko skupnost ali skupnost zaradi pomoči in nege v starosti ali bolezni, temveč je bila več kot eno leto pred smrtjo podana zunajzakonska skupnost, ki je imela vidne posebnosti zakonske skupnosti in je bila neposrednejša oziroma intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost. V obdobju po ločitvi se je njun odnos spremenil, izboljšal do te mere, da sta spet zaživela skupaj kot pred ločitvijo. Ker so med njima tako v zadnjem letu obstajali elementi izvenzakonske skupnosti v takšnem obsegu, ki so bili po vsebini taki kot obstajajo v realnem življenju med zakoncema, je tožnica upravičen do dela vdovske pokojnine po pokojnem bivšem možu.
Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil po ZPIZ-1, pravico pa je uveljavljal v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zato je potrebno pri odločanju o pravici in odmeri starostne pokojnine upoštevati prehodno določbo 391. člena ZPIZ-2. V 3. odstavku je določeno, da se pri odmeri pokojnine pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom, in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Toženec je zato pravilno uporabil valorizacijski količnik iz 37. člena ZPIZ-2 in nato še količnik 0,732. Tožbeni zahtevek na priznanje višjega sorazmernega dela starostne pokojnine brez valorizacije po 37. členu ZPIZ-2 in preračuna s količnikom 0,732 je zato neutemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.