Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 21, 37. ZPIZ-1 člen 177, 177/2. ZPIZ-2 člen 109, 109/2.
starostna pokojnina - Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino - preračun pokojnine
Tožniku je bila zavarovalna doba, dopolnjena v Sloveniji, že upoštevana pri priznanju pravice do starostne pokojnine v Bosni in Hercegovini. Zahtevek za preračun starostne pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bil pravnomočno zavrnjen, ker tožnik na dan uveljavitve Sporazuma ni izpolnil pogoja starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine, zato se pokojnina za slovensko zavarovalno dobo že izplačuje in ostane obveznost Bosne in Hercegovine. Tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine je zato neutemeljen.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0015575
ZUP člen 87, 98, 98/1.
starostna pokojnina - osebno vročanje - pomota pri vročanju
Odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine se vroča osebno zavarovancu po določbah ZUP. Ker odločba ni bila vročena tožniku, temveč njegovemu sinu, je bila tožniku vročena napačno. Šteje se, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega je bilo ugotovljeno, da je tožnik odločbo dejansko dobil. Pritožba zoper odločbo zato ni prepozna in mora toženec o njej odločiti po vsebini.
ZPIZ-1 člen 25, 37, 188, 188/1, 191, 191/1, 192, 399. ZPIZ člen 202.
starostna pokojnina - pokojninska doba - delovno razmerje - lastnost zavarovanca
Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, hkrati pa je imel status družbenika in poslovodne osebe. Čeprav niso bili plačani prispevki, se mu to obdobje iz naslova delovnega razmerja šteje v pokojninsko dobo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015596
ZPP člen 6, 108, 108/1, 108/4.
nerazumljiva vloga - vloga v tujem jeziku - zavrženje vloge
Tožnik je vložil vlogo v tujem jeziku, zato mu je sodišče naložilo, da jo v postavljenem roku prevede v slovenski jezik. Dopolnitev vloge (oziroma njen prevod) je bila vložena po izreku roka, torej prepozno. Sodišče prve stopnje je zavrglo prepozno dopolnitev vloge, za kar v ZPP ni podlage, o sami vlogi pa sploh ni odločilo. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep ter mu zadevo vrnilo v novo postopanje.
ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPIZ-1 člen 252. ZPP člen 111, 111/4, 274, 274/1.
prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožba zoper dokončno odločbo toženca je bila vložena po izteku zakonsko določenega roka (30 dni od vročitve odločbe), zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
socialni spor - dokončna odločba - preuranjena tožba
Z izpodbijano drugostopenjsko odločbo je bila prvostopenjska odločba odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno upravno odločanje. O pravici do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela tako sploh še ni bilo odločeno z dokončno odločbo, zato je tožba preuranjena, kar je na podlagi 75. člena ZDSS-1 razlog za njeno zavrženje.
ZPP člen 183, 184, 184/2, 185, 185/1. ZPIZ-2 člen 196. ZPIZ-1 člen 170.
telesna okvara - invalidnina - sprememba tožbe
Tožnik je na glavni obravnavi s pisno vlogo smiselno predlagal spremembo tožbe na odpravo odločbe tožene stranke z izdajo nove odločbe, s katero mu bo priznana pravica do invalidnine za telesno okvaro in vse ostale pravice od 8. 6. 2011 dalje ter na temelju 196. člena ZPIZ-2 povrnjena škoda z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Take predlagane spremembe tožbe sodišče prve stopnje utemeljeno ni dopustilo. V kolikor bi sodišče dopustilo predlagano spremembo tožbenega zahtevka v smeri, da se odpravi odločba tožene stranke in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje zaradi priznanja invalidnine (in celo drugih pravic iz invalidskega zavarovanja od 8. 6. 2011), ne bi bilo pogojev za meritorno sojenje v zadevi. Izpodbojne tožbe zoper pravnomočne upravne odločbe namreč niso dopustne.
Tožniku sta bila invalidska pokojnina in letni dodatek v določenem obdobju preveč izplačana, zato je nastalo preplačilo. S tem, ko je bila odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi), odpravljena, je odpadla podlaga, na kateri sta temeljili odločbi o ugotovljenem preplačilu. Ker je odpadla ključna odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi o nastalem preplačilu, je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta obe nezakoniti in ju je tudi pravilno odpravilo. Sodišče pa v tem postopku ni imelo podlage, da bi samo ugotavljalo, ali obstaja druga pravna podlaga ter ali je tožnik na drugi pravni podlagi določen znesek dolžan vrniti toženi stranki. V takem primeru bi namreč odločilo v škodo stranke, ki je vložila tožbo.
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-3a, 72, 72/1. ZPP člen 86, 86/3, 87, 87/3, 111, 111/4, 112, 112/2, 274.
nadomestilo za čas brezposelnosti - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - nepristojno sodišče - očitna pomota
Tožnikova pooblaščena odvetniška družba je tožbo zoper dokončno odločbo naslovila in posredovala Upravnemu sodišču Republike Slovenije, ki je s sklepom sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Na pristojno sodišče je obravnavana zadeva prispela po preteku 30 - dnevnega roka za vložitev tožbe (72. člena ZDSS-1), zato jo je sodišče prve stopnje pravilno, kot prepozno vloženo, zavrglo.
