ZPIZ-2 člen 35, 394. ZPIZ-1 člen 36, 39, 39/4, 50, 55, 187, 402, 406, 409. Uredba ES o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6, 52.
starostna pokojnina - odmera - hrvaška doba - Sporazum o socialnem zavarovanju
Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta sklenili sporazum o socialnem zavarovanju, ki je pričel veljati s 1. 2. 1998. S tem Sporazumom je določeno, da je Hrvaška pokojninska doba tuja doba in zato ni več vštevna po slovenskih predpisih. Ker gre za zavarovalni primer, ki je nastopil po 30. 6. 2013 (vstop Republike Hrvaške v ES) pa se v obravnavani zadevi pri upokojitvi ne upošteva Sporazum, temveč Uredba. V predmetni zadevi je namreč datum upokojitve kot zavarovalni primer nastopil od 18. 7. 2013 dalje. Zato je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno uporabilo Uredbo in določbo 6. člena, ki omogoča seštevanje obdobij, pridobljenih v različnih državah članicah, če se ta ne prekrivajo. V citirani določbi 6. člena Uredbe je tudi izrecno določeno, da velja seštevanje obdobij zgolj za presojo pridobitve, trajanje ali ponovne pridobitve pravice do dajatve. Medtem ko samo dodelitev dajatve oziroma odmero pokojnine, ureja 52. člen Uredbe in sicer tako, da se pri odmeri upošteva le zavarovalna doba, ki jo je zavarovanec prebil pri domačem nosilcu zavarovanja.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri odmeri sorazmernega dela pokojnine pravilno upoštevalo pokojninsko dobo, prebito v zavarovanju v Sloveniji. Za pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil na Hrvaškem, pa mu bo hrvaški nosilec zavarovanja ob predpostavki, da izpolnjuje za to tudi pogoje, priznal pravico do starostne pokojnine po hrvaški nacionalni zakonodaji.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 51.
izvedensko mnenje - nagrada
Zmotno je stališče pritožnika, da se lahko materialni stroški v višini 10 % od odmerjene nagrade priznajo le pri izdelavi zelo zahtevnega ali izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja. Pri materialnih stroških gre za stroške, ki jih ima izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja (stroški pisarniškega materiala, papirja, kopij, telefonskih in poštnih storitev zaradi komunikacije s sodiščem, število izdelanih izvodov, stroški za tipkanje poročila, itd.). V danem primeru pritožnik prezre obseg mnenja, dejstvo da je bilo izvedensko delo izdelano v treh izvodih (za sodišče in stranke) in ob upoštevanju drugih stroškov izvedenca s pripravo mnenja (poštne storitve zaradi komuniciranja s sodiščem, itd.) so materialni stroški odmerjeni skladno s tretjim odstavkom 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v višini 10 % od odmerjene nagrade. Pritožbeno zavzemanje za znižanje na 5 % od odmerjene nagrade je neutemeljeno.
invalid III. kategorije invalidnosti - sprememba v invalidnosti
Pri tožniku, ki je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni v višini 50 % in poškodbe pri delu v višini 50 %, in mu je bila že priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje časovne razbremenitve po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje
Pri tožnici je podana popolna izguba delovne zmožnosti, saj tožnica ni zmožna za opravljanje svojega dela in za opravljanje podobnih del, poleg tega pa ni zmožna opravljati nobenega poklicnega dela. Pri tožnici so izčrpane vse terapevtske možnosti. S predpisano antidepresivno terapijo se njene psihične težave le blažijo, nobena izmed predpisanih terapij pa ni pripeljala do tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi lahko ponovno začela opravljati svoje ali drugo delo. Zaključki sodišča prve stopnje, da je pri tožnici stanje dokončno in zdravljenje zaključeno, pri čemer ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, s čimer je podano stanje iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, so pravilni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 66, 66/3.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - poklic
Pri tožnici je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu veterinarskega tehnika, prav tako pa ni bila zmožna ob nastopu dela za delo frizer s. p.. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je toženec v predsodnem postopku, je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb utemeljeno zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv tako, da njen preizkus sploh ni mogoč. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zgolj zavrnilo podredni in primarni tožbeni zahtevek, ne da bi v izreku sodbe povzelo vsebino postavljenega primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.
