Tožnica in pokojni (bivši mož) sta imela dva skupna otroka. Med njima ni šlo le za gospodinjsko skupnost ali skupnost zaradi pomoči in nege v starosti ali bolezni, temveč je bila več kot eno leto pred smrtjo podana zunajzakonska skupnost, ki je imela vidne posebnosti zakonske skupnosti in je bila neposrednejša oziroma intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost. V obdobju po ločitvi se je njun odnos spremenil, izboljšal do te mere, da sta spet zaživela skupaj kot pred ločitvijo. Ker so med njima tako v zadnjem letu obstajali elementi izvenzakonske skupnosti v takšnem obsegu, ki so bili po vsebini taki kot obstajajo v realnem življenju med zakoncema, je tožnica upravičen do dela vdovske pokojnine po pokojnem bivšem možu.
ZPIZ-1 člen 7, 7/2, 15, 15/2, 178, 178/1, 275. ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 16, 16/1, 116, 116/1, 116/3, 406, 406/4, 406/5, 429, 429/15, 430, 430/7, 194, 194/1. ZMEPIZ-1 člen 115, 115/5, 115a, 115a/2. ZMEPIZ-1A člen 7, 8. ZPIZ-2B člen 39. ZUP člen 225, 225/1, 225/4.
lastnost zavarovanca - ustavitev izplačila starostne pokojnine - vrnitev preplačila - dvojni status - družbenik in poslovodja
Po 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (1. 1. 2013) uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (5. odstavek 406. člena ZPIZ-2). Ta rok je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 najprej spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa ne glede na roke, določene v 406. členu in 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2, zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da tožnik ne spada med tiste zavarovance, na katere se ta določba nanaša. Tožnik je bil 1. 1. 2013 uživalec pravice do starostne pokojnine po dokončni in pravnomočni odločbi toženca. Hkrati je bil družbenik in poslovodja C. d.o.o., ki ni bil zavarovan na drugi podlagi, torej je opravljal dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 16. člena ZPIZ-2. Rok, v katerem bi moral tožnik uskladiti dvojni status, je ob izdaji izpodbijanih odločb še tekel. To pa je za odločitev v tej zadevi glede lastnosti zavarovanca, pa tudi glede ustavitve izplačila starostne pokojnine, bistvenega pomena. Pomeni namreč, da je toženec izpodbijani odločbi o lastnosti zavarovanca izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ne le za nazaj, temveč tudi še pred potekom roka za uskladitev lastnosti zavarovanca, torej nezakonito. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo.
Po 5. členu ZMEPIZ-1 v zvezi s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 se uživalcu pokojnine, ki v roku ne uskladi svojega statusa, pokojnina preneha izplačevati s prvim dnem naslednjega meseca po preteku tega roka, torej od 1. 1. 2016. Rok za uskladitev statusa iz 406. člena ZPIZ-2 je bil namreč s 7. členom ZMEPIZ-1A ponovno podaljšan, in sicer do 31. 12. 2015, zavodu pa dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Toženec je izpodbijani odločbi o prenehanju izplačevanja starostne pokojnine za nazaj izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2, torej nezakonito, zato jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu utemeljeno odpravilo.
ZUTD člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZUP člen 147, 147/1, 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-4.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - obnova upravnega postopka - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - izključitveni razlog - predhodno vprašanje
Zahteva za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti je bila zavrnjena, ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Toženec je ugotovil, da je tožnik sicer sprožil delovni spor, vendar je bila tožba prepozna, zato je štel, da gre za izključitveni razlog po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD, ker mu je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva. Ker je prav o tem vprašanju in pravočasnosti tožbe bilo v delovnem sporu odločeno drugače, kot je odločil toženec, sodba delovnega sodišča, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja obnovitveni razlog po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, ki je podan, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tožnikov predlog za obnovo postopka je zato utemeljen.
Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji delna invalidska pokojnina izplačuje že od izdaje prvostopenjske sodbe, s katero ji je bila pravica priznana, to je za čas pred pravnomočnostjo sodbe. Šele z dnem pravnomočnosti sodbe je bil namreč vzpostavljen temelj, po katerem je v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričela z delom v svoji dejavnosti s polovičnim delovnim časom.
Ravnanje tožene stranke, ki je upoštevala takrat veljavno določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, kljub kasnejši odločitvi Ustavnega sodišča RS, da je ta določba v neskladju z Ustavo RS, ne pomeni protipravnega ravnanja. Elementi odškodninske odgovornosti zato niso podani in je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi premoženjske škode v višini delnih invalidskih pokojnin neutemeljen.