V 8. odstavku 112. člena ZPP je določeno, da se v primeru, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz 3. odstavka 86. člena oziroma iz 3. odstavka 87. člena ZPP ali očitni pomoti vložnika. Ker je bil v dokončni odločbi naveden pravilen pravni pouk, v katerem roku in na katero sodišče je potrebno vložiti tožbo, dokončna odločba pa je bila vročena tudi tožnikovi pooblaščeni odvetniški družbi, so pritožbene navedbe o očitni pomoti vložnika neutemeljene. Ne glede na to, da je imela pooblaščena odvetniška družba na datoteki napisan napačen naslov sodišča, takšnega postopanja ni mogoče šteti kot očitno pomoto, niti to ne opravičuje ravnanja pooblaščenke, ker mora z ustrezno skrbnostjo preveriti, ali so podatki o naslovu sodišča pravilni in na katero sodišče je potrebno nasloviti tožbo oziroma kateri naslov je naveden. Skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, od odvetnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Zato ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena.
ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3, 192. ZPZ57 člen 12, 13, 23, 24. ZPIZ-2 člen 134. TZPZ64 člen 21, 125, 126, 135, 135/1. ZTPIZ72 člen 48, 5. ZPIZ83 člen 10, 11, 159. URS člen 22.
vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo - zavarovalna doba - pokojninska doba - delo na kmetiji - obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Iz ZPZ-57, TZPZ-64 in ZTPIZ-72 izhaja, da se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteva čas delovnega razmerja, prebit v zavarovanju. Za priznavanje zavarovalne dobe, ne da bi zavarovanje dejansko obstajalo, ni nobene zakonske podlage. To pomeni, da niti v sodnem postopku zgolj na podlagi izjav prič, ko zavarovanje niti ni zatrjevano, ni mogoče uspešno dokazati obstoja zavarovalne dobe, ki se všteva v pokojninsko dobo in predstavlja enega najpomembnejših pogojev za priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil tožnik, ki je v spornem obdobju delal na visokogorski kmetiji svoje matere, v delovnem razmerju, ker so obstajali elementi delovnega razmerja in je posledično zaključilo, da se zavarovalna doba za čas dela na kmetiji všteje v pokojninsko dobo. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Čeprav je tožnik pred pričetkom srednješolskega izobraževanja, med šolskimi počitnicami, pred vpisom na fakulteto in v času absolventskega staža kot družinski član delal na kmetiji svoje matere, dela ni opravljal v takšnem pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bil tedaj tudi pokojninsko zavarovan. Zato v predmetni zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 187. člena ZPIZ-1 za vštetje vtoževane zavarovalne dobe v pokojninsko dobo. V pokojninsko dobo je kot zavarovalna doba všteto delo na družinski kmetiji le na temelju elementov delovnega razmerja, čeprav ni nobenega dvoma, da zavarovanje ni obstajalo in zato niti zavarovalna doba. Zgolj okoliščine, da se je na kmetiji ob določenih sezonskih opravilih delalo od jutra do večera, da so starši ob prodaji živine po svojih zmožnostih financirali izobraževanje svojih otrok, da so se določena dela izvajala ob sodelovanju vseh družinskih članov ali celo pomoči tretjih, in ne pod nadzorom in po navodilih v smislu sedaj veljavne definicije delovnega razmerja, same po sebi v konkretnem primeru ne dokazujejo ne delovnega razmerja ne obstoja zavarovalnega razmerja. Zavrnilni upravni odločbi, po katerih je v tožnikovem primeru šlo kvečjemu za pomoč na družinski kmetiji, in ne za delovno razmerje, na podlagi katerega bi obstajalo tudi zavarovalno razmerje, sta pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje vtoževane zavarovalne dobe v pokojninsko dobo pa neutemeljen.
invalidnina - telesna okvara - začasna odredba - dodatek za pomoč in postrežbo - verjetnost obstoja terjatve
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Tožnik namreč ni izpodbijal dokončne odločbe tožene stranke in posledično tudi niso bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Ker sodišče zadeve ni obravnavalo po vsebini, niso izpolnjeni pogoji za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe.
V sporni zadevi je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tako odločitev je potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Navedena sodba bo glede na vloženo pritožbo sicer predmet presoje pred pritožbenim sodiščem, vendar pa odločitev tožene stranke, kot tudi odločitev sodišča prve stopnje izkazujeta, da tožnik ni za verjetno izkazal obstoja terjatve oziroma, da bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Verjeten obstoj terjatve pa je pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. člena ZIZ. Določeno je namreč, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ker ta verjetnost glede na odločitve tožene stranke in pa tudi sodišča prve stopnje ni izkazana, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnilo.
Toženec je tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnil na podlagi 72. člena ZPIZ in ponovno na podlagi 110. člena ZPIZ-1. Ob vložitvi nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine je že veljal ZPIZ-2, s čimer se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. Zato pogoji za zavrženje zahteve iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjeni in je o vlogi potrebno odločiti po vsebini.