Ob takšnem izreku ni jasno, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo, oziroma kaj je zavrnilo, niti kaj je tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljala, oziroma katere odločbe toženca je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja, sploh presojalo. O čem je bilo odločeno, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nadomestilo za invalidnost - ničnost - odprava odločbe po nadzorstveni pravici
Tožnik uveljavlja ničnost odločbe, s katero je tožena stranka tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, priznala pravico do nadomestila za invalidnost in odločila, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja za čas, ko je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne obstajajo zakonsko določeni pogoji, da bi se odločba izrekla za nično. Skladno z 279. členom ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja ter odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Iz odločbe jasno izhaja, da je tožena stranka odločala o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost, kot ga je sodišče priznalo s sodbo, izdano v socialnem sporu. V tem primeru torej ni podan noben od razlogov, določen v že citiranem 279. členu ZUP, da bi se odločba izrekla za nično.
V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se navedena odločba odpravila po nadzorstveni pravici. V katerih primerih se odločba odpravi in razveljavi po nadzorstveni pravici, je določeno v 274. členu ZUP. Med drugim lahko organ to stori v primeru, če je bil z odločbo očitno prekršen materialni predpis. V sporni zadevi je tožena stranka odločila, da se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost od dneva, ko se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. ZPIZ-1 loči med datumom, ko nekdo pridobi pravico iz invalidskega zavarovanja in pa dnevom, ko se mu ta pravica, v sporni zadevi nadomestilo za invalidnost, začne izplačevati. Glede izplačila je bistveno, kdaj zavarovanec začne delati v skladu s priznanimi omejitvami pri delu. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da zavarovanec pravnoformalno lahko začne delati z omejitvami šele od pravnomočnosti sodbe, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanje, dalje. To pa pomeni, da tožena stranka s svojo odločitvijo ni kršila materialnih določb v škodo tožnika, s tem pa niso izpolnjeni pogoji določeni v 274. člena ZUP, da bi se odločba odpravila oziroma razveljavila po nadzorstveni pravici.
starostna pokojnina - ponovna zahteva pridobitev pravice - zavrženje zahteve - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je bila odločitev tožene stranke o zavrženju vloge, s katero je tožnica ponovno uveljavljala pravico do starostne pokojnine, pravilna in zakonita, saj tožnica v letu 2012 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, o zadevi pa je bilo že pravnomočno odločeno na podlagi enakega dejanskega stanja oziroma pravne podlage, ki se ni spremenila. Res je, da se pravna podlaga v predmetni zadevi ni spremenila, saj je v letu 2012 veljal ZPIZ-1, ki je določal pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Treba pa je presoditi, ali se ni spremenilo dejansko stanje, na katerega se opira zahtevek. V predmetni zadevi ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista presojali dejanskega stanja v zvezi s plačilom prispevkov v določenih mesecih, za katere tožnica trdi, da so bili plačani, tožena stranka pa, da niso bili plačani v ustrezni višini in se zato ne upoštevajo pri priznanju pravic. Ker tožena stranka o zadevi po vsebini še ni odločala, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v novo upravno odločanje.
Tožena stranka je zavrnila zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker tožnica ni predložila dokaza o plačilu prispevka za zaposlovanje za najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih pred nastankom brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožnici omogočiti, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Uradna oseba mora stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, da je rezultat postopka za stranko neugoden. V kolikor bi tožena stranka ravnala tako, bi ji tožnica glede odločilnega dejstva, ki se nanaša na plačilo prispevkov, lahko posredovala dokaze o tem, da je prispevke za brezposelnost plačala pred izdajo prvostopenjske odločbe. Zato sta odločbi tožene stranke nezakoniti in je odločitev sodišča, ki je nezakoniti odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, pravilna.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina
V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče, da se glede samega temelja, torej podlage tožbenega zahtevka in same pravice odloči, toženi stranki pa naloži izdajo odločbe o odmeri, višini in izplačevanju te pravice.