ZPIZ-2 člen 389. ZPIZ-1 člen 116, 116/1, 118, 118/1.
družinska pokojnina - podaljšanje družinske pokojnine po 26. letu starosti
V 1. odstavku 118. člena ZPIZ-1 je določeno, da otrok obdrži pravico do družinske pokojnine tudi po dopolnjenem 26. letu starosti, če je šolanje prekinil zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda, vendar največ toliko časa, kolikor ga je zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda izgubil pri šolanju. Čeprav tožnica formalno ni prekinila študija zaradi nosečnosti in rojstva sina v šolskem letu 2011/2012, se ji je zaradi te osebne okoliščine študij za nekaj mesecev podaljšal preko 26 leta starosti. Glede na to, da je študij na medicinski fakulteti daljši od študija na ostalih fakultetah, ga v določenih primerih kljub rednemu izpolnjevanju obveznosti objektivno ni mogoče zaključiti do dopolnjenega 26. leta starosti. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je takšna izjema, kot je bila določena v 118. členu ZPIZ-1, veljala tudi za šolanje na visoki stopnji, ki je daljše od povprečnega šolanja na ostalih visokošolskih programih. Pravno praznino je glede na namen in pomen pravice do družinske pokojnine zapolnilo tako, da je ta zagotovljena tudi po 26. letu starosti, kadar je izkazano, da je upravičenec redno izpolnjeval študijske obveznosti, vendar šolanja do predpisanega leta starosti ni mogel zaključiti zaradi dolžine samega študija. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbi tožene stranke in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine po 26. letu starosti do dneva zaključka študija.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo člen 21. ZPIZ-1 člen 36, 50, 53, 53/3, 187, 187/1, 187/1-3, 398, 409. ZPIZ člen 52.
starostna pokojnina - Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo
Tožnici bi se makedonska doba skladno s Sporazumom socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo upoštevala le, če na podlagi dobe, dopolnjene v Sloveniji, ne bi izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. V tem primeru bi se pokojninska doba, dopolnjena v Makedoniji, prištela k pokojninski dobi, dopolnjeni v Sloveniji, pokojnina pa bi se v sorazmernem delu odmerila zgolj na podlagi slovenske dobe, torej brez makedonske dobe. Ker tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine že na podlagi dobe, dopolnjene v Sloveniji, pa seštevanje dob za izpolnitev pogojev ni bilo potrebno. Tožnici je starostna pokojnina zato pravilno priznana in odmerjena samo z upoštevanjem slovenske dobe in je tožbeni zahtevek na priznanje višje pokojnine z upoštevanjem makedonske dobe neutemeljen.
Tožnik zaradi bolezni ni več sposoben za pridobitno delo, zato je bil z izpodbijanima odločbama utemeljeno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Njegov tožbeni zahtevek na odpravo teh odločb je neutemeljen.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
pokojninska doba - čas zaključenega študija - čas služenja vojaškega roka - dodana doba
Dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uveljavljati kot pokojninsko dobo v posebnem ugotovitvenem postopku, ker za to ni nobene pravne podlage. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015604
ZPP člen 86, 86/4, 91, 91/1. ZDPrav člen 25.
revizija - postulacijska sposobnost - državni pravobranilec - pravniški državni izpit
Revizijo kot izredno pravno sredstvo praviloma lahko vloži le odvetnik. Izjemoma jo lahko vloži stranka sama, in sicer pod pogojem, da ima opravljen pravniški državni izpit, pri tem pa mora v reviziji, oziroma ob njeni vložitvi izpolnitev tega pogoja tudi izkazati. Tožnik je izpolnjevanje pogoja pravniškega državnega izpita v reviziji izkazal (izrecno navajal, da kot nekdanji državni pravobranilec izpolnjuje pogoje iz 4. odstavka 86. člena ZPP za njeno vložitev, odločba o imenovanju na mesto državnega pravobranilca je v sodnem spisu), zato jo je sodišče prve stopnje nezakonito zavrglo.
invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije - preostala delovna zmožnost - stvarne omejitve
Pri tožniku ne gre za popolno nezmožnost za delo. Delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 % in lahko opravlja v okviru svojega poklica dela s stvarnimi omejitvami s polnim delovnim časom. Zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do invalidske pokojnine neutemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - invalid III. kategorije invalidnosti - ustavitev izplačevanja nadomestila - pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva
Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom in priznanim nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Na podlagi določb ZSDP je bila tožniku za določeno obdobje priznana pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko je uveljavljal pravice, ki mu gredo po ZSDP, dela ni opravljal v nasprotju z odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil namreč še vedno zavarovan 40 ur tedensko, le da je namesto polni delovni čas delo opravljal v obsegu 20 ur tedensko, za preostalih 20 ur pa je bil v skladu z odločbo CSD upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Za ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tako ni podlage niti v določbah ZPIZ/92, niti v določbah ZPIZ-1.
Toženec je tožniku z začasno odločbo, ki jo izpodbija v tem sporu, priznal in odmeril starostno pokojnino. Nato je mu z odločbo dokončno in pravnomočno odmeril starostno pokojnino. Začasna odločba o starostni pokojnini zato ne obstaja več in za tožnika nima nobenih pravnih posledic. Od pravnomočnosti odločbe o starostni pokojnini dalje si svojega pravnega položaja v tem sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več pravic, to je višje starostne pokojnine, kot mu je bila priznana s pravnomočno odločbo. Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo v zvezi z začasno odločbo zato ni podan in se tožna zavrže.