ZUP člen 129. ZPIZ-2A člen 3, 6. ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7, 3.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožnica je bila v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 28. 9. 2009 dalje kot brezposelna oseba, vpisana v evidenco pri Zavodu RS za zaposlovanje. Po uveljaviti ZPIZ-2A s 1. 1. 2013 se tožnica iz tega zavarovanja ni odjavila, temveč se je odjavila šele 18. 6. 2013 in je zahtevo za spremembo podlage zavarovanja v predsodnem postopku vložila 27. 6. 2013. Te vloge pa tožena stranka ni obravnavala po vsebini, temveč jo je iz procesnih razlogov zavrgla, ker je ob uporabi 6. člena ZPIZ-2A štela, da je bila vložena po preteku 30 dnevnega materialnega prekluzivnega roka. Že zaradi takšne procesne odločitve o tožničini zahtevi v obravnavanem predsodnem postopku tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno sojenje o spremembi temelja zavarovanja, saj po vsebini tožena stranka še sploh ni odločala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v vsebinsko odločanje.
Novela ZPIZ-2A v 3. členu za prehodno obdobje od 1. 1. 2013 do leta 2020 ureja znižano plačilo prispevkov le za osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v zavarovanje na temelju 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2A. V 6. členu ZPIZ-2A je določeno, da se lahko zavarovanec iz 3. člena istega zakona, ki se je od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A odjavil iz zavarovanja, v 30 dneh od uveljavitve novele zakona, ponovno prijavi v zavarovanje za obdobje odjave do ponovne vključitve v zavarovanje na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu te zakonske novele. Torej za nazaj največ od 1. 1. 2013, če se je odjavil iz zavarovanja in mu je za to obdobje zagotovljeno tudi znižano plačilo prispevka. Novela ZPIZ-2A se nanaša le na zavarovance iz 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ne pa tudi na ostale. Niti za tiste, ki so bili zavarovani na temelju 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Zato v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo 6. člena ZPIZ-2A in je sodišče prve stopnje pravilno upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno gibanje
Tožnik kljub ortopedskim pripomočkom na neravnem terenu rabi pomoč druge osebe, na ravnem terenu pa se lahko giblje samostojno le krajši čas. Giblje se z invalidskim vozičkom, vendar je pri tem samostojen na kratkih razdaljah, le na ravnem terenu. Zunaj stanovanja se lahko giba le ob določenih pogojih, ne pa v vseh, saj mu je na neravni podlagi potrebna pomoč drugega. To pomeni, da se ne more samostojno gibati. Večine osnovnih življenjskih potreb tako ne more zadovoljevati sam (ne more se še sam obleči in sleči ter obuti in sezuti), zato ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb.
invalidnost III. kategorije - stvarne razbremenitve - polni delovni čas
Tožnica je ob priznanih stvarnih razbremenitvah (da opravlja drugo delo, pretežno sede, z možnostjo, da se razhodi, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov) sposobna to delo opravljati s polnim delovnim časom, zato neutemeljeno uveljavlja časovno razbremenitev. Razvrsti se v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.
ugotovitev pokojninske dobe - dodana doba - posebna doba - skrb za otroka v prvem letu otrokove starosti
Ker se je obdobje skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti že štelo v zavarovalno dobo otrokove matere, tožniku istega obdobja skrbi za istega otroka do enega leta starosti ni mogoče priznati v zavarovalno dobo.
Dodana doba ni pokojninska doba, te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo, saj za to ni nobene zakonske podlage. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe lahko upoštevajo tudi leta zaključenega študija na dodiplomskem in podiplomskem šolanju, dejanski čas obveznega vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali čas osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. Navedeno pomeni, da se dodana doba lahko upošteva le v postopku uveljavljanja pravice do starostne pokojnine.
Z dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, čeprav je na dan nastanka invalidnosti III. kategorije že dopolnila starost 61 let, je prišlo do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in do kršitve materialne določbe zakona. Zato so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe v nepravi obnovi postopka, s katero je bila tožnici s prvim dnem naslednjega meseca po njeni izdaji zaradi dopolnjene starosti 61 let že na dan nastanka invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine.
Pri stranskem intervenientu so podane zdravstvene težave, ki ga omejujejo pri delu, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi prišlo do poklicne invalidnosti oziroma do izgube delovne zmožnosti. Ker pri stranskem intervenitentu ni podana I. kategorija invalidnosti, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
telesna okvara - invalidnina - Seznam telesnih okvar
Pri tožnici ni ugotovljena izguba funkcije nobenega segmenta hrbtenice, zato pri tožnici ne gre za telesno okvaro po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Zgolj splošno zatrjevanje zdravstvenega stanja, da se počuti slabo, ker plačuje stroške za stanovanje in ker težko živi, ni zadosten razlog, ob pomanjkanju medicinskih izvidov, da bi sodišče sprejelo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Dokazni predlogi morajo biti določni. Tožnik bi moral določno navesti, katere zdravstvene težave ima in kako vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Ker tega ni navajal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja.