ZPIZ-2 člen 394. ZPIZ-1 člen 26, 41, 41/2, 55, 193, 193/1.
starostna pokojnina - ponovna odmera - služenje vojaškega roka - dodana doba
Tožena stranka je obdobje služenja vojaškega roka upoštevala pri izračunu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Gre za dodatno dobo, ki pa na samo odmero pokojnine nima nobenega vpliva. V zvezi z upoštevanjem nadomestil za čas začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež) ni bistven znesek nadomestila, ki ga je prejemal tožnik, temveč je odločilna osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, ki jih je tožena stranka pravilno upoštevala pri odmeri starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se starostna pokojnina odmerila v višjem znesku, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPIZ-2 člen 129, 129/1, 129/1-5. ZPIZ92 člen 202. ZTPPIZ člen 48, 50.
zavarovalna doba - pokojninska doba - čas dela na kmetijskem posestvu
V skladu z določbami ZTPPIZ se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in v zavarovanju. To pomeni, da se določeno obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba lahko všteje samo pod tema pogojema, torej, če je dokazano, da je bil zavarovanec na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in na tej podlagi tudi zavarovan. Ker je sodišče prve stopnje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo tožniku priznalo vtoževano obdobje zgolj na podlagi zaključka, da je delo na družinski kmetiji imelo elemente delovnega razmerja, hkrati pa ugotovilo, da ni izkazano, da bi bil tožnik za navedeno obdobje zavarovan, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z vštetjem v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo čas dela na kmetijskem posestvu.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-2, 60/2-3, 60/3.
invalidska pokojnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje v izreku - ocena invalidnosti - invalidnost - svoj poklic
V izpodbijani sodbi je prišlo do bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. V I. točki izreka je zavrnjen zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, sočasno pa v II. točki izreka drugostopenjski upravni akt delno odpravljen. Hkrati je podana zatrjevana procesna kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP glede pravno relevantnega dejstva o tem, ali je kot tožnikov svoj poklic potrebno šteti tudi različna mizarska dela, ki bi jih bil v skladu z izobrazbo, dodatno usposobljenostjo in izkušnjami, ob določenih omejitvah še zmožen opravljati v polnem delovnem času. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu toženca namreč izhaja le, da ima tožnik pridobljeno kvalifikacijo parketarja, in da je kot s.p. to dejavnost dejansko tudi opravljal že od leta 1987. Sodišče tega dejstva samo ni razčiščevalo, temveč se je pri razsoji zadeve oprlo izključno na izpoved medicinskega strokovnjaka, čeprav ne gre za okoliščino, ki bi lahko bila predmet medicinskega izvedenstva. Zaradi takšne nepravilnosti in pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje o tem, ali ima tožnik ustrezno strokovno izobrazbo in usposobljenost za lažja mizarska dela, na katero bi se v okoliščinah konkretnega primera ocenjevala invalidnost, nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Ker je tožnik vložil vlogo v tujem jeziku, ga je sodišče s sklepom pozvalo, da jo v roku 15 dni prevede v slovenski jezik in ga hkrati tudi opozorilo na pravne posledice, če ne bo postopal v skladu s sklepom sodišča. Ta sklep je bil poslan tožniku neposredno v tujino z mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR), ki jo je podpisala njegova žena. Za mednarodno povratnico v skladu z mednarodnimi poštnimi standardi velja, da jo lahko podpiše naslovnik ali v skladu s predpisi naslovne države druga pooblaščena oseba ali delavec naslovne pošte. Skladno z mednarodnimi pravnimi predpisi so bili sprejeti Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve, ki v 2. odstavku 20. člena določajo, da se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se vročijo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem pošiljk. Tožnik v postavljenem roku vloge ni prevedel v slovenski jezik, temveč jo je prevedel šele po izteku roka. Zato je sodišče vlogo v tujem jeziku zakonito zavrglo.
ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 41, 41/1, 41/1-1, 41/2, 44, 46, 203/1. ZDR člen 143, 143/3. ZZZPB člen 17b.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - napoteni delavci - nadurno delo - denarno nadomestilo za primer brezposelnosti
Zavarovancu se za čas napotitve na delo v tujino pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila izplačevana, temveč le tista višina, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se mu pri odmeri starostne pokojnine upošteva plača, kot je bila dejansko izplačana.