V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 24. 2. 2011 je formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, to je od 19. 3. 2011 dalje, pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in dodatnimi stvarnimi omejitvami.
Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati. To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali pomanjkljivo ugotovljena, kot v obravnavanem primeru. Invalidnost in tudi preostala delazmožnost sta namreč pravni dejstvi, ki morata biti podani, da je sploh mogoče priznati ustrezno pravico iz invalidskega zavarovanja.
Tožnica uveljavlja, da vzrok telesne okvare ni bolezen, kot je to ugotovil toženec, temveč poklicna bolezen, pri čemer zatrjuje, da gre za posledico dolgoletnega dela v službi in vsakodnevnih obremenitev noge pri delu avtoprevoznice. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da vzrok telesne okvare ni poškodba pri delu, temveč poškodba izven dela. Izpodbijana sodba glede uveljavljane poklicne bolezni nima razlogov, saj ni z ničemer obrazložena. Ker njen preizkus ni mogoč, jo je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3, 27/4, 29, 29/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - izpolnjevanje pogojev
Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti v 6. členu ureja seštevanje dob. Pristojni nosilci pokojninskega in invalidskega zavarovanja držav članic Evropske unije so za pridobitev, ohranitev, trajanje in ponovno pridobitev pravic dolžni upoštevati tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Vendar pa je seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih v dveh ali več državah članicah, dopustno le, če se zavarovalne dobe ne prekrivajo. To pomeni, da sočasno izpolnjenih zavarovalnih dob ni dopustno seštevati, temveč država, ki odloča o pravici, upošteva le zavarovalni čas, dopolnjen pri svojem nosilcu zavarovanja. Tožnik z dopolnjeno starostjo 54 let ter skupno 35 let, 8 mesecev in 18 dni skupne slovensko avstrijske zavarovalne dobe ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po nobenem odstavku iz 27. člena ZPIZ-2. Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnin je po 27. členu mogoče priznati le zavarovancu pri dopolnjeni starosti 65 let ob izkazanih najmanj 15 letih zavarovalne dobe (1. odstavek); ali leta 2014 dopolnjenih 64 letih starosti ob najmanj 20 dopolnjenih letih pokojninske dobe (3. odstavek) oziroma pri dopolnjenih 60 letih starosti s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa (4. odstavek). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z ugotovitvijo, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti, kar pa še ne pomeni, da se mu s tem začne tudi izplačevati. Pogoj za izplačevanje je dejansko prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v času nastanka invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine vključena v obvezno zavarovanje kot prejemnica nadomestila za brezposelnost na zavodu za zaposlovanje in ji je z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, to zavarovanje prenehalo. Šele od takrat dalje se ji je že priznana pravica do invalidske pokojnine tudi začela izplačevati. Tožbeni zahtevek, da se ji izplačuje že od dneva priznanja pravice, je zato neutemeljen.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 374, 374/2, 375, 385. URS člen 22, 23. ZBPP člen 4, 7.
revizija - zavrženje revizije - postulacijska sposobnost
V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka glede na 3. odstavek 86. člena ZPP pravdna dejanja na pravno veljaven način opravlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, oziroma sama v skladu s 4. odstavkom 86. člena ZPP le tedaj, če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker v konkretni zadevi revizija ni bila vložena po odvetniku, tožnica, ki je revizijo vložila, pa ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje vloženo revizijo pravilno zavrglo.
ZPIZ-1 člen 63, 143, 144. ZPIZ-2 člen 66, 390, 390/2, 403.
telesna okvara - invalidnina - poškodba pri delu - pot na delo
Tožnica je leta 2011 utrpela poškodbo na redni poti od stanovanja na delovno mesto. Odločilen je predpis, ki je veljal v času, ko je prišlo do poškodbe na poti na delo, torej ZPIZ-1. To pa pomeni, da ZPIZ-2 za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. ZPIZ-2 niti v prehodnih določbah ne določa veljavnosti za nazaj, torej da bi bilo potrebno poškodbo, za katero je bilo ugotovljeno, da je nastala pri delu pred uveljavitvijo ZPIZ-2, od uveljavitev ZPIZ-2 dalje, torej od 1. 1. 2013 šteti za poškodbo izven dela. Ker je pri tožnici podana 40 % telesna okvara zaradi poškodbe pri delu, je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine utemeljen.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0015594
ZUP člen 246.
starostna pokojnina - prepozna pritožba v upravnem postopku
Ker je kljub pravilnemu pravnemu pouku, da je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo dopustno vložiti v 15 dneh, tožnik pritožbo vložil prepozno, jo je toženec v predsodnem postopku kot prepozno zakonito zavrgel.