Druga alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 določa, da lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, lahko, ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Tudi v danem primeru gre za takšno dejansko stanje, ko je prvostopenjsko sodišče v okviru ponovnega odločanja odpravilo odločbi tožene stranke in tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine. Toženi stranki pa je pravilno naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo, s katero bo odločilo o odmeri višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega izplačila do plačila. Tožena stranka mora torej po odločitvi sodišča izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri tem pa je vezano na pravno mnenje sodišča tako glede uporabe materialnega prava kot tudi glede vodenja postopka. Pri tem sodišče toženi stranki ni naložilo, kako mora odločiti, temveč kaj mora pri svoji odločitvi upoštevati. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prejudiciralo odločitev o izplačevanju delne invalidske pokojnine s tem, ko je toženi stranki že naložilo, kako mora odločiti, neutemeljene.
ZPIZ-2 člen 85, 85/1, 85/1-1, 85/1-2, 85/1-3, 85/1-4, 85/3.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - višina - odmera nadomestila
Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic zaradi posledic poškodbe pri delu v 70 % in bolezni v 30 % s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, na dan nastanka invalidnosti ni bil zaposlen in ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. ZPIZ-2 v 85. členu v tretjem odstavku po alinejah določa, v kakšni višini se za vsak primer odmeri nadomestilo za invalidnost. Višina nadomestila za invalidnost je odvisna od statusa, v kakršnem je bil delovni invalid ob nastanku invalidnosti oziroma, iz katerih razlogov uveljavlja priznanje nadomestila za invalidnost. Tako je v 1. alineji tretjega odstavka 85. člena izrecno določeno, da se v primeru iz 1. alineje prvega odstavka, torej, če delovni invalid ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, nadomestilo odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti ter v 2. alineji iste določbe, da se v primerih iz 2. alineje prvega odstavka, torej če mu je delovno razmerje med drugim prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde, nadomestilo odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Glede na to, da tožnik ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, pa čeprav je izpolnjeval vse ostale pogoje iz prvega odstavka citirane določbe, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec tožniku pravilno skladno s 1. alinejo tretjega odstavka 85. člena ZPIZ-1 nadomestilo za invalidnost odmerilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višini 60 % od invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Tožena stranka je v predsodnem postopku zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1972 do 1985 v pokojninsko osnovo. Zaradi zavrženja zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine tožena stranka o zadevi ni odločala po vsebini. V nasprotju s tem pa je sodišče prve stopnje ob tem, da je presodilo, da sta tako sklep kot tudi dokončna odločba pravilna in zakonita, v nadaljevanju zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ponovno odmeri starostna pokojnina z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1985. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlike skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izrek izpodbijane sodbe je sam s sabo v nasprotju, saj sodišče potrjuje odločitev tožene stranke, nato pa samo meritorno razsodi o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine, pri čemer sodišče niti ni navedlo razlogov (ne pravnih ne dejanskih) za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015331
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska osnova - nadurno delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotju v izreku - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožena stranka je zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju plač iz naslova nadurnega dela na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je bil o isti stvari že voden upravni postopek in je bila tožniku že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče sicer pritrdilo dejanskim in pravnim razlogom tožene stranke o procesnem zavrženju zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine. Z istimi dejanskimi in pravnimi razlogi je tudi samo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe in sklepa tožene stranke. Čeprav v predsodnem postopku ni bilo vsebinskega odločanja o zahtevi, pa je v nadaljevanju o istovrstni stvari razsojalo meritorno. Vsebinsko je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek za odmero višje starostne pokojnine ob upoštevanju osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih 1973 do 1985 ter plačilo razlike med že izplačano in novo odmerjeno starostno pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta del zavrnilne sodbe pa ni obrazložen. Navedeno pomeni, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju, v kolikor je z njim zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo procesnih upravnih aktov in sočasno meritorno razsojano o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju tudi osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Z izpodbijano odločbo, izdano v predsodnem upravnem postopku, je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do izplačila predčasne pokojnine, ker je bil v tem obdobju obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan po 1. alineji 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, to je na podlagi opravljanja samostojne pridobitne oz. gospodarske dejavnosti. Navedena upravna odločitev ni pravilna niti zakonita, temveč je celo protiustavna. Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma je v rednem postopku za nazaj poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Gre za poseg, ki je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Torej za nedopusten poseg, za katerega ob dejstvu, da je bil tožnik uživalec pravnomočno priznane pravice do predčasne pokojnine, ni pravne podlage. V pravnomočno urejena pravna razmerja je namreč mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vsak drugačen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi tožene stranke.