V pokojninsko osnovo ni mogoče všteti vseh opravljenih nadur, temveč le toliko, kolikor je to dovoljeno po ZDR (največ 8 ur na teden, 20 ur na mesec, 180 oziroma 170 ur na leto). Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za več oziroma vse opravljene nadure.
Pri izračunu pokojninske osnove se za čas prejemanja nadomestila po ZZZPB praviloma upoštevajo prejeta nadomestila. Plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki, iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila se upošteva le v primeru nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, ko zavarovanec skladno s 17.b členom ZZZPB prejema nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. Ker je tožnik v spornih obdobjih prejemal denarno nadomestilo po ZZZPB, ni pa bil nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov, neutemeljeno uveljavlja, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za leto pred prejemanjem tega nadomestila.
Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS0015592
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
vdovska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva
O pravici do vdovske pokojnine je bila že izdana zavrnilna odločba, saj je bilo ugotovljeno, da med tožnico in pokojnim ni obstajala takšna življenjska skupnost, ki bi bila po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Nova zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila utemeljeno zavržena, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 37. ZPIZ-1 člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del - preračun pokojnine - sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško
O priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je bilo v predsodnem postopku, ki je predmet tega sodno socialnega spora, odločeno po vsebini. To pa pomeni, da v sodnem postopku izpodbijanih upravnih odločb ni bilo dopustno presojati ob uporabi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala biti v predsodnem postopku zahteva zavržena, ker je bila na podlagi poznejše zahteve o istovrstni pravici z odločbo z dne 7. 6. 2011 že pravnomočno odločeno, je zmoten. Po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah sporazuma. Za izključitev uporabe 37. člena v primeru, da je ena od držav pogodbenic po 18. 10. 1991 pokojninsko dajatev odmerila tudi ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene v tretji državi, se Republika Slovenija in Republika Hrvaška v Mednarodnem sporazumu izrecno nista dogovorili. Zato ni razloga, da v primeru, kot je obravnavani, ne bi prišlo do ponovne odmere pokojnine po 37. členu Sporazuma. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
invalidnosti iii. kategorije invalidnosti - spremembe v invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da pri njem ne bi bile več potrebne omejitve pri delu v smislu III. kategorije invalidnosti. Tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delo šoferja I in so pri delu nujno potrebne določene razbremenitve, ne glede na to, da tako delo tožnik sedaj že opravlja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da pri njem ne obstajajo zdravstvene omejitve oziroma da pri njem ni več podana III. kategorija invalidnosti.
ZPP člen 188, 188/1, 188/2, 188/3, 188/4, 338, 338/4.
invalidnina - umik tožbe - ustavitev postopka
Tožnik je sodišču posredoval pisni umik tožbe, iz katerega izhaja, da umik podaja po skrbnem premisleku in prostovoljno. Umik tožbe je tožnik tudi lastnoročno podpisal. Tožena stranka je umikom tožbe soglašala, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek v predmetnem socialnem sporu ustavi.
Izjave o umiku ni mogoče preklicati, čeprav je bil umik podan v zmoti. Za pritožbo zoper sklep po ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot to velja zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi tožnik umik tožbe podal zaradi groženj delodajalca neutemeljene. Izjava je bila dana in kot tako jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati.
ZPIZ-2 člen 42, 52. ZPIZ-1 člen 68, 68/1, 68/1-2, 109. ZPIZ člen 56, 56/1, 56/1-2, 71.
vdovska pokojnina - pogoji na strani umrlega
Vdova pridobi pravico po umrlem zavarovancu, če so sočasno izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic in na strani vdove. Ker pokojni zavarovanec ni dopolnil vsaj 5 let skupne zavarovalne dobe, niti ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine (skupna zavarovalna doba pokojnika je znašala 4 leta, 11 mesecev in 7 dni), tožnici ni mogoče priznati pravice do vdovske pokojnine.
ZPP člen 112, 112/2, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1.
invalidska pokojnina - vložitev tožbe - rok - zamuda roka
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil po ZPIZ-1, pravico pa je uveljavljal v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zato je potrebno pri odločanju o pravici in odmeri starostne pokojnine upoštevati prehodno določbo 391. člena ZPIZ-2. V 3. odstavku je določeno, da se pri odmeri pokojnine pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom, in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Toženec je zato pravilno uporabil valorizacijski količnik iz 37. člena ZPIZ-2 in nato še količnik 0,732. Tožbeni zahtevek na priznanje višjega sorazmernega dela starostne pokojnine brez valorizacije po 37. členu ZPIZ-2 in preračuna s količnikom 0,732 je zato neutemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Tožnica in pokojni (bivši mož) sta imela dva skupna otroka. Med njima ni šlo le za gospodinjsko skupnost ali skupnost zaradi pomoči in nege v starosti ali bolezni, temveč je bila več kot eno leto pred smrtjo podana zunajzakonska skupnost, ki je imela vidne posebnosti zakonske skupnosti in je bila neposrednejša oziroma intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost. V obdobju po ločitvi se je njun odnos spremenil, izboljšal do te mere, da sta spet zaživela skupaj kot pred ločitvijo. Ker so med njima tako v zadnjem letu obstajali elementi izvenzakonske skupnosti v takšnem obsegu, ki so bili po vsebini taki kot obstajajo v realnem življenju med zakoncema, je tožnica upravičen do dela vdovske pokojnine po pokojnem bivšem možu.
ZPIZ-1 člen 7, 7/2, 15, 15/2, 178, 178/1, 275. ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 16, 16/1, 116, 116/1, 116/3, 406, 406/4, 406/5, 429, 429/15, 430, 430/7, 194, 194/1. ZMEPIZ-1 člen 115, 115/5, 115a, 115a/2. ZMEPIZ-1A člen 7, 8. ZPIZ-2B člen 39. ZUP člen 225, 225/1, 225/4.
lastnost zavarovanca - ustavitev izplačila starostne pokojnine - vrnitev preplačila - dvojni status - družbenik in poslovodja
Po 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (1. 1. 2013) uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (5. odstavek 406. člena ZPIZ-2). Ta rok je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 najprej spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa ne glede na roke, določene v 406. členu in 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2, zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da tožnik ne spada med tiste zavarovance, na katere se ta določba nanaša. Tožnik je bil 1. 1. 2013 uživalec pravice do starostne pokojnine po dokončni in pravnomočni odločbi toženca. Hkrati je bil družbenik in poslovodja C. d.o.o., ki ni bil zavarovan na drugi podlagi, torej je opravljal dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 16. člena ZPIZ-2. Rok, v katerem bi moral tožnik uskladiti dvojni status, je ob izdaji izpodbijanih odločb še tekel. To pa je za odločitev v tej zadevi glede lastnosti zavarovanca, pa tudi glede ustavitve izplačila starostne pokojnine, bistvenega pomena. Pomeni namreč, da je toženec izpodbijani odločbi o lastnosti zavarovanca izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ne le za nazaj, temveč tudi še pred potekom roka za uskladitev lastnosti zavarovanca, torej nezakonito. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo.
Po 5. členu ZMEPIZ-1 v zvezi s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 se uživalcu pokojnine, ki v roku ne uskladi svojega statusa, pokojnina preneha izplačevati s prvim dnem naslednjega meseca po preteku tega roka, torej od 1. 1. 2016. Rok za uskladitev statusa iz 406. člena ZPIZ-2 je bil namreč s 7. členom ZMEPIZ-1A ponovno podaljšan, in sicer do 31. 12. 2015, zavodu pa dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Toženec je izpodbijani odločbi o prenehanju izplačevanja starostne pokojnine za nazaj izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2, torej nezakonito, zato jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu utemeljeno odpravilo.