Zakon o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks člen 12, 12/2. ZPIZ-1 člen 203, 203/1.
starostna pokojnina - ponovna odmera - pokojninska doba - plačevanje prispevkov - tuj nosilec zavarovanja
Po kolizijskih predpisih bivše SFRJ so se prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja, na območju katerega se je delo opravljalo. V konkretni zadevi, ko je tožnica delo opravljala v poslovni enoti v A. (Kosovo), so po takrat veljavni zvezni zakonodaji bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko plačevani le tamkajšnjemu nosilcu zavarovanja. Sodišče prve je stopnje pravilno zaključilo, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju glede na tožničino delo v A. na Kosovem plačevani tamkajšnji pristojni samoupravni interesni skupnosti. Ni namreč nobenega dokaza, da bi bili plačevani pravnemu predhodniku tožene stranke. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju sporne pokojninske dobe ni utemeljen.
V 37. členu ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Tako se moškemu za 15 let zavarovalne dobe odmeri v višini 26 %, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje še 1,25 % brez zgornje omejitve, na način, da pri 40 letih pokojninske dobe odmerni odstotek znaša 57,25 %. Tožniku, ki je dopolnil 58 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, je bila pokojnina pravilno odmerjena v višini 57,25 % od pokojninske osnove, obračunane iz najugodnejšega 19 - letnega povprečja plač iz obdobja 1993 do 2011. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine neutemeljen.
delna invalidska pokojnina - odmera - višina - podatki o plačah
Noben predpis ne določa, katere primerljive podatke je potrebno upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu. V takšnem primeru je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo in ki lahko zagotovijo, da zavarovanec ne bo prikrajšan pri svoji pravici. Možno je, da se v primeru, ko po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje ni podatkov, višina plače zavarovanca dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi in da je takšen dokaz lahko tudi dohodninska odločba v kombinaciji s plačilnimi listi.
ZPIZ-2 člen 11, 178, 178/2. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 261/2, 263, 265, 267, 267/1.
invalid I. kategorije invalidnosti - vzrok invalidnosti - pravnomočnost vzroka invalidnosti - obnova postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je s predlogom za za obnovo postopka uveljavljal, da invalidnost I. kategorije ni posledica bolezni, kot je odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo, temveč je posledica poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno in da tudi obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Zavrženje predloga za obnovo postopka je bilo preuranjeno, saj sodišče prve stopnje, niti toženec pred njim, ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma relevantnih okoliščin v zvezi s pravočasnostjo predloga in v zvezi s tem, ali je obnovitveni razlog verjetno izkazan. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
ZPIZ-2 člen 138, 138/1, 138/2, 238. ZPIZ-1 člen 201.
prišteta doba - oboleli za rakom do 15. leta starosti - osebna okoliščina
ZPIZ-2 je v 238. členu, ki ureja prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, dodal novo osebno okoliščino, in sicer obolenje za rakom do 15. leta starosti. Tožnica je bila v zavarovanje vključena kot oseba, ki je kot otrok zbolela za rakom, zato je za celotno obdobje zavarovanja upravičena, da se ji k temu zavarovanju prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. ZPIZ-2 ne določa, da bi šlo le za razmerja, ki so nastala od 1. 1. 2013 dalje, torej od uveljavitve zakona dalje, za kar se neutemeljeno zavzema toženec v pritožbi.
invalidnost - nezaključeno zdravljenje - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno in posledično pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti oziroma popolne izgube delovne zmožnosti ter I. kategorije invalidnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja odpravo izpodbijanih upravnih odločb toženca in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.