ZUTD člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZUP člen 147, 147/1, 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-4.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - obnova upravnega postopka - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - izključitveni razlog - predhodno vprašanje
Zahteva za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti je bila zavrnjena, ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Toženec je ugotovil, da je tožnik sicer sprožil delovni spor, vendar je bila tožba prepozna, zato je štel, da gre za izključitveni razlog po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD, ker mu je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva. Ker je prav o tem vprašanju in pravočasnosti tožbe bilo v delovnem sporu odločeno drugače, kot je odločil toženec, sodba delovnega sodišča, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja obnovitveni razlog po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, ki je podan, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tožnikov predlog za obnovo postopka je zato utemeljen.
Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji delna invalidska pokojnina izplačuje že od izdaje prvostopenjske sodbe, s katero ji je bila pravica priznana, to je za čas pred pravnomočnostjo sodbe. Šele z dnem pravnomočnosti sodbe je bil namreč vzpostavljen temelj, po katerem je v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričela z delom v svoji dejavnosti s polovičnim delovnim časom.
Ravnanje tožene stranke, ki je upoštevala takrat veljavno določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, kljub kasnejši odločitvi Ustavnega sodišča RS, da je ta določba v neskladju z Ustavo RS, ne pomeni protipravnega ravnanja. Elementi odškodninske odgovornosti zato niso podani in je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi premoženjske škode v višini delnih invalidskih pokojnin neutemeljen.
ZPIZ-2 člen 389. ZPIZ-1 člen 116, 116/1, 118, 118/1.
družinska pokojnina - podaljšanje družinske pokojnine po 26. letu starosti
V 1. odstavku 118. člena ZPIZ-1 je določeno, da otrok obdrži pravico do družinske pokojnine tudi po dopolnjenem 26. letu starosti, če je šolanje prekinil zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda, vendar največ toliko časa, kolikor ga je zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda izgubil pri šolanju. Čeprav tožnica formalno ni prekinila študija zaradi nosečnosti in rojstva sina v šolskem letu 2011/2012, se ji je zaradi te osebne okoliščine študij za nekaj mesecev podaljšal preko 26 leta starosti. Glede na to, da je študij na medicinski fakulteti daljši od študija na ostalih fakultetah, ga v določenih primerih kljub rednemu izpolnjevanju obveznosti objektivno ni mogoče zaključiti do dopolnjenega 26. leta starosti. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je takšna izjema, kot je bila določena v 118. členu ZPIZ-1, veljala tudi za šolanje na visoki stopnji, ki je daljše od povprečnega šolanja na ostalih visokošolskih programih. Pravno praznino je glede na namen in pomen pravice do družinske pokojnine zapolnilo tako, da je ta zagotovljena tudi po 26. letu starosti, kadar je izkazano, da je upravičenec redno izpolnjeval študijske obveznosti, vendar šolanja do predpisanega leta starosti ni mogel zaključiti zaradi dolžine samega študija. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo odločbi tožene stranke in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine po 26. letu starosti do dneva zaključka študija.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo člen 21. ZPIZ-1 člen 36, 50, 53, 53/3, 187, 187/1, 187/1-3, 398, 409. ZPIZ člen 52.
starostna pokojnina - Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo
Tožnici bi se makedonska doba skladno s Sporazumom socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo upoštevala le, če na podlagi dobe, dopolnjene v Sloveniji, ne bi izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. V tem primeru bi se pokojninska doba, dopolnjena v Makedoniji, prištela k pokojninski dobi, dopolnjeni v Sloveniji, pokojnina pa bi se v sorazmernem delu odmerila zgolj na podlagi slovenske dobe, torej brez makedonske dobe. Ker tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine že na podlagi dobe, dopolnjene v Sloveniji, pa seštevanje dob za izpolnitev pogojev ni bilo potrebno. Tožnici je starostna pokojnina zato pravilno priznana in odmerjena samo z upoštevanjem slovenske dobe in je tožbeni zahtevek na priznanje višje pokojnine z upoštevanjem makedonske dobe neutemeljen.
Tožnik zaradi bolezni ni več sposoben za pridobitno delo, zato je bil z izpodbijanima odločbama utemeljeno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Njegov tožbeni zahtevek na odpravo teh odločb je neutemeljen.